Spomin mrličev

← Zdaj in nekdaj

Spomin mrličev Pesmi 1 Anton Medved

Žal in kes →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

 
»Kot cvet jesenski mrem in sahnem . . .
Trenutkov nekaj in — izdahnem . . .
A to sem želel mnogokrat:
Ko mine v grobu leta doba,
neviden vstanem naj iz groba
spomina svojega iskat,
spomina, da . . . « Poslednji vzklik,
omahne v smrtni sen bolnik. —

Počiva mrtvec. — Leto mine,
pomladi sonce grob prešine,
nebo usliši vzklik njegov.
Ko mrak večerni svet zagrne,
odpre se gruda zemlje črne,
in duh ostavi kraj grobov,
kot brza luč, kot ptič krilat
spomina svojega iskat. —

Na domu pleše vrsta svatov,
poroka treh slavi se bratov.
Nevestam ženini vele:
»Dom zgrádili smo vam prostoren,
obsuje roj vas slug pokoren,
na vek za vas gori srce!«
A glas ob njih vrši tožeč:
»Med brati ni spomina več!«

Na nebu lunin ščip se bliska,
za milo družba mlada vriska,
vrstnikov rajnikovih roj.
Kot zvonci zažvenkljajo čaše:
»Na srečo dolgo družbe naše,
vesela živi kot nocoj!«
A glas ob njih vrši tožeč:
»Med drugi ni spomina več!«

Objema zemljo noč sanjava,
po zraku duh mrličev plava,
zapušča brate, druge strt . . .
Nad temnim žrelom grobne ječe
v svetlobi mesečni vztrepeče
in se pod cvetni zgrudi prt —
Iz groba kliče v prah razmlet:
»Tako mrličev zabi svet!«