Speča deklica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Edina last Speča deklica
(Pesmi)
Fran Levstik
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem> Prijetno sijalo je sonce na svet, četudi jesen je drevo rumenila, in kmetič je poljskega truda bil vnet, ker zadnjo mu setev je njiva zorila; in jaz pa sem puško in torbico vzel, ko rosa že davno bila je minila, in hitel od lesa do lesa vesel.

Ko pridem na loge sosednje vasi, kjer bilo krog trate je drevje veselo; lej, deklica lepa mi v travici spi, in cajnico ima, v nji grozdjiče zrelo: oh, grozdje sladko je, kdo to bi tajil! Al ko bi nje lice se ljubiti smelo, vse grozdje in med vse bi mar mi ne bil!

In sapica z njenimi lasci igra, pa začne jo v prsi, v obrazek pihljati, poljub za poljubom vesela ji da, krog nje pa ne jenja nevidna frkljati; o ko bi jaz mogej po željah srca po zraku višave ko sapa leteti, ko veter, ki boža valove morja!

Povsod bi jo spremljal in ljubil samo, perutica moja bi v mrazu jo grela, pihljala ji z lica vročino hudo, ponoči bi ljubico spečo odela, budila jo zjutraj iz lahkih jo sanj, ko grlica ljubega zbuja veselam pohlevno mehaje s perutico vanj.