Spomin na mojo rajno mater

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spomin na mojo rajno mater
V. Kosmak
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 3 (1. februarja) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Dosedaj nisem dal nobene reči tisksti v nevezani besedi. Greh je. od Boga izročeni talent zakopati, bodisi še tako majhen. Veliko pisačev je, kateri s slabimi spisi pridijo naše dobro ljudstvo. Marsikateri nima vetjih zmotnosti kakor ju, pač pa slabeji namen in tali Boie! tudi več gorečnosti. Zatoraj: .Na boj, junaška kri!" Pričnem s spomini n& Te, moja draga rajna mati, Ti zvezda mojega iivljenja! Poglej mene t nobes, blagoalovi moje delo, da bodem Tvoj otrok ne le po telesu ampak tudi po Brci in duhu! Ponosen sem na Te I Kraljice sem sin! Moji materi je blestel okrog čela venec čednosti! Mati, prosi za me, da bodeš tudi Ti na me ponosna, ko — umrjem!

Kadarkoli se spomnim kakega rajnega znanca, utrepeče mi srce. Vice in včasih tudi pekel mi je v mislih. Spomin aa mojo mater pa viivlja moje arce, kakor majnikovo solnce. Niti jodenkrat ai nisem mislil, da so T vicah. Verujem, ds je jeden Bog in prepričan sem, d. so moja mati pri Njem.

Kadar vidim na nebu veliki . m ' se »P»- minjam svoje matere. Zsstonj sem iikai moka uto. Najbrle so mi bili mati moja prta učiteljic* T zvetdoslovji in so me dobro naučili, kako pričajo neizmerni svetovi, da je Bog. Svet mi je «ael marsikaj, sli tegs mi ne vume. kar so me meti nsučiii.

Bil sem star pet let. Moj nsjmlsjši brat kakega pol leta star je te spal T zibelki. Zvečer je bilo. Mati pravijo: .Otroci, pojdite molit, preden greste spat!' Pokleknejo s nami in sklenejo roki spečemu bratcu k molitvi. .Otroci, jutri je god sv. Frančiška Pavlanskega. Nsšegs Prsnceljns bode god. Bevček ne more še sam moliti in se priporočiti svojemu pstronu; pojdite, molili bodemo ia njega.* Molili smo, mati pa so se joksli. Pri bogatinih je ob takih dnevih pojedina in toči se .šampanjec". Materi so• tekle s*o lze — šampanjec sngeljev. Moj oče so bili cerkveoik. Neki dan jih ni bilo doms. Msti so šli poldsn zvonit in jsz. majhen deček, šel sem i njimi v zvonik Gledsl sem po svetu, ki gs še nisem takrat poznal. Moj Bog! kako velik se je zdel mojim mladim očem! Videl sem krasno, rodovitno pokrsjino, iito, trsvnike, gozdove, ribnike; vas Jakubov. dalje Litohof in čisto zadaj v megleni daljavi Moravske Budjejevice. Za Budjejevicami se je solnce dotikalo zemlje. .Mati*, vprašam z otroško radovednostjo, .ali je tsm-le kooec sveta in se začno nebesa?* .0 ne, ljubi moj! Ko bi pr>š<l v Budjejevice, videl bi zopet novi kos aemlje, io ko bi šel naprej, zopet nori in tako bi šlo dalje. To se nam samo zdi tako. Da se pa nam to tako zdi. je napravil Bog nam v pouk. Moramo vedno moliti, pridni bili, ds bi precej v nebesa prišli, ko umrjemo."

Neko pot sem šel z materjo obiskat zuasee v drugi vasi. Revni smo bili. Obotalo je drago. Sezujevs črevl|e in greva bosa. Iti sva morala po nasipu krog ribnika, kjer je bilo polno drobnegs kamenja. Zbadalo me je. .Mati, mene bAde v noge*, toiim. .Otrok, nikar ne toti. Kako je še-le Gospoda Jezusa zbsdalo. ko je šel bos na goro Kaivarijo, nesel teisk krit in povrh so ga Upli in suvali.* Potegnejo sv. roioi venec in molijo. Mene pa ni več ksmenje zbsdalo.

Pred kratkim sem bil silno otoien in pobit. Zvečer se vleiem in ugasnem luč. Temna noč je mati temnih misli. Premišljeval sem o tem, da bi bilo najbolje ako bi človek ue bil rojen. Po dolgem, utrudljivem prevdsrj. nj. sem zaspal. Sanjalo se mi je. da sem arečal avojo mater Na hrbtu so nesli polno rjnho trave. Pr,pogojeni so bili pod bremenom, pot |im j . lil po čelu. Pri meni ae ustavijo. Nieo spregovorili niti beasdiee, sia» ^ Ijivo so mo pogledali • svoji« materam o*«*, , mater u o oko I — Zbcdim se. Daia je bila p«|,t ^ saaj. Mislim ti: .Tvoja Mati so toliko ta te trpeli, d«^ ae trudili io nikoli niso toiili — in ti — godrt^ Molil sem .0če nsi* in zaspal. Zjutraj sem vstal kak* bi bil prerojen. In naj mi reče kdo. da ie pretrii t grobom vez, ki nas je ta nt svetu votale med seboj'

V mojem rojstnem kraji je amrl star, neznaa bani. Občina mu je dala krsto ia gospod iopnik so •Mjrti ga čedno pokopsti Ali boleli eo gs polotili v knU i njegovih eoajsh. Mati. to ališati, brskajo v pičli ukf perila, izberejo srajco, takrpajo jo ter jo nesejo mrtvem beraču. .Msti, zskaj mu ae dajo bogati? — Mi in sami malo srsjc.* „Je te Uko. ljabi otrok; bogati dajejo bogatin - mi revni moramo dajati revnim !* Bil sem v prvem ali dragem rszrsdu srednjih ki Ljudje so mi reki .študent* in nekstori bi se bili radovali. ako bi me bili zapodili. Grem po njivah. Srečaa hlapca — šel je s volmi orsL Nekaj ja bil doma pozabil. „Ti*, kliče me, .pojdi, paai oskoliko vole na meji, m-rim še domov skočit.* Vzamem bič, stojim pri volih ID vpijem tu pa tam .oul* Pride pa memo mizar in me zasmebljiv* vpraša: .No, nisi-li teč študent? Ali si pastir?* Jokajoč se pridem domov in toiim materi. Mati zardejo — p» precej pravijo: .Le pusti! 0 pastirjih se bere »aab leto cvsngelij v cerkvi — o mizarjih gs še nisem slišals." — Zasmejal sem ae in bilo je dobro. Kadar »em pa nizarja srečal, vselej sem si mislil: nNisi v evangelij«.'

Sel sem z materjo v Nove Riše. Greva skezi g ^ ki ae mu je reklo „gora". V aredi gozda na vrbu, »» meji so mati pokleknili in mi namignili, da tudi jti pokleknem in molim. Pokleknem k njim in sklenem roki Ko vstaneva, vprašam. .Mati, zakaj sva toksj molilo .Veš, tukaj so pokopsvali obeience. Ko bodsš vslik u toksj ksterikrst memo M, nikoli ne potabi za nje Btl*- Reveiev se malokdo spomni."

Sveti večer je bil. Mati so nsm dsli zs kosilo I« košček krnha. .Morate so danes posuti, da vidita «W» ovčioo!* — Zmračilo sa je. Najstarja sestrs je pog""1 miso in mi amo U vsak v rokah držali ilico. Ns m« gorelo luč. Naš pomagsi je mukal ogledalo po se je odsev videl ns steni. • M je to?« . .To je bila slata ovčita. Zakaj ste jedli opoM«" Bili bi jo videli.* Nezaupljivo smo ga pogledsli: ses"' silile solze v oči. Odpro se vrata - mati so nesli Na zlsto ovčioo amo pozabili. Ko smo le odjodli. P« vasi pastir. Mi dečki skočimo po konci, oblf^ aokoje io lotimo TOD. Vaak je imel ie pripravljen tvonček in bič. PMtir je trobil in mi dedki, kar nas je T vasi bilo. amo njim pokali, sronili in meketali. Pastirje* .oreh" je lajal na vae pretege in drugi piu ta njim. Gnali smo iredo T Betlebem. Ko pridemo domor, sedali to ari nas stari gospod iupnik (dasi tudi nisem vedel, da so bili atari; mislil sem, da so bili vedno taki), ki so nas večkrat obiskali. Poljubimo jim roko. .Kaj pa ste delali?" .No, gnali amo čredo v BetUhem." .Veate-li zakaj?" Molčali no. Gospod iupnik so nsm zdaj začeli pripovedovati, kako sta ila sv. Jožef in devica Marija po zimi ii Nazareta v Betlehem — cele tri dni! — Kako je bila Marija utrujena, kako je želela spočiti se, kako sta hodila po celem Betlehemu od hiše do hiie in povsod so pred njima vrata zapirali. Kako se je Devica Marija jokala in kako sta morala slednjič v starem hlevu za Betlehemom prenočiti. Tu je bil JezuiČek rojen. Pripovedovali ao oam, da tega ni Bog nikomur razodel, kakor revnim pastirjem itd. Mi smo bili ialostno in sladko ginjeni. .Zato ste gnali čredo v Betlehem", so nadaljevali, .da bi se vsi spomnili betlehemBkih pastirjev, Jezuščka, Marije s sv. Jožefom, in da bi se vaak usmilil revežev, kadar iiče prenočišča, posebno po zimi in v mrazu." Potem so govorili najprej o različnih stvareh. Tu potrka nekdo na vrata. Mati gredo ven. Sliii se globok glas. ,Le pojdite nsprej, ogrejte se", in pripeljejo tujega moža v sobo. Revež zašel je v gozdu in ko je srečno zagledal vas, iskal je podstrešja, kjer bi prenočil. Tujec je sedel k nam. Gospod iupnik in oče sla ga popraševala po tem in onem. Mati stopijo v kuhinjo, mi za njim: .Mati, kdo je ta?" .JezuiČek nam je poslal gosta, da bi ga pogostili." Prinesli so tujcu najboljše koščke ostankov na čistem krožniku. Gospod so poslali po kozarček vina. Tujec veselo ee čudeč je gledal krog sebe. Sestrica mu je skrivaj polotila svojo pogačo zraven krožnika. Jaz bi mu jo bil tudi rad dal — ali pojedel sem jo bil, ko smo čredo gnali. Ko je tujec pojedel, pripravili so nam mati postelj, pokleknili in molili t nami. Po končanih navadnih molitvah, so začeli: .Narodil se je Kristus Gospod, radujmo se!" Mi amo peli ta njimi in oče, pomsgač in tujec so pokleknili ter todi peli. Gospod župnik so se odkrili, pripognili belo glavo in si brisali t roko solze. Po petji so nas pobožali in ili domov. Celo noč sem slišal v ssnjah p&stirjevo trobeotanje.

O Bog! kako krasen večer je bil! Obnebje je bilo jasno, polno tvetd, kakor v veri večnih resnic. — Sedeli smo na pragu. — Pred nami je bil grajski sadovnjak v polnem cvetju. Prijatni vetrič je tmajeval drevesca ter prinašal nam lepi duh. Položim glavo v materine roke. V celi vasi je bilo Uho, kakor v cerkvi pri povtdigovanji, le tam spodaj ta mostom je eden delsl na harmoniko. Z^PM sem 'bil, ali vendar ne toliko, da bi bil taspsl - tsko lahno, milo mi je bilo, da nisem čotil, da imam telo. .Mati, kako je neki v nebesih lepo!" zašepetam. Mati pogledajo kviiko, vzdlbnejo in mi pogladijo lase. Hii — hu — je trobil stari čuvaj pri eerkvi. .Ali sliiii?" vprašajo mati. .To je stari Lokar" pritrdim. .Trobi, da nas opomni, da čas hitro teče in da je v nebesa prav daleč! Zapomni si!"

Šolal sem se v Iglavi. Ko sem prišel tje, nisem znal skoraj nobene nemške besedice. Moji olikani sošolci so mi dali piimek „čeiki tralala". Kako sem bil vesel, ko sem mogel pozneje i njimi se pogovarjati. Pridem na počitnice in mislim si, Bog vi kakošen modrijan je postal Martinkov. Mater sem zjutraj pozdravljal: .guten Morgen, Mutter". Ko sem prosil kroha: .Brod, Mutter!" in tako jo šlo naprej. Mati so se početkom smejali; pozneje so mi pa rekli: .Ti, da me več tanaprej po nemško ne ogovarjaš! Veš, da te ne razumem! Frkolin, ki se svojega maternega jezika sramuje, ko zraste, se bode srsmoval tudi stsrišev, ljudi, s katerimi je trastel. Rečem ti, t menoj govdri, kakor sem te jaz učila! Pridem v nebesa tudi s6 svojim moravskim .Očeniškom!" —Nemščino si prihrani za šolo, ko Be že drugače ondi učiti ne moreš!" Ne volj ni so šli ven. Meni je bilo, kakor bi me s kropom polil.

Ne vžm, če sem videl mater večkrat sedeti pri mizi kot desetkrat in jesti. Kdaj so jedli in kje so jedli, tega ne v^m. Vedno so delali, tako, da si še časa za jed niso privoščili. Da so prvi vstali in zadnji šli spat, to se mi takrat nI zdelo čudno; mislil sem, da dragače biti ne more. Po dnevi počivati jih nisem nikoli videl — samo ob praznikih popoldan. Molili so na svojih starih bukvicah, ali so sedeli po leti v vrtiču. Včasih se nas je več zbralo in zapeli smo. Mati so se vsedli in so se smejali. To je bila njih edina zabava. — Toliko dela, tako malo zabave in vendar tako zadovoljni — to je mogoče le ponižnemu in čistemu srcu!

Enkrat so vzeli mati it ikrinjice meden križec, so ga osnaiili in privetali na modri svileni trak. .Otroci, nikarte pozabiti, ko umrjem, dajte mi U križec na vrat." .Mati, takaj govorite o smrti?" .No, vsaj še ne umiram", so nss tolažili — „vedite, da pride smrt kakor tat po noči. Morda ?a hočete, da bi jat ta vami gledala v grob? Tega menim, ne bode Bog dopustil." — In tudi ni tega Bog dopustil materi, pač pa očetu.

Prišel je v našo vas iid-norec beračit. Skoraj * nag je bil, bos, brez klobuka. Na rami je nesel veliko kopo cunj in na vsa vrata je pisal itevilke in imena. Dečki so krog njega sksksli in se norca delali. Mati so reveža pogledali in nam prepovedali, wa« njim se tgaaiti. Ko je pa eden pobalin v njega tagnal blato, taleteli so ae med otroke in kogar ao prijeli, tega ao otepU. Cet trenutek prileti k nam sosedinja kakor imaj: botra, kdo ?a« je dal pravico tepsti mojega otroka?' Mat, so .o pogledali io rečejo: .Prenaglila sem aa." .To a. mirii« L in Pustite me dopovedati', rečejo mati. .Lilarca ni vaš fant"zaslutil, ampak vi! Bodete videli, da bode a časoma v vas metal blato!' „Bog v6 kaj bode i« vašib otrok!« - .Ako jih svet izpridi" bode nesreča — toda jaz ne bodem kriva.*

Ko sem bil le odraatel, pripovedovali so mi mati: .Ljubi otrok! ako ti kedaj Bog srečo da, ne bodi nikoli "lakomen. Glej, neko leto smo imeli silno tnalo krompirja. Bali smo se, da i njim ne izhajamo. Itekla sva si x očetom, da ga letos ne bodeva mogla dajati. Pride M in prosi, da bi mu dala krompirja vsaj ta eden lonček. Tožil je: Kremen bi jedel, ko bi mogel. Dala sem mu. Pride drugi, tretji — vsem sem dala skrivaj. Isto zimo sem razdelila več krompirja kot sicer. In spomladi smo ga imeli za seme dosti in ga je še ostalo. Jaz ie pravim, da nam je Bog sam krompir pomnoževal. Kar daš revežem, Bjg ti povrne.* DV bi vsak tako mislil, ne bilo bi — reveže*! Moja mali so bili dolgo časa bolni; veliko so trpeli. Bilo je o počitnicah. Zemlja je bila ratpokana, drevesa in cvetlice so žalostno pobešale listje. Človek, žival — vse je hrepenelo po hladu. Slednjič neki popoldan se zabliskue od daleč, zagrmi, veter tačne razsajati, prah ae vzdiguje, drevje ae trese, vse hiti pod streho. Tema je. — Bliska se, da je grou! Sedeli smo pri materi in molili smo. Nevihta je prešla, deževati je tačelo. Ob, Kako je bilo zunaj prijetno! Vse, kakor bi bilo prerojeno. Kako je vse dišalo I Na nebu je bila pa mavrica. Grem za materjo. Klečali ao pri odprtem oknu in jokali so se. .Zakaj se jokate, mati?" Sklenejo roki, povzdignejo oči in zaSepetajo: .Mavrica." Padejo mi trudoi v naročje. .Ne bodem je več videla!"

Koakih spominov na mojo mater napolnjuje mnogo mojo dušo. Te sem zapisal, da vsaj nekoliko naslikam podobo svoje matere in ob enem mnogo dragih slovenskih mater. Prepričan sem, da se bode maraikateri bralec teh vrstie zftnislil v one čase, ko je še spavel na kolenih svoje matere, in da bode enake slike nsšel v svojem srcu. Da, imajo Slovani mnogo dobrih, čednostnih, pobožnih, potrpežljivih in delavnih žena in mater — in tato smejo bodočnosti smelo gledati v obrat. Narod, ki nima dobrih mater, naj bode še Uko olikan (v sedanjem pomenu be- Mdei, je tgubljen, je pobeljen grob. Kdo pa cepi našim materam enake čednosti v srce? Tisti, ki nam je dal naš jetik, naše pesmi — naš Oče ! Moja mati so ta to najlepši dokaz.

Mati so želi travo oa pokopališču. Bilo je po leti io aolnco ae je že poslavljalo za gore. Bral sem maline pri aidu. Ozrem se na mater - klečali so pri i.raščenem grobu. .Mati, kdo leli tukaj?' vprašam. .Trtt.* jj, j ležita stara mama io stari oče?" Vtdibnili tolup^ t roko: .tam v Želetavi." .In zakaj?* .Drugikrat ti povčm, danes ni časa, pojdi, ^ Drugi dan je bila nedelja. Sedeli smo pri materi u ^ Vsi smo bili preplašeni. Pr<»d trenotkom BO Dtmrt*^ biti plat trona v stolpu — v sosedo! vasi je jror*|» vsi so hiteli ua pomoč. Leteli smo k materi MtUp^ so držali na rokah, gledali udigujoči se dim ID sv. Florijanu. .Mati, kako se je zažgalo V .Kdo v4? Zoabiti so se Igrali otroci t Iveplniu in so tsžgali. Glejte, tdaj gori strela in tnabiti bodeipl relo ie več hiš. Ne smete nikoli iveplenk icmati v rtbk | Potem so nam pripovedovali, kako je pogorela (d Žel.-tava ratun nekaj številk. .Vi ste videli, jeli?' .Kako bi ne? — vsaj sem bila ondi rojm.' .Sem stopile k meni, vsedite se in tvefa Ha molili ta pogorelce. Da, ljubi otroci, vi Je ne pomit* * sreče Imate očeta in mene — ali jat! Iv- mitm ua poznala; umrli so kmalu potem, ko sem bila rojeni.'« so se oženili in ko mi je bilo pet let — »o todi t j nesli k materi na pokopališče in jat sirota oiwa iaš nobenega. Mačeha a« je omožila in očim in oaa rti a trpinčila od sile. Sole nisem videla. Ko sem bih «o osem let, so me že na tlako poslali. Zjutraj tgodijae klicali in me podili na grajsko njivo. Ko »o dropa' poldan nosili jest v pristavo, meni ni nihče oičeaar pnam vsedla sem s« v kot ter a« jokala od žalosti io ki* Ako mi je kdo dal pobrati oatanke it looca, ti! j« *r«« dan tame. — Kukrat so me opazili o s k r b n i k o tt Prišli so k meni in me vprašajo: .Zakaj se jokaš, reviea?" • .Lačna sem.' .Ali ti niso prinesli kotila?* „Meni nikoli ne prineaejo.' .Za Boga Bvetega, to ao ljudje! — čegara «• Vse sem jim povedala. Vaeli so me v kabitj«.* mi jesti, ruto okoli vratu in krilo in »o rekli: .T«* uboga sirota in pridi jutri zopet. Ako bodes iM»J * umita in počesana, smeš vedno k nam hodili. stopile solte v oči. Prva prijetna beseda je bili po dolgem času. Poljubila sem jim roko ter bitel» D» *r Drugi dan sem se sama prebudila, umila, počen* topet na tlako. O poldan sem šla seveda P1*^'"/^ hinjo, in gosp4 videč, da niBem umazana, so m« P J7j dali jesti in kmalu potem ao me k sebi vzelisem posodo, pazila na otroke, hodila v mesto, - besedo, delala sem, kar sem le mogla in t — Drugi posli so me suvali, se it mane norčevali. ^ trpela sem, rada aem bila, da ae najem. ^ tudi v nedeljsko šolo, Bog jim plačaj! Tu sem ia sv. spoved, pa tudi brati iu računati. V cerkf £ ^ kadar sem utegnila in pridige sem rada P09 kako lepo so oni gospod govorili. — Enkrat « P. t o Imenu Marije Device, da ne potabimo k njej » povsod obvaruje. Zapomnila sem si to in od lega as moHai vsaki daa sv. rožni venec — in glejte, otroci ['Marije me ni zapustila. Zsdosti sem trpels, tega vam 1 povedati ne morem, ali čisto vest sem imela vselej [•sila aem dobre Ijodi, ki so skrbeli tame. Utihnili ao in sedeli smo s Bolioimi očmi krog njih, kor piške pred nevihto krog svoje matere. Oh, nad nas i je nevihta pridrvila, ali one, ki nas je branila, ki bi jej "to svojo bol tokili — one ni! Pet mojih bratov in rA je fce umrlo in I« oče in jat potujeva Ae trudno pot življenja, in kolikokrat je treba pomoči prositi v nebesih! Malo dobrega so vlili mati na svetu in konec življenja je bil težek. Dolgo in veliko ao trpeli. Ako jih je kdo tolsžil, so rekli: .boljše trpeti tukaj, kakor na onem svetu."

Bastla si kakor cvetlica na polji, nihče ni tate skrbel, zate se stAral, pa nebo je rosilo roso in soloee dajalo gorkoto: cvetela ai v koto, črv te ni prevrtal, mrat te ni osmodil. Končala si vojsko. Na trojevem grmu tvojega življeoja so se rauvetele večne rože.