Sovražni mlin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sovražni mlin. Vojna črtica.
Izdano: Ilustrirani glasnik 1/43 (1915)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»K puškam!« se je razleglo povelje. V hipu je planilo sto strelcev kvišku in pograbilo za puške. Dan za dnem so korakali, napadali, odbijali napade. Niso še zatisnili očesa, pa so morali spet pokoncu.

»Kozaki pridejo,« se je glasilo.

»No,« je menil star rezervni narednik. »Te tiče poznamo. Stvar ne bo tako nevarna. Pridrve v divjem naskoku in pri prvem strelu gredo nazaj, kakor bi jim smrt tičala za vratom.«

Kompanija je tvorila prvo vrsto. Toda bližati se je morala velika sovražna moč, kajti cel regiment je bil razvrščen v bojno črto.

Stotnik je jezdil na čelu infanterije. Nato je pridirjala kavalerijska patrulja in je jadrno zavila k edini hiši, ki je bila v bližini. Tam je bil general s svojim štabom.

Takoj nato je naša prva vrsta dospela do hiše. General je prijezdil, spremljan od štabnih častnikov, k našemu stotniku:

»Patrulja je videla močno zasedene sovražne jarke. Štiri kilometre po deželni cesti naprej ... in potem največjo pazljivost, gospod stotnik! Ne zamudite pravočasno razviti.«

Stotnik je pozdravil.

V vasi, kjer je bil počitek, se je začel pomikati polk za polkom. Videlo se je, da je poveljnik prejel važna naznanila. Čete so videle znanega častnika-letalca, ki je šele pred kratkim prejel železni križec radi svoje izredne poizvedovalne službe.

Brez vsake besede je korakal prvi oddelek skozi dve zapuščeni vasi. Hiše so bile zažgane, ceste zadelane z zaprekami, v jarku je ležala konjska mrhovina, na polju ob cesti sveži grobovi.

Došlo je povelje: »Razviti!« Pred nami je ležal sovražen jarek. Počasi so se bližali vojaki k namišljenemu sovražniku.

Strelski jarek je bil prazen.

O kozakih ne duha ne sluha. Vladala je smrtna tišina. Človek bi mislil, da je mir, če ne bi videl okajenih razvalin, ki so neusmiljeno pričale o strašnem času.

»V vrsto!« je prišlo povelje.

Pobočnik, ki ga je prinesel, se je zaobrnil, v tistem hipu se mu je konj opotekel in močan curek krvi mu je brizgnil iz vratu. Častnik še ni bil na nogah, ko je zaprasketalo od vseh strani. Kompanija je bila zašla v križni ogenj,

»Razviti!« je vpil stotnik. »Naprej! Marš, Marš!«

Kraj ni imel nobenega kritja. Brez pomisleka so sledili vrli vojaki svojemu poveljniku, ki je brzo skočil s konja in drvel naprej.

Vendar — pred nami je bil jarek.

»Na tla! in mirno streljati!«

Stotnik je pregledoval z daljnogledom sovražnikove postojanke.

Razvila se je praska.

»Na noge!« je vpil stotnik. »Skok!«

Bliskoma smo bili v novem kritju. Nato spet ogenj. In spet kvišku. Vedno bliže sovražniku! ...

Marsikdo je padel. Marsikdo se je vzpel in planil v zadnjem hipu naprej ali omahnil vznak. Tu je kriknil nekdo, tam se je plazil ranjenec z razbito roko, z okrvavljenim licem.

Začeli so se razletavati šrapneli. Ssst! so padale granate. Plač! Zemlja je letela v zrak ... sovražna artiljerija je zadela cilj ... Smrtni kriki ... žrtve so rastle.

Tako ni smelo iti dalje. V strelnih jarkih ni bilo sovražnika na spregled.

»Naprej!« je vpil stotnik in skočil na noge. Za njim kompanija.

Sovražnik nas ni počakal; kar bežal je. Toda sovražna artiljerija! Strelni jarki so se prikazali drug za drugim. Kdor je planil čez njive, je padel. Na levo in desno so se razvrščali bataljoni. Začela je strašna bitka. Nepretrgoma so žvižgale granate, kmalu nato so zaropotale strojne puške.

Pred nami je bil napolpodrt zid.

»Kriti!« je vpil stotnik.

Tako. Spet so ležali med kamenjem in opeko in streljali — brez duška, vendar mirni in hladni. Vsak strel je pogodil. Zdaj so sovražnika vsaj videli.

Nastal je šum in hrup. Zdelo se je, da se zemlja trese. Najmanj dvajset baterij je bobnelo vsenavskriž.

»Hvala Bogu!« je vzdihnil stotnik. »Zdaj je vsaj naše topništvo poseglo v boj.« »Sploh ne vem, niti slutim ne, kje je,« je odvrnil poročnik na njegovi levi. »Tudi jaz ne,« se je smejal stotnik. »In sovražnik še manj. V manjšini smo, posebno pa topništvo. Le poslušajte!«

Bilo je kakor na sodnji dan.

»To ni več praska, to je težka bitka,« je dejal stotnik. »In če se ne motim, bo strašno huda.«

»Zakaj pa ni sovražnik zasedel tega mlina, to je čudno?« je menil poročnik. Stotnik je skomizgnil z rameni.

»Izpostavil bi se našim granatam. Sploh je čudno, da ga ni porušil.«

Prešlo je nekaj minut. Solnce je pripekalo. Nad poljem je trepetala žgoča vročina. Vojakom je lil pot z obraza.

»Glejte, gospod stotnik,« je povzel poročnik in spet pokazal na mlin. Na holmu se je vrtelo veliko kolo. »Mlinar melje. Vetrnice se preji mikajo.«

»Danes ni praznik,« se je smehljal stotnik. »Toda močne živce mora pač imeti, da opravlja svoje delo med tem grmenjem.«

Naše topništvo je začelo ponehavati ... »Ka-aj?« je rohnel stotnik. »Ali nas prepuste sovražniku?« Z lica mu je izginil smehljaj.

Za nami je ležala druga kompanija. Najbližji častnik je zaklical:

»Naše topništvo je premenilo postojanke. Ni bilo mogoče vztrajati. Moštvo je uničeno. Sovražnik je zadel ravno v cilj.«

Kmalu je spet zagrmelo. Vojaki so si oddahnili. Slučajno se je ozrl stotnik na mlin.

»Prokleto! Zdaj se vrti v nasprotno smer!«

»In kar je še najbolj čudno, prav nič vetra ni!« je pristavil poročnik.

Stotnik je mrko zrl predse.

»Naše topništvo ima strašne izgube,« je dejal nekdo za nami.

Stotnik je iztrgal list iz zapisnika in nekaj načečkal. Poklical je vojaka k sebi in dejal:

»Tukaj list! Generalu v roke! Takoj!«

Preteklo je deset minut. Naše granate so spet ponehavale. V strelnih jarkih so ležali ranjenci ob mrtvih, in s strahom v očeh so se spogledovali vojaki.

Ssst! Ssst! Trrr! Trrr! — — —

Dvajset huzarjev je udarilo na vrata; bila so zaklenjena. Razbili so jih. Mlinar je ravno opazoval naše čete in dajal z vetrnicami sovražniku znamenja. Prijeli so ga in pripeljali pred generala, ki ni izgubljal besed.

Ogleduha so povišali na prvo vejo.

Mlin smo imeli mi v rokah. Da smo ga vrteli, se razume. Dajali smo napačna znamenja. Sovražnik je obsul s strašno točo označeno pobočje; naše topništvo je bilo na varnem.

Slednjič so umolknile sovražne baterije. Sledil je naskok, zabliskali so se bajoneti, sovražne postojanke so bile zavzete.

Čez polje in travnike je drvila naša konjenica, naš stotnik pa je ležal z zaprtimi očmi, z roko na prsih, iz srca mu je curljala kri. Ležal je mrtev, mimo njega so ropotali naši topovi.