Spomín na Ljubljano in Krajnsko
| Spomín na Ljubljano in Krajnsko anonimno |
| |||||||||||||
Iz Celja. Dolgo že sim si želel, lepo Krajnsko deželo – središe slovenskega naroda – sosebno pa belo Ljubljano, Krajne glavo, viditi. Ali kakor se večkrat o življenju godí, da človek tistega ne doseže, česar nar bolj želí, tako se je tudi meni godilo. Mnogo nemških deželá, domačih in vunanjih sim obhodil, čudivši se nad mnogimi krasnimi rečmí, ki sim jih ondi vidil v znamnje nemške izobraženosti in veselega napredovanja v vednostih in umetnostih. Ali nikjer me ni lepota narave tako ganila, kakor tù, ko sim na tvojo zemljo stopil, prelepa Krajna! mojega naroda predraga sestra. Komaj smo privihrali s hlaponom na dolgo zaželjeno mejo, ki loči Štajarsko od Krajnskiga – se mi je pozdevalo, kakor da bi mi bil vsak veterček prijazno „Bog te sprimi“ pihljal. Prijetne dobrave na straneh, višji in nižji hribci z milimi cerkvicami, pogled veličanskih gorá, ki svoje mogočne glave v nebó vzdigujejo – vse, vse mi je globoko v serce seglo! Pokaže se nam bela Ljubljana s svojim mogočnim gradom, – pridemo v kolodvor Ljubljanski, kjer je ravno velika množica slavniga Radeckiga pričakovala, in pervi, ki me je v preljubim maternem jeziku pozdravil, je bil nekdanji šolski tovarš. Kmalo se podam na pot mesto ogledovat. Slovenski nadpisi ulic zraven nemških mi že kažejo, da sim na slovenski zemlji; prehodil sim večidel mesta in najdel sim zverstno snažnost ulic povsod, kamorkoli sim prišel; lepe cerkve od zunaj, so večidel še bolj okinčane od znotraj; razveselil sim se posebno nad prijaznim drevoredam v sredi mesta, kjer se je mnogo zalih Ljubljančank sprehajalo, ki bi še mnogokrat lepši bile, ako bi jezik svojega rodú govorile in se ne sramovale biti hčere častitljive matere Slave! Poleg drevoreda stojí krasna dvorana (kazino); za res malo ktero mesto ima tako poslopje! – Prijazno v njo vpeljan, sim le žalostnega serca vidil, da med velikim kupom posebno nemških časnikov sta le „Novice“ in „Časnik“ slovanska bila. V bravnico slovenskega družtva, ktera je, kakor sim slišal, bogata slovanskih časnikov, nisim prišel, kar mi je prav žal bilo. Ljubljanski grad, čeravno na poti ne tako oskerbovan kakor Graški, ponudi popotniku čudovito lep pogled krog in krog po Krajnski deželi! Povsod prijazno sprejet, sim imel, ker je ravno birma bila in je veliko ljudi iz dežele v Ljubljano privrelo, dostojno priložnosti, prav po domače kramljati z mestnjani, kmeti in kmeticami v belih pečah kakor sneg; poštenost, dobrovoljnost in prijaznost sim povsod našel. Ker mi čas ni pripustil dalje v Ljubljani, ki se mi je serčno prikupila, ostati, da bi bil mogel druzih ondašnih naprav (muzeum, knjigarnico i. t. d.) obiskati, sim se mogel brez daljnega zaderžanja na pot v Postojno podati, kjer mi je veličanska podzemeljna jama nove krasote odpèrla. Ali to popisati, prepustim drugim, kteri jo bolj poznajo, kakor popotnik, ki jo le pervikrat vidi. Naj bi „Novice“ svojim bravcam enkrat tak popis prinesle!
Namen mojega potopisa je le po ti skušnji nektere svojih drazih rojakov Slovensko-Štajarskih kmetov prijazno vprašati: od kod izvira vaše vrojeno mèrzenje do Krajncov, od kteriga se tù in tam čuje? kaj imate zoper nje, da jim niste prav iz serca prijazni? Jelite, da nevéste zakaj? Odgovorili mi morebiti boste: „tako je že od nekadaj.“ Ali, če so naši dedi krivični bili, ali smemo tudi mi krivični biti? Prepričajte se sami te krivice; obiskajte svoje bližnje sosede na Krajnskim, in našli jih boste kot svoje brate prijazne in priljudne, ki so ediniga rodú z vami, ene matere, eniga jezika. Krajnci so prijazni do nas, zakaj bi mi do njih ne bili? Slavenci smo vsi skupej; kako se dežela imenuje, kjer eni, kjer drugi, tretji in četerti razdelk ediniga rodú prebiva, nad tem ni nič ležeče. Če je že sovražtvo ptujih narodov med sabo malopridno, kolikanj bolj zaničljivo je, ako se otroci ene matere prav ne zastopijo! Naše ljube „Novíce“ ne delajo nobenega razločka; one so nam vsim vse. Ali ni jezik, ki ga one pišejo, tudi naš jezik? Če je tù in tam kakošna beseda drugač, ne pozabímo, da jezik v časopisih in knjigah se ne more in ne sme le po eni vasi ravnati. Nikar naj vas tedaj to ne zaderžuje, jih pridno čitati (brati), ker so na vse straní toliko koristne. Brez števila je dobro séme, ki so ga „Novíce“ že po vsim Slovenskim zasejale. Veliko ljulike, ki jo je pred njimi sovražtvo clo bližnjih sosedov in bratov med narode sejalo, so one zatèrle; Bog daj da bi vès tak plevel do dobrega pokončale! To pa se bo zgodilo, če bojo tudi moji rojaki na Slovenskem Štajarskem jih pridno čitali, da bo prava bratovska ljubezin vse obsegla, da bojo vsi posnemali iz njih podučenje v dušni in telesni blagor, kteriga le veči omíka ljudstvom dati zamore!
To so bili občutki, ki so moje serce navdali, ko sim pervikrat po lepi Krajnski deželi popotoval. Kar sim takrat občutil, sim izročil danes temu pismu. Naj bo pri mojih rojakih tako prijazno sprejeto, kakor je prijazno misljeno! Z Bogam!