Sovica Oka
| Sovica Oka Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
To je bila sovica, ki je imela velike oči. Zato so jo klicali Oka. Kadar je bila radovedna – in to je bilo skoro zmeraj – pa so njene oči postale še večje in so bile tako velike in okrogle, da se sploh ne da povedati.
Ko se je znočilo, so se njene sestre zbudile. S kljuni so si gladile perje in se pripravljale na lov za zajtrk. Kajti sove ponoči bedijo in zato je zanje večer to, kar je za druge živali jutro, in seveda imajo potem namesto večerje zajtrk.
Sovici Oki pa se nekega večera ni ljubilo vstati. Odprla je eno oko in pogledala čez rob gnezda, široko zazehala in spet zaspala. Njene sestre so bile že zdavnaj pozajtrkovale, letale so med drevesi in se igrale razne sovje igre. Oka pa je še zmeraj spala. Klicale so jo in metale vanjo češarke, ona pa je za hip odprla eno oko in ga spet zaprla, odprla je drugo oko in ga spet zaprla – in je spala naprej.
Zjutraj so sove šle spat. Tedaj pa se je sovica Oka prebudila, odprla je velike oči in je bila naenkrat budna.
Že se je danilo in kmalu je sonce pokukalo skozi rosne liste. Sovica Oka je bila zelo začudena, saj še nikoli ni bila videla belega dne, sonce pa še manj. Nazadnje je rekla:
»Dan mi je bolj všeč kakor noč. Zakaj ne bi ponoči spala, podnevi pa letala okrog?«
Malo je pomislila, potem je dodala:
»Kaj pa koga briga!«
Seveda njene oči niso bile vajene močne svetlobe, hudo se ji je bleščalo. Ampak brž si je naredila sončna očala iz dveh bukovih listov.
Pa se je odpravila. Letela je po gozdu in se čudila in se smejala, se smejala pa spet čudila. Na jasi je srečala mladega zajčka, ki se je grozno ustrašil in zavpil:
»Joj, sova! Sova sredi belega dne!«
In se je potuhnil pod grm. Sovica je pa rekla:
»Kaj pa vreščiš! Priden bodi, mamo ubogaj pa zdravo!«
Popravila si je sončna očala in letela naprej. Srečala je lisico.
Lisica je debelo pogledala, se obliznila in rekla:
»Glej jo, sovico, kam pa?«
»Kaj te briga!« je rekla sovica Oka. Lisica se je nasmehnila, rekla je sovici, da je ljubek otrok in naj malo sede k nji v travo, da bi se kaj pomenili. Prav tedaj pa je lisici glasno zakrulilo po želodcu in sovica je vprašala:
»Kaj pa tako kruli?«
Lisica pa:
»Grmi. K dežju se pripravlja!«
In je zvito gledala v daljavo.
»Tebi kruli v želodcu,« je rekla Oka. »Najbrž bi me rada pojedla, pa me ne boš. Zdravo!«
Popravila si je sončna očala in letela naprej. Lisica je še dolgo gledala za njo in je bila videti zelo zamišljena.
Sovica Oka je priletela k jezercu in srečala račko. Sedla je k njej pa sta se pogovarjali. Račka je resno rekla:
»Ti bi morala zdajle spati, ne pa letati okoli.«
»Kaj te briga,« je rekla Oka.
Račka je bila užaljena in je šla v jezerce plavat, da si ohladi jezo. Sovica pa je skakala po bregu sem in tja in razmišljala, če je težko plavati. Ko je gledala račko, se ji je zdelo lahko, ko pa je hotela sama v vodo, se ji je zazdelo spet težko.
Račka je prišla na breg, se otresla in izpod čela gledala sovico. Ta je nekaj časa molčala, potem je rekla:
»Ali je težko plavati?«
Račka pa je bila še vedno jezna na Oko zaradi njene nevljudnosti. Sklenila je, da ji pošteno ponagaja. Zato je zaklicala:
»Kje neki! Čisto lahko je. Greš v vodo in plavaš, to je vse!«
»Ali res?« je skrbelo sovico.
»Ti pa nisi posebno pogumna,« jo je zbodla račka.
Zdaj se je sovica Oka razjezila, zletela je proti jezercu, se vrgla v vodo in naenkrat spoznala, da je plavati težko. V hipu je bila pod vodo in se je obupno borila za zrak, potem pa se je njeno perje napilo vode in začela se je utapljati.
Račka je videla, kaj se dogaja, in se je zelo prestrašila. Brž je zaplavala proti sovici in jo zadnji hip potegnila na suho. Sovica se je otresla, rekla pa ni nič, ker jo je bilo sram, račko pa tudi. In tako je sovica, ko si je posušila perje, kar brez pozdrava odletela proti domu.
Ko se je vrnila, je bila že skoraj noč. Njene sestre so bile zelo zaskrbljene, in ko je priletela, so zavpile:
»Potepala si se! In to podnevi, te ni sram? Sram naj te bo!«
In najstarejša sova jo je kavsnila po glavi. Potem so hotele vedeti, kako je bilo na potepu. Sovica Oka je kihnila, potem pa je rekla:
»Uhuuuuu! Grozno!«