Spomín popotovanja po Štajarskim in Gorenskim

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spomín popotovanja po Štajarskim in Gorenskim
Janez Bleiweis
Podpisano z Dr. B.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 39 (25.9.1850), 41 (9.10.1850), 44 (30.10.1850)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Enmalo se prezračiti, smo se podali perve dni tega mesca nar pred po železnici do Celja, po poti nektere drage prijatle na Štajarskim obiskat. V Trebovljah smo zadeli ravno na koneclétno šolsko izpraševanje, h kterimu so visoke častí vredni g. tehant Stojan, šolski ogleda prisli; veselilo nas je viditi, de so bili tudi novoizvoljeni g. župan in županíjski svetovavci pričijoči. Fantiči in deklice so prav dobro odgovarjali in pokazali, de je poduk njih g. kateheta in g. učitelja vesel sad rodil. Izpraševanje je bilo sploh v domačim jeziku, pisanja smo vidili tudi v nemškim. Po dokončanim izpraševanju so podelili gosp. tehant veliko veliko število (morebiti čez 40) slovenskih bukvic v darilo pridnim učencam in učenkam. Poprašaje: od kod pride toliko daríl, smo zvedili, de so od častitiga ondašnjiga g. fajmoštra Hašnika, ki so, kar skušnja že več let učí, eden nar iskreniših prijatlov in podpornikov šolskiga podúka. Srečna fara, ki ima taciga očeta za šolo! – Popoldne smo šli vsi skupej k šolskimu izpraševanju, ki je bilo v šoli ondašnje bližnje glažúte. Tudi tam nas je razveselila lepo vredjana šola. Po izpraševanju nas je vse skupej prijazno pogostil g. posestnik ondašnje fabrike, kteriga namestnik je bil prijazni g. vodja glažute. Snidilo se je več ljubih gospodov, kterih poprej po osebi nismo poznali, s kterimi smo se pa kmalo sprijaznili. Bili smo do pôzne noči skupej prav židane volje; de brez veseliga petja ni bilo, nam ni treba dopovedovati; de pa slovenske in nemške ravnopravnosti nismo žalili, pa nam zna vsak verjeti. Drugo jutro smo se poslovili od gostoljubih Trebovelj in se po železnici v Celje podali. Zares veličanska je železnica od Ljubljane do Celja, – težko kje po Avstrijanskim ji je kakšna enaka! – Visoko častiti g. opat Vodušek so nam kmalo priložnost naklonili delj časa z milostljivim knezoškofam Lavantinskim g. g. Slomšekam, ki so ravno v Celji bili, se pogovarjati, s kterimi že dve leti osebno nismo govorili. Najdli smo slavniga g. škofa za-stran slovenšine ravno tistih hvalevrednih misel, kakoršne so že toliko let poprej v blagim djanju za povzdigo slovenskiga jezika in narodne omike razodeli. Tega se zopet prepričati (česar mi nikdar nismo dvomili) nam je britko djalo spomnivši se, de so bili slavni rodoljub že nekterikrat napadeni, de so ljubezin do slovenskiga naroda zatajili. Zares težko je zdaj vsim vstreči! Domorodec, ki se nepremakljivo prave poti za dosego národnih pravíc in národske omike derží, je enim panslavist, drugim pa zatajivec slovenšine. Ali mi prašamo: kje so zdej tisti hudi domorodci, ki so v letu 1848 toliko kričali? Naj nam pokažejo svoje dela v prid toliko lét zanemarjene slovenšine! Od tacíh zatajivec domačiga jezika obdolževan biti, je ravno tako krivično, kakor če nepremakljiviga pa nikdar neprenapetiga rodoljuba protivne ôse panslavista imenujejo. Prav rodoljub gré neprestrašeno svojo pravično pot, in v delih skazuje ljubezin do svojiga naroda, kterimu, kamor se obernemo, že pripomočkov za občno omíko zlo pomanjkuje. Dokler ne bomo imeli obilnih knjig (slovstva) na vse straní, nam bojo protivniki našo dušno znezmožnost mirej oponašali. Kdor je tedaj svoje domovíne prav prijatel, naj ji v koreníni pomaga, naj množí slovstvo, de iz revšine pridemo do bogastva; – bogastvo je moč, naj bo denarno ali dušno; to je bilo in bo, dokler bo svet stal.

Med mnoge vesele rečí se rada večkrat tudi kakošna grenjka umeša. Tako se je tudi meni godílo. Veliko prijetniga in veseliga sim vidil in slišal na Štajarskim zastran naše mile, tako pohlevne slovenšine, – ali zabolelo me je slišati, de izverstni učitelj ljudskih šol, gosp. Krajnc, zastran kteriga je le en glas, de je v vednosti, pridnosti in obnaši posebne hvale vreden, kteriga je tudi šolsko vodstvo in konzistori v pervo versto kompetentov postavilo – zopet ni naprošene službe na Celjskih ljudskih šolah prejel, ker je poglavarstvo v Gradcu nekimu drugimu učitelju to službo podelilo, akoravno – pri scer vsih drugih dobrih lastnostih – mu poglavitne in perve manjka, namreč znanosti slovenskiga jezika, ki je vunder v Celjskih ljudskih šolah živa potreba! Malo veseliga smemo za naš tako dolgo zaterti jezik pričakovati, dokler se v slovenskih krajih bojo v ljudske šole učeniki brez znanosti slovenskiga jezika, in v vradíje vradniki tudi brez slovenšine jemali. Vémo scer, de sama znanost jezika ni ne pri učeniku ne pri vradniku zadosti – ali kjer je scer dostojna učiteljska in vradniška pripravnost, zraven te pa tudi znanost jezika, tam – mislimo – je lahko praviga možá izbrati. Ali je morebiti sploh hvaljenimu g. Krajncu to škodovalo, de je dobro slovensko šolsko knjižico spisal? Zna biti, de je zavoljo tega v duhu panslavizma! Za slovenskiga rodoljuba ni nič nemogoče. – Obiskali smo na svojim popotovanju tudi Rimske toplice (Tüfferbad), ktere so bile létas silno polne ljudí zavoljo zdej tako pripravne lege poleg železnice. Naše toplice na Dolenskim so bile zavoljo tega létas zlo pozabljene. Rimske toplice so v prijetnim kraju; stanovanja so lepe, živež pa je precej drag. Kruh dobivajo vsaki dan po pervi ponočni peki iz Ljubljane, kamor po železnici pride. Na zidu eniga oddelka Topliške hiše visí tablja z napisam „Horvatski stan“. Neki gost, ki je ravno pred nami šel, je dregnil svojiga tovarša rekoč: „Schau an, den slavischen Separatismus auch da!“ „Warum nicht gar – mu odgovori tovarš – hast nicht g'rad den ungar. Fürsten Esterhazi dort beim Fenster gesehen.“ Knez Esterhazi iz Ogerskiga je ravno v tistim oddelku stanoval. – Drugi popoldan smo zapustili toplíce.

Po stari navadi grem vsako léto rad Bleško jezero pogledat in njegovo rajsko okolico. Več domorodcov, tudi iz Štajarskiga in Koroškiga, je obljubilo to jesen Bled obiskati; pa zaderžani po mnogih opravkih niso prišli. Bili smo tedaj z dragim svojim prijatlam g. Dr. Dolencam iz Dunaja in še z dvema prijatlama samí, ker zavolj že bolj merzelkaste jeseni so vsi drugi gosti že jezero zapustili. Od lani se ni tukej še nič spremenilo – kraj je še zmiraj lep, de ga ni nikjer lepšiga; ljudjé so prijazni, in narodski duh se še vedno živo glasí v veseli družbi – ali tudi ceste in pota so še zmiraj tako gerde, kakor so bile, ali še gerji; pred Mlinam smo jo komaj iz blata izvozili, – tudi toplice so še, kakor so bile, v slabim starim stanu in čakajo rešníka. Z veseljem smo pa slišali, de g. Hofmann, vodja c. k. Krajnskih pošt, že vse pripravlja za zidanje toplic o prihodnjim létu, in če naša prošnja do častitiga gospoda kaj premore, ga serčno prosimo: naj nikar več ne odlašuje tega potrebniga zidanja, s kterim bo imenitnost Bleda zlo povikšal, pa tudi sam sebi v škodo ne zidal. Če Blejci svoj dobiček zapopadejo, bojo pripomogli, de se njih toplíce kmalo na noge spravijo, ktere bojo temu kraju vsako leto več gostov in denarjev privabile.

Slavni Dr. Gruber, Dunajski zdravnik in zvedeni kemikar, ki je bil létas v Bledu, je bil vès zamaknjen v rajski kraj in mi je pri odhodu naročil, de naj svoje rojake spodbodem, de

1) deželne stanove (ki so sedaj še namestniki dežele) prosijo, de poskerbé po deželnim poglavarstvu, de pride dobro skušen kemikar, kakor je g. profesor Hrušauer v Gradcu, obstojne dele toplic natanjko preiskat, de se bolj natanjko zvé njih zdravilna moč. To je perva potreba; – in ker toplice, če veliko slavo dosežejo, celi deželi koristijo, naj se to preiskovanje, kakor je tudi v druzih deželah navadno, na deželne stroške zgodí. Preiskovati se morajo pa zdravilne vode na svojim izvirku, scer po pošiljanju zgubé veliko svoje puhteče močí;

2) de naj bi g. Hofmann primerno poslopje za toplice sozidal;

3) de naj bi gospoda Malner in Majer, ki sta že veliko za Bled storila, napravila na jezeru dostojne koplje; 4 ) naj bi se sozidale še nektere nove pripravne pohištva za goste, de bo vsak, ki tjè pride, tudi gotovo stanovanje dobil; res je scer, de tesnota le malo tednov terpí, pa ravno to, de se je treba za tisti kratki čas že več tednov naprej napovedati, je gostam silno nadležno in marsikteriga vstraši, de se še za Bled ne zmeni ne. Kakor smo zvedili, bo gosp. Ulrich na prav prijetnim kraju novo hišo zidal; to je prav;

5) naj bi že enkrat stare razpartije zavolj nove ceste na Mlin jenjale in se poštena cesta napravila, de ne bo, kakor dozdaj, treba skozi pekel v nebesa iti; saj ni treba, de bi mogla cesta vsacimu pred nosam memo iti; dobra reč se bo tudi delječ od ceste našla;

6) de bi se za pripravne vozove skerbelo, ki bi poléti in v jeseni saj vsaki drugi dan – tode ne predrago – ljudi sèm ter tjè vozili.

To so vošíla, ki mi jih je g. Dr. Gruber izročil, rekoč: „Krajnci še ne véste, kaj še zna iz Bleda biti, ki imenitni „Išel“, kamor vsako léto sile veliko premožne gospode zahaja, v lepoti in zdravim prijetnim zraku še prekosí. Pa začeti se mora popravljati, de bo vse čedno in pripravno. Zdej je čas nastopil – je g. dohtar dalje rekel – de je med bogatini šega, bolj hladne koplje obiskavati, in Blejske z Blejskim jezeram so kakor nalaš zato. Po železnici ni delječ v Bled. Kmalo se bo začelo od Bleda po svétu govoriti, in veliko dénarja se bo nosilo gori.“ Tako g. dohtar.

Pri vsaki napravi je pa treba, de en mož kot vodník na noge stopi, ki ima živo ljubezen do svojiga kraja, in ki zaupanje svojih sosedov vživa, – gosp. Prešerin je vès mož zato; naj bi se iskreni domoljub v prid Blejcov lotil prerojstva svojiga kraja, za kteriga je narava neizrečeno veliko storila – njegovi prebivavci pa skoraj – nič.

Še dve veseli rečí imam opomniti iz Bleda; ena zadéva pridno skerb učenikov za ljudske šole pod vodstvam visoke častí vredniga gosp. fajmoštra Peharca; druga pa, de gosp. kaplan Puhar po opravljenih duhovnih dolžnostih za zmirej veči izobraženje svoje imenitne znajdbe – svitlopíse na steklo delati – se veliko trudi. Bog mu daj le kakiga blagiga pripomočnika, de bi v stan prišel, si izverstniga potrebniga orodja omisliti. Lepe izdelke njegove umetnosti smo vidili pri njem, ki bojo deloma v razstavo v London šle.

Dr. B.