Spomin na staro mater
| Spomin na staro mater. Obraz. Liberius |
| |||||||||||||
Na oknu ljubo jo slonela
V samotnej kamrici tam,
V očesu jej solzá brlela,
Kam zginila zdaj je — ne znam.
Heine
S srebrno-belimi lasmi, vpognjenega života, z nad prsi prekrižanimi, koščenimi rokami in s kako milim pogledom — tega niti popisati ne morem, si slonela stara mati — na klopici — pred hišo, na trati pred ulnjakom, ali sredi svojega cvetličja, ondi na prijaznem holmu.
Da, to so bili lepi časi! Prijazna samska koča nad belo vasico, cveteča, stoletna, široko vejača lipa pred vežjo, na desnej sadni vrt, sredi njega dišeči ulnjak, ondi v zatišji žuboreč studenec poleg kamenite klopice, na levej greda polna dišečih vijolic, solnčnic, rudečih nageljnov in rožmarina, — mej njimi stara, srebrnolasa mati.
Gledal sem tedaj, kot gledam zdaj, oziral se v to šepečo lipo, v ta šumeči ulnjak, sedel sem na klopi poleg žuborečega studenca, a videl nijsem te lepote, te poezije, in tebe sredi cvetličja mati milega očesa, vpognjenega života.
Solnce mi je bila vsakdanja luč, ki sveti le našej vasici, cvetličje mrtev, nepotreben kinč, ves svet le — tiha dolina, ki seže tako daleč, kakor moje oko, in ti stara, srebrnolasa mati — vsakdanja podoba. To je bila radost, to življenje polno najglobočjega modroslovja — pravi zlati vek.
A kedar sem bil prevzvišen modroslovec, kedar sem vriskal in piskal, tako tijá v en dan v tiho dolino in te motil in se ti smejil, stara mati sredi tvojega cvetličja, ali na klopici pred hišo v zelenji tik studenca, tedaj si dvignila suhi prst svoje koščene desnice, in jaz sem se zbal in počenil k tvojemu znožju.
Kakor v molitvi si pokladala tedaj blaga starka roki na moje čelo, gladila si mi kuštrave lase, milo zrla z mrklimi očmi, ter me peljala sredi dišečega cvetličja v dolino, kjer se je zlival studenec v mali tomun. Mej potjo pa si govorila čudne govorice s svojimi cvetlicami. To si pobožala in jej pogladila košata peresa, onej si porahljala zemljo in jo opominjala, naj lepo raste in cveti. Zopet rumenej solnčnici ob meji si podprla vpogujoče deblo; — pohvalila ondi gručo najlepših vrtnic, jim božala nežne popke in se jim sladko smejila.
Najljubši pa ti je bila gredica zelenega rožmarina. Kar ločiti se nijsi mogla od njega. Le poglej ga, kako lep, kako košat in ponosen je, si dejala koliko potov. To je najkrasnejše zelenje, kaj ne, tudi tebi je povšeči? A tudi on bode zvenel, rumen, vpognjen leže — na zmrzlo krtino.
Čudeč se, sem zrl v te, stara mati, umeti nijsem mogel tvojih besedij. In ko sva šla dalje po holmu v dolino k tomunu, zdela si se mi skrivnostna, vzvišena podoba, ljubezen in strah mi je vnemal tvoj mili pogled.
Molčeč sva sedla tedaj na zeleno mahovje tik šumečega tomuna. Meni pa je bilo tako skrivnostno, tako nepopisljivo tesno v mladih prsih.
Starikave, sključene, razpokle vrbe so zrle tako otožno v srebrno-pene valovje. — Od daleč — je šumela dišeča lipa, ondi ob meji so trepetale — jelše, — ob gozdni tišini za leseno kočo je stala kakor brez življenja zelena smreka in zrla na naji v dolino.
Tedaj si podprla stara mati koščeno brado v dlan, pobožala mi z desnico lice in dejala:
„Nič se ne boj, ti si moj ljubček, rada te imam!“
Jaz pa sem se zbal blaga starka teh besedij, tako resne so se mi dozdevale, strašil sem se tvoje ljubezni in vedel nijsem zakaj.
„Ti si mlad, neskušen,“ nadaljevala si potem. „Videl bodeš širni svet, poznal mnozega človeka.“
Širni svet – čudna nerazumljiva beseda. Vsaj ves svet je naša dolina. Ondi, kjer se dvigujejo bele gore, je konec zemlje in ljudij nij mnogo. Poznam jih vse sosedove — in tebe stara mati.
„O šel bodeš tijà, v valove življenja te žene hrepenenje, pozabil bodeš — mene — svojih — in lesene koče na zelenem holmu.“
Kaj je to? Ne, jaz ne grem, vskliknil sem boječe. Vsaj vidim od tod vso zemljo. Ondi se prostira rumeno polje. Tam zelene gozde, bele vasi same v sredi, šumeča reka se vali v daljavi. A tu je najlepši, pri vas bodem stara mati, pustite me pri sebi.
„O molči, molči, to je laž, ti ne poznaš sveta, ne veš, kaj govoriš, ti ne poznaš stare matere in kmalu ti izgine slednji njen spomin, kakor sanje — se ti dozdevajo dnevi sedanji.“
Tako je govorila stara srebrno-lasa mati, pobesila mile oči, naslonila život na vrbovo deblo in zrla v šumeč tomun. Jaz pa sem strmel – se stisnil tesneje v njeno naročje. Nepopisljive misli, želje so se mi budile v prsih. Sovražil sem — široki svet, ki je večji od naše doline, sovražil sem hudobne ljudi, ki pozabijo svoje in domovje, in ti stara mati — dozdevala si se mi višja, nadzemska podoba.
Kako nepopisljiv, lep trenotek je bil to.
Vrbe ob potoku so skrivnostno šepetale, lipa pred vežjo je priklanjala cveteče vejevje, in lesena koča ondi nad holmom, dozdevala se mi je tako krasna, tako mila, lepši od zakletih zlatih gradov, o katerih sem čul v pravljicah. O to so bili sveti časi! Čutil sem ljubezen, mlado, otročjo ljubezen v brezumnih prsih; ljubil sem — tako — kot ne bodem nikedar več. Stara, srebrno-lasa mati, ti si mi vlila ljubezen — poezijo, in vedela nijsi tega in vedel nijsem sam. Molčeč, sva stopala potem zopet ob holmu proti leseni koči. In ko sem se ozrl skrivaje v tvoje oko stara mati, videl sem svitlo solzo, lepši od diamantov in biserov. Prašal sem, kaj pomeni solza. A ti si molčala, stisnila me v naročje, poljubila na čelo in dejala: „Ne prašaj, kmalu se prepričaš sam o mokrem očesu.“
Zopet te nijsem umel stara mati. Lipa pred vežjo pa je zašumela tako otožno, tako žalostno, kakor mrtvaški zvonovi, drugo drevje po vrtu pa jej je odgovarjalo. Bil je prvi, resen, nepozabljiv trenotek v mojem življenji.
Prišla sva mej cvetličje v dišeče gredice. Tedaj si vpognila stara mati, svoj život, vtrgala si prvič zelen rožmarin, podala ga meni rekoč: „Ohrani ga, to jo znamenje ljubezni, spomina — na staro mater, na tvoj dom, ko bivaš v tujej deželi, daleč od njega.“
Zopet je bilo vse tiho. Mati je molčala, stisnila me na prsi, vedela nij morda zakaj, vedel nijsem sam zakaj. Lipa, dišeča lipa pa je strepetala zopet nad nama. Vrbe so se klanjale ob potoku. To je bil zadnji trenotek v naročji stare matere.
Minulo je mnogo let. Koča je pol podrta nad holmom, dišečo lipo je podrl vihar, cveteč vrt se je posušil, vrbe so vsahnele ob potoku, staro mamico, srebrno-laso mamico so nesli štirje črni možje od tod, daleč daleč — sam ne vem kam.
Le rožmarin, katerega mi je dala v spomin, se ne vsuši, akoravno roma z menoj v tuji, daljni svet, biva z menoj — mej tujimi ljudmi. — Rožmarin, ti si moja ljubezen, moj znanec otročjih let, ti si:
„Spomin na staro mater.“
Liberius.