Spokornica
| Tolminske narodne pravljice Spokornica Jožef Kenda |
| |||||||||||||||
SPOKORNICA
Živela je nekoč ženska, ki je bila velika greznica. Mladost je preživela v razuzdanosti in obilnosti. Ko se je nekoliko postarala, je šla k spovedniku, da bi se obtožila svojih grehov. Spovednik ji ni mogel naložiti pokore, ker so bili njeni grehi preveliki. Rekel pa ji je, da ji bo dal pokoro tisti, ki ne zna ne brati ne pisati. Spokornica hodi okoli in prosi, da bi ji kdo naložil pokoro, a vse.zaman, Ni ga bilo. Ker ne najde rešitve pri ljudeh, gre v gozd in kliče divje živali, naj ji naložijo pokoro. A tudi te se je ne usmilijo. Spokornica pa le kliče in kliče po pokori; naposled jo tudi prikliče. V gozdu je delal pri drvih neuk kmet in ko sliši. proseči glas, se usmili spokornice; gre k njej in jo vpraša, kaj želi. Spokornica mu pove, česa prosi, in kmet ji naloži pokoro. Sredi gozda zaseka tri smreke tako globoko, da se komaj še držijo pokoncu, in ko delo opravi, ji reče: «Zalivaj te tri smreke neprenehoma in če bodo drugo pomlad ozelenele, vedi, da ti je Bog grehe odpustil, ako bodo pa usahnile, ne boš deležna odpuščanja.« Spokornica sluša kmetove besede. Neprenehoma zaliva tri zasekane smreke. Preživlja se samo ob
_ 52 —
koreninicah in ob divjih jagodah ter prebiva v jami pod sivo skalo. Tako se pokori vse leto do pomladi. In ko se vrne pomlad in ko drevesa ozelene, poženejo tudi tri zasekane smreke. Spokornicc se zveseli zelenja, ki ji je priča, da so ji grehi odpuščeni. Še pridneje zaliva in še bolj se pokori za grehe. Nič! več se ne vrne iz gozda med ljudi. Ko je spokornica umrla, so na onih treh smrekah zapeli rajski zvonovi. Ljudje so se čudili in so hodili poslušat mile glasove rajskih zvonov. Spokornico so pokopali, njena duša pa je odšla v nebesa.