Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko
V spominu se bom dotaknila zame najbolj grozljivega obdobja 2. svetovne vojne, to je časa od božiča 1941 pa do 10. januarja 1942. Naša številna družina – bilo nas je sedem otrok – je živela v Dražgošah nad Selško dolino. Meni je bilo takrat 14 let. Stanovali smo v najeti hiši, zemlje in živine nismo imeli. Oče je služil kruh kot gozdni delavec. To je bilo bolj sezonsko delo, tako da smo pozimi morali shajati s prihranki.
Tistega leta je bila zima izredno huda. Že decembra 1941 so se v vasi nastanili partizani, katerim je večina domačinov rada pomagala, a v nas se je naselil strah pred verjetnim napadom Nemcev. Še dobro se spominjam, kako se je na večer pred božično nočjo pri nas ustavilo nekaj partizanov. Z očetom so se nekaj časa pritajeno pogovarjali. Nas otrok njihov pogovor ni zanimal, ampak smo radovedno opazovali njihove puške, saj smo jih videli prvič. Mama jim je ponudila toplega čaja, zahtevali niso ničesar, le da bi se malo pogreli ob peči.
Ko smo zjutraj navsezgodaj šli k maši, smo na straži zagledali stati 19-letnega fanta majhne, šibke rasti. Fantiček se nam je umaknil v globok sneg in se do pasu pogreznil vanj. Pozneje smo izvedeli, da je bil to najmlajši partizan bataljona, Tonček Dežman iz Lesc, že dolgo pokojni slovenski narodni heroj.
Ko so Nemci 8. januarja 1942 začeli prodirati navkreber iz smeri Rudno, so vas obstreljevali in kmalu zanetili več hiš. Sredi dneva je zagorela tudi sosedova, Štihelnova hiša. Ljudje so neutrudno gasili, vendar ognja ni bilo mogoče več ustaviti. Prvi večer spopada smo bili že brez elektrike. Mama, ki je bila tisto zimo bolj bolehna, nam je z žganci postregla kar za pečjo, kamor smo se prestrašeni zatekli. Vsa nemočna je zajokala in otroci smo ji pritegnili. Celo noč nismo zatisnili očesa zaradi strahu pa še od soseda je svetilo in pokalo, ko so se lomile deske in podirala streha. Tedaj je oče odločno sklenil: "Najbolje bo, da se že jutri odpravimo od doma, saj smo v hudi nevarnosti." Mama in starejša sestra Mimi sta začeli pripravljati stvari za odhod na planino Kališnik, ki je bila v normalnih razmerah oddaljena kakšno uro hoda. Vendar je bilo tokrat treba računati z enometrsko snežno odejo brez vsake gazi.
Devetega januarja 1942 zjutraj smo krenili proti Jelovici. Mama se je opirala ob palico in ob starejšega brata Staneta. Najmlajšega, triletnega Jožeta je sestra Mimi nesla v košu. Čez nekaj časa je začel spraševati po sestrici Mimi, kje da smo jo pustili, saj je iz koša ni mogel videti. Vsi smo bili oprtani s težkimi nahrbtniki, vendar več kot za dva do tri dni hrane in oblačil nismo uspeli pretovoriti. Zasopli smo stopali drug za drugim. Nismo še dosegli grebena Jelovice nad vasjo, ko so se spet oglasili topovi. Pot se je malo poravnala in dokaj kmalu smo prispeli v kočo na Kališniku, ki jo je oče kot drvar dobro poznal. Tam je bilo že nekaj pribeglih družin. Ko smo se malo oddahnili, so se starejši pomenkovali, kako naprej, otroci pa so se ves čas drli, malo zaradi mraza, malo zaradi lakote in neobičajnih razmer. Po nekaj urah sta se oče in Stane odločila, da se vrneta nazaj v vas iskat še nekaj stvari in gasit domačo hišo, če bo zagorela. Kljub vsemu so se matere razvrstile pri štedilniku in nam pripravile okusen obrok.
Tistega dne popoldne okrog tretje ure je k nam v kočo na Kališnik nenadoma prisopihal sosedov sedemnajstletni sin Evgen, ves prestrašen in obupan. Ko je prišel do sape, je zmedeno povedal: "Bil sem postavljen v vrsto z drugimi moškimi; ko je Švaba puško usmeril proti meni, sem se prevrnil čez ograjo, se urno pobral ter stekel proti dolini. Streljali so za mano, mi prestrelili jopič in me popraskali. Ko sem že skoraj spet prišel v pest Nemcem, sem se zadnji hip domislil, da se moram preusmeriti proti Jelovici." Med pripovedovanjem se mu je od vsega hudega kar mešalo. Povedal nam je tudi, kako je moral sin na strelišču podpirati bolnega očeta, da je Nemec lahko naciljal. Nato pa je prišel na vrsto še sin. Evgen se je kasneje pridružil partizanskim enotam, a sreča ni bila več na njegovi strani, saj smo nedolgo po tem zvedeli, da je padel.
Ko smo se v nedeljo, 10. januarja 1942, prebudili, je bila koča nabito polna. Okrog štirih zjutraj pa se nam je pridružila še skupina partizanov. Premraženi, lačni, mokri so se umaknili s položajev. Med seboj so se prepirali očitajoč drug drugemu, zakaj niso v boju zdržali do konca. Spet se nas je polotil strah, saj je bilo kot pribito, da Nemci ne bi poznali milosti, če bi nas zasačili skupaj s partizani. Ostale družine so se začele odseljevati, kamor so vedele in znale. Mama je bila zelo v skrbeh za ata in brata, ker se še vedno nista vrnila. A hvalabogu, prikazala sta se ravno malo pred nočjo, ogrnjena v bele rjuhe, da ju Nemci v gazi ne bi opazili, saj so pogosto streljali že tudi v smer nad vasjo. Ko sta se nekoliko odpočila in osušila, je oče rekel: "Sedaj domov ne moremo več; vsa vas je v ognju, tudi Nemci so že povsod ..." Po premisleku je predlagal odhod proti precej oddaljeni gozdarski brunarici na Jelovici, ki da je dobro izolirana in pa da so drva že pripravljena.
Še vedno mi ni jasno, zakaj je ena od družin v staji ob koči pustila svojega konja; ta je postal naša sreča v nesreči. Oče ga je vpregel v posmojke, čeznje pritrdil nekaj desk, tako da so se mama in trije najmanjši otroci lahko peljali. Kočo smo zapustili okrog dveh ponoči. Ob polni luni smo se premikali mimo Mošenjske planine, Bodlajke in planine Martinček, kjer se je že začelo daniti. Tedaj pa je našemu konju zmanjkalo moči; ves utrujen in sestradan se je ulegel kar v sneg. Druge izbire ni bilo, kot da ga je brat Stane počasi odpeljal nazaj na Kališnik. Tam, je povedal, je bilo vse tiho in mirno. Takoj ko je konja privezal in nakrmil, se je nemudoma odpravil za nami. Nanj smo čakali v najbližji mrzli brunarici, saj bi brez njegove pomoči pot težko nadaljevali. Snega je bilo res ogromno, nebo je bilo modro, pritiskal je hud mraz, da je kar škripalo pod nogami. Do "naše" brunarice nas je ločilo še najmanj uro in pol hoje po celcu. Oče je odločil, da se družina razcepi: slabotnejši naj počakajo na brata, jaz, sestra Mimi in oče pa da odrinemo kar takoj. Čeprav sva bili z Mimi že veliki punci, sva planili v jok, saj sva imeli noge premrle od mraza, čevlje in nogavice vse primrznjene. A treba je bilo stisniti zobe in ubogati.
Ko smo od Martinčka prispeli do glavne ceste, so se nam iz smeri Radovljica približevali nemški vojaki. Obstali smo kot vkopani. Med njimi pa je oče prepoznal znan obraz – za "vodiča" jim je bil gozdar Košmrl, s katerim sta se preko posla dobro poznala. Oče je izkoristil znanstvo in Košmrlu povedal, da smo namenjeni v 11. gozdarski rajon. Moledoval je tako dolgo, da so nam dali prosto pot, sami pa so nadaljevali svojo zahrbtno misijo. In končno smo tudi mi dosegli cilj. Oče je hitro zakuril na ognjišču, da sva se malo ogreli. Že naju je priganjal, naj se čim prej obujeva, da gremo iskat še mamo in ostale otroke. Kako sva bili veseli, ko so nam za prvim ovinkom že prišli naproti. Končno je bila družina spet zbrana na toplem ob prigrizku, ki nam je zelo zelo teknil. Tudi spali smo dobro in precej mirneje, saj smo se zavedali, da smo ušli še mnogo hujšemu trpljenju, kot je bilo pravkar za nami.
Naslednji dan je oče naložil mamo na samotežne sani, ki jih je imel že prej pripravljene za odvoz lubja v dolino. Odšla sta v Radovljico prijavit brezdomsko družino na občino. Že po treh dneh bivanja v brunarici sta oče in Stane odpeljala v dolino še nas ostale. Začasno smo dobili novi dom pri prijaznih ljudeh na Lancovem. Nazaj v svojo rojstno vas se vračamo le še kot nedeljski obiskovalci.
Čeprav so ta moja spominjanja karseda žalostna, smo kljub vsemu imeli veliko sreče, da smo vojno preživeli. Žal se mnogo mojih znank in znancev iz mladih let ne more pohvaliti s takim izidom.
Na Srednji Dobravi, zapisano po materinem pripovedovanju, objavljeno tudi v reviji Svobodna misel 31. 1. 2014.