Spanje in smrt.

Sto narodnih legend
Anton Kosi

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

V bratovski ljubezni sta potovala nekega dne angelj počitka in angelj smrti po solzni dolini. Prideta na visoko goro ter skleneta, da tukaj prenočita.

Solnce je že zatonilo; večerni mrak se je razprostiral po zemlji. Večerno zvonjenje je bilo umolknilo že davno; vse je bilo tiho in mirno na nebu in na zemlji.

Angelja sta sedela na visoki gori, katero sta bila izbrala za prenočišče.

Zdajci pa se je vzdignil angelj počitka, razprostrl bele roke, razlival nebeški mir po vsi zemlji ter ga trosil po kraljevih palačah kakor po ubožnih kočah. Bolniki niso več čutili bolečin, trpinom se je razjasnilo srce, siromaki so zabili skrbi, in vsem so vstajale v sanjah lepe slike pred očmi. Tudi plakajoče dete v ubožni posteljici poleg bedne matere se je utolažilo; nebeški mir se mu je razlil po licu in ga zazibal v sladke sanje.

Izpolnivši dobrodejno nalogo, je sedel angelj počitka k tovarišu, rekoč: »Glej, kako srečni so zdaj vsi ljudje na zemlji! Zazibal sem jih v sladke sanje, in ko napoči jutranja zarja, me bodo hvalili in častili, okrepčani po sladkem spanju. Kako je pač sladko, na tihem osrečevati človeški rod, in kako srečni smo nevidni poslanci dobrotnega Boga!«

Angelj smrti bolestno posluša tovariša, solza mu zalije oko, globoko vdihne in pravi: »O, zakaj ni tudi meni dana taka naloga, kakršno imaš ti, da bi osrečeval ljudi in se radoval svojega dejanja! Tebe časti in hvali ves človeški rod; veseli se te in te željno pričakuje! Blagor ti, tovariš počitka; a gorje meni, ki ravnam ravno nasprotno! Ljudje me imajo za najhujšega sovražnika, tresejo se pred mojim imenom in strah in groza jih obhaja, kadar izvršujem svoj poklic!«

Smrtni angelj umolkne in žalostno povesi čarobne črne oči; solze kakor biseri se mu udero po svetlem obličju.

Angelj miru in počitka, ganjen po mili tožbi tovariševi, ga tolaži, rekoč: »Bratec moj! Ne toži in ne žaluj; saj imaš tudi ti blagonosno nalogo! Ali ne hvali in ne časti tudi tebe pobožna in vzveličana duša, ko se po kratkem smrtnem spanju vzbudi v večno veličastvo? Ali te ne slavi kot dobrotnika in vodnika iz solzne doline v nebeško večno življenje? Ali si nisva brata in oba nevidna poslanca istega očeta? Zdaj pa pe reci, da tvoja naloga ni enaka moji nalogi!«

Veselo dvigne smrtni angelj glavo, črne oči se mu zasvetijo in z rajskim nasmehom pogleda tovarišu v obličje. Objame ga in z gorkim poljubom potrdi njegove besede.

Zap. Mat. Tomšič.