Spomin na Dunaj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spomin na Dunaj
Janez Bleiweis
Podpisano z Dr. Bleiweis.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 15 (11.4.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kmetijski zbor na Dunaji je končan, in vsi poslanci smo spet v svoji domovini. Če nas vprašate: kakó nam jo šlo? vam odkritoserčno povémo, de pràv dobro. Gotovo vsi smo Dunaj pràv zadovoljno zapustili s tem, kar smo v zboru opravili, kar smo slišali in vidili. Ministri so nas pràv prijazno sprejeli, in iz vsiga smo se prepričali, de so ti gospodje radi pripravljeni, vsim pravičnim željem vstreči, in de po pravici zaslužijo, de jim zaupamo. De vsiga ne morejo na enkrat in berž poravnati, in vsim vošilam v enim hipu vstreči, vsak lahko sam previdi, če pomisli, de toliko dela še morebiti nobeno ministerstvo ni imélo, kakor sedanje avstrijansko, ki mora celo novo poslopje sozidati za toliko različne narode! Noč in dan imajo opraviti, de ne vedo, kaj bi pred v roke vzeli. Noter do dveh in treh po noči hodijo ljudje k njim v mnogoverstnih opravilih. Tudi jez sim bil pri gosp. ministru Bachu ob pol dvanajstih ponôči, in za menoj jih je še čakalo 6 oséb. ‒ Kako smo opravili svoje rečí v kmetijskim zboru, so Vam Novice že začele razlagati; mislimo, de boste zadovoljni z vsimi sklepi. ‒ Dunaj se je umiril; kupčíja se je spet oživila. Vojakov je še sicer veliko na Dunaji, pa vojaška oblast nobeniga pošteniga človeka clo nič ne nadlegva. De morajo gostivnice in kavarnice o polnoči zaperte biti, ni mende nič hudiga; kdor se ni do polnoči najedel in napil, naj gré pa lačen in žejin spat. ‒ V Gerlovičevi slovanski kavarnici je spet vse živo in naši domorodci zahajajo tje, pràv pridno slovanske novice brat. ‒ V gostivnici pri „Erzherzog Karl” smo se snidili skoraj vsak večer z verlimi rojaki: gosp. Dr. Ulepičem, gosp. Rakam, c. k. svetovavcam pri Celjovški apelacíi, ki sta na Dunaji pri ministerstvu ostala, de pomagata deželne vstave (Landesverfassungen) izdelovati, z gosp. Dr. Miklošičem, gosp. Dr. Dolencam, gosp. Schivitzhofnam, gosp. Kozlerjem in več druzimi, in smo se prijazno menili v eni in drugi reči. ‒ Tudi gosp. Ambrož je na Dunaj in prestavlja po naročbi gosp. ministra deržavne ukaze v slovenski jezik; ravno tako tudi gosp. Juri Jenko. ‒ Gosp. Dr. Ulepič misli, de bo po veliki noči zopet v Ljubljano prišel. Rekel mi je, de bo deželna vstava za našo kronino deželo taka, de bomo gotovo zadovoljni ž njo. ‒

Obiskal sim tudi večkrat svoje slavne rojake na Dunaji, c. k. dvorniga svetovavca gosp. Golmajerja, c. k. svetovavca pri deželnimu vladarstvu gosp. Kolerja, gosp. dvorniga kaplana Widmarja, ki se vsi radi spomnijo svoje domovíne. Gosp. Kolerja nisim pred poznal, in sim prav vesel, de ljubeznjiviga rojaka zdej po osébi poznam.

Še veliko bi imel iz Dunaja povedati, pa prostora mi manjka. Naj bo to mojim bravcam dovelj!

Dr. Bleiweis.