Spomin na izlet

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spomin na izlet
Fric
Izdano: Slovenec 44/61 (1916), 1-2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Spomnil sem se na ta izlet danes, ko so mi tisti kraji nepristopni in se mi zde kot živa pravljica, lepa in spomina vredna pravljica.

Jasnega jesenskega dne je tolkel moj osameli korak skozi zamazano ulico Ascoli v sicer lepi Gorici, premeril zaspano Placuto in stopil na Ponte nuovo, kjer sem pri prijatelju Lojzetu dobil od njegove dobre mame skodelo kave in prej kot sva se zavedla, sva že stala na mostu in na cesti proti Pevmi.

Jutro je bilo krasno, da je dvigalo prsi. Saj južna Gorica ni poznala ne jeseni ne zime. Triliranje ptičic, jasno nebo, cvetice in žarki, to mi daje še v spominih očarljivo moč. Iznad platan, cipres, trt in palm na vrtovih je vstajalo nekaj skrivno šumečega. Nad vipavsko dolino se je vnemal požar. Zdelo se nama je, da bo poslal kmalu plamene v Brda, ki bodo zagorela. V globini se je tiho črtala zelena Sočina proga tja doli proti Podgori, kjer štrle tovarniški dimniki v zrak, mimo Kalvarije, ki danes tako silno krvavi, na kateri sem stal tolikokrat in nisem slutil, kakšen pomen bo imela ta gora.

Od neke hiše je zalajal pes. Po cesti so pripeljale mlekarice mleko na vozičkih, prinesla dekleta v jerbasih, ki so za te kraje značilni. Lepa in močna dekleta, iz zagorelih lic je plamtelo zdravje.

Pustivši Pevmo za hrbtom, sva preletela naglo par bližnjic navzgor in nato sva se spenjala po položni cesti navkreber. Zadaj za nama je sanjala ravnina in v ravnini Gorica, pokrita s prozornim pajčolanom bele meglice in blagoslavljajočih misli. Na desno hrib Svete Gore in Sv. Valentina, bolj v ozadju Sabotin in vrh Svete Gendre, ki je bil cilj najinega izleta. Pod Sabotinom vas, speča, mirna ...

Ob cesti so naju pozdravljala sama polja, taka polja kot vrtovi, trte, češnje ... Vse nepregledna množica trt, češenj in drugega sadnega drevja in zeleni obronki. Holmič na desni, holmič na levi, mala vdolbina, zareza ... Cesta je padala, se zopet spenjala, valovila. Ob cesti tuintam hiše, pred hišo brajde, one značilne hiše, ki jih skoraj ne najdeš drugod. Skozi vrata in okna je že vhajala svetloba na cesto, rdeča svetloba ognjišča. Ljudje na cesti, ki gredo s svojimi mislimi dalje, trepetajočimi, kot je trepetajoča cesta, ki gre više in više.

Ta kraj je Oslavje. Mnogokrat sem šel skozi in prepričan sem, kot sem ga ljubil, bi ga danes več ne spoznal. Za vsako teh višin se danes bije boj. Kje je cesta, hiše, polja kot vrtovi, vriskajoča pesem jutra skozi žile in srce? Še je pesem, le njena melodija je drugačna ... Solnce vzhaja še vedno, nebo je modro, ljudje se bodo povrnili, vrtovi zrastli ...

Cesta se je čez par ovinkov dvignila naglo, na levi se je prikazal Števerjan — vas in cerkev na hribu — nato krog griča in ko sva imela prej imenovano vas za hrbtom, je pričela cesta zopet padati. Na griču nad Kojskem je zableščala cerkvica, menda sv. Križa, nekdaj mala božja pot. Nebo je pobledelo. Obrisi holmov so postali jasnejši, razgled se je čistil. Na cesto so visele dolge veje akacij. Cesta se je zopet spenjala kvišku in ko sva dospela po zopet padajoči cesti navzdol, sva bila v Kojskem, ki se je jedva prebudilo iz spanja. Na desno in levo hiše, cerkev, zadaj za cerkvijo stara grajščina, pri izhodu iz vasi nekak slavolok, najbrž še iz beneških časov.

Ta vas mi jc bila že pobližje znana. Zdaj so v nji že od početka vojne Italijani. Lep razgled je od tu po dolenjih Brdih in na furlansko ravnino, tja doli daleč v sivo nedogled. S stolpa cerkve na griču je ta pogled na vse kraje še divnejši, ob jasnem vremenu na Jadransko morje.

Od Kojskega dalje se je cesta dvigala neprestano, šla je ravno ob pobočju gorskega grebena navzgor, skoraj nova, skozi male vasice, dokler naju ni pripeljala v pusto samoto, ki je nudila samo nekaj paše med kamenjem. Grmovja je bilo malo. Bližala sva se pogorju Kolovrata, ki meji na Tolminsko. Na levi lep razgled na Furlanijo, ki se nama ni odmaknil, na desni pa skoraj navpična stena hriba v globoko dolino Soče. Stala sva med kontrastnimi pogledi na nižino, holme in navpično vsekano, romantično dolino.

Hladno nama je bilo, ko sva dospela pod vrh Svete Gendre, najvišji hrib, ki smo ga zrli z goriške Kostanjevice zadaj za Brdi in na kar je bil ponosen vsak Goričan, če ga je dosegel enkrat v življenju, se podpisal na cerkvico in pil pri Kobalarju.

Pri Kobalarju sva se ustavila v stari hiši tudi midva, naročila mleka in zdelo se nama je imenitno, da sva se vsedla na klopico na ognjišču k ognju in si predstavila idiličnost tega življenja. Ta ognjišča so prav posebna. Koncem kuhinje je kot, nekoliko ožji, malo vzvišen, z zamreženim malim, štirioglatim oknom v ozadju morda. Krog in krog ob steni je mala klopica in na tleh gori ogenj, izpod stropa pada veriga za kotel. Ob mrzlih zimskih večerih sedé krog ognja v tem intimnem kotu in da bi znale te očrnele stene govoriti, pravile bi dušo in dejanje teh ljudi, zgodovino veselja in trpljenja. Kaj govore danes? Kje so mnogi?

Ko sva se vzpela na grič, se menda podpisala na zid, pokukala skozi okno v borno svetišče, poskušala doseči na prosto obešeni zvon, da bi pozvonila, sva se podala po gorskem hrbtu dalje proti severu v Marijo Cel. Na desni gore, zadaj Brda in Gorica. Na levi strma dolina reke Judrijo, po kateri je tekla italijanska meja. Na nasprotnem pasu hriba je bilo videti polno temnih razvalin in še se spominjam, kako me je objela živa želja, da bi vedel za njih zgodovino. Zadaj dolina Nadiže in Čedad in sama ravnina, tam daleč nekje Videm. Proti severu gore, gladke, pokrite s snegom. Beneška Slovenija, že tisočkrat pozabljena, gora Matajur s svojim stolpom, strme čeri Krna in ostalih pogorij in dolin, temnih in skrivnostnih. Tako mi je bilo, kot da se že takrat bojim za vse to, kot da je moje in kot da nejasno slutim. Ko sva sedela na griču na obzidju cerkve v Mariji Cel, sva dolgo molče in zamišljena strmela. Morda je mislil tudi moj prijatelj isto. Srca so skrivnostna kot goré s svojim mrakom in snežno svetlobo.

»Pojva! Ali nisva pijana od lepote?«

Spustila sva se po griču navzdol mimo njiv, čez travnike in grmovja, padala, vstajala in se smejala, dokler nisva dospela na kolodvor v Kanal in se odpeljala z vlakom v solnčno Gorico, bliščeči raj tisočerih lepot. Kdaj se zopet odpreš?