Spanje in sanje
| Spanje in sanje. Poljudna razprava. I. Štrukelj |
Spisal I. Štrukelj.
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. • dno |
„Uže ležim ... Kak’ dobro se mi zdi,
Da je končan težavni dan in trudni,
Da morem se v tihoti brez skrbi
Do jutra zibat’ v sanjah lepšega življenja
In v domišljiji nov ustvariti si svet!“
Iz ruskega J. Vesnin.
Okroglo tretjino svojega življenja prespimo in precejšnji del te dobe tudi presanjamo; zato menda ne bo odveč, ako enkrat malo bolj natanko premišljujemo o tem oddelku svojega bivanja na zemlji. Prav za prav je nevarno govoriti o spanju in sanjah. Zgodi se namreč človeku čisto lahko, da se naveliča in vse popusti — in vsa stvar na takov način zaspi. Mogoče je tudi, da začne v teku svojega spisa (ako se namreč le pregloboko vtopi v svoje pripovedovanje) pisati, kakor bi sanjal. Nevarnost je še posebno vsled tega velika, ker je snovi toliko, da jo je težko, težko pošteno urediti. Ako pa v slovstvenem sestavku ni pravega reda, oponašajo bralci kaj radi pisatelju, „da se mu je samo nekaj sanjalo“, „da je to pisal, ko je bil najbolj zaspan“ itd.
Toda zaspanost in sanjarije v kraj, kajti zdaj je treba govoriti o spanju in sanjah. Najpoprej poudarjamo, da je spanje nekaj splošnega: vse namreč spi (seveda ne vedno!). Sama mati priroda ne more delovati brez prenehanja, in zato si odpočije o zimskem času. Z belo, tanšo ali debelejšo sneženo odejo se pokrije ter spava nekaj mesecev. Potem pa je zopet sposobna za svoj posel; zelena setev na pomladnjem polju, neštevna množica cvetlic po travnikih nam to izpričuje zadostno. Nežne cvetke, kakor majhni otroci, potrebujejo tudi mnogo spanja. Ob solnčnem zahodu že kimajoč pobesijo glavice, in še le jutranje solnce jih vzdrami iz sladkih sanj. Gotovo so se jim namreč sanjale samo lepe stvari, kajti veselo je zjutraj njih lice — vsaj pesniki bi smeli tako reči. Da spé vse živali rade in vsako noč, ako nimajo navade po dnevu naspati se, umevno je samo ob sebi. Omeniti bi bilo potreba morda samo to, da imajo pri tem svoje posebnosti; na pr. konj počiva stojé, zajec z odprtimi očmi, perotnina vtakne glavo pod peroti, netopir se obesi na noge, glavo pa obrne proti tlom. Ali se živalim sanja ali ne, tega nam same ne morejo povedati; ako pa natanko premislimo, zdi se nam verjetno, da one ne poznajo sanj. Toda saj jim jih tudi ni treba, ker nimajo denarja, da bi stavile v loterijo! — In kako bi na pr. vol, ki ga na vse zgodaj vprežejo, premišljal o svojih sanjah? Nekteri pa trdijo, da se živalim sanja, no seveda po svoje. A ne samo za vsakdanje potrebe si privoščijo živali spanja, temveč po cele zime uživajo to prijetnost v živalskem zimskem spanju. Kako si poiščejo v zavetje votlo drevo, skrivno luknjo, pripravno duplino in si z listjem ali slamo posteljejo ter več mesecev prebijejo brez jedi in brez pijače, to je tudi vsem znano. Saj tako delajo pri nas medvedje, jazbeci, ježi, kače, žabe itd. V vročih deželah živé pa živali, ki spé poletno spanje, česar nemara ni še vsakdo vedel. Prevroče jim je, zato se zarijejo o najhujši vročini v blato ob bregovih vodá, kakor na pr. krokodili in nektere kače.
A tukaj ne mislimo raziskovati niti spanja v prirodi, niti živalskega, ampak naš namen je, seznaniti se boli natanko s človeškim spanjem in človeškimi sanjami — to nas najbolj zanima, ker je del našega lastnega življenja. Neki slaven angleški pesnik piše tó-le: „Spanje je najredilnejša jed pri pojedini človeškega življenja.“ In po pravici piše tako. Kajti človeku je spanje jednako potrebno, kakor jed in pijača, dà, še bolj. Brez jedi se že še prestane nekaj časa; no saj se nekteri dandanes postijo za stavo tako dolgo, da se več ne morejo. Brez spanja pa ni mogoče prebiti veliko dnij. Narava zahteva namreč „svoje“, spati se mora. Ako se sam ne boš hotel vleči, omagalo te bode kar med delom. Delo namreč, bodi si tako ali inako, použije naše moči, in treba jih je nadomestiti. Tega pa nihče ne opravi boljše kakor spanje. Sanje seveda niso tako neizogibno potrebne in koristne za človeško življenje, a so neki v sorodu s spanjem ter ga vsled tega rade spremljajo.
Spanje ni vsako jednako. Včasi je trdo, mirno, včasi pa je slabo, hudo, nemirno. Navadno delé spanje v globoko ali popolno, kedar se spečemu nič ne sanja, in v nepopolno, ali v spanje s sanjami. No, ker se navadno tako dogaja, da najprej zaspimo in se nam še le potem začne sanjati, dajmo tudi mi govoriti najprvo o spanju v ožjem pomenu besede in potem o sanjah.
I.
[uredi]Zaspi in spi se večinoma lahko. Razložiti pa, kako se zgodi, da človek neha vedeti, kaj se godi okrog njega, da „ne vidi nič, ne sliši nič, kot bil bi mrtva stvar“ — vse to razločno povedati in za trditve navesti tehtnih dokazov, to dela človeku preglavice. Pa bi si še vzel za vzgled kako znano osebo: toda kaj, ko so ljudje tako raznovrstnih navad, ako jih opazujemo pri zaspanju ali v spanju samem. Ta pravi, da takoj zaspi, ako je le vse tiho in mirno v njegovi okolici; oni ne zatisne drugače očesa, kakor da se je obrnil na levo stran, in da je ves sključen v klopčič. Tretji nasprotno se mora pred spanjem vleči na levo in noge stegniti. Pa je zopet kteri, hoteč, da mu je glava zakrita z odejo, dočim je to njegovemu sosedu najglavnejši zadržek spanja. Pogoj urnega zaspanja je pri mnogih tema, tovariša bi pa luč prav nič ne motila. Nekterih ljudij se takoj spanec loti, da se le vležejo, drugi pa morajo šteti in šteti do sto in še dalje, dokler znajo, a spanja vendar ni. Otrok zaspi, če ga zibljejo in mu pojó: „Aja, tutu, aja, tutu“. Neka vrsta ljudij se najlažje zaziblje v spanje med cerkvenim govorom, nekteri pa na vozu, če se peljejo. Znani so možički, ki ga morajo dobiti nekoliko pod kapo, da niso — kakor sami pravijo — vso ljubo noč brez počitka in potrebnega spanja.
Ali opazujmo ljudi med spanjem. Hlapec leže zvečer in se vzbudi zjutraj v ravno tisti leži, še obrnil se ni; pastir pa skoro ne vé, kje je, ker je prestavil po noči glavo na mesto, kjer je imel zvečer noge. Gospodinja spi tiho, da bi se slišala miška teči; dekla smrči in hrope kakor kovaški meh. Hišni gospodar pa govori vso noč, dasiravno je po dnevu jako redkobeseden. Zdaj pa določi, če moreš, pravilo, na kak način se zaspi, in kako se spi! Toda morda bomo spoznali na sebi, česar na drugih ne moremo. „Trdno sem sklenil paziti, kako bom zaspal,“ poskušal je že marsikdo, „toda kaj je pomagalo. Zaspal sem, pa kako, tega ne vem, ker je prišlo tako naglo. Uprav pri tem sem bil, da bi bil izgubil zavest — dalje pa ne vem.“ Tako le je torej z opazovanjem. Kdor ne verjame, prepriča naj se sam. Tudi debele, učene knjige, v kterih bi vendar morala biti po navadni človeški sodbi vsakoršna razlaga, ne vedó povedati drugega, kakor: „Veda do dandanes ni mogla razložiti bistva spanja in sanj.“ Res, da je stvar pojasnjena jedernato in kratko, toda ukaželjen človek s tem odgovorom vendar ni popolnoma zadovoljen. Čudno je res to! Nihče ne vé, kaj je prav za prav spanje, kaj je pravi vzrok, da zaspimo, kaj se zgodi človeku v trenutku zaspanja; in vendar ni nikoli noben v zadregi, kako naj zaspi. Otrok, ki ne zna niti govoriti, niti hoditi, sploh ničesar, pa navzlic temu prav pošteno spi. Vsake stvari se mora dete naučiti, še žlice ne zna pravilno držati, spati pa še niso nikogar učili.
Govoriti moremo pri spanju z gotovostjo samo o tem, kar opazujemo na človeku, kedar prične spati, kako nadaljuje spanje, in kako se vzbudi. Spanje se napoveduje z zaspanostjo. (Naj se vsakdo zamisli v oni čas in oni prostor, kjer ga zaspanost najrajši napada, potem bode lažje umel sledeči popis.) Zaspanost se nas kaj rada poloti, če se trudni malo vsedemo, in se kaže v tem, da naše delovanje pojenjuje biti tako določno in krepko, kakor tedaj, ko še nismo bili zaspani. Drugače urno pogledamo skoz okno, če gre kdo mimo; kedar pa dremljemo, ne zmenimo se za nikogar. Misli se nam vrsté hitro druga za drugo, toda prosto, kakor hočejo same; nobena nam ni ljuba, nobene ne obdržimo v svojem spominu. Po dnevu smo pa vendar natanko preudarili in premislili, kaj bi se sejalo na tej njivi, kaj na oni itd. Učinki, ktere napravljajo na naše čute svetloba, barve, godba itd., ne zanimajo nas mnogo, ali so nam kar naravnost zoperni, nadležni. Prej smo se radi pogovarjali, zdaj nas pa zjezi vsako vprašanje. Na pol odprte oči (toda še bolj jim ugaja, da so zaprte) vidijo sicer različne stvari, a mi nočemo, skoro ne moremo premišljevati o tem, kar gledamo; neobčutni postanemo polagoma za ves svet. Nekako trudni smo, dejal bi, bolni in slabi, da se komaj gibljemo, akoravno se poprej nismo posebno trudili. Najmanjše premikanje in najlažje delo, recimo: uro naviti, nam je v takem trenutku težavno in malo da ne nemogoče. Jedino, kar še storimo, je to, da spravimo svoje telo v najpripravnejšo lego ter ga dobro podpremo. Povsem srečni smo, ako smemo brez vse skrbi ostati, kjer bivamo. Celó v postelj iti si ne upamo, ako je v drugi sobi, tako prijetno je to predspanje. Ko nekaj časa tako počivamo, ne da bi že spali, poloti se nas neki sladek občutek, ki se širi od sencev po vsem životu, zveže nam roke in vse druge ude z nepoznanimi vezmi, in mi — zaspimo.
Za zaspanjem, t. j. za trenutkom, ko smo zaspali, začne se pravo spanje, ki je najglobje precej v začetku. Naš duh je prej mislil, hotel, sodil in vodil vsa naša dela, kakor hojo, premikanje, govorjenje, gledanje, poslušanje itd. V spanju pa zastane to njegovo delovanje, ono nekako otemni. Popolnoma vendar ne poneha, kajti če koga glasno pokličeš ali dobro streseš, oglasi se brž zopet zavest. Nekteri prav zanimivi slučaji nam pričajo, da duševna delavnost ne preide čisto med spanjem, ampak da samo nekako, rekel bi, spi. Mlinar na pr., ki je zaspal pri glasnem klopotanju mlinskih koles, vzbudi se takoj, ako se ustavijo. Nekterega spalca predrami stenska ura, kedar neha iti. Obojno se pa ne bi moglo zgoditi, ako bi duh prav nič ne opravljal svojega posla v spanju.
Telesna opravila, kakor tok krvi, dviganje pljuč, prebavljanje, vršé se brez prestanka tudi tedaj, ko spimo. A tudi ti deli našega telesa si nekoliko odpočijejo, kajti med našim spanjem so nekaj bolj leni, kakor pač posli, če jim ne gleda gospodar vedno na prste. Preveč jih vendar nikar ne grajajmo, ker kolikor počasneje, toliko pravilneje izpolnjujejo svojo dolžnost. Pljuča na pr. se raztegnejo in skrčijo dvajsetkrat v jedni minuti, kedar čujemo; v spanju pa utrgajo vsako minuto pet dihljajev. Zato pride čisto naravno manj zraka v pljuča, kjer se en del — učenjaki mu pravijo kisik — spoji s krvjo. Kisik pa povzročuje gorkoto v našem telesu, in ker ga je med spanjem malo, zebe tako neizrečeno rado dremajočega ali spečega človeka, pa revež dostikrat ne vé, zakaj. Želodec prebavi v spanju še le v osmih urah tisto množino jedij, ktero bi drugače v štirih. Kdor pozna to njegovo lastnost, ne bode mnogo užival pred spanjem, ali pa po večerji ne pojde takoj spat.
Od zdravja človekovega je zavisno, kako dolgo in kako trdo je njegovo spanje. Ta čuti vsak pihljej vetra ob oknu, oni se pa ne bode zavedel, bodi si če ga preneseš na drugo postelj. Neki delavec v Berolinu je spal vsled utrujenosti in premnogega žganja nenavadno trdo. Zvečer se je bil naslonil k zakurjeni železni peči. Zjutraj je bila njegova leva roka popolnoma sežgana — in vendar se vso noč ni prebudil. Nekteri se vzbudi vsako uro petkrat ter komaj čaka, da bi dan napočil; kdo drug pa spi, „kot bi ga ubil“, od večera, da mu zjutraj solnce posije na ležišče. Ko je spanja dovolj, naj ga je bilo že toliko ali toliko in kakoršnegakoli, vzbudimo se.
Prebujenje je nasprotno zaspanju. Kakor je prej človek nekako umiral, tako zdaj na podoben način oživlja. Oči zopet čim dalje boljše vidijo, samo nekam krmežljave so še, ušesa že dobro slišijo neprijetni klic: „Vstani! Na noge!“ Tudi roke so že rabljive, in tako je vsak ud sposoben za svoje delo. Nič drugega ni treba, kakor zlezti raz postelj, in spanje je srečno končano. Velika večina ljudij vendar rada še kake pol ure primakne, da je tudi tukaj dobra mera, in da se spanje, ker se je že začelo, pošteno dospi. „Malo se je treba še obrniti — saj se bode še desetkrat lahko vse storilo — kam bi se tako mudilo — človek se mora varovati, da se ne prehladi — dan je dosti dolg, v jednem dnevu se nekaj naredi ...“ Tak ali jednak je kaj rad zaspančev uvodni govor za nastopajoči dan. Le redki so, ki bi kakor zajec skočili iz postelje, kakor hitro so se vzbudili. Sploh ljudje zjutraj jako radi spé ali vsaj ležé, posebno po zimi, ko se bojé mraza, a v postelji je tako prijetna toplota. (Nekega dijaka so svoje dni zatožili, češ, da predolgo ostaja v postelji. A dobro se je odrezal. „Stvar je taka-le,“ pripovedoval je: „Vsako jutro prideta k meni dve ženi: Lenoba in Marljivost. Zadnja me priganja, naj vstanem, a prva me tolaži, češ, naj le še ležim. Ko se tako pričkata, preteče mi čas.“)
Dogovorimo se zdaj še o tem, kako dolgo se sme spati. Kralj Matjaž spi že nekaj sto let s svojo vojsko v neki gori, a njegovega vzgleda si ne jemljimo za merilo, dasiravno je bil hraber junak. Občnega pravila o dolgosti spanja ne moremo izreči kar tebi nič, meni nič. Kakor namreč jedna in ista suknja ni vsem prav in je tudi vsakdo obleči ali ne more, ali ne sme, tako je tudi s spanjem, ozirajmo se že na starost, stan ali na druge razmere. Ako hočemo vendar določiti kaj splošnega, lahko pravimo, da spé ljudje navadno nekako jedno tretjino dneva. Izjeme so pa tudi tukaj, kakor povsod. V starih letih potrebuje človek malo spanja, otroci pa preživé dokaj časa z mežečimi očmi. Kdor se bolj trudi, mora tudi več spati. Tako je francoski cesar Napoleon po neki bitki izredno dolgo spal. Njegovi prijatelji so že menili, da se ne bode več prebudil. Vzrok je bil pa ta, ker prej dve noči ni zatisnil očesa in se je mnogo trudil, kako bi razpostavil svojo vojsko. Sicer pa predolgo spanje škoduje zdravju, prekratko pa krati življenje. Lenuhi seveda se ne brigajo za tako zdravniško modrovanje, marveč spé, dokler se od samega spanja tako ne utrudijo, da zopet zaspé. Možno je tudi, da spita dva jednako stara človeka različno dolgo, kakor se večkrat zgodi, da jeden ne more shajati z jedjo, ktera zadostuje njegovemu znancu.
„Čas je zlato,“ pravi pregovor, ki nam priporoča varčno ravnanje z vsakim trenutkom. Največ časa pa lahko pridobimo, ako modro okrajšamo svoje spanje. Kedar ga mora utrpeti kdo kako urico ali njih več, ne bode ga še konec, saj je znano, koliko prenese človek. Nihče se naj ne boji, da bi si ljudje tako kvarili zdravje. Prijatelj, le brez skrbi bodi; na spanje ne bode z lepa kdo pozabil. Sploh pa je pri času zastran spanja taista pesen, ktero čujemo povsod: Kdor več more, več si privošči.
Stari Rimljani so si izumili tó-le določbo, kako dolgo trajaj spanje:
„Spanja zadosti imata pet ur i starec i mladec,
Kupec na dan po šest, po sedem naj spi plemenitnik,
Osem prisojamo ur lenuhom, ki nimajo dela.“
Pri nas ne velja popolnoma to pravilo. Malo ljudij bi naštel, ki bi shajali s peturnim spanjem. Sedem je sveta številka; zatorej sedem ur spanja bodi tudi nam dovolj.
Kdaj pa naj spimo? Dandanes je taka navada, da po dnevu delamo, po noči pa spimo, če ni predolga. Tako bo ostalo, najbrž tudi še v bodočnosti; kajti noč ovira sleherno delo, a dan ga pospešuje. Poleg tega bi bilo tudi predrago — da še varčnost jemljemo v poštev — ako bi kdo hotel prebdeti vse noči pri luči. Samo na sebi pa ne bi imelo zlih posledic niti za dušne, niti za telesne moči, ko bi ljudje tako zamenjali dan in noč, da bi po dnevu spali, po noči pa bdeli. Delavci v tovarnah in osebje, preskrbujoče ponočni promet, potrdijo nam lahko to iz lastne izkušnje.
Kakor je pri spanju vse nedoločeno, bistvo, dolgost, čas in drugo, tako tudi za kraj, kjer se mora spati, do dandanes še ni bilo zakonodalca. Povsod je mogoče spati, če posebno dobro ne, pa malo težje. Najbolj razvajeni se vdirajo v pernice, drugi se vlegajo na žimnice, ta se zarije v slamo ali v listje, oni se zarije v svojo borno obleko in pade, kamor je. Vojak se nasloni na straži češče ob svojo puško, voznik zadremlje na vozu, revež pa počiva na pragu prve hiše, kjer ga je premagal spanec.
Da bo razprava o spanju popolnejša, mora biti tudi môra razložena. Kaj naj torej mislimo o môri? Ali res pride prav po mačje v tvojo spalnico ter se náte vleže, potem te pa duší, da je joj? In kar je najhujše pri vsem hudem, ne moreš se niti ganiti, niti na pomoč klicati! No, môra ni nikakoršna oseba, nikako bitje, to že smemo verjeti. Pač pa prihaja to dušenje odtod, ker se je oni, kogar je môra tlačila, ali nerodno vlegel, da ni mogel prosto dihati, ali pa je na pljučih kako bolan, bodi si da ga morí naduha, bodi si da mu rado sape zmanjkuje. Kogar bode tedaj še kterikrat môra tlačila, naj se je nič nikar ne boji, temveč drugi dan naj gre k zdravniku, če je bolan; ako je pa zdrav, naj skrbi, da bo znal vsaj spati tako, kakor se gre. Marsikdo pa sam ne vé v svojih vražah, s čim bi pokadil spalnico, ter obeta vsako leto en post, bodi si tudi na pustni dan, da bi se le môre iznebil ... Ne vlegaj se vznak in rok ne sklepaj nad glavo, da se bode mogla kri pravilno pretekati po telesu, in da ti ne bode silila v srce — in môre ne bodeš poznal. Najboljše je, da si ležeč obrnjen na desno stran. Tako ravna večina ljudij in prav dobro spi. Zakaj? Prvič zato, ker je desna stran bolj utrujena, ker več trpi črez dan. Drugič zato, ker je srce, ki ima svoj sedež bolj proti levici, na tak način bolj na prostem, in kri vánje lažje priteka ter brez ovire odteka. Tudi želodcu je bolj povšeči taka leža, kajti tudi on pride pri njej bolj na vrh.
Poganski narodi, ki še niso poznali jedino pravega Boga, kakor mi, klanjali so se veliko izmišljenim bogovom in boginjam. Skoro v vsakem grmu in drevesu jim je bilo kako božje bitje. Častili so bogove rek, potokov, studencev, morja, boginjo ognjišča, poljskih pridelkov itd. Ker so imeli torej bogov na izbiro, izročili so tudi spanje v varstvo posebnemu bogu, nazivajoč ga „Sen“. Njegova naloga je bila po tem takem, da je pomagal ljudem spati. Videl seveda ni nikoli nihče tega boga, zato so si izmislili brez števila pravljic o njem, ki so si bolj ali manj podobne. Jedna slôve takó-le:
„Daleč, daleč, prav tam, kjer je „svet z deskami zabit“, ima Sen svoje domovanje v neki preprostorni duplini, kamor ne posije nikdar ljubo solnce, in kjer stoji gosta megla. Večne tihote tukaj ne moti ne čuječa žival, ne šepetajoče perje dreves, le skrivnostna podzemeljska reka Lete leze izpod neke skale ter zazibava z lahkim svojim šumljanjem vse v sladko spanje. Ob vhodu v to duplino raste mak in druge omamljive rastline. Notri pa stoji postelja iz ebenovine, pokrita s črnimi preprogami; tu leži bog spanja, okrog njega pa skačejo v nebrojni množini bogovi sanj.“
Kako pa je ta bog vspaval človeka? Nekteri so mislili, da je pokropil človeku oči z vodo, zajeto iz te podzemeljske reke. Drugi so trdili, da se je vlegel (no velik bog pač to ni bil!) na oči ali na obrvi spalčeve.
Navzlic temu, da so častili naši očetje, poganski Slovani, precej prirodnih močij po božje, vendar niso imeli za spanje posebnega božanstva. No, saj so brez njega tudi izhajali: nadomestovala ga je Morana, boginja smrti. Pač pa so molili Môro in Koltke; prva jih je po noči trpinčila, poslednji pa strašili.
Ljudje so vedno radi spali, sem ter tja še preradi, ter so skrbeli tudi za zložne spalnice ali ležišča. Tako so si najeli nekteri rimski cesarji veliko godcev, ki so jim zvečer citrali, da so mogli zaspati. Dà, potratnost pri Rimljanih je bila celó tolika, da je rimski plemenitaš in bogatin — Lukul se mu je reklo — velel napeljati skoz svojo spalnico potok, da mu je šumljal in pomagal spati.
Kako naj hodimo spat, dal nam je lep primer Leopold, nadvojvoda avstrijski. Naj je imel tudi dela črez glavo, predno je šel v postelj, zmolil je večerno molitev ter izprašal svojo vest. Potlej se je pokropil z blagoslovljeno vodo ter se, pripravljen na smrt, vlegel k počitku s temi besedami: „Po tem pokropljenju in po svojem neskončnem usmiljenju mi odpusti, o Bog, vse pregreške preteklega dne. Idi, duša moja krščanska, s tega sveta v imenu očeta, kteri te je stvaril, v imenu Jezusa Kristusa, kteri je záte trpel, v imenu svetega duha, ki je prišel v te.“
Prizadevali smo si doslej pojasniti bistvo, začetek, nadaljevanje, konec spanja, skušali dognati, kolikor se dá, o njegovi dolgosti, času, kraju, in navedli smo tudi bajke starih in nektere zgodovinske vzglede. Ker ne mislimo tukaj posebno priporočati spanja (saj smo brez dvoma vsi njegovi pristaši!), bodi torej o njem dovolj. Sanjati je včasi tudi prijetno — premišljujmo tedaj še o sanjah nekoliko.
II.
[uredi]„Saj še prsti na roki niso vsi jednaki,“ pravi pregovor; kako bi pa mogel po tem takem kdo zahtevati, naj bi si bili vsi Adamovi otroci podobni, kar se tiče sanj. Nekteremu se sanja vsako noč od večera do jutra; drugi ljudje morejo govoriti o svojih sanjah komaj vsake kvatre enkrat. Čisto brez sanj je pa malokdo; a nahajajo se tudi taki čudaki. Tako pripovedujejo o nemškem pesniku Lessingu, da ni poznal sanj vse svoje življenje. Veliko takih mož seveda ne bi našli. Za take bi bil tudi ta del našega raziskovanja na prvi pogled brezkoristen. Toda naj zvedó še oni kaj o tem, česar sami ne skušajo, da bodo tudi vedeli kaj početi, ako pridejo po naključju kdaj v podoben položaj. Vsaj ne bomo čuli tožb: „Ko bi bil jaz za to tako vedel, koliko bi bil lahko na boljšem!“
Sanje so nekako v sredi med bdenjem in trdim spanjem. Kakšna je pa ta sreda? Zdaj bi bilo vsekako najlepše, da bi hitro in naravnost povedali, kaj so sanje ali sen. A povej, če moreš, če veš! Noben človek ni v stanu razrešiti te zastavice! Kteri kolešček se premakne v človeku, kedar pridejo tiste neznansko čudne sanje? Ali imajo tisti, kterim se pogosto sanja, kak telesen del več kakor drugi ljudje? Tega menda pač ne; a razložiti, kaj je prav za prav sen, vendar ne znamo. Samo vzroke more uganiti človeški um, iz kterih prihajajo sanje. Ti so dvojni, zunanji in notranji.
Kedar človek spi, ne spava z njim vred vse drugo; ampak v sobi so lahko ljudje, ki se nemara tiho ali polglasno pogovarjajo; glas ure odmeva po hiši, če je sicer vse mirno. Zunaj lahko piha veter, ali laja pes, drdra voz itd. Spalec, ako prav trdo spi, o vsem tem ne vé čisto nič. Kedar pa ni njegovo spanje dosti globoko, čuti nekoliko takšen ropot in šepetanje, govor ali mrmranje itd. Ne zaveda se sicer, kaj se godi okrog njega, malo pa vendar pride v njegovo uho in do drugih čutov. To so zunanji vzroki sanj. Kakor so sem ter tja malenkostni, pa vendar zadostujejo, da si slikamo v domišljiji najrazličnejše dogodke in podobe. Ako na pr. tako ležimo, da nam visé noge raz postelj, ali sploh tako, da nimamo trdne podlage, sanja se nam o groznih prepadih in skalovju, kamor padamo. Najžalostnejše pa je, ker si ne moremo čisto nič pomagati; radi bi se ognili nevarnosti, toda kar ganiti se nam ni moči, kakor bi bili vsi udje otrpli. Večkrat se po noči potimo: na enkrat smo v sanjah pri globoki vodi, žugajo nam valovi, da nas odnesó s seboj. Jednakomerni tik-tak stenske ure je povod, da čujemo nebeško milo godbo, kakoršne še nismo slišali nikdar. Včasi mačka mijavka, ti pa poslušaš v sanjah milo ječanje in jok svojih najljubših prijateljev. Hropenje in smrčanje spečega tovariša se izpremeni v snu v strahovito grmenje ali streljanje. Naj se ti dobro razgrejejo noge na stopalih, hodil boš sanjaje po razbeljenih tleh ognjemetnih gora ali po žerjavici. Če si se pretrdo zavil v odejo, sanjal boš o ječi in verigah, ki ti jemljó prostost. Nekdo si je zvečer, čevlje sezuvajoč, slučajno ranil palec desne noge. Obvezal je neznatno rano in se vlegel k počitku. Brž se mu je pritaknilo, da hodi za nekim grmovjem po ozki stezi, posuti z ostrimi črepinjami, in hudo ga je bodlo v noge.
Drugikrat pa ni nikakega takega zunanjega povoda, ki bi povzročil sanje. Tedaj pa se v duši sami pojavijo spomini iz preteklega življenja, najčešče taki, ki smo jih doživeli ali premišljevali po dnevu, zlasti predno smo zaspali. To so notranji vzroki sanj. Posebno rado se sanja o kakem dogodku, ki je močno vplival na nas in se jako krepko vtisnil v naš spomin. Recimo, kdor je bil kdaj v nevarnosti utoniti, ali zadostuje tudi, da se vode hudo boji, ta bode stal skoro sleherno noč sredi deročih valov, ali pa se bode vozil v malo da ne razpadlem čolnu. Česar se je kdo zeló prestrašil, to ga bode vznemirjalo vse noči. Težke skušnje in neizvršljive naloge delajo mnogo noč možje, ki so že pred leti in leti zapustili šolske klopi. Stvar, ki bi jo opravil po dnevu, kakor bi mignil, muči te na vso moč dolgo v sanjah. Nekteri navajajo temu nasprotne slučaje, ko so učenjaki v snu kar nanagloma razrešili učena vprašanja, s kterimi so se pečali že mnogo let. Nemogoče to sicer ni, toda izkušnja uči, da smo v sanjah desetkrat bolj nerodni, kakor kedar bdimo.
Najpopolnejše sanje so one, ki so najpodobnejše resničnemu življenju. Marsikdo se pomenkuje v spanju čisto modro in pametno ter zjutraj komaj vé, ali je to pravil v sanjah ali v resnici. A rajši so sanje drugačne kakor dnevno življenje. Vse križem se nam vrsté podobe: zdaj smo domá, potem v tujini in končamo zopet domá. Pa naj so sanje čudne, resnobne, strašne ali kakoršnekoli — mi sami smo vedno zraven. Komu se je že kdaj sanjalo, da bi sam ne bil kaj gledal, poslušal, trpel ali pripovedoval? Če si po dnevu pri vsakem delu navzoč, gotovo se zeló utrudiš; podobno je v sanjah. Pomislimo le na hude sanje! O, koliko trpimo! Kar tresemo se, in mrzel pot nas obliva, ko se prebudimo. Ako bi nas po dnevu kaj jednakega zadelo, pomagal bi nam in nas tolažil kak človek — v sanjah pa smo tako sami, tako zapuščeni in osamljeni, dasiravno je vse zoper nas. Predstavljajmo si, da se nam je sanjalo o smrti še živečega brata, očeta, matere; da so nas preganjale grozne pošasti, duhovi ..., Hvala Bogu!“ vzkliknemo veselo, vzbudivši se, „saj so bile le prazne sanje.“ Večjega in popolnejšega veselja pa tudi malo užiješ na svetu, kakor v srečnem snu. Kar bi te sicer oviralo in motilo v prijetnih občutkih, tega v sanjah ni, ampak sama sreča brez kake neljube primesi.
Da si nekoliko odpočijemo od utrudljivega preiskovanja, razvedrimo se s tó-le zastavico: „Kaj je najslabše, kedar je najboljše, in najboljše, kedar je najslabše?“ — Odgovor: Sanje. Komur se je namreč sanjalo, da ga tirajo na vislice, zveseli se prebujen. Kdor pa izgubi kraljev prestol, na kterem je sedel v sanjah, ni nič kaj zadovoljen, ko otiplje svojo, trdo postelj. Stari so ob kratkem uganko in rešitev takó-le povedali:
„Ako je hudo, je dobro; če sanje so hude, so dobre.
Hudih zató sem vesel, dobre mi žalost vzbudé.“
Razsodnost naša je v sanjah tako slaba, da imamo domišljijine slike za golo resnico. Davno umrle osebe se nam zdé žive, na njihovo smrt pozabimo. Reči in dogodke, o kterih se nam blede, sodimo prav tako, kakor da smo jih doživeli sami. Ker nam nedostaje krepkosti, da bi obdržali posamezne podobe, zato se le-te vse križem vrsté, zato take nesmisli, take budalosti v sanjah, kterim se potem smejimo. Sicer se pa pri vsej njihovi zmešnjavi lahko zasleduje nekak red; ako bi si mogli zapomniti vse sanje, razvideli bi to še bolje.
V sanjah so nekteri občutki mnogo močnejši, nego v bdenju, na pr. vid. Prepotujemo krasne pokrajine, kakoršnih nismo videli ne prej in jih ne bomo pozneje, ter poslušamo pesni in godbo, kakoršne ni na zemlji. Bolečin ne čutimo tako silno, veselje pač v pomnoženi meri. Zdravi ljudje ponajveč nimajo sanj, v kterih bi se jim prav dobro godilo, ampak bolniki, ki se izprehajajo v svojih sanjah popolnoma zdravi in srečni. Vzrok je iskati v tem, ker vedno o svojem ozdravljenju mislijo in si ga želé.
Ker smo prej čuli, kaj pospešuje sanje, ne bomo se prav nič čudili, da so ljudje na svetu, ki si prizadevajo dobiti poljubne sanje. Ukažejo na pr., naj tolče kdo v določenih presledkih na omaro ali praska po zidu, in zgoditi se utegne, da se jim res sanja o lajanju psov, o pišu vetra, ali kaj podobnega.
Nekteri pa menijo, da slabo počivajo, kedar vso noč sanjajo, in se trudijo preprečiti sanjarije. Tudi za to dobivamo sredstva; na pr.: ako se človek po dnevu zeló zdela, ali ako zvečer malo jé, da mu želodec ne dela težav itd. No, včasi to kaj pomaga, včasi pa tudi ne!
Grški modrijan Sokrat je dejal, da so one noči najboljše, ktere prespimo brez vsakoršnih sanj, v kterih popolnoma nič ne čutimo, da bivamo na svetu. Mož še ni poznal loterije, sicer tega ne bi bil trdil. Samo šmarni pajek ne prinese dovolj številk: kaj bi počeli prijatelji loterije, ko ne bi bilo sanj! Oni so namreč živo prepričani, da se sanjajo vedno prave številke, in da bi vselej zadeli, da bi le znali dogodke pravilno premeniti v številke. Po njihovih nazorih je torej treba sanje tolmačiti. Ali naj jim pritrdimo?
Vera, da more Bog v sanjah naravnost ali po angeljih razodevati ljudem svojo voljo, prepričala je že Izraelce, da so imeli večkrat sanje za božje razodetje. Take so bile na primer one, o kterih čitamo v prvi Mojzesovi knjigi: „Bog pa se je prikazal Abimeleku po noči v sanjah in mu je rekel: Glej, umrl boš ...“ Na drugem mestu: „Prikazal se je Gospod Salomonu v spanju po noči, rekoč: Prosi, kar hočeš, da ti dam.“ Jožefu, redniku našega zveličarja, velel je Bog v sanjah, naj beži v Egipet, in pozneje, naj se vrne. To so bile jasne sanje, kterih ni bilo treba razlagati. Včasi pa je Bog poslal v sanjah prikazni, ktere so se morale prav umevati, da je bil razviden njih pomen. Egiptovskega Jožefa sen spada v to vrsto. Istotako sanje, ki jih je razložil Jožef Faraonu, v kterih je Bog naznanil prihodnje dobre in slabe letine.
Take resnično od Boga dane sanje so bile povod, da se je vrinila tudi kriva razlaga sanj, hoteč iz vsakih sklepati na bodočnost. Skoro vsi stari narodi so imeli to prazno vero. Mnogo razlagalcev si je služilo kruh s takim sleparstvom. Rimljane so dolgo časa vodili za nos taki zgovorni možje in ženice; a naposled so se vendar streznili. To nam dovolj očitno pričata starodavna njih reka: „Sanje so prazne“ in:
„Sanjam ne upaj! Kar duša goji hrepenenja človeška,
Dokler bedi, kar upa, to v sanjah vresničeno vidi.“
O Grkih nam pripovedujejo, kako so na vso moč hrepeneli po sanjah, da bi seveda iz njih spoznali svoje prihodnje življenje. Mislili so, da je uspešen pripomoček za sanje, in sicer za pomenljive sanje, ako bi kdo spal v svetišču na kožah darovanih živalij, ali v senci svetih dreves. Da bi imeli tak sen, jedli so zvečer jako malo in le lahko prebavne jedi. Ali pa so se celó po ves dan postili in se po tri dni vzdrževali vina. Pri teh nevernikih bi se lahko marsikdo učil zatajevanja! Če so se postili pogani zaradi praznih sanj, zakaj ne bi kristjan tega storil iz ljubezni do Boga?
„Tako težko že čakam, da bi se kaj natančnejšega povedalo o loteriji,“ tako si morda misli kak njen prijatelj, „pa menda ne bode nič. Ko sem začul besedo sanje, pričakoval sem kakih sanjskih bukev, a nič ne kaže!“ Res ne bodemo pisali „trampihelna“, pač pa povemo lahko v nadomestilo kaj o zgodovini sanjskih bukev. Najstarejše delo, v kterem se pripoveduje, kaj pomeni, če se sanja komu o psu, medvedu, tigru in o drugih stvareh, našli so pod podrtinami mesta Ninive. Knjižnica v Ninivi je hranila namreč tudi sanjske bukve med drugimi znamenitimi knjigami, ako smemo tako nazivati plošče in opeke, kajti v te so začrtavali Asirci svoja klinom podobna pisna znamenja. V poznejšem času so posebno čislali Artemidorjevo razlago sanj, kteri se je reklo „oneirokritika“ (v drugem stoletju po Kristu). Ko so v srednjem veku izumili knjigotisk, bila je kmalu ta Artemidorjeva knjiga tiskana v latinskem prevodu. Staro delo te vrste je tudi sanjska knjiga Vatierjeva, ktero je prevedel iz arabščine; ugledala je beli dan v Parizu leta 1664., naslov pa ji je: „L’ oneirocrite muselmane“. Dandanes pa dobiš za nekaj petic pri vsakem knjigotržcu sanjske bukve, v kterih se povedó za vsake sanje primerne številke — seveda napačne! O tem se je gotovo že vsak, kdor stavi v loterijo, sam tolikokrat prepričal, kolikorkrat se je hotel.
Kako vsi sanjski razkladalci nič ne vedó, naj pojasni kratek primer. Pred davnim časom se je sanjalo nekemu vojaku, ki se je hotel skušati v dirjanju, da je videl hitro letečega orla. Pozvani razkladalec mu je dejal: „Tvoje sanje pomenijo zmago; kajti nobena ptica ne leti tako urno, kakor orel.“ Vojak pa je poklical še drugega razlagalca. „Nikar se ne spuščaj v dirko“, svaril ga je le-tá, „premagan bi bil. Orel je namreč najzadnji, kedar preganja druge ptiče. Kdo drug bode pred teboj pri določenem koncu, ti pa bodeš kakor orel poslednji med vsemi dirjalci.“ Kaj je počel potem vojak, tega nam zgodovina ne pové. Tako tudi piše pisatelj sanjskih bukev številke, kakor se mu zdi. Samo na to mora paziti, da jih izbira med 1 in 90.
Splošno mnenje o sanjah je dandanes takó-le: Mogoče je, da razodeva Bog v njih svojo voljo ali prihodnjost, saj je to že dostikrat storil. V obče pa so sanje prazne in samo sad domišljije in zunanjih vzrokov, ki vplivajo med spanjem na naše telo. A tudi sam zdravi razum nam jasno pokaže nemožnost, da bi vsake sanje pomenile kaj posebnega. Le pomislimo, koliko se nasanja nekteremu človeku v jedni noči. Kaka množica dogodkov in slik se nabere tekom leta! In vse to naj bi se uresničilo? Metuzalemova starost ne bi zadostovala, da bi doživeli napovedane bodoče stvari! Razun tega bi bili brez vzroka preveč prikrajšani oni ljudje, ki spé sicer najmirnejše spanje, a brez sanj.
Kakor spanje, tako je oskrbovalo starim Grkom in Rimljanom tudi sanje posebno božanstvo, nazivano Sen ali Sanje. Jedna pravljica izmed mnogih drugih nam pripoveduje tó-le: Bogov sanj je premnogo, toliko, kolikor klasja na polju, kolikor perja na drevju, ali recimo še bolj umevno: „kolikor listja in trave“. Na Sanjskem otoku stanujejo v mestu, ki je pod vlado boga spanja. Visoko ozidje tega mesta se leskeče v sedmerih mavričnih barvah. Mesto ima štiri vrata. Njih dvoje vodi na polje lenobe, jedna so železna, druga prstena. Skoz nje prihajajo strašne sanje. Drugih dvoje gre pa proti pristanišču in morju. Mestni svetišči sta posvečeni noči in petelinu. Prebivalci so Sanje, a vsak je drugače oblečen: nekteri so brhki, lepi, nekteri majhni in pokvečeni, drugi zopet v bliščečih oblekah kraljev in bogov.
Zdravo spanje in naravne sanje bi bile s tem pri kraju. A kaj, ko ima povsod tudi bolezen svojo besedo! Tudi pri spanju in sanjah se je treba ozirati na to nadlogo. Pa se bode morda kdo čudil in oporekal: „Če človek spi, tedaj je to dobro znamenje v vsaki bolezni. Ne vem, kako bi se moglo tu govoriti o bolezni.“ Odgovor te pouči, da je bolehnost tam, kjer je preveč, in tam, kjer je premalo spanja: bolezni sta zaspanost ali dremljivost in brezspečnost.
Posledica bolezni zaspanosti je taka, da človeku bolj ali manj izgine zavest, da mu postanejo živci neobčutni, in da spi na vso moč dolgo in trdo. Od mrtvouda se loči samo toliko, da telo ne ohromi, od navidezne smrti pa v tem, da srce še bije, in da pljuča še delujejo. Zaspanost se najčešče prikazuje pri hudih vročinskih boleznih. Bolnika lahko dramiš in dramiš — on spi, kakor bi šlo za stavo. Včasi sicer na vprašanje odgovori ter tudi gleda z na pol odprtimi očmi, toda vsega tega se ne zaveda, biva v nekaki omotici. Pred nedavnim je bilo čitati po časopisih o neki bolezni, nona so ji rekali. Bolniki, ktere je napadla, spali so po več dnij nepretrgoma. V Kopenhagenu je spala neka mlada gospa od pondeljka do petka, torej skupaj skoro sto ur. Dihala je mirno, toda slabo; ustnice je imela odprte, tako da so jo lahko hranili z mlekom. Ko se je prebudila, ni nič vedela, da je tako dolgo spala. Neka deklica pa je spala celih osemnajst dnij neprenehoma. Vsak dan dvakrat je malo pogledala, potem pa zopet zamežala. Njeno telo je tačas vidno hujšalo.
Nasprotje zaspanosti je brezspečnost, tudi jako neprijetna nadležnica. Kaj se pravi, prečuti noč za nočjo, kaj se pravi, ne moči zatisniti očesa, ko bi bil človek tako hvaležen za kako urico spanja, to skušajo bolniki, vedó ljudje, ki so se sprli s spanjem. Starčki, razburjene, zamišljene, slabotne, zeló nesrečne ali prav vesele osebe tožijo o nespečnosti. Zoper njo svetujejo: gibanje v prostem zraku, omivanje glave z mrzlo vodo, poslušanje jednakomerne godbe in čitanje dolgočasnih knjig.
Bolehno spanje, združeno z bolehnimi sanjami, pa opazujemo na mesečnikih. Mesečnost ali snohoja (somnambulizem) je bolehno stanje, v kterem bolnik po noči zapusti postelj ter opravlja ali dnevna dela, ali pa predrzno pleza na strehe, drevesa itd. Tudi pametno govori sam s seboj; ne vzdrami ga pa včasi največji ropot. Ljudje pravijo, da se dobi mesečnost, ako kdo v luno gleda, ali ako sije komu luna v spanju na obraz. Poleg tega menijo, da bi se mesečnik takoj prebudil in ponesrečil, če bi ga kdo hotel ovirati pri njegovem početju. Neki mož v Belgiji, ki je bil mesečen, vstajal je po noči in hodil okoli. Nekdaj je šel v reko Skaldo ter jo v spanju večkrat preplaval, dasiravno sicer ni znal plavati. Njegov prijatelj ga je videl, spoznal in po imenu poklical. Nesrečnik se vzbudi — a takoj se potopi v hladnih valovih ... Znanost novejše dobe trdi, da luna nima ničesar opraviti pri mesečnosti, ampak da so le živci bolni. No, mož iz naroda bi se morebiti učenjaku nekako takó-le odrezal: „Če se vsled luninih preminov prenareja vreme, in če mesec privzdiguje morje, zakaj pa ne bi mogel človeka?!“
Semkaj lahko uvrstimo še bedake in blaznike. Ker pa te nesrečne osebe utegnejo biti sicer popolnoma zdrave in ponajveč dobro spé, moremo zvati njih življenje nekak bolehen sen. Kakor pameten človek v sanjah ne vé prav, kaj počne, in kaj se z njim godi, tako je tudi z bedaki: hodijo, govoré, pečajo se s tem in onim, a vsega tega ne opravljajo s polno zavestjo.
Nenaravno, lahko rečemo bolehno, ali še bolj prav, umetno spanje spé oni, ki se preveč napijó opojnih pijač, zlasti žganjarji. Črez mero pita pijača omami najprej človeka, a potem zaspi tak revež vsled slabosti. Da tako spanje zeló škoduje telesu, izprevidi lahko vsak, kdor pogleda takšnega spalca. Črnikaste ali višnjeve proge pod očmi, rudeče oči in bled obraz, pa opotekajoče se noge glasno pričajo drugi dan o prejšnji nerednosti. Še večjo škodo pa prizadeva tako spanje duši; kajti že to je slabo, da ne skrbi tak nerednež za svoje zdravje. Krivda se pomnoži, ako pomislimo, da je bil nezmeren v pijači, da je zapravil mnogo denarja in morda koga pohujšal s slabim vedenjem.
Spanje in sanje so nekaka slika naše duše. Iz njih namreč odseva čista vest in blaga duša, a se tudi nasprotno razodeva izprijena človeška narava. Čegar srce je dobro, ta spi tudi po navadi mirno, ne mučijo ga pogostne slabe sanje. Poglej le v zibelki spečega nedolžnega otroka. Kako sladko se smehlja, nedolžnost mu sije z obraza, zdi se ti, kakor da se pogovarja v sanjah z nebeškimi angeljci. Hudobni človek pa nima mirne noči. Grizoča vest ga večkrat vzbudi, sanja se mu, da ga preganja pravica. Kako grdo se kremži in pači njegov obraz — skoro te izpreleti groza!
V vsakdanjem življenju se menda o nobeni stvari ne govori toliko, kakor o spanju. „Dobro jutro! Kako si spal?“ — „Izvrstno. Kako pa ti?“ Tako je navadno zjutraj prvo vprašanje z obeh stranij, ko se snideta dva znanca. Stopi tekom dneva v to ali ono hišo, čul bodeš: „Sedi no, da nam ne odneseš spanja.“ Ne bomo rabili besed, da bi dopovedali, kako nekteri sanje pripovedujejo in številke sestavljajo; saj jih izpregovoré oni toliko, da jih še njim samim primanjkuje. „Lahko noč, dobro spi! — Sladko spavaj!“ pa si voščimo zvečer. Spanje je tudi vzrok, da pravijo nekje na Slovenskem lačnim otrokom, ki bi najrajši vedno imeli v rokah malico in jedli: „Zdaj tiho bodi, Janez, ter čakaj — kruh že spi.“
Zaradi velike podobnosti, ki je med spanjem in smrtjo, prispodabljali so ju že v davnih časih. To pa povsem pravično. Kajti kakor zvečer vsi trudni zaspimo, zjutraj pa čilejši vstanemo, tako bomo utrujeni konec zemeljskega potovanja zaspali v smrti, da se kdaj prebudimo popolnejši v nebeški zarji. Speči smo rešeni vsakdanjih nadlog (ako se nam namreč kaj groznega ne sanja, kar se zgodi le na redke čase); tudi smrt, naše poslednje spanje, bode nas oprostila vseh nezgod.
Sen je velik, neprecenljiv dar božji. To je spoznal že poganski pesnik, ki ga nagovarja s temi-le pridevki: „Kralj ljudij in bogov in živalij, vsevladalec, povsod pričujočni, oni, ki vklepaš vsa telesa, preganjalec skrbi, tolažitelj v žalosti, hranitelj življenja, vzbujalec misli na smrt, brat pozabljivosti in smrti.“ Marsikdo sicer misli: „Koliko časa zamudim s spanjem, to je nepotrebno. Bog bi bil bolj modro naredil, ako bi nas bil tako stvaril, da ne bi morali spati, in da bi bil vedno dan.“ Pomisli naj tak brezbožen godrnjalec, da „kar Bog stori, vse prav stori“. Pač pa se naj vsakdo varuje, da mu duša ne zaspi v grešnem spanju; in ako je bil tako nesrečen, vzbudi naj jo hitro, hitro! Za telesno spanje pa bodimo Bogu hvaležni, saj nam je v prid, ter rabimo vsekdar zmerno ta dar iz nebes. Ravnati se nam je po nauku pesnikovem, ki poje:
„Išče te sreča, um ti je dan,
Našel jo boš, ak’ nisi zaspan.“
Kjer pa ne poslušajo pesnikovega opomina, tam govorimo o duševnem, političnem, o splošnem spanju.
Poglejmo naposled, kako mično se narodna pesen bavi s sanjami in njih razlago:
„Le gor, le gor, mamica moja!
Mi boste sanje razkladali:
Men’ se je sanjalo ure pol,
Da se je moj brat oženil,
Tist’, k’ je v Rim’ za papeža.“
Res, nenavadne sanje, da je sin opravičen buditi svojo mater, naj mu jih tolmači!
Še en primer, kjer so sanje tudi razložene:
„Le hitro, mati, sèm pojte
In sanje moje skladajte!
Nocoj se mi sanjalo je,
Da v beli sem Ljubljani bil;
Spod Roženpoha doli vil
Se je studen’c mrzlé vodé.
Tri rož’ce so priplavale:
Je prva rudeča bilà
In druga rožica bela
In tretja bila zélena. —
„Rudečo kri rudeča rož’
Pomeni, ki prelil jo boš;
In belo smrt, sin, bela rož’
Pomeni, ki prestal jo boš;
Zelena, sin, pa grob zelen
Pomeni, k’ vanj boš položen.“
A ne le v narodnih pesnih, tudi v narodnih pregovorih je povedalo ljudstvo svoje misli o spanju in sanjah. Takó-le se glasé ti resnični izreki: „Ko je polna glava spanja, tedaj se največ sanja.“ — „Sanje so laž. a Bog je istina.“ — „Kar na umu misli se, to tudi v sanjah misli se.“ — „Kdor zgodaj vstaja, temu kruha ostaja.“ — „Rana ura zlata ura.“
Še lepši so svetopisemski izreki, na pr.: „Nikar ne ljubi spanja, da te ne tare revščina.“ — „Lenuh, doklej boš spal? Kdaj boš vstal iz svojega spanja? Nekoliko boš spal, nekoliko dremal, nekoliko roke križem držal, da bi spal, in pomanjkanje bo prišlo k tebi kakor popotnik in revščina kakor orožen človek. Če pa ne boš len, prišla bo tvoja žetev kakor studenec, in pomanjkanje bo bežalo daleč od tebe.“ — „Zdravo spanje bode v del treznemu človeku; on spi do jutra, in njegova duša se z njim veseli.“ — „Kedar je čas vstati, ne obotavljaj se.“ — „Za mnogimi skrbmi pridejo sanje, in v obilnem govorjenju se najde nespamet.“ — „Prazno upanje in laž oslepi nespametnega človeka, in sanje delajo neumneže ošabne“ (to je: Iz praznih sanj nespametniki sklepajo, kako se jim bode v prihodnje godilo, ter se tako s praznim upanjem in lažmi goljufajo).
Lahko bi še marsikaj povedali o spanju in sanjah, na primer izpričali, da je spanje cen pripomoček zoper lakoto; kajti če si tudi zvečer lačen, ko greš leč, zjutraj se boš vzbudil, ne ravno sit, pa gladen tudi ne. Še bi mogli dokazati resničnost onega starega pregovora, da v sanjah govorimo resnico, in da so sodniki tako prišli na sled že mnogim hudodelstvom itd. — toda navedeno zadostuj! Naša razprava bi se sicer preveč zavlekla, in čitatelji bi pri njej gotovo pospali. Tudi sanjalo bi se jim, pa ne kaj prijetnega, marveč o dolgočasni pravljici, ki govori vedno o jednem in istem, a konca ji ni. Ker pa želimo vsem dobrega in neprisiljenega spanja in najlepših sanj, zató končamo, in sicer tem rajši, ker že nas same tudi zmaguje spanec.