Sovraštvo
| Sovraštvo Zofka Kveder |
| |||||||||||
Razgovarjali so se o simpatiji in antipatiji, o ljubezni in sovraštvu.
»Ah, kaj! jaz imam vse ljudi rad,« je rekel nekdo.
»Jaz samo tiste sovražim, ki mene sovražijo,« — je govoril drugi.
»A jaz potrebujem maščevanja, ostrega, krutega, potem mi je dobro; potem vsem odpustim, vse pozabim, kar so mi storili žalega,« je menil tretji.
Četrti je molčal.
»A kaj mislite vi?« so ga vprašali.
»Jaz? Jaz sovražim samo enega človeka na svetu. In če bi se tisočkrat zmaščeval nad njim, če bi uničen in ponižan ležal pred menoj, ne odpustil bi mu. Moje sovraštvo ne pozna odpuščanja.«
»In zakaj ga tako sovražite? Kaj vam je učinil?«
»Kriv je, da je ura v mojem življenju, katero bi za največjo ceno, — ako bi bilo mogoče! — izkopal, izžgal, iztrgal iz svojega spomina. Kriv je, da je ura v mojem življenju, na katero mislim s kesanjem in sramoto. Kadar se spomnim nanj, spomnim se ob enem, da je v mojem življenju nekaj, za kar me je sram pred svojo dušo, kar si ne bom nikoli odpustil! ... A on je kriv! ... Naj bo proklet!«
Zagledal se je nekam daleč in njegove oči so bile polne žalosti in mržnje.