Spiritistična seja na Silvestrov večer

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spiritistična seja na Silvestrov večer
anonimno
Izdano: Slovenski narod, 43/3 (1910)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dan pred Božičem je zgodaj zažarela borna petrolejska skozi malo okence podstrešne sobe v Martinovem predmestju. Janko Težak, še ne 40 let star mož, delavec v livarni za železo, sedi pri mizi in striže podobice, ostri lesene klinčke, lépi in deva lep zelen mah v red, glasno in enakomerno diha, le včasih mu uide iz velikih črnih izrazovitih oči pogled, poln žarne gorke ljubezni po dveh posteljah, kjer še spe njegovi štirje otročiči in njegova bolehna žena. Ko so jaslice že precej narejene, gre zakurit v štedilnik, ki je bil kar v sobi in skuha kavo, katere si natoči nekaj kar v železen lonček. Iz sklede, pokrite s krožnikom, s police vzame nekoliko koruznih žganjcev, ki si jih je bil skuhal že prejšnji dan, da jim ima mesto kruha pri kavi, hitro pojé, postavi ostalo kavo na gorko, da bodo imeli dragi, ko se zbude, pokrije ostale žgance zopet s krožnikom, postavi jaslice na omaro, poljubi rahlo otroke in ženo, popravi si dolge in črne lase s tem, da kakor nejevoljen zmaje z glavo in naglo odide v tovarno na delo.

Kakor megla ali senca se je vlačila bleda bolna žena okrog ognjišča in kuhala borno kosilce, ko nenadoma prineso v nosilnici štirje možje Težaka domov. Ni se zavedal, le stokal je, obraz mu je bil zmečkan in ves črn, raz prsi je bila koža potegnjena, leva noga dvakrat zlomljena. Onesvestila se je slabotna žena. Ko pride k sebi, ji povedo, da ga je nekam čudno zamišljenega, zgrabil transmisijski jermen in ga hitro potegnil trikrat, štirikrat med kolesjem skozi. Potolažijo jo, da pride takoj tovarniški zdravnik in odidejo.

Žena je moža klicala, zmivala, močila mu usta in otroke svarila, naj ne plakajo preveč na glas, češ da to bolniku hudo de. Kar se nenadoma zdrami bolnik, široko odpre velike oči, silno se skloni, poljubi ženo, šepeta blagoslov svoji družini, bruhne kri, omahne - umre. Zdravnik pride, konstatuje smrt in odide.

No, tak je tek življenja trpinov in težakov. V navadnem teku se je izvršilo vse drugo: hodili so ga kropit, časopisi so kratko sporočili o grozni nesreči, po cestah in ulicah ni bilo par dni nobenega drugega govora. Kjerkoli sta se dva sešla, sta pričela svoj dvogovor z vprašanjem: »Ali si že slišal grozno novico?« Zaključila pa sta ga hladno z besedami: »Je že tako na svetu, no; se ne da nič pomagati.«

Težaka so zakopali. Drugi dan pa že ni imela rodbina kaj v usta dejati in na ogenj položiti. Ker je imel rajnki še nekaj zasluženega v tovarni, je šla vdova k tovarnarju Zaltarju, ki ji je odrinil 4 K, češ da bo do Novega leta že shajala s tem, potem se pa itak napravi obračun in bo dobila še ves ostali zaslužek. Hitro je bilo konec teh 4 K, žena z otroki pa je plakala, da bi se je kamen usmilil. Tako dobrega in blagega moža je imela in tako velika idealna ljubezen je vezala vse rodbinske člane, da se kaj takega le prav redko vidi. Zdaj pa bolna in zapuščena, pa mora gledati bolne otročiče, dati pa jim nima pod milim nebom ničesar. Tako je napočil Silvestrov dan. Zgodaj se je napotila vdova k tovarnarju, ki je pa niti sprejel ni, marveč ji dal po blagajniku sporočiti, naj pride popoldne.

Do poldne so šli vsi spat, da bi lažje prestali pekoči glad. Ob štirih popoldne zopet plaho potrka vdova na tovarnarjeva vrata. Prišli sta obe njegovi, za možitev zreli hčerki, in ji z ledeno hladnostjo povedali, da naj pride drugi dan, češ da imajo danes soarejo in da se nimajo časa s takimi malenkostmi ukvarjati, razven tega pa da očeta tovarnarja tudi doma ni.

Ne odšla, ampak opotekaje se je drsala nesrečnica z grada in tavala po mestu. Pred marsikatero pekarijo in prodajalno je postala in že je hotela iti prosit košček kruha za otroke, toda vedno je zmagala sramežljivost. Po večerni blodnji po mestu je mehanično korakala, sama ni vedela, kam, in prišla na pokopališče, kjer se je zgrudila na gomilo, pokrito s svežim snegom, ki je še vedno naletaval v gostih, vodenih kosmičih. Omedlela je ...

Tedaj pa so se pred hišo Zaltarja razvrščale lepe elgantne ekvipaže. Livrirani strežaji so odpirali vrata kočij, iz katerih so stopali kavalirji in dražestne gospice v plesnih toaletah, pa z gorkim kožuhom ogrnjene. Spremljaj jih je po stopnjicah, razsvetljenih z nebroj žarnicami in pogrnjenih z mehko dragoceno preprogo, domač livriran strežaj. Pred vrati v salon jih je pozdravljal tovarnar Zaltar sam, črno oblečen. Stiskal je roke, delal poklone, odkazoval in navajal. Polne roke »dela« je imel.

Kmalu so bili zbrani vsi vabljeni gostje v bajno razsvetljenem in lepo gorkem salonu. Zdelo se ti je, kakor da si v začarani deželi. Med palmani, filodendroni, dracenami in drugimi lepimi inozenskimi rastlinami so se vile po salonu stezice, označene z baržunastimi preprogami. Večina teh stez skozi ta gozd rastlin je vodila ali na sredo salona, kjer je bila pogrnjena bogato obložena miza, ali pa v steklen balkonček, tiho zavetišče takih, ko so vsaj za trenotek radi sami. V kotu na levo od vrat je bil glasovir. Domača hči Elvira je izvabljala iz strun mehke, sanjave, razkošne zvoke, nek gospoda pa je dodajal svoje sonorne, v srce segajoče glasove v čistem baritonu.

Na migljaj tovarnarja poda vsak gospodov svoji dami roko in jo povede k mizi na prostore, označene na meniju, ki je bil na vsakem krožniku.

Tiho se je pričela razkošna večerja, malo se je govorilo, pa še to skrajno konvencijonelno, le toliko, kolikor so bili kavalirji dolžni, pozabavati svoje dame, da ni nastal mučen molk in kolikor se je čutil kdo poklicanega pohvaliti to in ono jed. Ko pa je odmašil sluga nekaj steklenic rdečega burgundea, zlatega mozeljskega in remskega vina ter solnčno gorkoto vsebujoča kaplandska vina, konstancijo in sherry, se ni bilo več treba truditi, da se za hip prežene mučno tihoto, ampak so se duhovi razvneli in jeziki sami od sebe razvezali. Začelo se je s splošnim ščebetanjem, ki je pa potem naraščalo in prekipevalo v razmerju praznečih se steklenic.

Dolgo je trajala ta večerja. Ko se je pa končala, je začela ugibati družba, kako zabavo naj prično, da si preženo čas do takrat, ko se prične ples. Predlagalo se je to in ono, toda zoper vsako zabavo se je oglasil tu ali tam kak pomislek. Kavalir domače hčerke Elvire predlaga, naj poskusijo s spiritizmom. Splošno odobravanje je sledilo, mlajša hči Martina pa je samega veselja stopicala in skakala, da so odletavala kratka krila od kolen.

Hitro so dobili okroglo mizo in postavili zraven staro šolsko torbo, na mizo pa papir in svinčnik. Bankirjev sin iz mesta, ki je pred kratkim še prakticiral pri prijateljski banki v Curihu, kjer se je mnogo pečal s spiritizmom, na katerega je prisegal, je prevzel aranžma. Nastane vprašanje, katerega duha naj citirajo. Elvira predlaga, naj se pozove duha pred osmimi dnevi v njihovi tovarni ponesrečenega Janka Težaka. Aranžer je bil s tem silno zadovoljen, čes, da je osmi dan po smrti najugodnejši.

Posedli so, položili roke ob rob mize, da so se dotikali vsi prsti in pogasnili luči. Marsikaki dami je bilo čudno pri srcu, da se je pomaknila bližje k svojemu kavalirju. Niso dolgo čakali, pa se že dvigne miza na enem koncu, potem na drugem; nato začne plesati naokoli in nazadnje obstane v zraku. V tem trenutku vpraša aranžer duha, kdo da je. Pokorno odgovarja duh, da je Janko Težak, 40 let star in da je pred osmimi dnevi umrl. Na daljna vprašanja je duh deloma povedal, deloma zapisal s svinčnikom na papir ali s kredo na tablo, da se bo Elvira še ta predpust omožila, da bo napravil tovarnar Zaltar kupčijo, ki mu bo nesla stotisoče, da si je ta ali ona žena pri tej in tej priliki osvojila srce tega in onega mladeniča, da bo prišla 20. aprila drugega leta repatica, ki bo ves svet oplazila, da pa ne bo nič hudega in bo človeški rod potem še bolj srečen itd. Nazadnje je povedal duh nekemu lahkoživemu gospodu, da bo moral vsled intervencije sodišča kmalu začeti plačevati nekemu preprostemu dekletu mesečno rento. Še enkrat je divje zaplesala miza, trdo padla na voščena tla - in zagorele so po salonu luči; ples se je začel.

Med spiritistično sejo pa se je zavedla na grobu svojega moža Težakova vdova. Do srca jo je zeblo, osobito še, ko je pomislila, da otroci doma vsled gladu jokajo. Sklenila je roke, padla čez gomilo in ustni se polglasno, toda presrčno tako-le mrmrali:

»Janko, Janko, edini moj Janko, zakaj si zapustil mene, ki si me imel tako rad, zakaj si ostavil svoje nedolžne bedne otroke, da umiramo vsi gladu. Tisti, ki se jim na tem svetu dobro godi, ki živijo v razkošju in blaženosti, pravijo, da je po tem življenju drugo boljše življenje, da vživajo svojo srečo še naprej. Pa če je po smrti še kako življenje, Janko, Janko, tedaj te roti pri živem bogu, pri neizmerni ljubezni, ki si jo gojil do nas, pri ljubezni, kakršne še nisem videla v nobeni družini, pri lepih, krasnih dneh, ki sva jih vkljubu bedi uživala, pri svojem zdravju in pri svojem telesu, ki sem ti oboje žrtvovala, te rotim: oglasi se, povej, kje dobim danes skorjico kruha, da otmem drage otroke lakote, povej, kje je zakopan kak zaklad, kake številke bodo prišle in kje najdem dobre ljudi, da se usmilijo mojih otrok in mene. Janko, srček dragi, nikar ne pusti, da poginejo gladu in mraza oni, za katere bi bil opetovano dal življenje ...«

Pritajen jok se čuje, veter zatuli, sneg se kar vsiplje, Janko pa se ne oglasi, pa kako naj se tudi oglasi, ko je ravno takrat zabaval razkošno, trdosrčno gospodo s svojim prerokovanjem.