Sovražnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sovražnik
Anton Adamič
Izdano: Prosveta, 1943, letnik 35, številka 45–46
Viri: dLib 45, 46
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

“Nepobitna resnica je, da se včasih začrtita dve bitji in na mah. Nisi še spregovoril besede ž njim in že ga mrziš. In obratno. Povod za sovraštvo je marsikrat neutemeljen, ker izvira iz labirinta lastnih duševnih konfliktov. To so robate nature. Tenkočutne, pročiščene, astralne nature so pa kot fin aparat: ali se združujejo ali pa se odbijajo ... Pomota je izključena.

— Toda, kam sem zašel? Povedati sem hotel pač prigodo iz svojih dečjih let. Namreč o utemeljenem, globoko v duši zasidranem, neizprosnem sovraštvu, ki sem si ga nakopal na glavo. Proti svoji volji! A je rodilo tudi sovraštvo. Smrtno! Bil sem žrtev sirove nature in pa — razmer. Finejšemu aparatu je nekdo nasilno strl mehanizem.”

Prijatelj je zvil cigareto in jo prižgal. Potem je pripovedoval takole:

“Kakor veš, je bil moj oče učitelj. Prva leta sem posečal našo predmestno šolo, ki je združevala v svojem področju več okoliščanskih vasi. Tako strog, kot z ostalimi učenci, oče ni bil nikdar z menoj. Našvrkal pa me je, toda vedno le doma, v družini, če sem se pregrešil v šoli; nikdar pa ne v šoli, pred sošolci. Vedi in položi svoj kazalec na ta vozel! ... Zakaj ne tudi v šoli? O, kolikokrat sem zaslužil! Ne očitam, rečem le, da vzgojeslovje ne pozne krvnega sorodstva.

Odšel sem v gimnazijo. O prvih počitnicah nas je nekoč odšlo več sovrstnikov na Posavje. Zasledujoč redkega metulja sem ostavil družbo, se oddaljeval od nje in begal po travnikih za metuljem. Zdajci sem se znašel pred golorokim dečkom, ki je takoj prenehal z brušenjem kose. Fant je vrgel koso na tla, porinil oslo v oselnik in mi stopil naprosti. Oselnik je hitro odpel in ga previdno zasadil v tla. Potem je utaknil obe roki v žepe, se razkoračil pred menoj; — in ko sem hotel naprej, mi je zastavil pot. Pogledala sva se: dobro sem spoznal v njem svojega sošolca iz deške šole, Franceta. Že po rdečkasti brazgotini nad desnim, temnim očesom! Krepak, tršat dečko z veliko, razkuštrano glavo, bos, v ogoljeni, sprani hlačevini sivozelene barve.

Okrenil sem se, toda on me je pograbil za rokav, me potegnil s silo vznak, da sem se spotaknil in podel v travo.

“Miruj, France!” sem kriknil in se urno dvignil na noge. A komaj sem bil na nogah, že se je zaletel v me in me sunil v prsi, da sem zopet padel vznak in na tla. Bliskoma sem si zopet pomagal na noge in se postavil v bran.

“Kaj mi hočeš? Le približaj se mi še enkrat, da ti izbijem zobe,” sem hropel, se junačil in stiskal pesti. Ozrl sem se po prijateljih — bili so že daleč, daleč tam nekje na poti. Zavpil sem na pomoč, a čul sem jedva samega sebe ... Žive duše nikjer v bližini; bil sem sam, meni nasproti sovražnik, nad nama žgoče solnce.

Z rokami na hrbtu se mi je bližal oprezno kot mačka.

“Pusti me!” sem se zgrozil in mahal s pestmi. Tik pred menoj pa se je nenadoma vrgel na tla in meni pod noge. Spodnesel me je, da sem se prevrnil in potem sva se borila. Toda on, moj sovražnik, je bil krepkejših mišic; obvladal me je naposled in me na zobeh ležečega ves razdivjsn zajahal.

“Miruj, miruj, lepo te prosim! Saj vem, da si močnejši od mene,” sem sikal in se zvijal kot strigalica, če jo pritisneš. Ničesar ni odgovoril, pač pa me je pritisnil z vso silo za vrat, v travo. Zadušil bi se bil kmalu, udaril sem ga s petama v hrbet; on pa se je pomaknil nato više po meni, na pleča, spodnesel mi je levo, potem desno roko in spod vrnil obe roki pod svoja trda kolena. Glava mi je bila tačas prosta, vzmetaval sem jo pokonci; toda silen udarec na teme — in glava je omahnila.

“Pusti me!” sem moleloval. Sovražnik na meni se jo oddihaval in zbiral novih moči. Toliko, da sem opazil nad seboj njegov zaripljenl obraz: jezik je tiščal postrani iz ust kot pes, iz obraza mu je žarela živalaka naslada.

“Zakaj ne govoriš?” sem kriknil v smrtnem strahu. Za odgovor me jo udaril s plosko roko po licu, da sem zasukal glavo v travo. Potem pa je pričel mahati po moji ubogi glavi s pestjo in vedno hitreje in vedno silneje. Prve udarce sem čutil votlo kot po zvonu, nadaljnjih nič več; onesvestil sem se. Koliko časa je bil po meni, ne vem. Lo toliko vem, da me je nekdo dvignil in da sem se takoj zopet zgrudil.

“Le počakaj, ti rabelj!” je preteče kričal poleg mene moški glas.

Hipno sem ss osvestil, se dvignil na roki in kakor v megli sem opazil nekega moža ob meni; tam preko travnikov pa je bežal nekdo s sklonjeno glavo. Kajn!

Kmet me je odnesel v svojo hišo. Ondi so me močili in neka ženščina me je, ko sem dopovedal, čigav sem, odpeljala domov. Jokati nisem mogel, le večal sem venomer in se držal za glavo.

Oče je rohnel in grozil z žandarmerijo.

“Pa kdo te je, tak povej vendar?!”

“Eden — nekdo — —” sem stokal, se izgovarjal in se jokal, tiščoč hladne obkladke na razbolelo glavo. Čemu me je tepel? Sam nisem vedel, čemu? Zakaj?

Zakaj ga nisem hotel izdati? Zato ne, ker sem so bal — osvete. Instinktivno sem pogodil pravo: zavedal sem se smrtnega sovraštva, ki bi ga z izdajo podvojil... Leglo mi je na srce kot svinec.

Teden dni sem ležal. Ej, deček pozabi še hujših neprilik: pa ne bi tepeža? Okreval sem telesno in duševno. Minilo je leto dni.

Ali ta človek, moj sovražnik me je zalezoval! Ob letu dni sva zopet treščila eden ob drugega, tam nekje, zunaj na polju. Kar okamenel sem. Merila sva se molče srditih pogledov. Zavest, da so sošolci blizu, mi je vlila poguma. V meni je kar vzkipelo. Vzel sem iz žepa nožič, odločen, da ga udarim v oči, svojega sovražnika. Stopil sem korak bliže, on pa je zavihtel kratek bičevnik, zamahnil po moji desnici in mi zbil orožje iz roke. Zagrabila sva se divje in takoj sva bila oba na tleh. Rvala sva se, se grizla, se bíla s pestmi, z nogami, s komolci, kamor je priletelo. — — — A že me je premagal, tiščal kolena name ... se mi pognal na pleča ... že sem ril z licem v hladno rušo ... Gorje mi — — —!

Ker začujem krik in vpitje. Še en udarec, in pleča so se razbremenila. Odletel je kot kragulj s plena neslišno: bosonog, brz je zbežal preko travnikov pred mojimi prijatelji, ki so prihiteli na pomoč. Niso ga zasledovali, pač pa so meni pomagali na noge. Došli so o pravem času!

Oni, moj sovražnik pa je bežal, se v neki daljavi okrenil, se ustavil, pokleknil na levo koleno in nam pretil poševno, a pomembno z zravnano desnico in se grabil z levico za prsi. Nekaj je vpil. S kameni obloženi so se pustili moji prijatelji za njim v tek; oni tam pa se je počasi dvignil in pobegnil.

“Ubil bi me, kaj se ve!” — sem hlipal in se pogrezal v črmožljive, turobne misli. Nikamor več si nisem upal sam. Resnica, šele ob naboru sem ga zopet videl.

Od daleč že sem ga spoznal med ukajočo in zibajočo se gručo z belimi listki in pušelci za klobukom. Tesnoba mi je navalila na srce — kot pred leti. — Oči uprte v tla sem hotel neopažen mimo gruče. Toda tudi on me je spoznal — — izločil se je iz družbe ter mi zastavil pot. Sredi prometne ceste v mestu ... Trenotno sem se ozrl v njegove zlovešče, črne oči, stopil v stran in odkorakal sem naprej napetih živcev, trepetajočih mišic, odrevenelih nog, da sem se komaj prestopal. Kaj bo? Vsak trenutek sem pričakoval, da skoči za menoj in me udari. Toda je le zakričal:

“Hudič, kajkrat sem bil tepen v šoli, ti pa nikoli! Le potrpi, bova delila skupaj batine! Če si le potrjen, ti prokleti človek ti — — —!”

Niso me vzeli v vojake — in videla se nisva nikdar več. Morda se pa še srečava. — — — “Kje si, moj sovražnik? Me čuješ? ... Pridi!”

Neverjetno, kako razburjen je završil svoje pripovedovanje moj prijatelj.