Spet nam je snega nasulo

Spet nam je snega nasulo
Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Spet nam je snega nasulo, Ljubljanski dnevnik, 25. 2. 1956, št. 47, [str. 5].
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Spet nam je snegá nasulo
prek noči kar do kolen. že do kolen.
Joj, prezgodaj je pogledal
medved iz luknje v čas leden.

Naletava, naletava
preko hribov in dolin,
medo pa nič več ne spava,
kaj počel bo kosmatin?

Mlad pestún se bo z mladiči
že zabaval v zimskih dneh,
naj le padajo kosmiči,
valjal jih bo kar po tleh,

na večer pa jih zanesel
bo v brlog med listje spat,
jim s kožuščkov sneg otresel.
zbrisal smrček in podplat –

sicer bo medvedka huda,
če pestún nič ne velja,
saj imata dosti truda
z medvediči kar oba.

O, še morala bo mati Dolgo morala
še obračati oči
v prazen lonec, ki pred vrati
čaka na pomladne dni! čaka na pomladne dni.

Opombe urednice

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, IN = 6795, tipkopisa št. 5/41 in 5/42. V št. 5/42 je pesnica upoštevala popravke iz št. 5/41.