Spomin pod lesniko

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spomin pod lesniko
Cene z Vrha
Izdano: Slovenski narod 4. junij 1908 (41/130), 2 in 5. junij 1908 (41/131), 1–2
Viri: dLib 41 dLib 41
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Spisal Cene z Vrha.

Srčkana deca je bila to, Jakec in Julka; on črnolas, skoren deček, rjavih, lepih oči, ona pa svetlolasa, s pogledom kot cijana v zorečem rumenem klasju. Njih roditelji so si bili sosedi gori na Brdih. Docela skrita so bila njihova sela in jedva si jih opazil, izstopivši iz gostega lesa, ker vsa so bila obdana od sadnega drevja. Samotno, tiho, kot gorske steze, ki vodijo iz doline na vrhove, so stala poslopja — med njimi plodovit sadni vrt — drugo blizu drugega: idila brez primera.

Pravcati zalešniki so bili obojni stari; založeni, premožni, ker dobro nebo jih je bogato obdarilo z blagom, živino in lesom. Leto in dan so delali v njihovih velikanskih gozdovih skodljarji, ogljarji so napravljali kurivo, tesarji so pa žagali železnične pragove ter spravljali treske in iveri na kup. Vse leto se je kadilo nad smrekami in bukvami pod sinje nebo in baš to je dolincem pričalo, da se pri ogljarnah in vapnenicah v Brdih kaj zasluži.

Navada je, da so lastniki takih velikih gorskih kmečkih domov skupni podjetniki, zlasti, če se gre za razpečavanje lesa. I ta dva soseda sta leto za letom izvažala les v mesto in se vedno primerno delila. Pozneje je še prišlo apno in oglje, kar jima je tako podpomagalo, da sta oba Brdnika — tako so jih nazivali po domače — uživala daleč okoli sloves bogatašev. A kakor sta bila gospodarja vzajemna, tako, če ne še bolj, ste šli gospodinji vsaka svojo smer. Julkina mati Jakčevega očeta ni marala videti in po takem si Brdnici niste mogli biti dobre. Stara ljubezen je bila kriva, da ste se oni dve tako izogibali druga druge, dočim sta moža ljubila obe družini z obema otrokoma vred, ljubila, kakor pač znajo in morejo ljubiti taki gorjanci.

Rastla je mladina, ta živahna otroka, brezskrbno in dobro. Ko smreka na gori, samo da nima preveč tesnobe in sence. Letala sta Jakec in Julka ter se podila s kozami in ovcami po rebrih, dokler ni zopet prišla Velika noč — in šola. Bil je Jakec petnajst mesecev starejši od dekleta in se je šole veselil, dočim se je Julka skrivala za materino krilo in joka je zatrjevala, da bi raje ostala doma. Instinktivno je čutilo dete, da je sedaj konec svobode, deček pa je vedel, da je to prvi korak v življenje in tega se je radoval.

Sedem let je trajala šola in po bratsko sta hodila v dolino. Ko pa sta izstopila iz šole in se poprijela dela, Julka doma pri hiši, Jakec pa bolj na polju in v gozdu, se večkrat po cel teden nista videla, dasi sta bila soseda, kajti fantov oče ga je večkrat zagnal k ogljarjem ali drugam, da se vadi.

Kar je že Julka kot otrok obetala, je izpolnila: šestnajst let stara je bila najlepše dekle deset ur hoda. Bahačasta nekoliko je res postala — so rekli ljudje — o, to jej je bilo v krvi. To nelepo lastnost je imela po materi, ki je pa bila svoje dni le dekla. Jakčeva mati pa je bila, dasi zelo premožna, skromna, in to je spodnjo Brdnico bodlo. Iz dečka je postal mladenič, zastaven in skočen kot jelen. In bil je ljubezniv; trdil je to vsak, ki ga je poznal. Oba mlada sta se videvala odslej le še na nedeljo in praznik, dasi je Julkina mati i temu skušala v okom priti. Pa ni šlo. Stara je že postala, malo okorna in ni mogla spremljati Julke na mašnem potu. No, in ljudje so videli Jakca in Julko vedno pred cerkvijo skupaj. Nazaj sta hodila po smrečju in bukovju vedno sama in lahko da kateri kdaj ni prav postavil besede, kajti skoro redno je prihajala Julika malobesedna domu in večkrat sta se ločila brez pozdrava. Nekaj je vsaki pot prišlo, kar jima je vedno kalilo radost ljubezni.

Minevala so leta in zopet so prišli zeleni travniki — Binkošti — lepa, krasna nedelja. Iz bukovja, kojega še mlado listje se je svetlikalo v solncu liki zlato, so se glasili ptičev pevski zbori in prepel je že ob dveh na tešče zapetpedikal budnico s pisane loke. Daleč v strani, kjer hodi zverjad na vodo, pa se je javljal samotar udeb.

Na lesi tam za Julkino sobico je sedel v svoji lični zalesni noši mlad mož. Njegova črna žametna kamižola in krtovec sta pričala, da mladenič ve ceniti praznik. Nepremično je zrl na omreženo s katunom zastrto okno sobice, v kateri je še sanjala Julika. Solnčni žarki je niso dosegali, branila bi jim vhod košata lesnika pred steno. Svoj kosmati krtovec je držal fant v rokah, hlade si tako svojo vročo glavo. Bil je že za rana daleč spodaj v dolini po šmarnice in encijan. Še predno je napočilo mlado jutro, je že ležal na njeni polici šopek, katerega jej je pustil fant, ki je sanjaje in razmišljaje viril nad eno uro na njeno okno.

Mahoma so se dvori oživili. Kravji zvonci so se oglasili in vmešaval se je biča pok. Pastirji so zavriskali in mukajoče so šle črede na brdske pašnike. Takoj ko je Jakec to zaslišal, se je odstranil. Gorski junak nima rad prič na svojih samotnih potili in nočnih pohodih, ne mara, da bi kdo znal za njegovo radost ali bol, ki jo sicer zna mojstrsko skrivati.

Končno se je vzbudila modrooka spavačica in prvo je bilo, da je njeno oko zapazilo duhteči pozdrav rosnega jutra, ko je otvarjala oko. Brzo je opasala svoje kratko, zgubano krilo, obvezala črnosvileno ruto ter se napotila dol k fari. Pri križu ob robu gozda jo je že čakal Jakec, in molče sta šla nizdolu. Divjih golobov kurikanje in cviženje zeb ju je spremljalo.

Ravnočasno se je pa podil voziček po podravski dolini proti Brdom. Dva rejena zalesnika sta sedela na obilnem usnjatem sedežu. Vlekel je voz okrogel rjaveč in mlajši, Julkin oče — bila sta Brdnika — je imel vajeti. Iz Maribora sta se vozila s kupčije pozno, zapoznelo, dasi zarano. Dolgo sta sedela molče, kar se je oglasil starejši, da misli v bližnji bodočnosti predati sinu posestvo, sam pa da bo še tržil naprej z lesom, ogljem in apnom. »Že poznate snaho?« je primaknil mlajši. »Kaj, menim, da jo že dolgo poznamo, če je Julka tista?« »Aha, aha; no, bi ne bilo krivo, saj sva že včasih govorila o tem. Pa veš, stara, stara; ona veli, da to ne gre in bojim se, da bo drugače ukrenila ... Ti stopi jutri k njej — saj je še praznik. Takole med mašo ne bo nikogar doma.«

Prekinila sta s tem pogovor in stara dva soseda sta se zaglobila v svoje misli. Dospela sta do vrha. Poldan je že zvonilo, ko je stopil gornji Brdnik pod svojo streho ...

»Zbogom, fantič!« Še nikoli ni Julka govorila tako srčkano teh besed na razpotju pri križu. Danes, na binkoštno nedeljo, so zvenele posebno svečano. Dogovorila sta za popoldne, da se snideta pri Varicah in Jakec in Julka sta prepevala in se šalila tako ves čas, da so se še stari navzeli porednosti oni popoldan.

Drugi dan, ko je že bilo staro in mlado v cervi, se je oblekel zgornji Brdnik izborno in je stopil k Julkini materi, ki je čitala ravnokar iz nerodne umazane mašne knjige. Razburila se je hipno, a ravno tako hitro tudi umirila, kar so pričale resne njene gube na čelu. Zgornji Brdnik je bil mož, ki je svojo misel naravnost povedal. Ponosnemu zalesniku se mu ni zdelo vredno z govoričenjem uglajati pot svoji nameri. Pa dobro je storil, da je svoj prihod takoj motiviral, kajti spodnja Brdnica ni vedela o snubljenju nič; mož jej ni bil ničesar omenil. To bi bilo pri takih ljudeh, ki mislijo, nesamostojno delo.

Mučen je nastal odmor, a zbrala se je soseda in rekla: »Saj še veš, da si me odslovil, ko sem kot dekla vadila pri tebi gospodinjstvo šest let vestno in pošteno in da si me zapustil? Povrnila mu bom, sem se zarekla tam doli pri križu, ko sem morala s svojim svežnjem v gluho noč, tožeč pod križem materi Božji svojo nadlogo. Zdaj je tu trenutek, ki sem vedela, da pride. Bog mi je priča, da raje vidim svojo Julko še danes na mrtvaškem odru kot pa jutri pri vas za gospodinjo!« Zalopila je vrata in zapustila sobo kakor brnkalica.

Prišedši domu, je zgornji Brdnik — užaljeni svat — rekel na kratko svoji ženi: »Ti z Julko ni nič, kaj bo s fantom?«

Ponos se je polastil sedaj tudi kmetice, ki že itak sosede ni mogla videti; tako ponižanje in od one strani! Ne srčna bol njihovega sina, ki ima priti kot grozovita pošast — ba! kaj še — ne, zavest poraza, to. Poraženi od ženske, ki »ni bila svoj čas nič.«

»Mene, Janeza Brdnika, odganjajo, mene, ki so mi vsa vrata dan hoda odprta na stežaj. Prosim te, žena, pomagaj mi misliti, kako bi se lažje razdvojil s sosedom. Jutri,« — pri vsaki besedi je bil s pestjo na mizo — »že jutri prekinem pogodbo s tem podhuljencem. Že pri vožnji domu se mi ni vse prav zdelo. Zdaj je konec slogi na Brdih, gornjega Brdnika Janeza bodo še poznali!«

»Ubogi Jakec,« je povzela besedo mati s solzami v očeh, »ubogi fant.«

»Kaj? Ubog?« je upil mož. »Pogledi okrog sebe, da vidiš. Toliko in takih reči, nič dolga in še prihranjenega dosti. Sto jih dobi Jakec mesto ene, samo pamet, pamet. Za nevesto beračiti, kaj še?«

»Da, govoriti je lahko, pa pomisli, da sta od mladih nog skupaj ...«

Obmolknila je mati, ko je vstopil Jakec. Čez nekoliko časa je oče sina nagovoril: »Bi tudi kazalo, da bi tu pa tam kam šel. Takole z dvema tovarišema, bi se že kaj našlo, bo skoro čas za to.« »Ni treba oče; imam vse na Brdih kar rabim in želim!«« Uzdihnila je mati in oče je odšel naglih nog, da se ne izda.

Na torek po binkoštih je stal na vse zgodaj že ob zori pred sosedovimi vrati rjavec, vprežen v voziček. Za sedežem je bila nabasana temna skrinja in prikazala se je Brdnica z Julko v celem sijaju, dočim je še hlapec oblačil novi jopič. Blažena je bila Julka, da se je mati spomnila obljube obiskati brata. Složno je šlo nizdolu. Čez eno uro je pravil pastir onemu z gornjega sela, da se je »peljala gospodinja danes za rana na železnico, obiskat brata, ki ima pri Celovcu mlin na sedem tečajev. Mlinar bo sinu predal mlin in mladi bo vzel Julko.«

Pri zajtrku je že vsa služinčad vedela za zadevo, katero gospodinja nalašč ni zamolčala. Njen mož je pa šel v vas po opravkih, da se gornji Brdnik ni mogel z nikomer sporeči. Mučila je vse mora in to tembolj, ker se je Jakec takemu govoričenju smejal; saj je še pred dvema dnevoma v Varicah dekle objemal in ona mu je prisegla zvestobo.

Pa zgodilo se je drugače. Čez teden dni je prišla mati Brdnica sama domu in še ono uro je poslala Jakcu pismo od Julke: »Ljubi Jakec! Ne žaluj po meni, ker mi gre dobro v tem lepem kraju. Celovec je lepo mesto in jaz sem čisto poleg. Tu je mnogo ljudi in vojakov in več cerkev. Moj bratranec bo prevzel sedaj mlin; on me povsod seboj vzame in mi je že zlato srce kupil. Mlin je velikanski in hiša lepa, bolj kot na Brdih, kjer človek nič lepega ne vidi. O, ko bi ti bil tu mlinar in ne tam kmet, prav nič bi si ne pomišljala. Mati bi radi, da bi tega vzela, pa jaz sem tebi obljubila. Ko bom domu prišla, ti kaj prinesem; pa tako kmalu še ne bo to. Te pozdravlja tvoja Julka.«

»Dosti imam,« je vzdihnil proti materi oni večer in dejal pismo od sebe.

In res, dosti je bilo, že čez štiri mesece so imeli v Celovcu gostijo. Spodnji Brdniki so kmalu potem šli za hčerjo, predavši posestvo sorodnikom. Niso mogli dalje v sosedstvu biti spodni in zgornji. Jakec je povešal glavo in za eno leto so ga komaj poznali.

Na lesnikovem deblu pred oknom nezveste neveste je deščica, na njem sedemkrat prebodeno srce Marijino in tile verzi:

Pod lesniko sem stal mnoge noči,
Pogosto je megla rosila;
Me rada imela domača je hči,
A mati jej ni dovolila.