Spomin mrličev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zdaj in nekdaj Spomin mrličev
Pesmi 1
Anton Medved
Žal in kes
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


 
»Kot cvet jesenski mrem in sahnem . . .
Trenutkov nekaj in — izdahnem . . .
A to sem želel mnogokrat:
Ko mine v grobu leta doba,
neviden vstanem naj iz groba
spomina svojega iskat,
spomina, da . . . « Poslednji vzklik,
omahne v smrtni sen bolnik. —

Počiva mrtvec. — Leto mine,
pomladi sonce grob prešine,
nebo usliši vzklik njegov.
Ko mrak večerni svet zagrne,
odpre se gruda zemlje črne,
in duh ostavi kraj grobov,
kot brza luč, kot ptič krilat
spomina svojega iskat. —

Na domu pleše vrsta svatov,
poroka treh slavi se bratov.
Nevestam ženini vele:
»Dom zgrádili smo vam prostoren,
obsuje roj vas slug pokoren,
na vek za vas gori srce!«
A glas ob njih vrši tožeč:
»Med brati ni spomina več!«

Na nebu lunin ščip se bliska,
za milo družba mlada vriska,
vrstnikov rajnikovih roj.
Kot zvonci zažvenkljajo čaše:
»Na srečo dolgo družbe naše,
vesela živi kot nocoj!«
A glas ob njih vrši tožeč:
»Med drugi ni spomina več!«

Objema zemljo noč sanjava,
po zraku duh mrličev plava,
zapušča brate, druge strt . . .
Nad temnim žrelom grobne ječe
v svetlobi mesečni vztrepeče
in se pod cvetni zgrudi prt —
Iz groba kliče v prah razmlet:
»Tako mrličev zabi svet!«