Soseska

Soseska Anton Ingolič

Izdano:	Prosveta, 1943, letnik 35, številke 118–184
Viri:	dLib 118, 119, 120, 121, 123, 124, 125, 126, 128, 129, 130, 132, 133, 134, 135, 137, 138, 139, 140, 142, 143, 144, 145, 147, 148, 149, 150, 152, 153, 154, 155, 157, 158, 159, 160, 162, 163, 164, 165, 167, 168, 169, 170, 172, 173, 174, 176, 177, 178, 179, 181, 182, 183, 184
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

PRVO POGLAVJE

Korenovi so bili že ves dan v koruzi. Dopoldne so jo potrgali na Falatih, popoldne so se odpravili na Dolge njive. Tu so je imeli deset tako dolgih ogonov, da je Jok pri vsakem oranju godrnjal, da so to hudičeve njive. Tega popoldne pa se mu je stari Koren smejal, ko je nalagal že drugi voz dolgih in čvrstih koruznih strokov, a ženske so bile šele sredi njive.

“Poglej jih zdaj, te hudičeve njive!” je rekel smehljaje. “Božje so, božje! Da bi le imeli več takih!”

Jok, “večni ženin”, kakor so ga že pred leti krstila hudomušna dekleta, se je popraskal za desnim ušesom in na ta način pritrdil svojemu očetu. Vrgel je polno košaro na voz in pognal po ogonu, ob katerem so se vrstili kupi lepih zelenorumenkastih strokov. Pri prvem je spet ustavil in zmetal koruzo na voz.

Koren, ki je stal na vratniku, si je prižgal pipo in se oziral po njivi. Naraščajoč veter se je igral z njegovimi dolgimi, nekdaj svetlorjavimi, zdaj že osivelimi brki in z orumenelimi in na pol suhimi koruznimi listi. Njiva je šelestela in mu pela o polnih in prijetno dišečih koruznjakih.

Tudi na sosednjih njivah je rastla večinoma koruza, zato ni bilo videti vasi, ki je ležala onkraj polj, marveč le jasno jesensko nebo in prav na obzorju kopaste vrhove gozdnatega Pohorja, Boč in Donačko goro. Neba ni kalil niti en oblak. Koren je ugotovil, da se bo lepo vreme še držalo.

“Potrebni smo takega vremena,” je dejal ženskam, ki so lomile v bližini.

“Dosti je bilo moče!” je odvrnila ena izmed njih in se ozrla proti nebu.

Potem je hitro segla po velikem, napetem stroku, ga v zamahu odčesnila in ga vrgla na najbližji kup. Vsaka ženska je imela po tri vrste. Če je katera zgrabila za gnilega, je naglo izmaknila roko in si jo obrisala v predpasnik. Drobnejši pa so se tako čvrsto držali stebel, da jih je bilo težko odlomiti. Tu so imele roke nekaj več posla, sicer so pa otroki kar kapali na kupe, ki so se naglo množili ob njivi. Kadar so bile ženske tihe, se je slišalo, kakor bi lomile hosto. Toda dolgo niso mogle molčati. Ravne so velika vas in ne mine dan brez zanimivih dogodkov; ker niso imele drugega, so se lotile Joka, ki je pobiral za njimi koruzo in čedalje bolj zaostajal.

“Jok, hitreje, hitreje,” se je oglasila Ložnica, ki je bila najbolj jezična, “drugače bomo s kožuharjem prehitro gotovi! Večji bo kup, več jih bo prišlo! Ni spak, da ne bi bila ena tudi zate!”

Ženske so zajaskale, Jok pa je odgovoril s dobrodušnim smehljajem, češ je pač tako; res jih ima že skoraj štirideset in bi bil že čas, da bi se oženil! A Bog pomagaj, če se še ni! Tudi tako mu je dobro.

“Nazadnje te bo res Veronika prehitela!” je dostavila Gačika in ošinila z levim očesom domačo hčerko, ki je trgala na drugem ogonu in se ni mešala v pogovore.

Zdaj se je pa zravnala, si z roko, v kateri je držala razkuštran strok, da so se videla rdeča zrna, popravila svetle lase in se široko nasmejala.

“Samo prej bom morala najti pravega!”

Vse hkratu so jo zavrnile:

“To ne bo težko!”

“Pri vsaki hiši bi ga našla, če bi ga le hotela!”

“No, saj ga že ima, ni ji treba več iskati!” je zaklicala Gačika in ošinila Korena, ki se je delal, kakor da ne sliši nič.

“Nikogar še nimam,” se je branila Veronika, vendar je naglo vrgla strok stran in segla po najbližjem, da bi skrila zardeli obraz.

Ženske so kmalu prešle drugam, Koren pa je nehote ostal pri tej stvari. Še z večjim zadovoljstvom kakor prej na zrelo, bogato njivo se je oziral na hčerko, ki je spet hitela in se ni brigala za pogovor. Čutila je njegov pogled, zato ji rdečica ni hotela z obraza. Veronika je bila sicer velika in močna, saj je bolje orala in kosila kakor Jok, zdaj pa se je čutila tako slabo, da bi se bila zgrudila, če bi jo oče poklical. A Koren je odšel na spodnji konec njive, premišljajoč o tem, da je res že čas, da pogleda malo naokrog in poišče hčeri moža. Da bi se Jok kdaj oženil, ni verjetno, sicer pa ne bo dobil posestva on, dobila ga bo Veronika, ki že zdaj prav za prav gospodinji. Jok je sicer dober delavec, čeprav počasen, za gospodarja pa ni.

Krenil je proti Štukom, da pogleda, kako je z repo. Opravili bodo brez njega, da je le Veronika zraven. Pogosto se je ustavil in spregovoril kako besedo z ljudmi, ki so trgali koruzo ali skopali krompir. Po njivah je bilo živahno. Z njiv, kjer je rastla koruza, je prihajal med lomljenjem pridušen smeh in krik, s krompirišč se je razlegalo glasno govorjenje, vmes pa je zazvonilo, kadar je kopač zamahnil z motiko po kamnu. Na vratnikih so se igrali otroci, stavili so žive hraste ali 80 se šli slepe miši. Otročički, ki še niso shodili, pa so se valjali po travi in se smejali soncu, ki je počasi plulo nad njimi.

Ko je prešel njive in zašel med travnike, je nadaljeval prejšnjo misel. Jok naj ostane do smrti pri hiši; ena krava naj bo njegova in Veronika naj mu zredi vsako leto debelega prašiča, žita in drugega naj tudi toliko dobi, da mu ne bo hudo. Če se bosta z Veroniko razumela, pa ji bo lahko delal in z domačimi jedel. A koga naj poišče Veroniki? Koga naj izbere za svojega naslednika?

Oziral se je po travnikih, oko mu je često obstalo na jelševju, ki je mejilo posamezne parcele. V resnici pa je videl pred seboj le vrsti ravenskih hiš, kakor so se mu kazale z domačega dvorišča. Podrobno jih je pregledoval, pretaknil hleve in preštel živino, se vtihotapil v svinjake in kurnike, splezal na senike, obiskal kleti in se razgledoval po sadovnjakih in poljih, potem je šele prerešetal gospodarja, gospodinjo, žlahto in naposled domačega sina. A nikjer ni našel pravega; tu je bil premajhen hlev, tam preozke njive, drugod mu nista bila všeč stara dva ali mu je bila neljuba žlahta, ponekod pa se ni mogel sprijazniti z ženinom. Koren ni bil sicer najbogatejši v vasi, a njegova kmetija je bila med najtrdnejšimi. Tega se je dobro zavedal in je hotel, da taka tudi ostane.

Ko ni mogel najti dvajsetletni hčerki pravega ženina, zemlji pa zanesljivega gospodarja, je spet videl pred seboj to, kar je gledal. Travnik se je držal travnika, vsi so bili ravni kakor miza. Koder so zgodaj pokosili otavo, je trava pognala toliko, da ni bilo niti sledu po kosi, drugod je prepoznaval koso in kosca. Končno je prispel do svojega. Pregledal ga je in precenil, koliko bo otaviča. Repa na Štukih je kazala dobro in tudi krompir ni bil slab. Ko je spregovoril nekaj besed z Dolinškom, ki je pasel svojo edino kravo na vratniku, je krenil po cesti proti vasi. Kmalu je dospel do potoka, onkraj katerega se je širila prostrana gmajna tja do gozdov.

Sprva je hotel po cesti naravnost v vas, potem je spoznal, da mu ne bo preveč od rok, če odide čez gmajno in gredoč pogleda, kako je s potjo skozi gozd, zaradi katere so ga že nekajkrat nadlegovali. Po ozki brvi čez Črnec je prišel na gmajno, ki je ležala pred njim kakor obširna njiva pšenice zgodaj pomladi. Trava ni bila visoka, a gosta in sončna. Na spodnjem koncu blizu gozda se je pasla velika čreda.

Pot skozi gozd je bila res slaba. Dolgotrajno deževje jo je tako razmočilo, da je morala živina, ki je hodila tod na gmajno, čofotati do kolen v polzki ilovici. Zato si je poiskala lepše poti, kjer je le mogla. Trava je bila daleč naokoli poteptana in med drevjem so vodile nove poti. Tu bo treba nekaj ukreniti, je sprevidel. Pomagalo bi to, kar je že večkrat nasvetoval, pa ga niso poslušali. Treba bo pot skozi gozd do gmajne na obeh straneh zgraditi in navoziti nanjo kamenja. O tem pa nočejo ostali niti slišati.

Z nejevoljo je pomislil na borbe, ki jih ima zaradi gmajne. Ta je bila z obširnimi gozdovi, ki so se dvigali nad njo in segali do sosednjih vasi, last ravenske soseske. Koren je bil že izza svetovne vojne njen župan in je z nekaj možmi upravljal skupno zemljo. Mnogokaj se je zgodilo, kakor je želel, včasi, posebno, kadar bi bilo treba žrtvovati kaj denarja ali dela, pa so mu nasprotovali. Ko je zdaj čofotal po blatni cesti, je zatrdno sklenil, da ne bo odnehal, dokler poti ne uredi. Tudi ob premišljevanju, kako bo to izvedel, se je spomnil Veronike in odbiral hiše, ki nimajo pravice na gmajni in ne v gozdu, ali ki mu neprestano nasprotujejo in nimajo smisla za skupnost.

Naposled se je spomnil še ostalih otrok. Franc in Jurij bi bila dobra in skrbna gospodarja. Franc je že z dvajsetimi leti, ko so fantje najbolj neumni, včasi tako povedal, da so ga poslušali tudi odrasli. A oba sta odšla takoj prve mesece na fronto in se nista več vrnila. Tomaž, ki je odšel tudi močan in zdrav, se je vrnil osivel, slaboten in na pol slep. Jok pa ni bil nikoli pravi, še od vojakov so ga spodili. Res, ni druge pomoči, kakor da si najde zeta, takega, ki bo dober za grunt pa tudi za gmajno in gozdove!

Iz teh misli ga je zdramil šele nenaden “Bog daj!” iz Črnca. Naglo se je ozrl in šele čez čas zagledal Ledinkovega Tonča, ki je stal v potoku in metal kamenje na suho. Hlače je imel zavihane nad kolena, srajco pa skoraj do ramen; še enkrat je zasadil lopato, jo dvignil, da je voda odtekla in odplavila pesek, kamenje vrgel na kup, potem pa stopil iz vode in nadaljeval:

“Slaba je, kajne, oče Koren?”

Koren je pristopil in pritrdil:

“Treba jo bo popraviti! Uboga živina! Čudež, da se ji nič ne pripeti!”

“Nasuti jo bo treba! Kamenja je v Črncu zadosti, jaz sam vam ga namečem,” se je ponudil Tonč in si poiskal cigareto. “Pravega mojstra ne morem najti, pa bom ostal še malo doma!”

“Bi že, samo preden dopoveš našim! Ko si bodo krave pokvarile parklje in si bo katera še zlomila nogo, potem bodo šele spregledali!”

“Pri nas jo vedno tako; šele tedaj se zganejo, ko jim voda že v grlo teče! Tako je bilo tudi z brvjo; komaj dva dni prej, preden jo je odneslo, so sklenili, da jo popravijo. No, potem je sploh ni bilo treba popravljati; postaviti so morali novo!”

“Težko je, težko!” je tarnal Koren, privlekel iz žepa pipo in si jo prižgal. “Soseska ni več ene misli; mladi gospodarji bi radi kar takoj preobrnili vse na glavo, stari pa si tudi ne dajo nič dopovedovati! Prej ji bilo drugače. Pomenili smo se in pametno ukrenili, čeprav tudi ni šlo brez prepirov! Včasi sem že takih misli, da bi odložil, pa se naj le drugi ubijajo s sosesko! Za druge delam, doma pa mi delo zaostaja!”

“Nikar, oče Koren! Če vi pustite, bo sam prepir!” je dejal Tonč in ponudil Korenu vžigalnik, ker njegov ni dal od sebe prave iskre.

Ko je Koren nadaljeval pot, se je na brvi, o kateri sta prej govorila, spomnil, da je pri rešetanju ravenskih hiš Ledinkovo kar na lepem spregledal, čeprav sta tam dva fanta. A takoj je ugotovil, da z njima ni nič. Jernej je pretepač in babjek, ima že otroka. Tonč je sicer delaven in pameten fant, toda le kovač, ki ni vajen grunta; in glavno: Ledinkove njive so premajhne.

Kmalu je prišel do prvih hiš. Ob cesti, ki je razpolavljala vas, so stale velike in lepe kmetske hiše a prostornimi kolarnicami in prostranimi dvorišči. Sredi vasi se je dvigala cerkev, skoraj tik nje šola, v bližini trgovina in Skledarjeva gostilna. Skozi odprte kolarnice pa je bilo videti konec sadovnjakov manjše, večinoma s slamo krite koče; tam so stanovali gostači. Še dalje zunaj vasi pa so bile raztresene kočarske hišice, ki pa so bile s ceste vidne le pozimi, ko je odpadlo listje.

V vasi je bilo mnogo tiše kakor na poljih. Pri nekaterih hišah so se sicer oglašali otroci s sadovnjakov, kjer so pasli svinje, pri večini pa je ostal doma le pes s kopico kokoši. Tu pa tam je kdo pripeljal voz koruze ali krompirja ali se naglo vračal s praznim na njive. Pred kolarnico ali pred kletjo so mnogokje čakali polni vozovi.

Korenova hiša je stala blizu cerkve. Ni bila večja od sosednjih. A na dvorišču je vladal vzornejši red in tudi po zunanjosti je bila prikupnejša in lepša. Velik črn pes je takoj, ko se je Koren približal lesi, pustil mačka in pritekel h gospodarju. Koren ga je pobožal, nato pa stopil v hlev in pogledal, kako je Liši in njenemu teden dni staremu teličku. Krava je zadovoljna ležala na suhem in se ozirala po marogastem teličku, ki je spokojno ležal v kotu blizu nje. Koren je oba pobožal z očmi in odšel v sadovnjak. Tu je Tomaž sekal hosto. Ker je slabo videl, je previdno nastavljal suhe veje na štor in še previdneje mahal. Nikoli ni mahnil mimo. Nedaleč se je igralo štiri ali petletno dekletce s treskami- Koren ju je nekaj časa opazoval, nato se je vrnil brez besede v kolarnico. Poiskal si je brezovo metlo in odšel na skedenj, da ga pripravi za kožuhovanje. Med delom so mu uhajale misli na gmajno, na slabo pot, na Veroniko in na ženine. V misli se mu je spet vsilil Ledinkov Tonč, a odločno ga je zavrnil.

Ženske so medtem še trgale.

Ker se je že mračilo, so hitele in govorile manj. Veroniki je bilo prav, saj bodo tako prišle do konca in tudi je niso motile v njenih mislih, ki so bile daleč od koruze in jeseni. Pletle so se okoli poletnega romanja na Goro, veselice, ki so jo priredili gasilci, in nekaterih popoldnevov in večerov, ko je bila v njegovi bližini. Že prejšnja leta so ji uhajale misli pogosteje k Tončku kakor k ostalim fantom, a to je kmalu minilo in spet je bila z njim kakor z drugimi. Mislila je že, da ni ničesar, kar bi jo spravilo v zadrego; že dve leti, odkar ji je umrla mati in je oče jel bolehati, je gospodarila prav za prav sama, in pri vsem, kar se je dogodilo važnega na vasi, je imela besedo tudi ona.

Smejala se je dekletom, ki so ji tožile svoje ljubezenske nezgode; če je bila sama, je razmišljala le o tem, kaj bodo sejali na tej njivi, kako bodo prodali to ali ono; na fante je pozabila, čim je zapustila njihovo družbo. Zdaj pa je morala čedalje češče premišljati o Tončetovih zadnjih besedah. Niso pomenile nič posebnega, a Tonč jih je tako izrekel, da so povedale več, kakor če bi jih izrekel drugi fant. Čutila je, da je postal drugačen z njo in da se tudi ona ne vede do njega kot nekoč.

Tudi prej je hodila z njim in z drugimi fanti na božja pota in veselice, na luščenje in kožuhanje, a po vsem tem ji je ostalo v srcu le neskaljeno veselje. Nič več. Zdaj pa se je ustavljala pri malenkostih, ki so bile v zvezi s Tončem in ki jih prej niti opazila ni. Ni in ni mogla pozabiti, kako je na Mali Šmaren vrgel iz gostilne pijanega fanta iz Dolenc, ki jo je žalil, ker ni hotela plesati z njim. Tisti večer je skoraj ni spustil iz rok in zdaj pa zdaj jo je stisnil k sebi, da ji je zastal dih.

“Tako! Na Dolgih njivah je letos ne bom več trgala!” je vzkliknila Ložnica, ko je odtrgala zadnji strok v svoji vrsti in ga vrgla na kup.

Veronika se je zmedena ozrla in pohitela; kljub temu je bila zadnja. To je zbudilo spet smeh.

“Kam se je le zamislila?” je vprašala Gačika in pomežiknila Ložnici. “Navadno si bila prva!”

“V tebe že ne!” ji je zabrusil Pišorn, ki je prav tedaj prišel mimo in se je za hip ustavil med ženskami.

“A tudi tebe ne, si že prestar in pregrd!” mu je vrnila Gačika.

Pišorn, za glavo večji od Veronike in tudi za njeno življenje starejši, je premeril ženske in dejal, da ni bilo jasno, ali misli resno ali le za šalo:

“Pa so moje njive lepe in je mlad moj vinograd!”

To je zbudilo še več smeha.

“Glej ga, žena mu še ni prav zatisnila oči, pa bi že rad snubil!”

“Saj se je zdaj na jesen res pomladil! Poglejte ga! Bog ve, če ne hodi celo klicat!”

“Ali se bojiš, Gačika, da bi prišel pod tvoje okno?”

“Bog me varuj!”

“Seveda, to so le besede! V resnici pa bi mu še vrata odprla!”

“Rajši grem, nazadnje me boste še obdolžile, da hodim k njej!” je odvrnil Pišorn in se naposled rešil žensk.

Tedaj pa je zaklicala Veronika za njim:

“Pridite nocoj k nam kožuhat!”

To je spravilo še Joka v krohot.

“Nazadnje bo res prikrevsal!” je zavreščala Ložnica in se tolkla po suhih bedrih.

“Naj le pride, dovolj je bo!” je dejala Veronika med smehom, nato pa nadaljevala resno: “Ložnica in Gačika, pomagajta zmetati koruzo na voz, potem pa pridite! Jaz grem pripravljaz večerjo!”

Odvezala si je zamazan moder predpasnik, ga zvila v klobčič in naglo odhitela proti vasi.

Sonce se je hitro spuščalo za Pohorje. Prve niti mraka so se spletale med koruznimi polji in jelševjem ob travnikih. Veroniki je prijetno del mir, ki je legal na zemljo. Bo prišel kožuhat? se je izpraševala. Skrbelo jo je, ker ga ni mogla posebej povabiti.

Na vasi je bilo živahno. Ljudje in vozovi so se vračali s polj. Vmes pa krave z gmajne. Stopale so počasi in se nerodno izogibale. Ko je katera prišla do svojega doma, je krenila kar sama na dvorišče; če je bila lesa še zaprta, se je postavila pred njo in potrpežljivo čakala, da so jo odprli. Če le predolgo ni bilo nikogar, je zamukala. Pri Korenovih jih je privezala stara dekla Gera, ki je popoldne nabirala za svinje in se je prva vrnila. Veronika se je lotila večerje. Kmalu so prišli tudi ostali in zmetali koruzo v skedenj.

Po večerji so se zbrali h kožuhanju. Sredi skednja se je dvigal visok kup strokov. Posedli so naokoli, nekateri kar na tla, drugi so si prinesli klop ali kak panj. Petrolejka na steni je motno razsvetljevala veliki prostor, svetlo je bilo le v njeni bližini, drugod je vladal polmrak. Tam se je zbirala mladina, starejši pa okoli luči. Koren je bedel prav pod njo.

Sprva delo ni hotelo od rok, tudi beseda še ni tekla. Ko je prišlo še nekaj ljudi in se je vrnila Ložnica, ki je odšla domov krmit prašička, je postalo glasneje in tudi kup obeljene koruze je rastel. Najurnejša je bila Veronika. Sedela je blizu vrat. Naglo je vsakokrat segla po stroku, previdno odlomila kocén in odtrgala z njim vrhnje zelene liste; ostalo je le pet, šest belih, skoraj vlažnih notranjih listov, ki jih je lepo nategnila, da je bil strok videti, kakor bi imel dolga bela ušesa. Če je bil slab, ga je obelila do poslednjega lista in ga vrgla v kot. Tisti bodo prišli v koruznjak, lepše pa je Koren vezal po štiri skupaj, da jih bodo lahko obesili pod kap. Sprva je še dohajal; ko pa je prišlo še več kožuhačev, se je kup pred njim naglo večal, da je zaprosil za pomočnika.

“Kdo mi bo pomagal?” je vprašal in se ozrl okoli sebe.

Nihče se ni oglasil, to delo je bilo za starce.

Prav tedaj je vstopil Pišorn.

“Bog daj dober večer!” je pozdravil in pogledal, kam naj sede.

“Viš ga, saj sem rekla, da bo prišel!” je vzkliknila Ložnica in se ozrla po Veroniki.

“Pa pojdite vi vezat!” mu je dejala, ne meneč se za Ložničin smeh.

“Naj bo!” se je vdal Pišorn in sedel h Korenu.

Zdaj ni bilo več dolgočasno. Besede so švigale sem in tja kakor strele, včasi pa je komu, ki je prehudo zinil, priletel za vrat tudi snetljivec. Zapeli so. Le Koren in Pišorn sta imele resne pogovore. Pišorn je bil pri soseski Korenov namestnik, pa sta imela obilo skupnih skrbi.

Pozno ponoči, ko se je kup že precej znižal, je prišlo še nekaj fantov, med njimi je bil tudi Tonč. Trupno so jih pozdravili, Veronika pa je bila še tišja kakor prej. Naskrivaj se je večkrat ozrla po Tonču, ki je sedel na drugi strani kupa, da ga je videla le v obraz. Enkrat sta se srečala z očmi, kmalu potem ji je priletel v krilo lep rdeč strok.

“Kdo ti ga je vrgel?” se je zavzela njena soseda.

“Ne vem, padel je kakor iz nebes!” je odvrnila, čeprav je vedela, da ji ga je zalučal Tonč.

Čim nižji je bil kup, tem hrupneje je postajalo. Naposled je prišel tudi Tomaž, primajal se je do srede skednja in se zvrnil v mehko korušinje.

“No, zdaj se enkrat le ni udaril!” je zaklical nekdo.

Nekateri so se na glas zasmejali; rekel pa ni nobeden nič, ker so ga vsi poznali. Lepo invalidnino je dobival, pa ni imel prihranjenega niti vinarja, vse je steklo po njegovem grlu in po grlu njegovih žensk. Vendar se je Tomaž spet spravil pokonci in sedel k Pišornu ter začel vezati. Zaradi slabe luči in ker je bil že okrogel, je še manj videl kakor navadno, vendar je prav tako dobro vezal kakor ostala dva. To je bil posel, za katerega sta bili potrebni le spretni roki.

Mladi so že sedeli prav tesno skupaj, ker se je kup zmanjšal. Veronika je napeljala pogovor na to, da bi začeli pripravljati kako igro. Še dober mesec dni, pa bo glavno delo končano, medtem bi prepisali vloge, potem pa lahko takoj začno z vajami.

“A kaj naj igramo? Saj smo preigrali že vse, kar imamo v knjižnici?”

Predlagali so to in ono. Ta je slišal o tej igri ali jo je videl kje, Trglavčnikov študent pa jih je tudi nekaj prečital. A pri sleherni je bila kako ovira: ali je bilo preveč oseb ali pa preveč sitnosti s kulisami ali karkoli. Končno so se zedinili na Finžgarjevo “Verigo”. Predlagal jo je Tonč, ki jo je videl v Doleni, kjer je delal dve leti za pomočnika. Povedal je vsebino in Veronika se je takoj zavzela zanjo. Trglavčnikov se je ponudil, da bo prepisal vloge. Naprosili bodo še učitelja, da jih bo učil.

Tako so končali s kožuhanjem, da sami niso vedeli kdaj in kako.

“Hitro smo opravili!” je dejal Koren in z zadovoljstvom obšel velik kup zvezane koruze in tudi precejšen kup tiste, ki bo prišla v koruznjak. Okrenil se je k Veroniki:

“Pojdi po južino; ljudje so lačni in žejni!”

Ženske so pograbile korušinje k stenam in pobrale iz njega po neprevidnosti pomešane stroke. V tem je prišla Veronika s kruhom, jabolkami in vrčem jabolčnika. Kruh in vrč sta romala iz roke v roko, košarico jabolk pa je postavila na koruzo. Zapela ja harmonika in fantje so se zavrteli z dekleti. Starejši so posedli v korušinje, opazovali mlade in se pogovarjali. Koren in Pišorn sta sklenila, da odločno zahtevata v soseski ureditev poti na gmajno. V Korenu je naposled dozorela misel, ki ga je mučila vse popoldne in ves večer: Pišorn bi bil vendar najboljši za Veroniko. Lepo kmetijo ima, trdno in upoštevanja vredno, pri soseski že dolgo delata skupaj, nič slabega ni reči o njem in ne o njegovi žlahti. Tisto, da bi grdo ravnal s svojo ženo, ki mu je pomladi umrla, je skuhala ljudska nevoščljivost! Otroka ima samo enega in tudi prestar še ni.

Veronika se je medtem vrtela v Tončevih rokah okoli ženina, ki ji ga je oče izbral. Sprva so je branila Tončevega močnega objema, naposled pa se je prepustila njegovim rokam. Dišalo je po koruzi in otavi, ki je je bil poln senik nad skednjem. Ves čas nista spregovorila besedice, šele ko je Koren snel svetilko s stene v znamenje, da je veselja konec, jo je Tonč tesneje privil k sebi in jo vprašal:

“Pojutrišnjem pa bomo mi! Prideš!”

Veronika je prikimala in ga toplo pogledala, seveda bo prišla. Tonč pa jo pristavil tiše:

“Moja Veronika! Ali ne?”

Veronika je zardela in se mu izvila.

“Hvala vam, pa drugič spet!” se je zahvaljeval Koren kožuhačem in jim svetil po dvorišču.

Zunaj je bila trda tema. Zvezde so sicer migljale nekje visoko, a mesec še ni izšel. Tonč je še ujel priliko, da je stisnil Veroniki roko in ji želel lahko noč.

Za Korena je bila noč lahka; zadovoljen je bil, da si je našel pravega zeta; Veroniki je bila lepa, a zatisnila je oči šele, ko so se začeli oglašati prvi petelini.

DRUGO POGLAVJE

Komaj so koruzo potrgali, skožuhali in jo obesili pod kap ali spravili v koruznjake, že jih je čakal krompir, da ga skopljejo in zvozijo domov. Pri Korenu so imeli vsak dan tri, štiri težake, pa so še zaostajali. Saj je bilo še toliko drugega dela; požeti je bilo treba koruznico in jo postaviti v stave, potrgati fižol, spraviti buče in posejati ozimino. S Tomažem tako ni bilo že od nekdaj nič, to jesen je te redkeje prijel za delo.

Koren mu je že drugič dal razumeti, da ne bo trpel njegovega pohajkovanja.

“Tomaž, tako ne bo šlo. Nekaj boš moral tudi ti pomagati. Vsaj koruznico bi lahko šel postavljat v stave!”

Tomaž pa je mignil z rameni in se okrenil, da bi odšel.

“Ješ pa, ti in oba otroka!” je oče še vrgel za njim.

“Jesti si že zaslužim, Jokec prav tako, Miciki pa menda ne boste sponašali!” je odvrnil Tomaž skoraj osorno in se potegnil skozi kolarnico.

Z njim ni bilo nič. Delal je, kar in kolikor se mu je ljubilo. V začetku meseca, ko je dobil invalidnino, ga po več dni ni bilo iz gostilen. Včasi, to je bilo redko, se je pa lotil vsakršnega dela, tudi takega, kakršnemu ni bil kos. Največ pa je preždel v koči na sadovnjaku.

Ker je bilo težko zaradi težakov, mu je Koren čez nekaj dni povedal še bolj naravnost:

“Če je tako, pa napravi v koči prostor, da si dobim gostače, ki nam bodo delali!”

Tomaža, ki je sedel pred kočo in se grel na soncu, so očetove besede zbodle, da se je naglo dvignil. Bil je majhen in čokat, širokega koščenega obraza in niti zdaj, ko se je zravnal, ni segel očetu do ramen.

Uprl je vanj medle oči in siknil:

“Saj vidite, da sem na pol slep!”

Koren se je obrnil vstran in dejal nekoliko mileje:

“Vino in ženske vidiš še predobro! To in ono bi že lahko napravil!”

Tomaž je hotel še nekaj ziniti, a je zamahnil z roko in se pognal proti kolarnici. Ker ni pazil, je zadel ob polomljeno kolo, ki ga je prej pustil Koren pri vratih, in telebnil na tla. Hitro se je pobral, zaklel in se tipaje preril med vozovi na dvorišče.

Tri dni ga ni bilo domov.

Prvi dan je hlastno vlival vase slabo Skledarjevo vino, razbijal po mizi in klical s ceste znance, ki jih je prepoznal po koraku ali glasu.

“Nace, pridi na požirek! Kaj boš hudiča delal! Prišla bo vojska, vzela ti bo oči, pa ti bodo domači še kruh sponašali. Na, sedi in pij!”

Povabljeni je sedel in spil.

“Še en liter, Skledar,” je kričal, ko je zvabil v gostilno še dve ženski, “prinesi in napiši! V ponedeljek dobim tiste proklete krajcarje! Naj jih hudič vzame, če mi je že vzel oči!”

Proti večeru je bil tako pijan, da ni spravil iz sebe nobene besede več. Sedel je sključen za mizo, kimal in buljil pred sebe. Oči je imel še bolj kalne, rjavosivkasto brado pa razmršeno. Kolikor se je videlo na obrazu kože, je bila mrtvaško bleda. Bil je kakor starec, ki že sili v grob, čeprav mu je bilo v resnici komaj štirideset let. Če ga je kdo nagovoril, je dvignil svoje kratke noge, si segel v oči, kakor bi si hotel obrisati solze, potem pa skrčil roke v pesti in zažugal tja nekam proti Italijanom.

Naslednjega dne je začel že navsezgodaj z žganjem. Sprva je brundal in rentačil naposled pa je zgrabil prazno steklenico in jo treščil v mlečno meglo, ki se je razbila. Nato se je opotekel proti vratom in začel razbijati po njih s svojo okovano palico.

“Hudiči, vrnite mi moje oči! Oči mi dajte, ne pa denarja! Saj vsm jih nisem prodal, tudi posodil vam jih nisem!”

Kričal je, da ga je bilo slišati na cesto.

“Že spet ga je prijelo,” je dejal Ledinek in pokazal proti odprtemu oknu.

“Saj ni čuda, še mene včasi zgrabi, da bi začel razbijati,” je odvrnil Smeh in udaril s svojo leseno nogo ob tla. “Meni so vzeli nogo, a so mi dali mesto nje drugo, čeprav leseno, da vsaj nekako štorkljam skozi življenje, njemu pa ne morejo dati lesenih oči!”

“Lepe denarje dobiva, pa jih ne zna obrniti sebi v prid!” je nadaljeval Ledinek.

“Bi jih že znal, ko bi le videl! Z očmi lahko napraviš vse, brez njih pa še človek nisi,” je končal Smeh in odštorkljal.

Tomaž se ni dal potolažiti, čeprav je prišel Skledar in ga skušal odvesti nazaj k mizi.

“Pusti me, vrni mi rajši oči! Tebi sem znosil denar, ki sem ga dobil zanje! Samo ti imaš dobiček od njih! Zaprte imaš v skrinji, da ti prinašajo denar! Vrni mi jih!”

Vsak hip je postajal nasilnejši.

“Tomaž, daj mir!” je vpil Skledar in lovil razjarjenega invalida za roke. A imel je tako kratke, da ga ni mogel pošteno zgrabiti. Končno so mu je le posrečilo, da ga je potisnil skozi vrata.

“Tu ostani, dokler se ne boš streznil!”

Tomaž je nekaj časa silil nazaj v gostilno, a moč mu je vidno pešala. Še nekajkrat je udaril po vratih, potem se je opotekel na dvorišče in odtaval v drvarnico, kjer se je zvalil kar na hosto.

Tretje jutro se je povaljan in zbit privlekel v gostilno. Sedel je k oknu in zdaj pa zdaj nagnil steklenico z žganjem. Mimoidoči ga niso več zanimali. Razgledoval se je po svojem življenju in težko mu je bilo.

O, kakšen je bil pred vojno! Delal je za tri, dekleta so se ozirala za njim in fantje so se ga bali. Vedel je, čemu je delal; najstarejši je bil in grunt je bil njemu namenjen. Imel je dekle. Vse je bilo že zmejeno, o pustu bi se bila vzela. Pa prišla je vmes vojna. Sprva je šlo dobro; oče je bil pri moči in mati je še živela, delo so zmagovali sami. Neža je rodila otroka, a nihče se ni ujedal zaradi tega, saj bi se bila vzela. V Galiciji pa je dobil takšen revmatizem, da je moral v bolnico. Poldrugo leto je ležal v barakah nekje na Hrvatskem; tri mesece pred koncem pa je udarilo v barako, ga osmodilo in mu pokvarilo vid.

Ko se je vrnil domov, ga je pozdravil s praga Jokec, oče pa mu je povedal, da se je medtem Neža omožila v sosednjo vas. Za težje delo je bil nesposoben zaradi oči, v deževnih jesenskih in pomladanskih mesecih pa ga je hromil še revmatizem. Vid se mu je stalno slabšal, naposled so ga priznali za stoodstotnega invalida. Edino zdravilo in pozabo je našel v vinu. Vmes se je zapletel še enkrat z neko žensko, ki mu je rodila Miciko. Celo k njej se je bil preselil, ko pa je bila Micika stara pol leta, je žensko pustil in se vrnil z otrokom domov. Vselil se je v kočo na sadovnjaku, ki je bila sicer namenjena za gostače. Toda teh niso imeli, odkar so Korenovi otroci dorastli delu. Miciko in Jokca je vzela v varstvo Korenovka, po njeni smrti pa Veronika, ki jima je postala druga mati.

— Domači so potrpežljivi z mano in skrbe za otroka, zato bi jim res lahko pomagal pri delu. To in ono bi že zmogel, si je začel dopovedovati, ko se je zavedel pogovora z očetom pred tremi dnevi. Toda kako naj delam, ko je povsod naokrog sama megla, je zaječal. Ali je to življenje? Vrnejo mi naj oči, pa bom spet oral, kosil in mlatil! In še kako!

Dvignil se je in opotekel na cesto.

Stopal je sredi ceste. Ni se ozrl ne na levo ne na desno, čeprav ga je tu in tam kdo nagovoril. Bil je tako pobit, da ni slišal nikogar. Rad bi bil spet delal, rad bi že od daleč ločil pšenico od ječmena, sodil, kako kaže ajda, prepoznaval na daljavo kravo od človeka, videl cvesti na pomlad bezeg in na jesen zoreti sadje. Zdaj pa tava med samimi sencami. Senca mu je drevo, krava in tudi človek.

Po vratnikih je stopal počasneje. Čeprav je dobro poznal pot do domačih njiv in travnikov, je moral tu in tam oprezno tipati s palico, preden je stopil. Tam je ležal plug, drugod vreča z žitom ali buča, ki je padla z voza ali so jo prikotalili otroci. Slišal je smeh žensk, ki so kopale krompir, in klice, s katerimi so orači priganjali živino, videl je le sence.

Prišel je do domače njive.

Začudili so se, ko so ga zagledali. Kopači so se naslonili na motike in Ložnica je takoj stegnila jezik.

“Je res že čas, da je nehal piti!”

Tudi Gačika je nekaj zagodrnjala; le domači so se delali, kakor da ga niso opazili.

Tomaž pa je stal na vratniku in se oziral po njivi. Vedel je, da se Micika igra z bučami sredi njive, da Jokec vodi konje, da oče orje. Ker je že star in onemogel, ga plug vleče k tlom. Z opotekajočimi koraki se vlači za njim, niti potu, ki mu teče v curku z obraza, si ne utegne obrisati. Toda če konja obstaneta in mu veter ohladi čelo, mu dobro de. Jok vlači; Veronika, ki je prej orala, pa stopa po zorani zemlji s polno sejavnico, sega vanjo in v velikih zamahih razmetava zrnje, ki se zasveti v soncu in pada v črno zemljo. Tudi on bi oral in sejal. Toda kako naj drži plug, da bo brazda ravna, kako naj seje, da ne bo pšenica ne pregosta in ne preredka?

Dolgo je prisluškoval delu. Slednjič ga je premagalo. Palica mu je padla iz rok, sesedel se je na travo in se razjokal kakor otrok.

Koren, ki je prioral upehan do kraja in obračal plug, ga je hotel spet trdo prijeti. Ko pa je videl njegove solze, je mahnil po konjih in s stisnjenim srcem zaoral novo brazdo.

Vštric Veronike se je okrenil k njej in dejal trpko:

“Potrpeti moramo z njim, on sam trpi največ!”

Veronika se je za hip iztrgala iz lepih sanj; s težkim srcem je sledila Tomažu, ki se je čez dolgo dvignil in odtaval nazaj proti vasi. Prazna sejavnica jo je šele spomnila dela. Nasipala si je semena in sejala za vse svoje štiri brate.

Sicer pa je imela lepe dneve.

Delala je od zgodnjega jutra do trde noči. Prva je vstajala in poslednja legala in še je bilo časa, da se je spomnila teh ali onih Tončevih besed ali samo njega. Že to ji je bilo dovolj. Ob misli nanj jo je prešlo toplo. Delo ni bilo več težko, veselila se ga je. Večkrat je naneslo, da sta se srečala. Zvečer je šla v trgovino, pa ga je dobila kot nalašč. Včasi sta se srečala, ko je odhajala na polje ali se je vračala.

Naj je bilo snidenje še tako kratko, lepo je bilo vedno.

A najlepše je bilo na noč.

Ko so domači pospali in je Micika, ki je spala pri njej, že sladko sanjala in se ne bi prebudila, čeprav bi kdo sekal pod oknom drva, je rahlo potrkalo. Ko je potrkalo drugič, se je ogrnila v belo ruto in stopila k oknu.

“Dober večer, Veronika!” jo je pozdravil Tonč in se prijel za križe v oknu, da bi ji bil bliže.

“Dober večer!” je šepeta je odzdravila.

Tako se je začel pogovor, ki mu dolgo ni bilo konca. Povedala sta si, kar sta čez dan delala ali zvedela novega. Če jima je zmanjkalo besed, jim tudi ni bil dolgčas. Ker je gledalo okno na zadnjo stran, kjer so rastle goste slive, se ni bilo treba bati, da bi ju kdo opazil. Oče je spal v hiški z oknom na dvorišče, Jera pa v kuhinji. K njima je bilo slišati le tiktakanje stenske ure iz sosednje sobe in Micikino dihanje. Z vasi so se oglašali psi. V posebno mirnih nočeh se je slišalo tudi žuborenje Črnca. Zadnje dni sta se največ pogovarjala o igri, ki so jo že začeli vaditi. Veronika je igrala Micko, Tonč pa Janeza. Tudi v igri sta se imela rada, toda Micka je bila zelo samosvoja in zamerljiva. Če je Veronika utihnila in ni takoj odgovorila na njegovo vprašanje, jo je Tonč podražil:

“Le glej, da se ne boš navzela Mickinih navad!”

Bila sta si blizu, tako blizu, da nista čutila železnih križev, ki so ju ločili.

Ko je bilo že pozno, jo je prijel za roko. Obema so postale besede tišje. Veroniko je toplo spreletelo in čutila je Tončev vroči dih. Šele tedaj jo je zazeblo železo, ki je bilo zasajeno med njiju. Tonč, ki ga je čutil še bolj, se ga je oklepal s svojimi močnimi rokami, a ni se vdalo.

Ni bilo druge pomoči, moral se je posloviti.

Take so bile njene noči. Ni je krepilo spanje, ki ga je bilo tako zelo malo, marveč tihi, skrivnostni pogovori.

Neke noči pa je pretrgal njun pogovor Čuvaj, ki se je snel z verige in z lajanjem prebudil Korena. Ta je prišel skozi kuhinjska vrata pogledat, kaj se dogaja za hišo. Tonč je komaj še pobegnil.

Drugi dan je bil Koren tišji kakor navadno. Veronika se ga je izogibala. Šele zdaj se je zavedala, da je vmes vendar še oče, na katerega doslej ni pomislila. Brez njega in proti njegovi volji se ne bo moglo nič zgoditi. Koren je spregovoril šele po večerji, ko je družina odšla spat. Posedel je proti svoji navadi za mizo. Veronika je pripravljala pri peči moko, da bo drugo jutro navsezgodaj zamesila kruh. Ko se je odpravljala v sosednjo, svojo sobico, je Koren potegnil pipo iz ust in dejal počasi, gledajoč na uro, ki je brezbrižno tiktakala na steni.

“Nocoj pa mu povej, naj pride v hišo in pri belem dnevu, če ima poštene namene! če jih nima, pa naj ne postopa okrog oglov!”

Veronika je obstala kakor vkopana: sklonila je glavo in ni vedela, kam naj skrije roke. Vročina ji je silila v lica. Če bi bil oče vprašal za njegovo ime, bi mu ga bila izdala, toda Koren se je dvignil, stopil nekaj korakov po sobi, se ustavil pred sliko Veronikove matere, svoje druge, že dve leti pokojne žene, in nadaljeval:

“Sicer pa je čas, da pomisliš tudi na to. Tako ne bo šlo več dolgo. Z Jokom ni nič, Tomaž je bolan, midva pa tudi vsega ne zmoreva. Treba bo močne moške roke.”

Takšne tišine ni čutila Veronika v sobi izza časa, ko je ležala mati na parah. Ni si upala dvigniti pogleda od tal.

Koren pa se je vrnil k mizi, položil na njo roke in končal počasi in trdo:

“A vedeti moraš, kdo je za našo hišo in kdo ni! Pod palcem in v glavi mora imeti! To si zapomni!”

Nato je odšel.

Veronika je pristopila k mizi, da bi vzela svetilko in odšla v svojo sobico. Toda obšla jo je taka slabost, da se je sesedla na klop. Oče je sicer že zaprl vrata v hiško, a Veronika je slišala zapoved, ki je ni izrekel:

“Ledinkov Tonč ni za Korenovo hišo!”

TRETJE POGLAVJE

Spravili so repo in polja so bila skoraj prazna. Le tu in tam je še gnila kaka buča in se svetila daleč naokoli. Na njivah, ki so jih pred tedni posejali, je žito pognalo že za prst visoko, da so se s svojim osvežujočim zelenilom prijetno ločile od umirajoče okolice. Na vratnikih so stale stave rumenorjave koruznice, veter se je igral z njimi in cefral kot popir suhe liste. Na travnikih so se pasle krave, pastirji so se tiščali okoli ognjev, si pekli krompir ali kostanje in se skrivali med stavami. Jate vran so se spreletavale nad polji in s svojim zoprnim krakanjem oznanjale zimo.

Po jutrih je dolgo ležala vlažna megla, sonce ni imelo več prave moči. Otroci so še sicer tekali bosi, a ti bi bili bosi tudi v snegu, če bi jim matere dovolile. Za vse svete je padlo toliko snega, da je pobelil njive in travnike, potem je prišlo nekaj sončnih dni in sneg je kmalu skopnel; a spet je zadišalo po njem. Ljudje so se skrbno pripravljali na zimo.

Mnogi so si že nagrabili listja, drugi so ga začeli grabiti šele po vseh svetih. Tudi koruznico so spravljali domov. Nekateri so kopali na njivi blizu hiše globoke jame in spravljali vanj repo, drugi so sekali zelje in ga vozili domov. Buče, s katerimi so bile pred tedni hiše skoraj zadelane, so zginile izpred hiš, namesto njih so se dvigale skladovnice drv. Vsaj za prvo silo so jih imeli pri vsaki hiši. Večina pa jih bo dobila čez nekaj dni iz skupnih gozdov.

Zaradi teh gozdov je imel Koren zadnje čase mnogo dela in je doma morala Veronika skrbeti za dom. S Curkom, gozdnim čuvajem, sta določala, koliko lesa bodo to zimo podrli.

Skupni gozdovi so se začenjali takoj onstran gmajne, se širili na Smrečnik, ki se je za toliko dvigal iznad ravnine, da je bilo z njega vidno prostrano Dravsko polje do Slovenskih goric in Haloz, in so segali do sosednjih vasi na prvih obronkih Pohorja. Najlepši so bili na Smrečniku: tu so rastle debele smreke, drugod je bilo mnogo poseke ali je poganjalo le brezje in hrastičje; zato je soseski pomenilo ime Smrečnik isto kot vsi skupni gozdovi.

Ko sta Curk in Koren v nedeljo pred razdelitvijo pregledala le enkrat zaznomovana drevesa in se potem vračala proti domu, je Korena bodla poseka, da ni mogel molčati.

“Le kaj so delali med vojno z gozdom!” se je jezil, ko sta šla preko največje poseke?

“Zakaj pa jim niste prepovedali?” je dejal Curk, čeprav je vedel, kako se jo bilo zgodilo.

“Kako le! Sososkin župan je bil stari Pišorn, z njim so delali, kar so hoteli. Če bi bila vojna trajala še nekaj let, ne bi imeli niti ene smreke več!”

“Da bi si dali vsaj zdaj dopovedati in bi poseko pogozdili! Vsaj naši otroci bi imeli kaj od nje! Če bo šlo tako dalje, ne bomo imeli mi nič, naši otroci in otrok otroci pa še manj!” je ugotovil Curk, ki je kot gozdni čuvaj najbolj vedel, kako se iz leta v leto krčijo nekdaj tako bogati gozdovi.

“Kolikokrat sem že predlagal!” je nadaljeval trpko Koren in se ustavil pred mlado smreko, ki je rastla blizu poti. “Komaj sva z mladim Pišornom dosegla, da bomo na pomlad zagradili pot na gmajno. Samo sekali bi! Glej, takšnele smrečnice bi morale rasti tod, ko bi bili zasajali sproti. Ujetniki bi nam bili napravili skoraj zastonj. Kako sem jim pridigal in dopovedoval, a nič ni pomagalo. Zdaj jim je žal, a še vedno ne sprevidijo, da še ni prepozno!”

Potem sta nadaljevala pot molče. A Koren je kmalu začel o tem, kako bi se lahko to in ono izboljšalo, ko bi bili vsi ene misli in bi se vsaj malo žrtvovali za skupno zemljo, katero so njihovim prednikom podarile pobožne nune, ki so živele svoj čas v Ravnah.

“Dobili smo jo prav za prav zastonj, zato je grdo, da ne gledamo bolj nanjo,” je dejal z grenkobo. “Če bi jo vsakdo gojil, kakor bi bila samo njegova, bi bilo precej drugače. Zdaj pa je tako: če hoče soseščan dobiti kaj iz nje, pravi, da je njegova, če mora dati kaj, pa pravi, da je last soseske in se naj drugi brigajo zanjo!”

“Saj veste, kako je,” mu je pritrjeval Curk. “Tisti, ki ima še kje kako svojo hosto, pa bi rabil bičevnik, ne bo šel v svoje, marveč tu sem in jih bo odrezal pet, šest, preden si bo izbral pravega. Če ne bi tako pazil, bi začeli kar sekati!”

Drugi dan, bilo je v ponedeljek, so možje, ki so s Korenom upravljali soseskine gozdove in gmajno, razdeljevali zaznamovana drevesa. Vrh Smrečnika se je zbralo več kakor pol vasi. Večinoma so bili moški, nekaj tudi žensk, ki so prišle namesto mož. Iz kake hiše sta prišla tudi oba. Bilo je zelo živahno in glasno, kajti napočil je dan, o katerem je govorila vsa vas že tedne.

Vseh lastnikov je bilo tri in šestdeset, vendar niso imeli vsi enake pravice do gozda. Pred približno stopetdesetimi leti, ko so nune podarile gozdove in gmajno ravenskim kmetom, ki jih je bilo tedaj samo pet in štirideset, so imeli vsi enake pravice in enake dolžnosti. Vsakdo je imel enak delež, kakor so imenovali, celo pravico. Z novimi rodovi se je število pomnožilo, pri gmajni na pet in sedemdeset, pri gozdovih na tri in šestdeset. To se je zgodilo, ker je včasi oče, ki je imel več otrok, dal glavnemu dediču hišo z zemljo in recimo tri četrtine pravice na soseskinem, drugemu pa preostalo četrtino. Dogajalo se je tudi, da je kdo zašel v stisko in prodal del svoje pravice. Tako je bilo le malo posestnikov, ki so imeli točno celo pravico, nekateri so imeli manj, nekaj pa je bilo tudi takih, ki so imeli več. Koren je imel v gozdovih celo, na gmajni poldrugo, Pišorn prav toliko, krčmar Skledar pa v gozdu dve, na gmajni dve in pol. Ker so štele Ravne preko sto hiš, jih je bilo mnogo, ki niso imeli pravice ne v gozdovih in ne na gmajni. Ti poslednji seveda niso prišli k razdelitvi, ki se je vršila še po načinu kakor pred desetletji. Les so namreč licitirali; soseščan s celo pravico je lahko licitiral za osemdeset kron stare vrednosti. Plačal seveda ni, to je bilo le na papirju.

“Začnimo, začnimo!” so se nekateri že začeli oglašati in riniti v ospredje.

Vreme je bilo pusto, gosta megla je ležala prav nad smrekami in jih tlačila k tlom. Hladen veter je majal vrhove in rezal ljudem v kožo, da so si moški stiskali roke v žepe, ženske pa pod rjave volnene rute. Ta in oni je od časa do časa izvlekel izpod suknje drobno steklenico in krepko potegnil iz nje.

“Pa začnimo v božjem imenu!” je spregovoril Koren in velel Curku, naj pokaže smreke, ki so prve na vrsti.

Curk je stopil čez kolovoz in pokazal tri smreke, povedal, koliko približno merijo, in razglasil, da je izklicna cena trideset kron.

Nekateri so pristopili bliže in si jih natančneje ogledovali. Pretipali so jim skorjo, nekdo jo je celo načel z nožem.

“Zame bi bile kar prav,” je dejal Godec, ki je imel pol pravice in je torej lahko dobil lesa za štirideset kron.

“K prvemu: trideset!” je zaklical Curk. “Ali da kdo več?”

“Jaz dan eno več!” se je oglasil trgovec Leskovar, ki je imel sicer dve celi pravici, a se mu je zdel les poceni.

Za njim se jih je oglasilo še nekaj. Godec je šel do pet in trideset, potem pa je utihnil. Ker pa je videl, da so se tako gnali zanje in so bile blizu vozne poti, je znova posegel v borbo. Naposled jih je dobil za štirideset; to se pravi, da je bil za to leto odpravljen. Curk je odsekal z lično sekiro kos skorje v višini glave, napisal na belino z modro kredo številke od ene do tri in zabeležil še v svoji knjigi, katere številke so Godčeve. Ta je na vsako smreko pod številko pripisal še svoje ime, da se ne bi zgodila pomota.

“Kaj so mi tako gnali! Štiri bi moral dobiti! Leskovar tako ne bi vzel, samo da mi dobimo manj,” je godrnjal.

“Kdo te je silil, da si jih vzel!” se mu je smejal Leskovar.

Godec je še zabavljal čez one, ki imajo velike pravice; a ljudje ga niso utegnili poslušati, šli so dalje v gozd.

“Tile dve sta za petnajst!” je razlagal Curk. “Ali da kdo več?”

Spet se je razvnelo prerekanje. Smreki sta bili sicer drobni, a zelo lepi. Najbolj so dajali tisti, ki so imeli manjše pravice, vendar se je oglašsl tudi Leskovar, kar je ljudi čedalje bolj razburjalo.

“Ne vtikaj se! Ko jih bo na vrsti več, tedaj licitiraj!” Nas male bi rad odpravil z dvema, tremi smrekami!”

“Pravico imam kakor vi!” se je otepal Leskovar.

Še huje je bilo, ko je posegel vmes Skledar. Gnala sta tik do konca, potem pa sta umolknila in smreki je dobil Dolinšek, ki se je prvi oglasil.

“Tako ne gre! Koren, napravi red! To ni pravica! Spet bi nas radi ogoljufali!” se je čulo še glasneje od vsepovsod.

Koren ni mogel ničesar ukreniti, kajti vsakdo je imel pravico licitirati.

Smreki sta bili izklicani za osemnajst kron. Ker je imel Dolinšek pravico še za dve kroni, se je potegnil za bor, ki je prišel nato na vrsto. Pred leti je udarila vanj strela in ga razklala na dvoje, zato se je začel sušiti. Zanj se niso pulili. Dobil ga je za pet kron. Zdaj je ostal na dolgu tri krone; te bo moral plačati, in sicer desetkratni znesek v dinarjih, torej trideset dinarjev.

Počasi so med prepiri in grožnjami lezli globlje v gozd. Tudi tisti, ki so že dobili svoje, so posegali v prepire, ker se jim je zdelo, da je ta ali oni dobil več ali lepše ob isti pravici. Prava vojska se je vnela okoli mogočnega hrasta, ki se je osamel dvigal iznad smrek. Listje mu je sicer že odpadlo, a rogovilaste veje, s katerimi je segal v smreke daleč naokoli, so ga delale še bolj mogočnega. Najbolj jih je podžigalo deblo, ki je bilo do višine kakih šestih metrov brez vej. Že pred leti so hoteli nekateri, da bi ga podrli, a zaradi sosednih smrek ga niso mogli; šele zdaj, ko bodo padle smreke, bo mogoče brez nevarnosti izkopati tega orjaka.

“Tale boter jih je vreden najmanj trideset!” je vzkliknil Curk in s sekirico potrkal na hrast, kakor da ga hoče zdramiti in opozoriti, da gre za njegovo kožo. “Ali da kdo več?”

“Jaz dam ena in trideset!”

“Jaz dva!”

“Tri!”

Že ni bilo mogoče razločiti glasov. Obkolili so orjaka, mahali proti njemu in Curku, grozili na vse strani in ga skušali pridobiti zase. Nekateri bi ga uporabili za stiskalnico ali za stebre pri brajdah, drugi bi napravili iz njega svinjak, Skledar in Leskovar bi ga drago prodala, Ledinek pa bi postavil Tonču kovačnico.

“Čakajte, čakajte! Saj nismo divjaki! Naj ga ima tisti, ki je najbolj potreben!” je miril Koren.

“Jaz čakam že tri leta nanj! Koren, obljubil si mi ga! Pustite ga meni!” je kričal Ledinek in se preteče oziral naokoli. Bil je skoraj za glavo večji od drugih, celo večji kakor Koren. Vsem ljudem je videl v oči. Toda v njih ni našel razumevanja.

“Jaz sem dobil že dve leti povrsti slab les, tudi meni gre enkrat kaj boljšega!” je zahteval nekdo drugi.

“Meni so pri podiranju lansko leto zlomili najlepše drevo!”

“Po pravici naj gre! Licitirajmo! Jaz dam osem in trideset!” je prevpil Skledar ostale.

“Jaz pa devet!” je takoj pristavil Ledinek, odločen da gre še za nekaj kron, čeprav dobi potem malo drugega.

Že so bili blizu petdeset, Ledinek je bil ves zaripel v obraz, krilil je na vse strani in kričal. S Tončem sta se bila že o vsem pomenila, na pomlad bi stala na Vratnikih kovačnica; toda ko je bilo preko šestdeset, je bled ko stena umolknil. Toliko ni mogel več dati, imel je tri četrti pravice in potrebno mu je bilo še mnogo drugega lesa. Hrast pa je naposled dobil Leskovar za pet in šestdeset.

“Ali je to pravica?” so ponavljali ti in oni. Ledinek je sicer molčal, toda v njem se je kuhalo, čakal je samo pravega trenutka, da pove svoje.

Odslej ni šlo več brez prepira. Poldne je že davno odzvonilo. Domov ni odšel nihče, čeprav jih je opravilo že dobra tretjina. Ostali so, kajti obetalo se je, da bo še huje. Koren, ki je že osem let županoval soseski, je bil sicer vajen prepirov, vendar jih je iz leta v leto teže prenašal. To leto so ga grizli že posebno hudo.

“Da se ne morete mirno pomeniti,” jim je prigovarjal. “Vsakdo bo dobil svoje, kolikor mu pač gre po njegovi pravici. Samo bodite tudi ljudje! Če ima kdo posebne želje, pa mu ugodimo, saj smo soseska, takorekoč ena sama družina. Letos, temu, drugo leto drugemu!”

A za njegove besede so se ljudje prav toliko zmenili kakor smreke, ki so nemotene šumele nad njimi.

Končno so prišli do večjih skupin. Licitirali so po osem do deset smrek skupno, to je za šestdeset do sto kron. Tu prerekanje ni bilo tako hudo, ker ni bilo toliko upravičencev. To je seveda one, ki so draže dobili les, še bolj togotilo. Ko je dobil Leskovar deset mogočnih smrek za celo pravico, se je utrgal plaz nezadovoljnosti.

“Poglejte, zdaj ne ženejo drug drugemu! Nam revežem pa so gnali, da smo dobili manj!”

“Leskovarju je prišla tale smreka na osem kron, jaz sem pa dal za slabšo enajst! Je to prav?”

“Leto za letom je isto! A enkrat mora biti konec tega!”

“Naj se začne od kraja!”

“Tako je! Kar je bilo, je neveljavno!”

A slišali so se tudi nasprotni glasovi:

“Vse gre po pravici!”

“Nismo krivi, če imate manjše pravice!”

“Godec, zakaj ti je pa zapravil oče pol pravice! Mi smo pe delali in naši očetje so tudi delali, zato imamo še vse!”

“Kdo je zapravil?” je posinel Godec in se preril do Pišorna, ki je izrekel zadnje besede.

“Sam veš!” se ga je le-ta otresel.

“Če je, je svojo, in to tebe nič ne briga!” je kričal Godec in trdno stiskal v roki bičevnik, ki si ga je malo prej odrezal. Ozrl se je po ljudeh. “Tvoj oče pa je med vojno goljufal naše žene in zapravljal nam vsem!”

“Tako je!” so pritrdili nekateri.

“Poglej tule dol,” je nadaljeval Godec še glasneje, kažoč navzdol, kjer je ležala prostrana poseka, “koliko drevja je šlo! V štirih letih ste ga podrli za petdeset let in mi nismo imeli nič od tega, ker so ga tvoj oče, Skledar in Leskovar od naših žen dobili na pol zastonj in ga potem drago prodali! Na naš račun ste se nažrli!”

“Reci še enkrat, da ni bilo po poštenem, pa se bomo menili drugje!” je zaklical Pišorn bled kot zid.

“Na sodniji boš vzel besede nazaj!” sta mu grozila Leskovar in Skledar.

“Ne bom jih jemal! Vsi vedo, kako je bilo! Najbolj pa naše žene! Ali ne?”

“Da, tako je bilo! Zato pa je vsako leto slabše z našim gozdom in še zdaj nas osleparijo, kjerkoli nase morejo!” so pritrjevali od vseh strani in dvigali pesti. Posebno glasne so bile ženske.

“Zato pa poslušajte mene,” je vzkliknil Ledinek in stopil na preperel štor. Iz njega je kar vrelo. “Že takoj po vojni sem vam dopovedoval, da je najbolje, če si gozdove razdelimo! Ali ne bi bilo bolje, da bi imel vsakdo svoj kos gozda? Vsakdo bi ga trebil in čistil, sekal po svoji volji in zasajal! Nobenih prepirov ne bi bilo. Ali ne nastajajo vse zdrahe v vasi največ zaradi gozdov? Zaradi ene same smreke bi se pobili! In za koliko bi bila vsaka hiša več vredna, če bi imela svoj gozd! Če zdaj porečete, da imate celo pravico v gozdu, tega nihče prav ne ceni; če bi pa rekli, da imate osem oralov gozda, bi to res nekaj pomenilo!”

“Tako je!” se je slišalo od tu in tam.

“Ni tako! Ni!” so drugi ogorčeno zavračali njegove besede.

“Ledinek ima prav! Mi, ki imamo malo, smo vedno na slabšem,” se je vmešal še Godec. “Najprej nas ogoljufajo pri licitaciji, ker nam ženejo pri vsaki smreki, mi pa njim ne moremo. Ker imajo konje, prvi spravijo les iz gozda, nam pa pustijo take poti, da nas Bog obvaruj; na raboti moramo mi vedno več delati, ti pa pošljejo dekle in hlapce, ki jim je malo do dela. Razdelimo si jih!”

“Predlagam, da pokličemo inženirje, ki naj izmerijo gozdove in jih po pravicah razdelijo. Če nas je dve tretjini zato, zmagamo! Kdo je za?” je nadaljeval Ledinek skoraj kriče in se ozrl po množici.

Mnogi so vzdignili roke, ostali pa so vpili:

“To ni pravi Ledinek, molči! Kaj pa veš ti, koliko dobrega imamo od skupnih gozdov!”

Ledinek pa je govoril še dalje. To je bil njegov načrt že izza svetovne vojne, a takoj po vojni je propadel z njim. Potem je poskusil še enkrat, a ni uspel. Zdaj se mu je zdela ugodna prilika.

Končno je prišel tudi Koren do besede. Sprva se mu je glas tresel, potem je govoril vedno bolj odločno:

“Možje, tega ne delajmo! Pred svojimi otroki in starši nimamo do tega pravice. Starši so nam izročili to zemljo in njihova želja je, da jo še dalje obdržimo nerazkosano. Otroci jo bodo terjali od nas, kajti zemlja ni naša, marveč last naših prednikov in naših potomcev! In končno, ali mislite, da bi bilo to po volji onih dobrih nun, ki so nam jo dale?”

Ljudje so nekoliko utihnili, le tu in tam je kdo oporekal ali glasno pritrjeval.

“Poglejte vendar,” je nadaljeval, “koliko koristi imamo od skupne zemlje! Vse leto ne rabimo pastirja, živina se nam pase na gmajni. Iz gozdov dobivamo les, listje in hosto! Leto za letom! Samo tri, štiri dni na leto greste na raboto! To je vse!”

“Tako je!” so pritrjevali nekateri.

“In kako jih hočete razdeliti, da se ne bo zgodila nikomur krivica? Tu na Smrečniku je lep les, tu bi hotel imeti vsakdo! Kaj pa s poseko? Te se bo vsakdo branil! Kdo jo bo dobil, ne bo imel od nje dvajset, trideset let nobenega haska! Povejte, kako hočete razdeliti? Ali pa bo tedaj še večjih prepirov? In kaj bi stali inženirji? Ljudje, imejte pamet! Lepo se pomenimo, pa bo vse dobro. Samo ne govorimo o delitvi! To bi pomenilo za nas pogubo!”

“Vse je lepo, kakor je rekel Koren! Toda, ali naj mi, ki imamo malo, vedno trpimo škodo!” je Godec spregovoril ostro. “Naši očetje so jo trpeli in jo mar naj še naši otroci? Enkrat moramo napraviti temu konec! Čim prej, tem bolje! Naj stane, kar stane!”

“Saj to ne bi bila tako težka stvar!” je kačel spet Ledinek. “Gozd se bo natančno premeril, drevje se bo preštelo in izmerilo, nikomur se ne bo zgodila krivica. Stalo pa tudi ne bo toliko, ker bo odpadlo na vsakega nekaj!”

“Da, tako je! Ledinek ima prav!”

“Ne, nima! Koren je govoril za vse, ki imajo kaj pameti!”

“Kar takoj naj se izkaže, kdo je za delitev in kdo je proti njej!” je vpil Ledinek. “Kdor je zanjo, naj dvigne roko!”

Tedaj je Koren planil proti njemu.

“Ledinek, ne hujskaj ljudi in ne delaj greha! Kdo je soseskin župan, ki ima pravico odrediti glasovanje? Ti ali jaz?”

Med njima je nastalo divje prerekanje, v katerega so posegali z vseh strani. Soseščani so se razdelili v dva tabora. Tistih, ki so bili za delitev, je bilo več, toda nasprotniki so imeli več moči, ker so imeli v svojih rokah večje pravice. Vsaka pravica je namreč štela za štiri glasove. Vendar so prvi vztrajali, naj se takoj izkaže, koliko jih je za in koliko proti.

Ledinek je iztrgal Curku knjigo z imenikom soseščanov in začel klicati po imenih.

“Borič! Za ali proti?”

“Za!” se je glasil odgovor.

“Godec, piši! Dva glasova za!”

Nastala je takšna tišina, da ni bilo slišati drugega kakor zamolklo šumenje gozda in posamezne klice. Ledinek je klical tako naglo, da ni imel nihče časa vprašati soseda, kako se bo odločil. Sredi gozda samega se je porodilo vprašanje in je zahtevalo odločen odgovor. Vendar se vsi niso upali odločiti po svoji želji. Nekateri mladi gospodarji so imeli doma še očeta ali mater in so dejali “proti”, čeprav so bili “za” in bi radi imeli svoj košček gozda. Drugemu je bilo spet težko zaradi žene, ki je bila doma in bi jo bilo treba prej vprašati. Preveč nepričakovano je prišlo. A nič ni pomagalo. Morali so se odločiti. Ledinek je klical dalje.

“Pišorn!”

“Proti!”

“Godec, napiši; štirje proti!” je zaklical Koren kakor na iglah.

Pet soseščanov jo odšlo že prej domov. Zato je manjkalo dvanajst glasov. Vendar je vladala napeta tišina, ko so jih že v mraku preštevali.

“Sto in devet za delitev, osem in petdeset pa proti!” je razglasil Ledinek.

“To ni veljavno! Kdo je že videl v gozdu glasovanje?” so ugovarjali oni, ki so glasovali proti. “Župan bo vodil glasovanje, Curk pa bo pisal! Ti nimaš nobene besede?”

“Sicer pa še ni nobeden zmagal!” je pojasnil Koren z drhtečim glasom. “Za delitev bi bilo treba sto dvajset glasov. Odločilo bi onih dvanajst, ki jih ni tu! Glasovati bo treba še enkrat?”

Med srditimi prepiri in ugibanji, za kaj se bo odločilo onih pet, so v trdem mraku zapustili gozd.

Koren je odhajal s Pišornom in še z nekaterimi med zadnjimi. Bil je vznemirjen; čutil je, da so se zmajala tla dobri stvari, ki je služila njim in prednikom že skoraj sto petdeset let in bi mogla potomcem ie stoletja. Zdaj bo moral kakor pred leti, ko je Ledinek razburil sosesko, vsakemu posebej razložiti, kakšno zlo bi pomenila delitev.

V temi se je vrnil domov.

Ko je prišel do razsvetljenih okenj prednje sobe, je zagledal ob peči Veroniko in Tonča, ki sta se živahno pogovarjala in smejala. Za hip mu je zastal korak, vendar je vstopil, kakor bi ne bil opazil nič posebnega.

“Dober večer Bog daj!” je pozdravil in sedel za mizo.

Veronika je odšla po večerjo. V očetovem glasu je čutilo hlad. Tonč pa, ki je zadnje čase pogosteje zahajal h Korenovim, je dejal smeje:

“Dolgo ste se dajali! Nikoli ne gre brez prepirov!”

“Ne gre, ker nekateri hočejo vse požreti, drugi pa delajo samo zgago.”

“Najbolje bi res bilo, da bi vse skupaj razdelili!” je nadaljeval Tonč in se ozrl po Veroniki, ki je vstopila z večerjo, da bi mu mogoče tudi ona pritrdila. Veronika je postavila brez besede večerjo pred očeta in sodla na drugi konec mize.

“Tudi tvoj oče je teh misli! A to je greh, hujši kot tatvina!”

Te besede je Koren izgovoril s takim glasom, da si Tonč ni upal nadaljevati pogovora. Veronika je spoznala, da se je moralo v gozdu zgoditi nekaj hudega. Ker Koren ni več spregovoril, je Tonč rekel še nekaj vsakdanjih besed in se poslovil.

Niso še utihnili odhajajoči koraki pred hišo, ko se je Koren ozrl na hčerko in jo vprašal:

“Ta je bil pod oknom?”

Veronika je zardeča ko rak. Koren pa je vstal in spregovoril, kot bi udarjal s težkim kladivom:

“Ta ne bo pri nas gospodaril! Kovač naj ostane kovač, k naši hiši pa bo prišel kmet, ki bo skrbel za grunt in mu bo sveta tudi soseska!”

ČETRTO POGLAVJE

Naslednjega jutra je Veronika vstala prav tako zgodaj kakor vedno, čeprav ni spala vso noč. Pripravila je zajtrk, pomagala nakrmiti svinje, oblekla Miciko, nato pa odšla z drugimi na njivo pulit zadnjo repo. Mrzlo je že bilo, zeblo jo je v roke, a ni bilo časa, da bi mislila na mraz. Zvečer so obrezovali dolgo v nič. Velik kup so je imeli. Ljudi je prišlo iz vse vasi. Še hladneje je bilo kakor podnevi. Obrezovači so imeli, da so izrezali cimo. Peli so in si pripovedovali šale. Tudi o delitvi gozdov so govorili. Mnogo jih je bilo za delitev, a niso si upali preveč glasno povedati svojih misli, ker je Koren vlekel vsako besedo na uho in je vsakogar takoj ostro zavrnil.

Ložnica pa je le povedala svoje:

“Naj imajo tako ali tako, nam siromakom tako nihče nič ne da! Zdaj pohaja Curk ves dan s puško na rami po gozdovih, da ne smeš odnesti debelejše veje, potem si bo pa stražil vsak svoje!”

Tonča ni bilo. Ženske so takoj opazile in so se jele natihoma pogovarjati o tem. Ta in ona beseda je dospela tudi do Veronike, ki je navidez delala prav tako brezbrižno kakor ostali. Malo pred koncem pa je le prišel s tremi fanti. Nekje konec vasi so obrezovali, pa so se vračali. Pili so že likof, zato so bili glasni. Nekateri so jih s hrupom pozdravili, Koren pa jim je vrgel v pozdrav:

“Če vas dozdaj ni bilo, bomo obrezali tudi tole brez vas!”

“Če je tako, bomo pa samo gledali!” je zaklical eden izmed fantov in sedel na prazen voz v bližini. Tonč se je nekaj obotavljal, a ker sta tudi ostala dva sedla, se jim je pridružil. Veronika ni dvignila pogleda k njim. Koren pa je puhal dim iz pipe in se jezno oziral. Ker so bili došli fantje precej vinjeni, so začeli dražiti dekleta. Njihovi fantje, ki so obrezovali poleg njih, so se potegnili zanje. Kmalu se je vnel prepir. In že je prifrčala proti vozu debela repa in zadela najglasnejšega razgrajača.

“Kdo jo je zagnal?” je le-ta kričal in se preteče približal.

Vse je umolknilo.

“Kdo je bil, da mu preštejem rebra, če jih še kaj ima?” Fant je segel v žep.

“Štef, pojdi spat in si odnesi repo s seboj za pod glavo!” mu je odgovoril nekdo.

Nekaj fantov je vstalo in si stopila nasproti.

“Mir, fantje, mir!” so vreščale ženske. “Saj je še dovolj repe, to poprej obrežite, potem se pa lotite svojih puhlih glav!”

Zdaj je postalo tudi Korenu preveč, dvignil se je in jezno zavrnil došle fante:

“Pojdite, odkoder ste prišli! Tepli se ne boste pri nas! Opravite to drugod!”

“Če smo odveč, pa pojdimo!” je zaklical Tonč, ki je dotlej molče sedel na vozu, in naglo odšel. Ostali so mu sledili, žugajoč onim, ki so spet posedli k dekletom.

Po tem dogodku so skoraj brez besed nadaljevali. Čutili so, da se je zgodilo več, kakor je bilo videti na prvi pogled.

Šele ko so ljudje odšli in se je tudi Koren odpravil spat, je Veronika lahko odšla v svojo sobico in šele zdaj je imela toliko časa, da je lahko premišljala tudi o sebi. A bila je tako utrujena in zmedena, da je sedla na posteljo in samo strmela v steno pred seboj. Micika je že trdno spala, petrolejka je počasi ugašala, glasovi na vasi so že potihnili, ona pa se ni mogla oprijeti ene same misli in je domisliti.

Trkanje na okno jo je predramilo. Petrolejka je samo še motno brlela, saje so sedale na cilinder in po sobi se je širil smrad po petroleju. Planila je k njej in jo upihnila.

“Veronika! Veronika!” je klical Tonč.

Naglo je stopila k oknu.

Tonč jo je prijel za roko in iskal njenih oči. Veronika se je zavedala, da je ne bi smel držati, da bi mu morala razodeti očetovo voljo, da bi mu morala dati roko v slovo in zapreti okno za njim in ga nikoli več odpreti. A tega ni mogla; pustila je svojo roko na njegovi, ki je bila močnejša in toplejša od njene, in čakala, da bo spregovoril. Čez dan je morala misliti le na delo. Kaj pa je bila njena ljubezen v primeri s skrbjo za prostrana Korenova polja, za polne hleve, svinjake in kleti? V primeri z gruntom ni pomenila nič. Nihče ni zanjo vedel, nihče ni govoril o njej. Zdaj pa je čutila samo njo.

Šele čez dolgo se je Tonč oglasil.

“Oče so hudi name. Povej, ali samo zato, ker sta prišla z mojim očetom navzkriž?”

Govoril je bolj zamolklo kot navadno.

Veronika mu je odgovorila s solzami, ki jih ni mogla več zadržati.

“Torej je še nekaj drugega vmes?”

“Je!” je priznala. Iztrgala je svoje roke iz njegovih, se opotekla k postelji in glasno zajokala.

Tonč se je oklepal železnih križev v oknu in jo šepetaje tolažil. Veronika ni slišala njegovih besed. Vedela je samo, da je to noč zadnjič pod njenim oknom. Niti za hip se ni drznila pomisliti, da bi se uprla očetovi volji. Kakor se je vse, kar je ukazal, izvršilo po njegovem, tako se bo tudi to. Navajena je bila poslušati. Doslej to ni bilo težko, saj je tudi sama živela le za grunt; šele zdaj, ko se ji je v srce prikradla ljubezen, da sama ni prav vedela kdaj in kako, je občutila, kako je brez moči. Strta se je spet približala oknu, prijela Tonča za roko in ga zaprosila:

“Pojdi, da te ne bodo slišali!”

Potem se je vrnila na posteljo. Tonč ji je nekaj časa prigovarjal, potem pa je utihnil njegov glas in temna senca se je odmaknila od okna.

Zjutraj se je lotila dela, kakor da se ni bilo zgodilo nič. Pomagala je spravljati cimo v kozolec in obrezano repo v velike jame na njivi za hišo. Dela je bilo čez glavo. Spet ni bilo časa, da bi premišljala o sebi. A zvečer se je oglasilo srce. Toda ni ga smela poslušati. Silila se je misliti na delo, ki jo čaka naslednji dan. Pred zimo bo treba še toliko in toliko opraviti. Ko je prišel Tonč pod okno, se ji je trgalo srce, a oglasila se mu ni.

Zima se je naglo približevala. Koren je bil zaradi gozdov pogosto zdoma, zato je morala Veronika skrbeti za vse. Kmalu je sneg pobelil travnike in polja. Še na cestah in strehah ga je kljub deževju zadnjih dni nekoliko ostalo, da so se otroci lahko kepali in delali snežne može. Za Jokca je napočil pravi čas. Komaj je prišel iz šole, že se je izgubil na vas in se potepal do večera.

Vračal se je z nabreklimi in rdečimi ušesi, ki so mu štrlela na vsako stran, kakor da ne bi bila njegova. Natihoma se je zavlekel v hlev in ti vzel vile v roke ter začel kljub prezeblim rokam ogibati gnoj izpod krav.

Kmalu je prišla Veronika molst. Posvarila ga je z besedo — prejšnje dni bi bila zapela šiba — in sedla k prvi kravi. Mleko je v dolgih belih curkih polnilo žehtar. Če te je krava prestopila, je brizgnilo kam drugam, a Veronika je hitro uravnala curek v pravo smer. Potem je Jokec pripustil telička. Ker je bil že velik, se je zaletaval kravi v vime, če ni bilo dovolj mleka za njegovo požrešnost. Jokec ga je ob takih prilikah oplazil z vrvjo. Za nekaj časa je bilo dobro. Vlekel je lepo počasi. Mleko mu je curljalo v goltanec, da je imel gobec bel in penast. Pa se je spet spozabil in jo z vso močjo butnil v vime, da se je bolestno prestopila. Končno je prišla v hlev še Micika, prinesla je s sabo lonček. Veronika ji je nalila toplega mleka do roba. Micika je sedla kam v slamo in ga prav tako slastno pila kakor sivi teliček. Malo so govorili, slišati je bilo le dva curka mleka, ki sta polnila žehtar, teličkovo sesanje in prežvekovanje krav.

Veronika je bila videti v svitu leščerbe, ki je visela na zidu nad njo, starejša, kakor je bila v resnici. Če je pogledala po Tomaževih otrocih in ju pokarala, je storila to prav tako kakor nekdaj njena mati. Ker je bila visoka in močna, sta se je otroka tudi bala.

Kot deklica je imela sicer lep, poln obraz, toda brez miline njenih let. Le kot jesensko nebo modre oči so se včasi prisrčno zasmejale ali se otožno zagledale preko širnih ravenskih polj. Z leti ji je zginil tudi ta smeh. Zrastla je v močno dekle s polnimi prsi, krepkimi rokami in lepimi boki, v obraz pa je bila še hladnejša ko prej. Še pri petju in smehu ji je bil obraz nekako trd, toda pravilno izoblikovan in na svoj način lep. Šele s Tončem so se ji lica rascvela in ji je telo postalo prožnejše. Pogosteje je postajala pred zrcalom ali se večkrat na dan mimogrede ozrla v okno, si pogosto popravljala svetle lase, si poskušala rute, izbirala predpasnike in se sploh lepše oblačila. V obraz ji je legla rahla nežnost.

Zadnje čase pa ni več toliko pazila na obleko, obraz ji je postal spet resen, trd. V hiši so čutili, da je spet samo to, kar je bila zadnji leti, namreč dobra, a stroga gospodinja, ki je imela le malo časa za šalo in smeh.

Toda k vajam kljub vsemu ni prenehala zahajati. Začela je, pa bo tudi končala, si je rekla. Takoj po vseh svetih so imeli prvo vajo; pozneje so utegnili vaditi le ob nedeljah; a zdaj, ko je bilo glavno delo mimo in je sneg zagrnil ravnino, so se resno lotili igre.

Ko je bila z delom gotova in je spravila Miciko spat, se je odpravila k Skledarju, kjer so fantje v veliki sobi postavili oder. Prihajala je med zadnjimi. Medtem ko so vadili prizore, v katerih ni nastopala, je sedela kje v kotu in se učila vlogo. Tonč je postajal med fanti in ni govoril z njo več kakor s katero koli drugo. Veronika je opazila, da celo manj. Kako vse drugače si je predstavljala pred tedni te vaje! Včasi ji je bilo tako bridko, da bi pognala vlogo po tleh in zbežala domov. A premagala se je. Ni hotela, da bi vedeli, kaj se dogaja v njej. Govorila je s Tončem o vsakdanjih rečeh, čeprav so ji silile na jezik drugačne besede in čeprav je čutila, da se tudi za Tončevimi skriva nekaj drugega.

V prizorih, kjer je morala kot Micka govoriti trdo in mrzlo s svojim Janezom — Tončem, ji je bila beseda premehka.

“Veronika, ne tako ljubeznivo!” jo je učil učitelj Marn. “Misli si, da si s Tončem v jezi, pa bo šlo!”

V prizorih pa, ko sta se z Janezom spet pobotala in se našla, ji je bila beseda preveč okorna in hladna.

“Veronika, poglej ga lepše, misli si, da ga imaš res rada!”

“Saj ga tudi ima!” se je oglasilo od nekod.

Veronika bi bila ob takih prilikah najrajši pobegnila ali pa padla Tončku v objem in mu povedala še lepše besede, kakor ji je narekovala vloga. Po vaji je prva odšla domov. Pazila je, da ni mogel Tonč za njo. A z vsakim večerom je čutila jasneje, da ne bo dolgo zdržala. Težko je pričakala predstave, a še bolj se je bala, ker je vedela, da ga poslej niti videla ne bo več.

Na predstavo je prišlo mnogo ljudi. Radi so zahajali k igram. To jim je bila najljubša zabava poleg luščenja, furežev, gostij in drugih domačih zabav.

Veronika je igrala kakor še nikoli. Čutila je, da je zanjo na odru resnica. Ko bo zavesa padla, ne bo več Micika in on ne Janez, bosta le Veronika in Tonč, ki se ne smeta imeti rada, ki se ne bosta mogla nikoli vzeti, ki se bosta morala po tej igri za zmerom posloviti. Tonč je med odmori iskal prilike, da bi spregovoril z njo na samem, toda vselej se mu je izmaknila, včasi pa ju je tudi kdo zmotil. Po igri so igralci kakor navadno posedli za skupno mizo in zapeli. Sredi zabave se je neopazno izmuznila za oder, da bi si poiskala obleko in odšla domov. Tu jo je našel Tonč. Imela je culo že pripravljeno. Ko ga je zagledala, je obstala za trenutek na vratih in spregovorila s trpkim nasmehom:

“Micka ne bom več!”

Tonč je stopil bliže. Besede so se trgale iz njega:

“Veronika, je tako hudo? Ali ni pomoči?”

Sklonila je glavo, predjala culo iz desne v levo roko in odvrnila tiho:

“Oče ne snejo besede, saj jih poznaš. Ni se jim mogoče upreti!”

Nista našla več prave besede. Veronika je stala na vratih, ki so vodila na plano, Tonč pa nekaj korakov pred njo. Onostran zastora v dvorani je šumelo in kipelo, razposajeno življenje: petje, trkanje s kozarci, harmonika in ples.

“Veronika, sedi sem, da se pomeniva!” je končno spregovoril Tonč, jo prijel za roko in potegnil k sebi.

Sedla sta la klop za odrom.

“Čuj, Veronika, je nadaljeval, iščoč pravih besed. “Kovač sem, pojdiva v svet! Dela je dovolj, samo da imam roke. Ni treba, da sva doma!”

Veroniki so pele njegove besede. Udajala se je njegovi roki, s katero jo je privijal k sebi. Vsa je zdrhtela, ko so jo oklenila popolnoma in se njegove ustnice vsesale v njene. Nekaj trenutkov je minilo, ne da bi se zavedala česar koli. Zdelo se ji je, kakor da je še vedno Micka in jo Janes poljublja. Ko pa je opazila culo, ki ji je zdrknila na tla, se je zavedela. Iztrgala se mu je iz objema in planila proti vratom.

“Tonč, samo pri nas, drugod zame ni sreče!” je vzkliknila, odprla vrata in zbežala v temo.

Tonč je napravil nekaj korakov, potem pa je obstal in se zastrmel v zaprta vrata.

PETO POGLAVJE

Sneg je zapadel v tretje in obležal.

Otroci so ga spočetka gazili do kolen, dokler ni Jok potegnil z občinskim plugom gazi. Mogočne kmetske hiše ob glavni cesti niso ničesar izgubile, revne in s slamo krite koče gostačev in kočarjev ob stranskih cestah in poteh pa so bile pod debelo snežno odejo videti še manjše in bornejše. Sneg jim je segal skoraj do oken in jim potlačil streho še niže. Šele zdaj se je pokazala vsa njihova revščina in nebogljenost. Njihovi prebivalci so ga sicer hiteli grabiti s streh, a to ni nič pomagalo, kajti potem ga je bilo toliko na tesnem dvorišču, da je segal prav do strehe. V tem ko so med letom tod hodili kmetje na polja, zdaj na zimo niso imeli tu nobenih opravkov. Koče so bile osamljene in zapuščene. Če bi se katera zrušila pod svojim pretežkim bremenom, na vasi tega ne bi niti zvedeli, in če bi po naključju, bi samo zmajali z ramami, stara je bila, ni je škoda. Sredi vasi pa je bilo živahno. Otroci so se podili po zglajeni cesti, sani so drevele mimo in zvončkljale ves dan, često tudi ponoči.

Kjer se je poleti pred cerkvijo zelenila precej obsežna trata, so bile vsak dan silne bitke. Otroci so porabili vsak čas, da so preizkušali svoje moči. Tudi oni so se razdelili: za delitev in proti njej. Jokec je bil seveda na dedovi strani in se je junaško bil proti onim, ki so hoteli razdeliti gozdove.

“Kaj boste le vi!” mu je neki dan, ko so se vračali tam mimo iz šole, zaničljivo zaklical Godčev Franček. “Nas bo več! Mi bomo zmagali!”

“Figo! Ne boste!” ga je zavrnil Jokec in segel v sneg ter se ozrl po tovariših.

Takoj jih je nekaj pristopilo na njegovo stran, drugi so se pridružili Godčevemu. Začele so padati debele kepe, a tudi krepke besede.

“Kaj boste vi! Kje vas je še kaj!”

“Razdelite si rajši svoje gnojišče! Naših gozdov si ne boste!”

“Naši so bolj ko vaši! Mi imamo večje pravice!”

Končno so padale samo še kepe; če kdo ni bil dovolj uren, so ga nasprotniki ujeli in mu natlačili snega za vrat. Posameznih besed ni bilo mogoče več razločiti, slišalo se je le kričanje in vpitje. Kepe so švigale sem in tja kot bele strele. Šele ko so jim postale roke rdeče od mraza in so bili beli kakor sneženi možje, so odnehali. Navadno ni zmagala nobena stran. Padlo je le nekaj ostrih besed, končno pa so se odpravili domov kot pravi prijatelji. Nobeden ni mislil več na gozdove in delitev.

Ostala vas pa ni niti za hip pozabila nanjo. Večina se jih je že bila odločila, druge so skušali pridobiti na svojo stran oni, ki so se že odločili. Za pogovore je bilo dovolj časa in prilike. Gozdovi na Smrečniku in pod njimi pa so ležali pokojno pod snegom in čakali, kako bodo odločili njihovi lastniki.

Koren je vztrajno obiskoval poedine soseščane in jim dokazoval, kakšna poguba bi bila za vse in vsakogar posebej, če bi si jih res razdelili. Obenem je pobiral podpise proti delitvi, da bi na prihodnjem zborovanju vse soseske, kjer se bo odločila usoda gozdov, že vnaprej preprečil vsakršno glasovanje. Pri Skledarju so imeli njegovi pristaši vsako nedeljo pogovore o tej stvari.

“Ali imamo sploh pravico do tega?” je vprašal Koren ves razgret ob neki taki priliki. “Naši predniki so nam jih ohranili sto petdeset let, mi pa jih naj zdaj raztrgamo? Če bi bili že oni spoznali, da bi bila delitev pametnejša, bi jih bili že davno razdelili! Tako pa so jih obdržali skupno, ker so vedeli, da je bolje tako. Mislite, da bi danes imeli vsi tisti Ravenčani gozd, ki imajo pravico v njem? Nikoli! Mnogi ne bi imeli ničesar!”

Kmetje so prikimali in pritrjevali.

“Prav imaš, Jakob!”

“Še nekaj drugega je!” je nadaljeval Koren. “Če bi se jim res posrečilo, da razdelijo gozdove, vedite, da ne bo dolgo ostala cela tudi gmajna! In kaj bomo brez nje? Ko ljudje začnejo noreti, znore popolnoma.”

“Hrastnik, na, tu imaš in podpiši!” je zaklical Pišorn in pomolel polo papirja mlademu gospodarju, ki je šele pred leti prevzel posestvo in se še ni odločil na nobeno stran.

“Nič ne premišljuj, kar podpiši!” so mu prigovarjali nekateri.

Hrastnik je vrtel list v roki in se ni mogel odločiti. Tudi on bi rad imel košček gozda, a skrbelo ga je, kje bi dobil pastirja za svoji dve kravi, če bi prišlo tudi do razdelitve gmajne.

“Le podpiši, da nas bo več!” je silil Pišorn. “Tisti, ki so pametni, so že vsi podpisali!”

Hrastnik je končno le podpisal.

“Koliko jih pa prav za prav že imamo?” je vprašal nekdo.

“Hrastnik je tri in petdeseti!” je povedal Pišorn.

“Še vedno nas je premalo!” je spoznal Curk.

Pogovor je nanesel še na druge, ki se tudi še niso odločili. Za vse tudi niso vedeli, ali se res še niso odločili ali pa so že podpisali Ledinku, a tega niso hoteli priznati. Sploh ni nihče natanko vedel, koliko glasov ima Ledinek. To jih je najbolj skrbelo. Da rešijo gozdove, jim je potrebno vsaj šestdeset glasov.

“Toliko pa jih bomo dobili!” je ponavljal Pišorn, prepričan, da bodo zmagali. Koren je bil opreznejši in nezaupljivejši. Poznal je ljudi in vedel je, da so lačni zemlje kakor volkovi.

Veronika se sprva ni zanimala, kaj se dogaja na vasi. Ni imela časa, da bi premišljevala še o tem. Pri igri je bila še tišja in se je izogibala vsakršnih pogovorov. Po dnevi je delala, na večer pa z drugimi luščila fižol, koruzo, bučnice ali kar je pač bilo na vrsti. Pela je, se tudi smejala in celo pripovedovala šale, a vse kakor mimogrede. Nič ji ni seglo do srca in nič ni prišlo iz njegovih razbolelih globin.

Koren se je vedel proti njej kakor vedno. Z ničimer ni pokazal, da vidi njeno trpljenje, ni je spraševal, ni oprezoval za njo. Kakor da ni dvomil niti trenutek, da bi se moglo zgoditi drugače, kakor je hotel. Imel jo je rad. Rajši ko ostale otroke, le od nekdaj. Saj jo je dobil, ko ni več mislil, da je mogoča takšna sreča. Ko jo je Polona, njegova druga žena, porodila, mu je bilo že pet in petdeset let! Mnogo bolj mu je prirastla k srcu kakor vsi štirje sinovi. Zdaj mu je pet in sedemdesetletnemu starčku ostala prav za prav samo ona. Želel ji je le srečo. Srečo, kakršno ai je zamišljal zanjo on sam.

Prav to njegovo zaupanje je bilo močnejše kakor vse drugo. Polagoma je Veronika le postajala dovzetnejša za to, kar se je dogajalo okoli nje. Še jo je bolelo nekje globoko v srcu, a čedalje manj. Očetova volja jo je vso prevzela. Naposled tudi njegova borba za sosesko. Bila je odločno na njegovi strani.

Neki večer je Pišorn ostal spet dolgo pri očetu. Zadnje čase je pogosteje prihajal, prinesel je pokazat vsak nov podpis. Ugibala sta, kako naj pridobita tega in onega. Končno se je še Veronika, ki je dotlej molče šivala na drugi strani mize, vpletla v pogovor.

“Kdo ima pri onih tak jezik, da ga vse posluša?” je vprašala.

“Kdo?” je odgovoril Pišorn počasi in okorno zamahnil z desnico, kakor je bila njegova navada. “Ledinkovi!”

“Vsi?” se je zavzela.

“Vsi!” je pritrdil Pišorn. “Najprej je začel stari, potem še Jernej, a nanj nihče ni dal mnogo, zdaj pa ima glavno besedo Tonč. Posebno mladi gospodarji, ki bi takoj radi imeli vse, mu gredo na limanice!”

Veronika se je nagnila nad šivanje in ni več spraševala.

Koren pa jo je pomenljivo pogledal in dejal proti njej:

“Vidiš, takšen je! Nič mu ni svetega!”

Šele čez dolgo je vrnila očetu pogled. Postalo ji je laže, čeprav sama ni vedela čemu.

Odslej je še bolj živo spremljala očetovo borbo in včasi je celo sama posegla vanjo.

Ledinkovi pristaši so se zbirali pri Graharju, krčmarju na koncu vasi. Pili so manj kakor nasprotniki pri Skledarju, zato si su bolj gasili žejo ob Ledinkovih besedah in mislih na lep košček gozda, do katerega jim je manjkalo še vedno ducat podpisov.

“Te pa bomo dobili! Še dve tedna je časa!” je vzkliknil Ledinek tisto nedeljo, ko mu je Tonč pridobil tri glasove. Ker so bili v gostilni nekateri, ki še niso dali nikomur svojega glasu, drugi pa so se zadnje čase nekaj pomišljali in je bilo že nevarno, da bodo na zborovanju glasovali drugače, kakor so podpisali, je Ledinek še enkrat razložil, kar jih je najbolj skrbelo.

“Vse se bo izvršilo po pravici! Nihče ne bo prikrajšan! Kdor bo dobil slabši gozd, bo dobil nekaj denarja. Tisti pa, ki bo dobil najlepši les, pa bo drugim plačal. Ne bo nikake krivice in goljufije, o vsem se bomo lepo pomenili!”

“Če ne bo spet tako, da bodo bogatejši kmetje pograbili najlepše, nam pa bo ostala poseka!” je rekel nekdo in ostali so pritrdili njegovi bojazni.

“Ni se nam treba bati; pervo besedo bomo imeli mi, ki smo stvar sprožili! Mi si bomo vzeli, kar bo nam najbolj prav, oni pa naj imajo ostalo!”

“To je dobro! To je pravično!”

“Pomislite, za koliko smo bili doslej ogoljufani leto za letom! Ni bilo tako le zadnja leta, tako se je dogajalo že pred desetletji in desetletji; bogatejši je gulil revnejšega. Izračunajte! Vsako leto samo eno smreko; koliko je to v desetih, dvajsetih letih! Lep gozd! Odslej pa tega ne bo več! Vsakdo bo imel svoje, bo sekal, kakor in kadar bo hotel! Doslej pa je bilo tako, da si moral vzeti, če ti je bilo potrebno ali ne, zdaj boš posekal, če ti bo kazalo, sicer boš pustil rasti. In tvoje bo! Če pa zdaj rečeš, da so soseskini gozdovi tudi tvoji, ti oponese kak Leskovar ali kdo drugi, da je prokleto malo tvojega!”

To je bilo res in ljudje so podpisovali. Da, tako bodo končno le vedeli, koliko je njihovega! Tudi mnogo premožnejših kmetov je pristopilo na Ledinkovo stran; upali so, da si bodo izbrali najlepše kose, ker so imeli velike pravice.

Vendar se Dolinšek, ki je takrat v gozdu dal glas Ledinku, le ni mogel odločiti.

“Saj je še čas,” je zavračal Ledinka, ki je silil vanj. “Glavno je, da ti dam glas na zborovanju.”

“Kaj boš premišljal, saj je vendar kakor na dlani!” so tudi drugi dregali vanj.

Dolinšek pa ni maral izreči zadnje besede. Hotel je še enkrat premisliti. Lepo je bilo, kar je govoril Ledinek, a tudi Koren je imel prav.

Nekega dne, ko je sonce prijetno sijalo, se je popoldne odpravil proti Smrečniku. Do Črnca je bila pot lepa, onkraj potoka pa je vodila le ozka gaz na gmajno in še slabša na Smrečnik. A ni se obotavljal. Moral si je ogledati, kako in kaj.

Počasi je stopal po ozki gazi, ker se mu je noga zdaj pa zdaj udrla globoko v sneg. Smreke so se pripogibale pod debelo belo odejo. Vse naokoli je vladala tišina, le zdaj pa zdaj je prasknilo in sneg se je usul z veje. A živega glasu ni bilo slišati. Proti vrhu je postalo nekoliko bolje. Ker so rastle tod večje smreke, ni bilo pod njimi mnogo snega. Sredi njih se je ustavil. Začel se je natančneje ogledovati. Obdajale so ga lepe in mogočne smreke.

Tu bi že imel, si je rekel. Lepo mu je bilo ob misli, da bi bil to njegov gozd. Z očmi je premeril, do kod bi približno segalo njegovo; preštel je najlepša debla in zadovoljen je bil.

Da, tu in nikjer drugje!

Potem se je spomnil Ledinkovih besed, da bo moral tisti, ki bo dobil boljše, doplačati. Kje pa naj vzame denar? ga je zaskrbelo. Ne, potem je že bolje, da vzamem nekoliko slabše, se je odločil in se spustil po Smrečniku navzdol. Ustavil se je tu in tam in iskal primernega kosa. Prišel je v majhno globel. Tu bi bilo! si je spet rekel. A po podrobnejšem presojanju je spoznal, da leže sredi globeli večje in manjše mlake in je les slab. Ne, to ni zame! Stopil je dalje.

Sneg je bil spet visok, ker je postajal gozd redkejši. Spet je našel nekaj primernega. Na prvi pogled je bil navdušen, a čez čas se je prepričal, da so skoraj sami bori! Pa bom vzel poseko! si je dejal naposled, ko je prišel do prostrane planjave, iz katere se je le tu in tam dvigala slabotna breza. Tanke črne veje so molele v zrak in delale planjavo še bolj zapuščeno. Tu bi dobil velik kos, si je govoril, posadil bi ga in imel bi gozd, da mu ne bi bilo para! Čez čas pa je le pomislil: toda kdaj mi bo zrastel? V dvajsetih, tridesetih letih! Kaj pa dotlej? Ne, tudi s tem ni nič!

Nejevoljen se je vračal. Če bi mu dali ves gozd, ne bi vedel, kje bi si izbral. V resnici pa mu bodo dali nekaj in ga ne bodo niti vprašali, ali mu je prav ali ne. In če mu dado tisto tam v globeli ali pa poseko?

Ne, Ledinku ne bo tako hitro podpisal! se je naposled odločil.

Prihajal je do prepričanja, da je navsezadnje doslej, kljub vsemu bilo še najbolje. Vsako leto je nekaj dobil: pet, šest smrek, voz hoste, in vsaj dva listja. Če dobi poseko, pa deset let ne bo imel niti listja niti drv.

Onkraj Črnca ga je došla Veronika, ki se je vračala iz mlina.

“Bog daj, Dolinšek! Kje ste bili v tem snegu? Ste si že izbrali svoj kos?” ga je pozdravila in vprašala v šali.

“Kaj bi si le izbral! Še ne vemo, kako bo,” je dovrnil v zadregi.

“Če se bo razdelilo, bo slabo!” je potrdila njegovim mislim, naposled pa ga je vprašala naravnost. “Ali ste jim že dali svoj glas?”

Ni mogel drugega, kakor zanikati.

“Potem pa podpišite očetu!” je vzkliknila in ga potegnila za rokav, ko je hotel zaviti proti domu.

Dolinšek se je nekaj obotavljal, češ da je še čas, končno pa je le odšel z njo in podpisal. Ko se je Koren vrnil, mu je ponosno pokazala nov podpis.

“Tega sem vam jaz pridobila.”

Koren jo je toplo pogledal in popravil:

“Sebi in svojim otrokom in vsej soseski si ga pridobila!” —

Tedaj pa je povzdignil glas enonogi invalid Smeh. Na robu vasi je imel svojo leseno in s slamo krito kočico, ki je bila vsej vasi v sramoto in ob katero se je spotaknil že marsikdo, posebno, ker je stala ob glavni cesti. Kdor se je pripeljal z železniške postaje v Ravne, je najprej zagledal njo, in njegov vtis o vasi je bil vse prej kakor ugoden. Tako so modrovali bogatejši kmetje in se jezili na strelo, ki je vselej treskala mimo, in na Smeha, da si ne postavi druge hiše ali pa da ne pride tako na psa, da bi jo kdo kupil in podrl. Smeh pa je posedal pred kočico vsej vasi navkljub in se smejal: “Za kogar ni dovolj lepa, naj mi postavi drugo. Jaz sem zadovoljen z njo!” Okoli koče je imel nekaj pedi zemlje, v koči pa osem otrok. Za nogo je dobival invalidnino, nekaj pa je zaslužil tudi z delom, vendar ga kmetje niso preveč radi jemali, češ da ni zmožen dela. V resnici pa ga niso marali zaradi njegovega ostrega jezika.

Takoj ko se je začel pogovor o delitvi, je bil odločno proti njej in je potegnil za seboj večino kočarjev, ki niso imeli pravice do gozdov. Spoznal je, da pridejo z razdelitvijo ob suha drva in storže, ki so jih doslej smeli brezplačno pobirati, poedini kmetje pa bi jim lahko prepovedali tudi nabiranje gob, borovnic in želoda. To je bila njihova stara pravica, ki so jim jo hoteli soseščani že večkrat vzeti, a jim je niso mogli, ker so jo imeli zapisano v listini, s katero so nune nekoč podarile ravenskim kmetom gmajno in gozdove.

Res, da te listine ni imel nihče v Ravnah, ne soseska in tudi ne kočarji, tudi ni nihče vedel, kje se nahaja. Toda iz roda v rod se je prenašalo izročilo o njej. Zato je ostro napadal Ledinka in njegove; nekajkrat je tako udaril s svojo leseno nogo pri Skledarju ob tla, da so zacingljali kozarci po mizah in so ga začeli gledati kmetje prijazneje. Potem pa je kot bi odrezal utihnil. K Skledarju ga ni več bilo. Zahajal pa je v poedine koče, kjer so imeli tajne pogovore, da nihče ni prav vedel, za kaj gre.

Zadnjo nedeljo pred soseskim zborovanjem pa se je nateplo h Graharju po večernicah toliko ljudi, da sta bili obe premajhni. Prišli so vsi kočarji iz Raven in tudi nekaj gostačev. Mnogi še niso prav vedeli, čemu so se zbrali. Nerodno jim je bilo, žulili so svoj četrt med rokami in se zbegano ozirali po drugih. Poedini kmetje, ki so bili že prej v gostilni, so radovedno čakali, kaj bo. Smeh je naposled spregovoril. Dvignil se je izza mize za pečjo, se oprl na svojo leseno nogo, da je bil še višji kot navadno, in začel pretrgano in sunkovito.

“Mnogi že veste, za kaj gre. Drugim bom povedal, da boste vedeli vsi. Razdeliti si hočejo gozdove, ki so last soseske in kjer smo imeli mi ie od nekdaj svoje pravice. Razdeliti si jih hočejo, ne da bi vprašali tudi nas!”

Tisti, ki so vedeli, kakšna je ta stvar, so jezno vzklikali, ostali pa so odprli od začudenja usta in niso vedeli, kaj naj porečejo.

“Stvar je namreč takšnale,” je nadaljeval Smeh. “Brez nas ne morejo storiti nič, kajti mi imamo že staro pravico do suhljadi, storžev, gob in drugih gozdnih sadežev. Poznamo kmete, zato tudi vemo, da bi to pravico zgubili, če si razdelijo gozdove. Zaradi tega smo bili ves čas proti delitvi. Toda tu vmes je še drugo, važnejše!”

Spil je požirek vina in se ozrl po navzočih, ki so napeto prisluhnili.

“Vsi vemo, da je dobila pred davnim časom gozdove in gmajno vsa vas! Dobili so jo vsi, naj so imeli veliko ali majhno kmetijo. Dobila jo je prav za prav zemlja naše vasi. Tedaj je bilo v Ravnah le pet in štirideset hiš. Vsaka je imela pri skupni zemlji enak delež. Zdaj pa imate hiše, ki nimajo niti četrtinko pravice, na drugi strani pa take, ki imajo po dve in še več! Na kak način je prišlo do tega? Čisto enostavno: sin si je postavil hišo, oče mu je dal le kos polja, a od pravice na skupni zemlji mu ni odstopil ničesar. Ali je bilo to pravično? Ne! Prav bi bilo, da bi ta sin imel enako pravico do gmajne in gozdov, kakor jo je imel oče! Saj to pravico je vendar dobila vsa ravenska zemlja, ne pa poedinci, ki so tedaj slučajno živeli v Ravnah. Vsa vas je bila sprva soseska, tudi danes bi mi vsi morali biti njeni člani!”

“Tako je! Tako je!” se je oglasilo od vseh strani.

Nekateri še vendar niso razumeli, v koliko se to njih tiče.

“Potemtakem bi bilo edino pravilno, da dobimo tudi mi svoj del. Nič nimamo zoper delitev, a tudi mi moramo nekaj dobiti, vsaka hiša v vasi! Ogoljufali so nas že bog ve kdaj! Dovolj dolgo smo trpeli krivico in so jo trpeli naši predniki! Čas je, da dobimo tudi mi svoje!”

Tako, zdaj so slišali vsi! Nekaterim je bilo, kakor da bi sanjali. Kako? Njim, ki imajo samo borno kočico in pest zemlje, naj gre tudi nekaj gozda in gmajne? Naj bo njihov kos tistega lepega gozda, kamor so hodili doslej drugim podirat drevje in so za svoje težko delo dobili le štor podrtega drevesa? Naj bo njihov del gozdov, kamor hodijo njihovi otroci nabirat suhljadi in storžev in odkoder jih često nažene Curk, češ da sekajo tudi veje?

“Sicer pa tudi drugod dobivajo siromaki zemljo!” je povedal gostač, ki je prišel pred leti s Ptujskega polja. “V Lukovcih so razdelili graščinsko zemljo in vsakdo je dobil košček!”

“Tam deli agrarna reforma!” je vedel povedati nekdo drugi. “Tudi soseskina zemlja naj pride pod agrarno reformo!”

“Nam ni treba agrarne reforme,” ga je zavrnil Smeh, “mi imamo drugo pravico, naša je močnejša in nihče nam je ne bo mogel skratiti!” je končal in udaril s pestjo po mizi.

Kmetje, ki so bili med njimi, so se jim sprva smajali, naposled pa je prišlo do hudih sporov.

“Meša se vam!” je kričal stari Breznik. “Vi niste nikoli nič dobili! Tudi vaši očetje ne, zato vam ne gre niti posušen borovec!”

“Če ne boste dali zlepa, se bomo prijeli drugje, kjer bolje poznajo postave!”

“Še dolgo boste čakali, preden boste dobili to pest naše zemlje!”

“Vas ne bomo vprašali, ali jo daste ali ne!”

“Potem ste pa tatovi in razbojniki!”

“Naša pravica nam jo bo dala!”

“O svetem Nikoli!”

“Še to pomlad!”

Besede so postajale bolj in bolj zbadljive, že so dvigali pesti; nekdo je pograbil kozarec in ga zalučal proti nasprotnikom. A zgrešil je cilj in kozarec se je razletel ob peči. Ni bilo prej miru, dokler niso potisnili kmetov skozi vrata.

Ko se je razvedelo po vasi, kaj zahteva Smeh, je bilo razburjenje še večje.

“Kaj si je le izmislil ta štorklja! Ali je znorel!” so govorili.

Vas je bila kakor pred hudo nevihto. Koren je bil še bolj v skrbeh kakor prej, Ledinek pa je divji tekal po vasi in prigovarjal ljudem, naj bodo pametni, saj to, kar hoče Smeh, se ne more zgoditi. Nič pisanega nimajo v rokah. Soseščani pa so se bali, čeprav jim ni hotelo v glavo, da bi po tolikem času dobili kos njihove zemlje tudi tisti, ki niso imeli dozdaj na njej najmanjše pravice. Pobiranje suhljadi in drugo so jim sami prostovoljno dovolili. To imajo zdaj v zahvalo, še bolj jih je zbegalo, ko so zvedeli, da je Smeh sestavil dolgo pisanje in ga poslal v Ljubljano. Mnogi so slišali, da so zemljo drugod delili, zato so jih obhajale težke skrbi in jih Ledinek ni mogel pomiriti.

“Če so grofom vzeli, lahko še nam!” so govorili v strahu.

“Ne, potem je že bolje, da ostane pri starem!”

Ta klic je postajal od dne do dne glasnejši.

“Ledinek, mene zbriši!”

S temi besedami so prihajali k Ledinku dan za dnem.

“Kar si podpisal, si podpisal, to drži in svoje besede ne moreš vzeti več nazaj!” se je branil Ledinek.

A zaman. Drug za drugim so odpadali.

Na zborovanju je dobil Ledinek le dva in osemdeset glasov. Torej niti polovico!

“Vendar je zmagala pamet!” je vzkliknil Pišorn po glasovanju.

“Zaenkrat še! Do drugega zborovanja ob letu smo brez skrbi!” je pristavil Koren, zavedajoč se, da je največ Smeh pripomogel k zmagi dobre stvari.

ŠESTO POGLAVJE

Po svečnici je vzelo sneg. S streh je lilo in po cestah se je ugrezalo do gležnjev. Sonce je močno sijalo in pihal je topel pomladanski veter. Pozno v noč je šele nehalo kapati s streh, a že sredi dopoldneva se je oglasila v zatohle sobe prijetna pesem tankih curkov. Možje so počakali še nekaj dni, da se je odteklo, potem so zadeli sekire, krampe in žage ter se odpravili na Smrečnik podirat drevje, ki so ga jeseni zlicitirali. V globelih in na osojnih rebrih je še ležal sneg, a bilo ga je komaj toliko, da so se lahko kepali otroci, ki so ob popoldnevih prišli gledat, kako so padale močne smreke.

V gozdu je postalo živahno in hrupno. Razen tistih, ki so podrli pozno pred zimo, so se vsi oatali lotili dela.

Smeh je podiral Leskovarju, ki je imel mnogo svojega in je še pokupil od drugih. Pomagal mu je Naca, ki je imel prav tako le kočo in pest zemlja in ni bil soseščan. Za delo bosta dobila štor in suhe veje. Tako so si v Ravnah siromaki že od nekdaj služili drva.

Toda kje je še štor! Zdaj še stoje veličastne smreke, vrhovi se dvigajo proti jasnemu nebu in se blešče v soncu. Močan veter jih sicer maje, da se s košatimi vejami zadevajo, toda štor tiči trdno v zemlji in se niti ne gane.

Smeh in Naca sta si najprej ogledala vseh pet smrek, za katere sta se pogodila že pred mesecem, in se po dolgem prevdarku odločila, da podreta najprej najdebelejšo, ker je stala najbolj osamljena in ni bilo nevarnosti, da bi padla na druge.

“Pa začniva v božjem imenu!” je dejal Naca, vzel sekiro in začel sekati debelo korenino, ki je gledala polovico iz zemlje. Smeh se je lotil odkapanja ostalih korenin. Zemlja je bila premočena, zato se je nabirala na motiki in ovirala Smehu delo. Še bolj mu je nagajala lesena noga. Čeprav je prestopal z njo previdno, kakor bi ne bila njegova, se mu je pogosto zarila globoko v mehko zemljo, da jo je komaj privlekel spet na dan. Tudi je moral paziti, da ni zamahnil po njej namesto po korenini, kajti povsod mu je bila napoti. Počasi pa je le odkopal zemljo daleč naokoli, da so se pokazale gole korenine; videti je bilo, kakor bi potegnil človeku meso z noge in bi ostali samo koščeni prsti. Na oko mogočna smreka ni stala več tako trdno, v resnici pa se je njen vrh še prav tako ponosno dvigal iznad ostalih nižjih sosed.

“Žilava bo!” je menil Smeh, ko se je s sekiro prepričal, da segajo debele korenine naravnost v zemljo, z njih je odkopal šele tanko zgornjo plast prsti.

“Zaslužila si bova pošteno tegale strica!” je dejal Naca in udaril s sekiro po štoru.

“Naca, pa ne bo dolgo, ko bova podirala svoja drevesa! Ne samo štor, tudi deblo z vejami vred bo najino!” je vzkliknil Smeh in se lotil druge močne korenine.

“Misliš, da bomo kdaj?” je vprašal Naca in s poželjivim pogledom preletel bližnje smreke.

“Kako pa! Pravica je vendar na naši strani! Zadnjič sem govoril z Goležem. Veš, z onim, ki je imel jeseni pri nas delavski shod. Rekel je, da bomo zmagali. Sam se bo zavzel za reč. Naca, pravim ti, obrača se, obrača se nam siromakom na bolje. Je pa tudi že zadnji čas!”

Smeh je medtem zamahoval s sekiro, a Naca ni slišal udarcev, čeprav so votlo odmevali v gozdu, marveč le njegove besede.

“Res, prav bi bilo tako! Mi podiramo, kopljemo, sekamo in žagamo in dobivamo samo štor, drugi pa ne delajo nič, pa imajo veje in deblo!”

“Še ta mesec bo rešena naša prošnja, potem boš videl, kako se bomo dajali! Zvijali se bodo, a nič ne bo pomagalo! Ali vsi enake pravice na skupni zemlji, ali pa si jo bomo razdelili!”

Utihnila sta. Slišali so se le udarci njunih sekir. Iz bližine so jima od vseh strani odgovarjali drugi. Tu in tam je pela žaga. Zdaj zdaj pa je zahrumelo in treščilo na tla: padla je smreka. Naca in Smeh sta se zatopila v svoje misli. Premišljevala sta, kako bosta jeseni sekala korenine svoji smreki, kako bosta vozila lepa debla na žago in pripeljala domov bele deske. Otroci se bodo podili okoli njih, si jih ogledovali in otipavali, kakor ne bi mogli verjeti, da je res. Tudi žena se bo čudila. Potem bo prišel mizar, jih skobljal in napravil v sobi nov pod, mogoče pa tudi kako omaro ali posteljo.

V tem sta presekala glavni korenini, a smreka je stala še trdno kakor prej. Vroče jima je bilo in potna sta bila, čeprav ju je hladil veter.

“Že zdaj dajejo tako vročino, kaj šele v peči!” se je nasmejal Smeh in si brisal čelo. Naca pra je poiskal v suknji, ki je ležala blizu, drobno steklenico in močno nagnil. Nato jo je ponudil še Smehu. Potem sta sekala dalje. Korenino za korenino.

Ko je prinesel veter pretrgano opoldansko zvonjenje, sta sedla na podrto Pišornovo smreko v bližini in se lotila kruha in jabolčnika. Tudi drugod sta utihnili žaga in sekira. Nekaterim so prinesli z doma topel obed, večina pa je obedovala kakor onadva. Po obedu sta se spet posvetovala, kako naj nadaljujeta podiranje. Debelejše korenine so bile že presekane. Bilo je videti, kakor bi smreka stala na majhnem podnožniku. Njen vrh se je že močneje nagibal. Vendar še ni bilo upanja, da bo padla sama.

“Treba jo bo podkopati!” je odločil Smeh, ki je s krampom preiskal vsako korenino posebej. “Močna korenina na sredi jo še vedno drži.”

S krampom sta odkopavala zemljo in trgala manjše korenine. Izkopala sta okoli štora precej globoko in široko jamo. Polagoma sta postajala opreznejša, izkopavala sta le na eni strani, da bi smreka padla proti poseki. Kmalu sta prišla do debele korenine, ki je segala navpično v zemljo. Sprva sta nasekavala oba, potem pa je Smeh vrgel sekiro stran in se spravil iz jame. Že se je majalo deblo tudi spodaj, pa se je moral s svojo leseno nogo umakniti.

Toda smreka je bila trdovratna. Šestdeset, sedemdeset len in mogoče še dalje je rastla tu vrh Smrečnika, najstarejša je bila daleč naokoli, zato se ni mogla kar tako ločiti od kraja, kjer je rastla in dorastla. Koliko lepih in burnih dni je šlo preko nje! Doživela je krasne pomladanske dni in tihe poletne noči, pa tudi jesenske burje in zimske viharje. Strele so švigale naokoli, žgale, klestile in podirale njene sosede. Tudi ona se je lomila v viharju, prav v temeljih se je tresla, a ni je izrulo.

Tu in tam je v bližini že zapela sekira, nje pa se ni lotil nihče. Rastla je in prerastla sosede. Toda končno ji je bila usoda pisana. Moč njene glavne roke, s katero je segala globoko v zemljo in se je krčevito držala je pojemala. Vrh je sicer še molel v nebo in lovil zadnje žarke zahajajočega sonca, toda ni se več ponosno oziral okoli sebe, marveč se je drhteč poslavljal. Smeh je stopil še nekaj korakov stran.

“Pazi, da te ne bo dobilo!” je zaklical Nacu, ki je divje sekal v glavno korenino, da bi bilo čimprej končano.

Tedaj je na zapadni strani zašumelo, potegnil je močnejši veter in se naglo bližal.

“Naca, beži!”

Naca je skočil iz jame.

Veter se je uprl z vso močjo v smreko.

Še se je kljubovalno zamajala in se skušala upreti. A ni imela več moči. Vrh se je nagnil z vetrom. V koreninah je počilo; zgubila je poslednjo oporo. Naglo in s truščem se je zrušila.

Jasa je postala svetlejša.

Šele zdaj se je pokazalo, kako mogočna je bila. Legla je kakor silen orjak preko Pišornove poseke. Nekaj spodnjih vej se je polomilo in pokazalo bele rane. Veter je majal le še zgornje veje, deblo pa je ležalo negibno.

Zadovoljna sta jo ogledovala. Oba sta si mislila isto:

Ko bi bila moja!

Potem sta si oblekla suknjiče in se odpravila domov. Kmalu ni bilo nikogar več na Smrečniku. Veter je naraščal. Ker je bilo mnogo večjih in manjših jas, kjer so ležala podrta drevesa kakor mrliči, se je tembolj zaganjal v tista, ki so še stala. Tudi njim so bili dnevi šteti.

Naslednji dan sta prišla navsezgodaj. Smreka je pokojno ležala na tleh in čakala neizbežne usode. Oklestila sta jo in zložila veje na kup. Zdaj je bila kot truplo brez rok in nog. Naposled sta odžagala še štor. Tako je zgubila tudi glavo. Natančno sta ga premerila in ugotovila, da se nista trudila zastonj.

“Mnogo drv bo dal!”

“Samo težko ga bo razbiti!”

Popoldne sta se lotila druge smreke.

Ko sta podrla vseh pet, sta si najela voznika in si odpeljala štore in suhe veje domov. Vsakemu je pripadala polovica. Potem sta skušala dobiti še drugod kaj. Naca je dobil, Smeha pa ni hotel nihče.

“Kaj boš podiral naše, počakaj rajši na svoje!” ga je zavrnil Pišorn, ki mu je sicer vsako leto dajal podiranje.

Smeh se je prestopil na svojo leseno nogo in mu zabrusil:

“Bomo! Mogoče boste še vi nam podirali!”

A tudi nekateri drugi kočarji, ki so podpisali Smehovo prošnjo, niso dobili dela.

“Podrli si bomo sami! Tudi nam bo štorovje prav prišlo!” so dejali kmetje in se odpravljali s hlapci in gostači na Smrečnik.

Kočarji pa so prihajali k Smehu in godrnjali:

“Tako! Zdaj smo še ob delo. S čim si bomo kurili? Iz tistega najbrž ne bo nič, soseska se nam bo smejala, mi bomo pa ob drva!”

Smeh jim je sicer dopovedoval, da bodo zmagali, samo potrpijo naj. Za vsako dobro stvar je treba potrpeti. A njegove besede niso mnogo zalegle. Polotila se jih je malodušnost in niso več verjeli v svojo stvar.

Koren se je zaklel, da ne bo vzel nobenega izmed Ledinkovih in Smehovih.

“Mnogo lesa smo že podrli sami, pa bomo še tistih nekaj smrek!” je dejal nekega večera in naročil, da bodo šli naslednje jutro vsi na delo, tudi Tomaž, ki vso zimo ni delal drugega, kakor posedal v gostilnah ali zahajal k Smehu in drugim, ki so imeli čas za pogovore.

Koren je hodil krepkeje in bolj zravnano, nič več ni tako pogosto posedal in tičal za pečjo kakor prej. Zgrbana koža na obrazu in osiveli lasje in brki so sicer pričali, da mu je sedmi križ že davno zlezel na ramena, a oči so se mu spet svetile in žilave roke so si želele dela kakor pred dvajsetimi leti. Zadnja zmaga ga je očividno pomladila. In mogoče še kaj.

Dva dni je zdržal. Vihtel je sekiro kakor Jok in vlekel žago kakor Tomaž. Smreka je padala za smreko. Res je moral nekoliko pogosteje potegniti iz zelenke in tudi jed mu je šla slastneje v tek kakor navadno, vendar ni zaostajal. Za čudo, še Tomaž je ostal pri delu. Vlekel je žago ali klestil vejevje prav tako kakor Jok, ki sploh ni živel za drugo kakor za delo in tudi ni ničesar drugega znal in poznal. Tretji dan pa se je čutil izredno slabega. Sekira mu je postala težka, pri žaganju si je moral pogosteje odpočiti in bil je žejen, da bi spil bučo jabolčnika. A premagoval se je. Vonj po smoli in lesu mu je dobro del in hladni veter mu je osvežujoče hladil razgreto čelo.

Veronika, ki jim je nosila kosilo, je prva opazila, da omaguje.

“Pustite, oče! Saj bomo opravili sami! To ni za vas!” mu je prigovarjala.

“Kaj pa ti veš! Podrl sem že več smrek, kakor si jih ti videla!” jo je zavrnil in žagal dalje.

Zvečer se je zlomljen vrnil. Drugo jutro pa ni mogel vstati, čeprav se je silil in si prigovarjal, da mu ni nič.

“Saj sem rekla! Pa ste tako trmasti!” ga je karala Veronika.

Koren ni odgovoril. Šele čez dolgo je dejal sicer tiho, a vendar tako glasno, da ga je Veronika, ki je grabila koruzo s peči, morala slišati.

“Naši hiši je potreben mlad gospodar.”

Veronika je molče nagrabila koruze v slammjačo in naglo odšla iz sobe.

Zadnje čase je že ta in oni namignil na njeno ženitev.

“Ta predpust pa te bodo vrgli s prižnice! Je že čas!” ji je zadnjo nedeljo rekla Ložnica.

Gačika je povedala celo več.

“Saj ni napačen! Dober gospodar je in pameten mož!”

“Kdo?” se je zavzela Veronika.

“Beži, beži! Ne delaj se tako nevedno! Kdo pa hodi tako pogosto k vam, če ne Pišorn!”

Šele tedaj je razumela. Vendar je prvi hip ni niti najmanj vznemirilo. Zamahnila je z roko in pozabila na Gačikine besede. Tudi na svojo rano ni toliko mislila, posebno, odkar je Tonč odšel v mesto in si tam dobil delo, nje pa se ni spomnil niti z drobno kartico. Imela je dovolj skrbi s hišo in zemljo. Bila je spet kot prejšnja leta: gospodinja na Korenovem, mati Tomaževima otrokoma in poslušna hči svojega očeta.

A Gačikinih besed ni mogla kar tako preiti.

Pišorn torej? se je spraševala. Pišorn naj bi postal novi gospodar pri njih?

Nič napačnega ni našla na njem, a tudi nič privlačnega. Pameten in dober gospodar se ji je zdel. Bil je že nekoliko v letih, bolj tih in zaprt, slabega ni bilo čuti o njem.

Več sprva ni premišljevala, vsaj hotela ni. Čez dan je bilo lahko, na večer pa so se ji misli čedalje pogosteje ustavljale ob njem. A ne samo ob njem, tudi ob njegovi lepi hiši in obširnih poljih. Spomnila se je tudi Tonča in očetovih besed. Čutila se je slabotno in vedela je, da bo Pišorn zagospodaril pri njih, če je to očetova volja, ki se ji je na tihem še upirala.

Tisti večer je prišel Pišorn h Korenu, ki je čez dan sicer vstal, a ni mogel dalje kot v prednjo sobo za peč, in se ponudil, da pomaga podreti les, ker se je obetalo slabo vreme. Sam bi šel in še hlapca bi pripeljal.

“Jok in Tomaž ne bosta zmogla. Mi smo pa končali. Mogoče dobimo še sneg. Onih pa ne boste jemali!” je dejal in sedel k njemu za peč.

“Res bi hotel?” se je razveselil Koren in velel Veroniki, ki je z Gero za mizo previrala fižol, naj kaj prinese.

Veronika, ki je sprva ravnodušno opravljala svoje delo, je v zadregi prinesla kruha in jabolčnika. Nekaj prijetnega in neprijetnega jo je spreletavalo.

Pišorn se je ozrl po njej in dejal:

“Veronika, samo paziti boš morala za našo Lojzko. Z Mico ni nič, zagleda se kam, otroka pa pusti, da gre v sami srajci na cesto.”

“Kar k nam jo pripelji, saj imamo že eno!” je odvrnil Koren namesto Veronike, ki je sedela za mizo in segla po fižolu.

Pišorn in Koren sta se pogovarjala pozno v noč. O delu, o gozdovih, o Smehu in drugih dogodkih na vasi. Veronika se ni vtikala v njun pogovor, a čutila je, kako se prav zaradi nje toliko pogovarjata, saj sicer je Pišorn navadno le molčal. Tudi se je oziral po njej in pogosto nagnil kozarec, kar ni bila njegova navada. Poslušala ga je in tehtala njegove besede. Glasu ni imel napačnega, besede ne neumne, toda Tonačeve so bile lepše. Včasi jim je zamaknjena prisluhnila, potem pa je zamahnila z roko in jih odgnala. Zagledala je spet pred seboj kup fižola, tam za pečjo pa Pišorna in očeta. To je bila resnica, vse drugo sanje.

Naslednje jutro je Pišorn pripeljal štiriletno Lojzko. Z Miciko sta se podili po dvorišču, da je bilo veselje. Možje so podirali drevje, Veronika jim je nosila jesti. Enkrat je vzela s seboj tudi obe deklici. Na vasi so se spogledovali, češ pa bo le res.

Ložnica pa ji je rekla, ko se je vračala mimo njene koče:

“Samo eden ti še manjka, ki bo tvoj in njegov!”

Drugi dan pa je pritekla k plotu in se razklepetala: “Nič ne pomišljaj, Veronika! Lepo posestvo ima in velik vinograd! Dva grunta boš imela! Najbogatejša v Ravnah boš! Kdo bo imel še toliko njiv in tako lepih? Kdo toliko pravice na soseskinem?”

Naposled ji je rekel tudi oče, ko se je nekaj dni pozneje spravljal spat in so tisti dan končali s podiranjem:

“Veronika, meni je po volji! Ta je za našo hišo in bo tudi za tebe. Treba se bo pomeniti, da nam pust ne uide!”

Veronika ni odgovorila.

Kaj naj bi sploh rekla? Očetovi volji se je uklonila že pred meseci!

Tudi naslednjega dne je prišla k njim Lojzka.

Pozno popoldne jo je Veronika odpeljala domov, ker je deževalo in je ni mogla pustiti same.

Ko je živela še Pišornova sestra Gela, ki je pred leti nenadoma umrla, je bila večkrat pri Pišornovih. Zdaj se ji je zdelo dvorišče prostornejše, hiša lepša in večja.

Mica, starikava dekla, jo je ljubeznivo pozdravila in ji zaupala največjo težavo:

“Težko gre, odkar so umrli gospodinja. Morali bomo dobiti novo.”

Pri tem je pomenljivo pogledala Veroniko, ki se je ozirala po kuhinji in veži. Res, že na prvi pogled je bilo videti, da pri niši ni prave gospodinje.

Ko je odhajala, se je prikazal Pišorn iz hleva.

“Veronika, ti pri nas?” se je začudil. Njegov navadno togi obraz se je razlezel v malodane prijeten nasmeh.

“Lojzko sem pripeljala,” je pojasnila in hotela oditi.

“Stopi malo v hišo, saj se ti ne mudi tako!” jo je zadržal Pišorn in počakal pred vežnimi vrati, da bi vstopila.

“Naj bo, da vam ne odnesem spanja,” se je naposled vdala.

V prostorni prednji sobi z majhnimi okni, ki so bile zaslonjene s cvetlicami, je bilo že mračno. Veronika je sedla za mizo; Mica je prinesla čez čas kruha in vina.

“Vzemi!” ji je ponudila in odšla.

Pogovarjala sta se o delu. Vendar Veroniki ni šla beseda gladko z jezika, čutila je, da se skriva za vsem še nekaj drugega. Pišorn je tudi obmolknil. Pogledoval je skozi okno, rekel dvakrat, da bo prižgal luč, pa tega ni storil. Naposled se je dvignila.

“Dolgo sem se zasedela, doma me čaka delo! To sem res prava gospodinja!” je dejala in stopila proti vratom.

“Da bi le še mi imeli tako!” je naglo nadaljeval Pišorn in tudi vstal.

“Pa lahko noč! Bosta že z očetom naredila!” Veronika je že odprla vrata v vežo. Tedaj je pristopil Pišorn bliže in spregovoril proti oknu: “Čakaj, kaj sem že hotel reči? Da,” je dodal, ko je Veronika spet zaprla vrata. “Bi lahko prišel s Skledarjem, da bi se zmenili?”

Veronika je izpustila kljuko. Ozrla se je na Pišorna. Nekaj vdanega in ponižnega je ležalo v njegovem obrazu. Potem je pogledala skozi okno za njegovim pogledom. Hlapec je zunaj napajal živino. Lojzkino kričanje je bilo slišati med mukanjem krav in divjanjem neugnanih telet. Spomnila se je, da prav v tem času napaja doma Jok. Obilo jo je nenavadno občutje, kakor da je že gospodinja obeh kmetij. Tu in tam napajajo njeno živino. Dva para konj, deset, dvanajst krav in pet, šest telet. Oba svinjaka sta polna svinj in vse naokoli leže njene njivo in njeni travniki. Na Falatih, na Slogih, na Dolgih njivah in drugod. V soseski ima prvo mesto.

V te misli je zazvonilo “Ave Marijo”.

Pišorn se je pokrižal in začel moliti na glas. Veronika mu je odgovarjala. Ko sta končala, se je ozrl naravnost vanjo in dejal odločneje:

“Zadnji čas je!”

“Pa pridi!” je dahnila Veronika in naglo odšla.

Že drugi dan sta prišla in dogovorili so se. V petek so se odpeljali k notarju in v soboto k zapisovanju. Koren je bil sicer še vedno slab, a toliko je le bil pri moči, da je preložit grunt s svojih ramen na Pišornove in Veronikine.

Veronika ni niti utegnila, da bi se ustavila sredi toka dogodkov in premislila, kam jo žene.

Ko so se vračali iz župnišča, so krenili k Skledarju.

Tu so zvedeli, da je Smehova prošnja zavrnjena, ker nimajo on in njegovi nikakih pravic do soseskine zemlje.

“Saj sem jim rekel, da so brez glave!” je dejal Koren, vesel, da je končno urejena njegova zemlja in tudi soseskina.

“Obadva sta propadla; Smeh in Ledinek! Tako je prav!” je vzkliknil Pišorn in se široko zasmejal.

Hotel je reči še nekaj, a ko je opazil resni in zamišljeni Veronikin obraz, je obmolknil.

SEDMO POGLAVJE

Tisto nedeljo je bila v Ravnah pozna maša. Vreme se je sicer že nekaj dni obračalo na slabše, a se je le še obdržalo. Nebo je bilo zamreženo čez in čez in dišalo je po snegu, a to ni branilo vaščanom, da ne bi šli v cerkev. Še več jih je prišlo kakor navadno in celo iz sosednjih vasi. Saj se je razvedelo, da bosta prvič oklicana Veronika in Pišorn.

Veronika je sedela bleda tik pod prižnico in si želela, da bi bilo že minilo. A župnik, star, sivolas gospod, ki je živel samo še Bogu, je počasi maševal, poudarjal vsako besedo posebej, spoštljivo poklekal in se globoko priklanjal pred oltarjem, končno je le prišel na prižnico. Zmolil je očenaš, pozdravil farane in začel brati oklice. Pet parov je bilo. S Pišornom sta bila tretja. Veronika je sklonila glavo in zardela, Pišorn pa se je zravnal v stolu pod korom in se ponosno ozrl naokoli. Smisla nadaljnjih župnikovih besed ni razumela; pri pridigi in drugem delu maše še ni bila nikoli tako odsotna kakor tokrat.

V misli so ji prihajala leta, ko je še živela mati in se ji ni bilo treba brigati za nič. Delati je sicer morala, a v ničemer ni odločala. Storila je to, kar sta ukazala mati ali oče. Imela je tudi precej prostega časa, posebno pozimi in ob nedeljah. Tedaj si je vzela v roke knjigo in čitala. To je bilo poleg petja na koru njeno najljubše opravilo. Drugim dekletom je mineval čas v praznem govoričenju s fanti in o fantih, ona pa ga je preživela ob lepih knjigah. Pozneje so začeli igrati, brez nje ni minila nobena igra. Po materini smrti pa ni bilo časa za knjige, le igrala je še tu in tam in hodila pet na kor. Kmalu pa bo imela še več skrbi, jo je prešlo, njena beseda bo segla preko njihovih njiv in travnikov in dosegla celo Pišornov vinograd na Brezovcu pod Pohorjem. V njegovo, Pišornovo, hišo bodo vzeli gostače. Jok bo še nadalje delal pri njih. Kam pa hoče? Sicer pa ima zapisano pravico do smrti. Tomaž bo ostal v koči na sadovnjaku. Oče bodo živeli z njimi, sicer so si pa tudi oni izgovorili lep prevžitek. Neprijetno jo je obšlo, ko se je spomnila, kako se je Pišorn sprva branil dati očetu tolikšen prevžitek, češ da on ni dajal tolikšnega niti očetu in materi skupaj. No, potem se je le vdal.

Nit misli se ji je pretrgala, zato je prisluhnila župnikovi besedi. Nekam čudno se ji je zdelo spodaj v klopi, ker je dozdaj gledala na oltar vedno s kora. Tu so stali ljudje pretesno okrog nje; obrnjeni so bili sicer h glavnemu oltarju, a pogosto so se obračali in se ozirali k njej. Tudi ženske, ki so sedele z njo, so jo neprestano pogledovale. Postalo ji je žal, da ni šla rajši na kor pet. Pregovorila jo je teta Mina, ki je bila prišla prejšnji večer, da pripravi vse potrebno za gostijo. Mina jo je prepričala, da se ne spodobi, da bi hodila še med fante in dekleta. Odslej bo vse žive dni smela samo v ta stol, ki ji ga je oče kupil po pokojni materi. Spet je bila sredi svojih misli. Ko je premišljala o petju, ji je prišlo na misel tudi igranje. Seveda, zdaj tudi igrati ne bo več smela! In vendar je bilo tako lepo! Za veliko noč bodo igrali “Miklovo Zalo”; ona bo lahko samo še gledala. Spomnila se je na “Verigo” in Tonča. Ob misli nanj jo je stisnilo v srcu.

Dvignila je glavo in se zastrmela v oltar. Čeprav se je branila, so ji prihajali v misli pogovori z njim, ponočna kramljanja in posebno živo njuno slovo. Pobožno je sklepala roke in goreče molila, da bi pregnala mučne misli.

Tako je le dočakala konec maše. Potem ni bilo časa za nobeno misel več. Ljudje zunaj cerkve so se prerivali, da bi jo videli. Slišala je svoje in Pišornovo ime. Vznemirjena je skoraj pobegnila domov.

Tudi doma ni bilo časa za razmišljanje.

Že drugi dan se je odpeljala s teto v mesto, da nakupita vse potrebno za poroko in gostijo. Oče jima je dal dva tisočaka. Ko pa je Mina menila, da bo treba kupiti tudi nekaj posode, perila in drugih drobnarij, je priložil še enega in rekel:

“Kupi, kakor veš, da mora biti! Samo eno imam! Naj vidijo, da imamo nekaj!”

Potem so prišli mizarji in šivilje. Pišorn je imel sicer lepo pohištvo, a Koren je dal delati novo. Že leta in leta je v ta namen hranil lepe češnje deske. K mizi je sedalo do petnajst ljudi, zato je bilo s kuho nenavadno mnogo dela. Samo delo, same skrbi, za drugega ni bilo časa!

Koren si je zadnje dni nekoliko opomogel in je lahko šel ven. Moral se je opirati na palico, vendar je bil sicer čil in veder.

Tudi to, da je Smeh napravil novo prošnjo v Belgrad, ga ni spravilo v slabo voljo.

“Če jo napravijo tudi v Rim, ne bo jim pomagalo, ker nimajo nič pisanega. Zemlja je naša, samo soseščani smo jo dobili!” je dejal tistega večera Pišornu, ki mu je prinesel to vest.

Po večerji so še dolgo posedeli.

Pozno ponoči so se odpravili drug za drugim, ostali so le še domači in Pišorn. Veronika in Mina sta za mizo šivali, Pišorn in Koren se pogovarjala za pečjo. Potem je vsem zmanjkalo besed, samo stenska ura je motila tišino.

Tedaj je Veroniko obšlo, kakor da je že poročena.

“On,” Matija ga ni mogla imenovati, še poseda z očetom, kmalu pa bodo oče odšli, za njim tudi Mina, ostala bosta sama. O živini in njivah se ne bosta več pogovarjala, vse sta se že domenila. O čem bo tekel njun pogovor, ko bosta odšla spat? Kaj bo povedal “on”, ki ga še ni slišala govoriti o kaki reči, ki ni bila v zvezi z delom? Vso noč bosta sama.

Med njima ne bo zemlje in živine, da bi se pogovarjala o njej, ne bosta imela nikakršnega dela, da bi pozabila nase in drug na drugega. Kako bo potem?

Dvignila je glavo, ki ji je postala težka kot svinec, in se ozrla okoli sebe. Soba se ji je zazdela velika in tuja. Stenska ura je tiktakala preglasno in zdaj pa zdaj, ko so uteži zdrknile niže, je v uri bolestno zaječalo. Oči so ji obvisele na Pišornu, ki je sedel nepremično za pečjo in strmel v luč nad mizo. Prsti so ji postali okorni in igla se ji je jela zatikati v koži namesto v platno.

Še tiše je postalo, ko se je Mina odpravila spat v Veronikino sobo. Naposled je odšel tudi oče, še prej pa je zadržal Pišorna, češ da še lahko malo posedi. Pišorn je obsedel in ni niti črhnil.

Veronika ga je nekajkrat naskrivaj pogledala. Zazdelo se ji je, da ga šele zdaj vidi, kakšen je. Še manjši in bolj čokat se ji je zdel, še bolj širokega in trdega obraza, kot mož, ki ima doma šest, šest otrok in ga muči le skrb, kako jih bo preživel.

Srce jo je zabolelo ob misli, da bo čez dva teda sedel tam prav tako kakor zdaj, obraz bo imel prav takšen in bo prav tako redkobeseden. Dozdaj ji je nekaj govorilo, da se bo po poroki vse spremenilo, torej tudi on. Ta večer pa se je zavedela, da se ne bo, da je to nemogoče. Kakor kamen ji je legalo na srce.

Končno je le spregovoril:

“V nedeljo bova šla vabit na gostijo. Ne?”

Veronika se je zdrznila, dvignila glavo in pritrdila brez misli.

“Da, treba bo iti!”

Potem je našteval te in one, ki jih bosta morala povabiti. Veronika mu je samo pritrjevala. Prijetno ji je bilo, da je sploh govoril, čeprav je čakala drugačnih besed. Bala se jih je, obenem pa je naraščalo v njej prepričanje, da se brez njih ne more zgoditi ničesar. A on jih ni izrekel. Ko se mu je zdelo, da je naštel vse sorodnike in sosede, je vstal.

“Pozno je že,” je rekel in pogledal na uro. “Jutri bo spet mnogo dela. No, saj potem bo pa bolje!” je dejal s komaj vidnim nasmehom, se ozrl po Veroniki in stopil k vratom. Pa lahko noč, Veronika!”

“Lahko noč!”

Hotela je še reči Matija, a beseda se ji je zataknila. Niti imena nima, s katerim bi ga klicala, se je zgrozila. Ko je zaprl za sabo vrata, se je opotekla omotična v sobico.

A naslednjega dne spet ni bilo časa, da bi natančneje premišljala. Odgovarjati je morala teti Mini, očetu in drugim, skrbeti za kuho, vrh vsega pa je zbolela Micika, ki jo je kuhala vročina, če je ves dan vekala.

Ko je drugo nedeljo spet slišala svoje in Pišornovo ime s prižnice, ni več mislila na njegovo živino in zemljo, tudi ne na to, kako si bosta uredila gospodarstvo, marveč samo še na življenje z njim. Še ene same lepe besede ji ni rekel. Ali bo vedno takšen? jo je zazeblo.

Kaj pa bi storil Tonč, ko bi bil na njegovem mestu? jo je nenadoma prešinilo. O, on ne bi sedel za pečjo in govoril o sosedih in sorodnikih! Še krepkeje bi jo objel in ona ne bi več zbežala iz njegovega objema.

“Moj Bog! Moj Bog, kaj sem storila se ji je izvrnilo iz zmedenega bolnega srca.

Doma se je naglo preoblekla; šele tedaj se je spomnila na Miciko, ki so ji zjutraj že držali svečo.

“Kako ji je?” je vprašala Tomaža, ki je sedel pri njej in jo božal.

Otrok je bil žareč in je težko dihal.

“Malo ji je odleglo.”

Potipala ji je čelo in sedla na posteljo.

“Hvala Bogu! Imamo še tako preveč skrbi!”

Hotela je reči še nekaj, pa ni.

“Imamo jih. Pa ne bi bilo treba, Veronika!” je spregovoril Tomaž z glasom, ki je povedal več kakor besede.

“Kako misliš?” se je Veronika oprijela njegovih besed.

“Pišorn ni za tebe!” je povdaril Tomaž.

Veronika je prepadena pogledala v bratove vodene oči:

“Zakaj?”

“Nič ne rečem. Nič ne očitam,” je nadaljeval Tomaž v zadregi. “Ne trpim ga že od nekdaj, čeprav mi ni storil hudega. Preveč samosvoj je, lepega življenja ne boš imela pri njem. In tudi preveč skop! Še napiti se ne upa. Takoj, ko pride v hišo, bom vzel oba otroka k sebi in si dobil kako žensko, da nam bo kuhala. Ne bom mu hodil na pot.”

Veronika ni mogla spregovoriti niti besede.

“Njegova prva žena je bila mlada in močna,” je dodal Tomaž, “pa jo je vzelo kar na lepem. Hirala je in shirala. Poslal je po zdravnika, ko je že umirala.”

Takoj po obedu je prišel Pišorn; morala je z njim vabit.

Najprej sta šla v sosednjo vas k soronikom. Spotoma sta malo govorila. Kamor sta prišla, tam so govorili drugi. Povsod so jima postregli s kruhom, mesom in vinom. Srečo so jima prerokovali in niso ju pustili dalje. Šele v mraku sta se vračala. Pišorna je vino nekoliko razživelo. Hodil je dva koraka pred njo in razlagal, kaj vse in kako bosta imela. Misel na vse, to jo je pred tednom še veselila, zdaj se ji je zdela pusta. Ko sta se bližala domači vasi, se je nenadoma ustavil, jo prijel okoli pasu, jo nerodno stisnil k sebi in izječljal:

“Nisem si mislil, da boš moja!”

Veronika se ga je otresla:

“Tudi jaz ne!”

“Je že tako: človek obrača, Bog pa obrne, da je prav!” je nadaljeval Pišorn in spet lovil njeno roko.

Veronika je stopila hitreje in ga grenko zavrnila:

“Da! Če ti ne bi bila Ivanka umrla, ne bi mogel danes vabiti!”

Pišorn se je v zadregi zasmejal in ji vrnil:

“In če se ne bi bil Tonč pobral v mesto, ne bi mogla z menoj pred oltar!” Da bi svojo nerodnost popravil, pa je takoj skoraj ljubeznivo dostavil. “Ne boj se, daj se ti bo dobro godilo pri meni!”

Veronika je bila vesela, da sta prišla v vas in nista bila več sama.

Toda vso noč ni zatisnila očesa. Če ne bi bilo v sosednji postelji Mine, bi bila na glas ječala. Ni mogla razumeti, da je sploh prišlo tako daleč. Kako da že prej, ko je bil še čas, ni premislila in se uprla? Kaj naj zdaj napravi, kaj? Zdaj vendar ne pomaga drugo, kakor reči “da” in si naložiti križ na ramena. Misel na smrt ji je bila ljubša. Kaj pa Tonč? Ali ve? Kako mu je? Zakaj ni rajši šla z njim? Kaj ji pomaga dom brez sreče! Ravnala je kakor otrok, ki še nima svoje pameti. Prestrašila se je prve očetove trde besede. Zdaj pa v drugih rečeh obvelja pogosto njena volja!

Kolikokrat se ji je oče že vdal! Če jo ima zares rad, bi se ji bil tudi v tem, samo počakati bi bila morala. Zdaj pa je prepozno!

Drugi dan je bila bleda in slaba, kakor bi vstala iz bolniške postelje.

“Veronika, saj ne bo tako hudo!” jo je izpodbujala Mina.

Opoldne je dobila pošto.

Drobno pismo je bilo.

“Mnogo sreče in otrok s Pišornom ti želi

Tvoj znani neznanec!”

Opotekla se je z njim skozi kolarnico na sadovnjak in se bridko razjokala. Več kakor desetkrat je preletela Tončeve besede. Bile so krute in posmehljive, a čutila je, da se za njimi skriva njegova žalost.

Čim bolj se je bližala poslednja nedelja, bolj jo je grizlo.

Šivilje so že odšle; lepa bela obleka je visela v omari in čakala nanjo, tudi venec in šopki so bili že pripravljeni. Mizarji so dogotavljali postelje in se ob vsaki priliki šalili, da bodo napravili posebno močne, ker Pišorn že leto dni ni spal pri ženski, Veronika pa menda pri moškem še nikoli. Prednjo sobo so nanovo prepleskali in okrasili. Zaklali so prašiča in tudi številnim puranom, gosem in petelinom je Mina že preštela ure.

“Le brez strahu!” jo je tolažil Koren, ki je le opazil, kako je zbledela zadnje dni. “Dozdaj si se dobro držala, menda ne boš pred koncem omagala. Ženske ste pač vse enake; tudi tvoja mati, Bog ji daj dobro, je zadnje dni prejokala več ko potem deset let v zakonu. Čeprav je bila petnajst let mlajša kot jaz, sva se dobro razumela. Glej, še tebe sva dobila! Človek včasi ne ve, kje ga čaka sreča!”

Veronika pa je, če je le mogla, pobegnila iz hiše in se skrila kam v kolarnico in kot brez življenja buljila v tla.

Takšno jo je našel neki večer Tomaž.

Kljub svojim na pol slepim očem jo je razumel. Sedel je blizu nje in iskal primerne besede.

“Saj sem rekel, da ni zate! Veronika, škoda te je!” je končno rekel toplo.

“Kaj pa naj napravim?” je kriknila in padla bratu v naročje.

Tomaž jo je božal po laseh in čakal, da se je zjokala, šele potem je nadaljeval:

“Ni še prepozno! Še enkrat nisi rekla “da”! Koliko vojakov je v zadnjem trenutku odmaknilo glavo in krogla je švignila mimo.”

“Ni še prepozno?” ga je Veronika proseče vprašala.

“Ne!” je odvrnil Tomaž počasi: “Pojdi k župniku in razderi!”

“Kaj pa oče?” je zastokala, pograbila Tomaževo roko in potegnila k sebi, kakor da je v njej rešitev.

“Oče? Potrlo ga bo, a bo prebolel, če te ima rad! Moški dosti pretrpi, poglej mene!”

“Tomaž, pomagaj mi!” je Veronika zaprosila in krčevito stisnila njegovo roko.

“Rekel sem ti: pojdi k župniku! Druge poti ni!”

“Tega ne morem storiti očetu!” je kriknila in bridko zajokala.

Tomaž pa jo je prijel za roko in jo potegnil v noč. Brez moči mu je sledila. Ničesar se ni več jasno zavedala. Kakor skozi meglo je videla župnikov začudeni obraz, nerazločno je slišala njegove, Tomaževe in svoje besede.

Zavedela se je šele drugo jutro pod udarci očetove palice. Ni čutila bolečin in tudi ni razumela besed, s katerimi jo je Koren zavrgel, toda tisto najstrašnejše, kar jo je tiščalo zadnji čas, se ji je odvalilo s srca. Vedela je, da ji v nedeljo ni treba nikamor. Pripravljena je bila, da za to srečo pretrpi najhujše.

V hiši je bilo vse narobe. Gera se je topila v solzah, Mina pa je kričala od jeze:

“Da si nam napravila tako sramoto!”

Koren je bil bled kakor zid. Ves dan ni nikogar pogledal.

Po večerji pa se je odločil, ko so bili zbrani okoli mize:

“Jok, ti se boš oženil, takoj po veliki noči! Tebi bom dal čez! Veronika se naj pobere od hiše, ko pride nova gospodinja! Tudi Tomaž si naj poišče drugod streho!”

Nato je vstal, si oblekel zimsko suknjo in poklical Mino:

“Mina, s teboj se odpeljem! Te sramote ne bom gledal!”

Mina je poiskala ruto, si naložila cekar mesa in kruha in mu sledila.

Veronika je otrpla ostala za mizo, Jok pa se nasmehnil in zinil:

“Pa se bom oženil, če je tako! Samo nevesto mi naj najdejo!”

OSMO POGLAVJE

Koren se je vrnil čez dober teden.

Pripeljal se je v mraku, da ga ne bi nihče videl. Ko ga je Veronika zagledala na pragu, se je prestrašila. Za nekaj let se je postaral. To je Veroniko, ki se je med tednom opomogla in je upala, da se bo še dobro steklo, spet potrlo. Niti črhnil ni, tudi Veronika se je brez besed umaknila v kuhinjo. Ko je postavila večerjo na mizo, je sedel na stari prostor, molil na glas in prvi zajel kakor navadno. Na Veroniko se ni ozrl. Toda opazila je, da mu je roka težka in da mora paziti, da mu ne kaplja na mizo. V sobi je bilo tesnobno, čulo se je le škrobotanje z žlicami in tiktakanje ure. Da bi smela k mizi vsaj Tomaževa otroka! si je Veronika ves čas želela. Po večerji je z Gero popravila mizo in ostala v kuhinji tudi potem, ko sta opravili. Nobene besede ni bilo čuti iz sobe, kjer sta ostala oče in Jok sama. Nazadnje je le odšla k njima.

Tedaj je Koren vstal in spregovoril nekam proti uri, a tako, da je veljalo Veroniki in Joku:

“Kakor sem rekel, Jok! Oženil se boš. Brez gospodinje ne moremo. Ali že imaš kaj?”

Jok se je popraskal za desnim ušesom in se v zadregi nasmejal:

“Nimam še!”

“Le oglej si!” je nadaljeval, ne da bi obrnil pogled kam drugam. “Sicer pa je Mina obljubila, da se bo pobrigala. Ona je za take reči.”

Nato je odšel počasi in trdo iz sobe.

Jok je sedel še nekaj časa, nato pa vprašal Veroniko, ki je omahnila na klop:

“Se bom res moral oženiti?”

Veronika se je trpko nasmehnila.

“Saj to ni nič hudega, če boš našel pravo!”

“To tudi jaz mislim! Ženiti se ne bojim, samo da bi dobil pravo. Dozdaj sem se premalo brigal za ženske, ko so pa vsi govorili, da nisem za ženitev.”

“Ko bodo zvedele, da boš dobil grunt, ti jih ne bo manjkalo!” je vzdihnila Veronika še bolj trpko in odšla z lučjo v sobico.

Jok pa je odšel v hlev. Misel na ženitev mu ni pustila spati. Dobro se mu je zdelo, obenem pa se je bal, čeprav ni vedel česa. Rad je sicer pogledoval za dekleti, a le naskrivaj. Nekoč pred mnogimi leti je imel celo pomenke, s Poljančevo Francko, pa se je razdrlo, še preden se je mogel resno pogovoriti. Zdaj pa si naj najde nevesto in že do velike noči! To je za njega le pretežko. Premetaval se je na svojem trdem odrincu v kotu visoko pod stropom in iskal po Ravnah pripravne neveste. A nobena se mu ni zdela prilična. Vedel je, da ga vsaka ne bo marala, on pa tudi ne bo vsake jemal, take že ne, kakor je Rožirjeva Micka, h kateri hodijo fantje kot stare ženice k spovedi. Tolažil se je, da bo teta Mina, ki je izkušena ženska, našla najpripravnejšo. Tako je naposled le zaspal.

Veronika pa ni mogla spati. Sprva ni verovala očetovi besedi o Jokovi ženitvi. Mislila je, da jo je oče izrekel v prvi jezi in je pozneje ne bo jemal več resno. Zdaj pa je spoznala, da bo prišla v hišo res druga gospodinja, ona pa bo morala od doma. Prve dni je mislila mnogo na Tonča. Pripravljala se je vsak dan, da bi mu pisala. Zdaj pa jo je pekla ena sama misel. Grunt, ki je bil prav za prav že njen, bo morala prepustiti drugi in ga celo zapustiti.

Kako naj zapusti te njive, ki jih je tolikokrat preorala in prekopala, ki je vanje zasajala sadeže in vsejala žita, ki je z njih spravljala krompir in repo, ječmen in pšenico? V teh njivah in travnikih je zakopano njeno življenje, drugega skoraj nima. Košček drugačnega življenja, ki ga je preživela ob oknu svoje sobice je vrnila Tonču, ki ga je odnesel s seboj v mesto. Tako je ostala brez vsega. Še nekaj časa, pa bo morala povezati culo in oditi po svetu.

Naslednje dni je pri Korenovih delo šlo spet svojo pot kakor vsako leto ob tem času. Ker je bilo za oranje še premokro, je Jok popravljal plotove in brajde okoli hiše, Koren je obrezoval trto. Čez nekaj dni se je zemlja toliko posušila, da so lahko šli orat in sejat. Začeli so z njivo na Falatih.

Veroniko je spreletelo, ko je zagledala Pišorna, ki je tudi oral na njivi, katera se je držala njihove. Medtem se še nista videla. Tudi Pišorn in Koren še ne.

Koren je ves čas hodil sem in tja po vratniku in iskal prilike, da bi začel z njim pogovor. Veronika je vsemu kriva, si je govoril še vedno ogorčen, on je hotel dobro in pametno, sprejela bo zasluženo plačilo, ni treba, da bi se zaradi nje sprli hiši. S Pišornom vendar vodita sosesko in sta tudi mejaša na travnikih in njivah. Čeprav mu je grlo stiskalo, je hotel prvi spregovoriti prijazno besedo.

Pišorn je delal, kakor da ga ne vidi. Priganjal je bolj, kakor je bilo potrebno, zato je utrgal prisebni konj zaprežnico. Med glasnimi kletvami jo je zavezal in pognal znova. A že pri tretji brazdi se je spet utrgala.

Ko je Koren to opazil, je stopil k Luci, ki je že opravila in je bila privezana na koncu njive, ji odvezal zaprežnico in jo odnesel k Pišornu.

“Tu imaš, da se ne boš po nepotrebnem mudil!” je rekel nekoliko negotovo, ko je stopil na njegovo njivo.

Pišorn pa mu je zabrusil:

“Ne maram vaše vrvi! Privežite z njo rajši Veroniko, da vam ne bo uhajala!”

Koren je prebledel. Komaj se je obvladal. Stopil je še malo bliže in nadaljeval spravljivo:

“Čuj, Matija ...”

Tedaj pa je Pišorn dvignil otko in se zadrl:

“Izginite z mojega, če ne vas pobožam s tole žlico! Rajši zaprezite in se odpravite v mesto po Tonča, da bo pomagal Veroniki zibati!”

Koren je dvignil desnico, da bi ga z vrvjo oplazil, a takoj jo je povesil in se zlomljen potegnil na svoje. Nekaj časa ni vedel, kaj naj stori, potem pa je odšel s trdnimi koraki k Veroniki, ki je uravnavala brane. Roke so ji sejale. Ko je začutila za sabo očeta, so ji odpovedale še noge. Komaj se je obdržala na njih.

“A taka je ta reč!” je spregovoril Koren, posinel od jeze.

Veronika se je v omotici okrenila k njemu in bleda ko stena dahnila:

“Oče, ni res ...”

Hotela je že nekaj reči, a Koren jo je oplazil z zaprežnico po obrazu, da se ji je pri priči pocedila kri.

“Tako? Spečala si se z njim, ti, ti ...” je kričal ves iz sebe in mahal na slepo po njej.

Veronika se je pod udarci zgrudila.

Šele ko so mu odpovedale roke, jo je pustil in odšel proti vasi, ne da bi se ozrl na levo in desno, kjer so ljudje stikali glave.

Odslej je bil še bolj nedostopen. Govoril je samo z Jokom in Gero. Usajal se je nad Jokcem in Miciko, če sta zašla na dvorišče, in zmerjal Tomaža, kadar se je pijan vračal v kočo. Sramota, ki ga je čakala, ga je še bolj razjedala.

Veronika je iskala priliko, da opere ta strašni sum s sebe. Nekega večera, ko je Jok odšel spat in sta ostala sama v sobi, se je le opogumila in spregovorila:

“Oče, Pišorn je lagal!”

Toda Koren je šel mimo nje, kakor da je ni slišal.

Čez nekaj dni pa jo je poklical v svojo hiško, vrgel pred njo dva tisočaka in neko pisanje z besedami:

“Na, tu jih imaš! Po sodnijah nas ne bo vlačil!”

Veronika je presenečena vzela pismo v roke in ga prečitala. Bilo je od advokata. Zahteval je v Pišornovem imenu dva tisoč dinarjev za stroške, ki jih je ta imel s pripravami na poroko.

Še tisti dan jih je odnesla v mesto in jih položila pred advokata na mizo.

“Dajte mu jih, naj si z njimi kupi deklino, ki ga bo imela rada!” je rekla in olajšana odšla.

Tako je opravila z njim. Odslej bo vdano potrpela, kar jo še čaka.

Pišorn je že naslednjo nedeljo šel v mesto po denar, a ni ga odnesel v posojilnico kakor navadno, marveč je zavil k Sledarju, kjer sta bili po maši obe sobi polni ljudi. Stopil je k največji mizi, vrgel denar na sredo in zaklical, da so ga slišali v obeh sobah:

“Skledar, tu imaš, ko bom zapil, pa mi povej! Svojega denarja nimam navade zapravljti, Korenovega pa ne bom nosil po žepih, naj gre na gnoj!”

Ljudje, ki se še niso znašli zaradi zadnjih dogodkov, so ostrmeli. Mnogi so obsojali Veroniko, ko je Pišorn razglasil, zakaj je razdrla; drugi pa so se smejali Pišornu in mu privoščili, da mu je tako spodletelo. Vedeli so, da mu je bilo največ za grunt. Zdaj pa so prvi kakor drugi zijali v Pišorna in tisočaka na mizi. Pišorn si ni nikoli privoščil več kakor četrt. Zdaj ga bo pa spil za dva jurja? Kdo je že slišal kaj takega?

Ker Skledar ni vedel, ali misli resno ali ne, je Pišorn pograbil denar in ga vrgel na tla.

“Poberi, da ga ne vidim! Pa prinesi vina! Na vsako mizo po dva litra!”

Proti večeru je prišlo še več ljudi, saj se je takoj razneslo po vasi, ds lahko dobiš pri Skledarju piti, kolikor hočeš! Plačuje oni Pišorn, ki navadno skopari celo z besedami. Vino je teklo od miz. Ljudje pa so se zalivali, čeprav so se že komaj držali pokonci. Ko so prižgali luč, se je Pišorn dvignil, udaril s pestjo po mizi in zakričal:

“Čujte, sosedje! Poslušajte, kar vam bom povedal:

Ljudje so dvignili svoje težke glave in se ozirali proti Pišornu, ki je nadaljeval, oprijemajoč se za mizo, da ne bi padel:

“Pozimi si bomo delili gozdove! Zdaj bom jaz vzel vso reč v roke! Koren nam ne bo več komandiral, vsakdo bo dobil svoje in bo delal po svoji pameti!”

Ljudje so zazijali.

“Kaj se čudite?” je nadaljeval Pišorn še glasneje. “Pravim vam, da si jih bomo razdelili! Smeh je izgubil in se nam ga ni treba bati. A vzeti moramo delitev mi v roke, ki imamo kaj pravice, ne pa takšni berači, kakor ja Ledinek! Zadnji čas je že, da dobimo vsak svoje in nimamo več opravka s Korenom, ki bi rad imel povsod prvo besedo, in s takšnimi ljudmi, kot je Ledinek, ki nimajo nič!”

Vinjenim kmetom so se pokazali pred očmi obširni soseskini gozdovi, majali so se vrhovi smrek, v gozdu je šumelo in pelo. Potem so se začeli razdeljevati in vsakdo je zagledal pred seboj svoj kos: velik in lep.

“Da! Tako je! Delili si bomo! Pišorn, le začni, vsi smo s teboj!” so vpili in trkali s kozarci. —

Ko ja Koren zvedel, kako se je Pišorn postavil na čelo soseskinim sovražnikom, ga je posulo sram, da je zaradi takega človeka pretepel svojo hčerko sredi njiv in vpričo vasi. Podvomil je v resničnost njegove obdolžitve. Preden pa je mogel o tem do konca premisliti, je prišla Mina z vestjo, da je že našla pripravno nevesto in gospodinjo.

“Boljše ne bi mogel dobiti,” je ponovno zatrjevala. Za Joka bo kakor nalašč in tudi zate, Jakob, saj je dobrega srca; pri njej se ti ne bo slabo godilo!”

Koren je vprašal še to in ono. Mina je vedela vse: koliko bo prinesla denarja in koliko bo podedovala. Korenu se je zdelo nekoliko premalo, a Mina mu je zatrjevala, da bo prinesla pridne roke in dobro srce.

“To dvoje je vredno več ko trije grunti!” je hitela. “Moraš pomisliti tudi na ženina. Vsaka ga ne bi hotela. Cila pa ni imela glede njega nikakih pomislekov. Ponižnega in skromnega srca je!”

“No, potem pa naj pridejo, da se zmenimo!” je končno odločil, čeprav ni bil več tako trdnega sklepa kakor pred tedni.

Že naslednjo nedeljo so prišli.

Ona je bila majhna, debelušasta z drobnimi modrimi očmi, ki so se venomer smejale, in nekolimo preširokimi usti, iz katerih so se ji svetili lepi beli zobje. Govorila je naglo, mahajoč z rokami in neprestano se ozirajoč na vse strani. Skušala je zavijati po ravensko, vendar so ji pogosto uhajale besede, ki so pričale, da je doma s prvih obronkov Pohorja.

Čim je zagledala Korena, je odhitela k njemu, ga stresla za roko ter dejala, kakor da se poznata že leta in leta:

“Dober dan, oče! Kako ste oslabeli zadnji čas! Lansko leto sem vas videla pri velikonočni procesiji, tedaj ste bili še korenjak. No, se boste zdaj odpočili!”

Koren ji je dal roko in jo začudeno gledal, kajti ni se mogel spomniti, da bi jo bil že kdaj videl. Bila je tako domača in sladka, da mu je postajalo kar nerodno.

Ko je stopila Veronika na prag, je odvihrala k njej in jo objela:

“Sestrica, Veronkica! Vesela sem, da te poznam. Gotovo se bova lepo razumeli!”

Njeno glasno govorjenje je spravilo iz koče še Tomaža. Ko ga je nevesta zagledala, je stekla k njemu in se mu nasmejala tako blizu, da je še on razločil dvoje vrst njenih belih zob in ga je prijetno spreletelo.

“Jok, teta Mina mi je pravila o tebi. Glavno je, da imaš dobro srce. Veš, najbolj sem se bala, da bi bil z menoj surov.”

Komaj ji je Mina segla v besedo:

“Liza, to je Tomaž njegov brat. Glej, tamle je tvoj ženin!”

Pokazala je na Joka, ki je v tem stopil iz hleva. V rokah je držal gnojne vile in se v zadregi naslonil nanje. Liza se je naglo okrenila od Tomaža in se pognala proti Joku. Niti malo ni prišla v zadrego.

“A tako? No, saj tudi tebe poznam! Še v nedeljo si priden! Tudi jaz rada delam. Pozdravljen!”

In močno ga je stresla za roko.

Potem so odšli v hišo.

Tomaž se je nekaj obotavljal, a ga je Liza potegnila za seboj.

“Boš vendar tudi ti poleg!”

Spet se mu je zasmejala tik pred očmi, da so se mu skozi meglo zasvetili njeni beli zobje. Ti so ga zvabili v hišo.

Koren bi se bil rad pomenil resno z njenim očetom, a nevesta in Mina sta govorili o drugih rečeh, češ saj so vendar sami domači ljudje, kaj bi se pomenkovali.

“Pridite, oče, v nedeljo k nam, pa boste videli vse. Tudi ti, Jok, pridi!” je hitela Liza, jedla in pila in se hrupno smejala.

Vsa hiša je je bila polna.

Koren je naslednje dni skušal ustaviti tok dogodkov. Nekaj se mu ni zdelo prav.

V nedeljo se nista odpeljala.

“Saj se ne mudi!” je dejal proti Joku, a tako, da je slišala tudi Veronika.

“Vsi čakajo, vaju pa ni!” se je razburjala. “Jakob, ali ti ni kaj prav? Res, rada govori, a rada tudi dela! Jok, kar naprezi in pojdimo. Menda se ne boš dal ljudem v zobe? Dovolj te že obirajo.”

To je odločilo.

Po obedu so se odpeljali.

Vrnila sta se šele pozno ponoči. Jok ni mogel niti stati, a tudi Koren že deset let ni bil tako vinjen. Čez dva dni so šli delat pismo. Veronika ni ugovarjala, čeprav so ji manj zapisali, kakor je bilo svojčas določeno za Joka, pač pa je ugovarjala, ker si je Koren izgovoril manjši prevžitek.

A Liza jo je potolažila s sladkimi besedami:

“Kaj boš, Veronkica? Ali misliš, da jim bom mogla kaj odreči? Skrbela bom za njih kakor za lastnega očeta!”

Podpisali so in odšli v gostilno, Veronika pa se je odpravila peš domov.

Vračala se je sicer po znani in že mnogokrat prehojeni poti, a se tega ni zavedala. Ozirala se je okoli sebe po zelenečih travnikih in na novo zoranih njivah, v mislih pa ji je bilo le eno: zgubila je grunt. Več ko dvajset let je živela z njim, delala zanj od otroških let, zadnja leta pa ga vodila, zdaj pa so ji zapisali nekaj tisočakov in jo odslovili. Do zadnjega ji je tlelo v dnu srca plaho upanje, da se to poslednje ne bo zgodilo. Nemogoče se ji je zdelo, da bi jo oče, ki jo je imel najrajši, kar tako zavrgel.

Zdaj pa ji ne bo pomagalo drugo, kakor da odide čimprej.

Toda kam?

Za Tončem?

Obetala je sredi polj.

Že dvakrat ji je pisal in jo vabil. Naj samo pride k njemu in vse se bo uredilo. Zelo lepo ji je pisal. Tudi ona mu ja napisala dolgo pismo, ki pa še vedno leži v njeni omari. Čakala je do zadnjega. Končno ga bo lahko oddala. Zgodilo se je.

Zdaj, se je bridko nasmejala, ko nima ničesar, bi šla k njemu, prej pa ga je na prvo očetovo besedo zavrnila!

Ne! jo je obilo naenkrat. Zaradi očeta sem se mu odpovedala, držala bom svojo besedo, kakor jo je držal oče! Zgubila sem grunt, tudi Tonč mi ne more pomagati! Naložila sem si sama ta križ, pa ga bom tudi sama nosila!

Ta misel jo je vso pretresla. Zavračala jo je in se je spet oklepala. Do doma se je bojevala z njo.

Ko pa je prišla v Ravne in je zagledala dom v pomladanskem soncu, je stisnila roko na srce in sklenil odločno:

“Da! Naj vidijo oče, da nisem imela z njim prav nič, naj vidijo, da znam ubogati in trpeti do konca!”

Težki dnevi so prišli zanjo. Tem težji, ker je vedela, da so zadnji na domu. Za veliko noč pa se je vrnil še Tonč in iskal prilike, da bi govoril z njo. Izmikala se mu je.

Ker ni mogel podnevi do nje, je prišel trkat.

Za hišo so cvetele češnje, zgodnje hruške in slive. Tudi drugo drevje je že pognalo. V sobici je dišalo po popju in mladem listju. Veronika pa je ležala na postelji in z naširoko odprtimi očmi gledala v strop. Z rokami se je oprijemala stranic, kakor bi se bala, da bi jo sicer srce pognalo k oknu, pod katerim je stal Tonč in ponavljal vroče:

“Veronika! Veronika! Čuješ, pridi sem!”

Toda niti premaknila se ni. Ko ja slišala, da je odšel, pa je planila k oknu, sa prijela za križa in dolgo strmela v noč. Tako zapuščeno in osamljeno se ni še nikoli čutila. Kakor bi bila odrezana od vsega sveta, kakor bi jo bili vsi zapustili.

Tisti večer je bil najstrašnejši. Potem je otopela. Vendar so jo večkrat polile solze. Zavedela se jih je šele, ko je začutila toplo vlago na licih.

Tako jo je nekoč našel Koren. Hotel je že mimo nje, a se ja le ustavil, rekoč:

“Saj ti ni treba takoj oditi! Liza spočetka vsega ne bo znala; mogoče se pa bosta razumeli in boš lahko ostala.”

Veronika ni odgovorila.

Sklep, da odide, pa naj ji poči srce, je bil trden.

Začela je misliti na službo. V nedeljo po večernicah je počakala pred cerkvijo Smehovo Angelo, ki je že mnogokje služila in je pred dnevi prišla domov.

“Pridi malo k nam!” jo je povabila, ker na cesti ni mogla začeti.

Angela ji Je dala nekaj naslovov.

“Veronika, zate bo težko, še zame je bilo, ki smo doma stradali!” ji je dejala, ko sta se poslovili.

“Bom že potrpela! To ne bo najhuje!”

Še tisti večer je pisala na tri kraje.

V tem so prišli krojači in mizarji. Zaradi poslednjih se je zelo začudila, saj je bilo novo pohištvo vendar zloženo v prednji sobi. Čemu še drugega?

Teden dni pred poroko pa ji je oče razložil.

“Spravi si pohištvo in vse, kar imaš,” ji je ukazal, “tam jima bo na poti. Lahko v mojo hiško!”

“Katero pohištvo?” se je zavzela.

“No, tvoje, češnjevo!” je dejal Koren in odšel iz sobe.

Veronika se je za hip predramila iz svoje otopelosti. Toplo jo je obšlo.

Naslednji dan je prišla teta Mina in začela pripravljati za gostijo. Imela je prvo besedo v hiši. Jok pa je bil še bolj zmešan kakor prej. Hodil je sem in tja in pri nobenem delu ga ni zdržalo. Venomer je hodil spraševat Mino o tej in oni stvari. Veselil in bal se je žene. Koren pa je postajal siten in zadirčen. Ni ga bilo mnogo doma. Šel je kam na polje in ga ni bilo do večera, ali pa je navsezgodaj odšel v gozd in se je vrnil šele opoldne. Če ga je Mina kaj vprašala zastran gostije, jo je kratko odpravil:

“Napravi, kakor hočeš! Ti si stvar začela, pa jo tudi dokončaj!”

Nekaj dni pred poroko je Veronika dobila pošto, da bi jo vzela v službo trgovčeva žena v Ptuju, a priti mora takoj.

Prvi trenutek se je razveselila. Tako se bo zgodilo čimprej, kar se mora zgoditi. Ko pa je pomislila, da bo morala vse najljubše zapustiti in oditi v neznani kraj, jo je zgrabilo v srcu, da je jokala ves dan. Drugo jutro pa je odločena rekla Mini, da bo že opoldne odšla. Mina ji je sprva branila, potem pa ji pritrdila, češ da je res najbolje, naj mlada kar začne po svoje; nekaj dni bo tako ona ostala, da jo pouči o vsem potrebnem.

Dobro, da očeta ni bilo doma in si je lahko znosila pohištvo v njegovo sobo. V omaro je zložila vse, česar ni mogla vzeti s seboj. Tudi belo poročno obleko. Opoldne je bila že pripravljena, a tako dolgo se je obotavljala, da je zamudila prvi vlak. Do večernega pa je bilo še dovolj časa.

Odšla je k Tomažu. Vsi trije so bili v kuhinji. Jokec je kuhal žgance, Micika se je valjala po tleh, Tomaž pa je sedel za mizo in dremal. Otroka sta se je razveselila in pritekla k njej. Hudo ji je postalo. Kako bodo odslej živeli, ko ne bo več nje, ki jim je pošiljala naskrivaj tega in onega? Miciko si je vzela v naročje in jo privijala k sebi. Kako majhna je bila, ko jo je Tomaž prinesel! Zdaj pa je tako zrastla!

Zdramila je brata:

“Tomaž!”

Tomaž je dvignil glavo in se začudeno oziral vanjo.

“Tomaž, zaradi teh dveh pusti vino! Kaj bo z njima, ko bom odšla?”

Tomaž je kimal in nekaj momljal. Ni spravila prave besede iz njega.

“Tako ne boš mogel, moraš si dobiti žensko! Najbolje bo, če se oženiš!”

Tomaž ji je nazadnje obljubil, da bo uredil tako, da bo prav.

“Pa na očeta glej!” je še rekla, poljubila Miciko, pobožala Jokca in naglo odšla.

Namenila se je na Falate. Tu si je ogledala vsak ogon posebej. Potem je krenila na Štuke in še od Dolgih njiv se je šla poslovit.

Ko se je vrnila, se je delal mrak.

Koren je sedel za mizo v prednji sobi. Pot mimo njega v sobico se ji je zdela uro dolga, nazaj pa težja, kakor če bi šla po kolenih na Goro. Pri vratih je spustila kovčeg na tla in se oprijela podbojev, da se ne bi zrušila. Potem se je ozrla po sobi, preletela še enkrat slike po stenah, zavese na oknih, se ustavila za hip na uri, na peči, na cvetlicah in slednjič obvlada z očmi na očetu, ki ves čas ni niti trenil.

“Grem!” je naposled spregovorila komaj slišno.

Koren je dvignil glavo. Oči so se mu svetile in glas se mu je tresel.

“Saj sem rekel, da bi še počakala!”

“Bolje je tako. V nedeljo pride ona.”

“Da, ona,” je ponovil Koren in skušal vstati, a imel je premalo moči.

Tudi Veronika ni mogla več. Pograbila je kovčeg in zaklicala skozi stisnjene zobe:

“Zbogom, oče!”

Šele zdaj se je Koren dvignil. Obstal je kakor okamenel.

Takega ga je našla Mina, ki je čez dolgo stopila v sobo z lučjo in pozdravila:

“Bog daj dober večer!”

Postavila je luč na mizo in vprašala Korena, ki se še vedno ni premaknil:

“Jakob, kako bo z mesom? Bomo zaklali telico?”

Koren pa je zamahnil z roko in skoraj zakričal:

“Napravi, kakor hočeš!”

Mina ga je začudeno pogledala, zmignila z rameni in začela moliti angelsko češčenje. Koren ji je odgovarjal nekaj časa, nenadoma pa se je odtrgal od mize bi se pognal iz sobe.

DEVETO POGLAVJE

Začetkom maja se je na vasi oglasil rog, ki ne bo utihnil do pozne jeseni:

Kravarja sta že navsezgodaj klicala gospodarje in hlapce, naj odpno živino in jo spustijo na pašo. Anza jo je zbiral na zgornjem koncu. Pri cerkvi je pričal in je trobil do Razborškovich. V desnici je držal dolg bič, z levico pa si je tiščal velik zavit kravji rog na usta in trobil kolikor je imel sape. Te pa ni bilo mnogo, ker je bil že star in onemogel. Večkrst je moral prenehati, da si je nalovil zraka. Medtem je pokal z bičem in se oziral po dvoriščih. Ponekod so ga bili že slišali in so odvezali živino, drugod je bilo še vse pokojno, tam se je ustavil in glasneje zatrobil. Pri Razborškovih konec vasi se je postavil sredi trate pred hišo, počakal nekaj časa, potem pa začel znova.

“U-u! U-u! U-u!” se je razlegalo po zgornjem delu vasi. Ko je utihnil njegov rog, je bilo slišati iz spodnjega njegovega tovariša, ki je tam klical živino. Medtem so prihajale krave na cesto. Najprej so se ogledale po vasi navzgor in navzdol, potem so šele počasi krenile proti cerkvi, kjer se je odcepila poljska cesta na Smrečnik in gmajno. Tu in tam je katera obstala in počakala znanko iz sosednjega hleva, da je šla z njo. Starejše so stopale dostojanstveno in modro kimale z glavo, telice in junci pa so se podili po cesti in delali zmedo. Anza se ni razburjal zaradi tega. Stal je še vedno na svojem mestu in čakal, da je prišlo iz bližnjih hiš poslednji živinče. Več kot trideset let je že služil v Ravnah za kravarja, pa je dobro poznal muhe in navade svoje črede. Tudi hiše je dobro poznal; vedel je, kje so zgodnji in kje mora čakati.

Tudi sicer jih je poznal. Saj je jedel skoraj vsak dan pri drugi hiši. Za vse soseščane je vedel, kakor se razumejo, kaj kuhajo, kakšne so gospodinje; poznal je tudi druge skrivnosti, ki ostalim niso bile tako dobro znane. Ko je na jesen pobiral žito s tovarišem, merico za vsako živinče, pa je spoznal gospodarje: ta je nekaj navrgel, oni je meril skopo. Tudi po živini je poznal hiše: ta je bila čista, da se je kar svetila, druge se je blato držalo v velikih posušenih kosih. —

Bilo je sredi košnje.

Ko je tisto jutro prignal do srede vasi, je našel pri Korenovih še zaprto leso.

“Še ni nič?” je zaklical Korenu, ki je prav tedaj stopil na prag.

Koren je pokazal z glavo proti veži in jezno odvrnil:

“Še iz postelje se ni izvlekla!”

“Aj, aj, mlada je, pa rada spi! Pri mladih to ni nič hudega,” je namignil Anza, dvakrat pomežiknil in odgnal dalje.

V tem je stopila Liza na prag; bluzo je imela še napol odpeto, lase pa razmrščene. Pogledala je na cesto in zagodrnjala:

“Kaj le goni tako zgodaj! Živina se bo že še napasla!”

“V vročini menda!” jo je Koren pikro zavrnil in stopil s praga, da je mogla mimo. “Vstala bi prej, vstala! Zaradi tebe naj bi pozneje gonil, ne? Takega nereda še ni bilo pri nas, kakor je zadnji čas!”

“Že spet začenjate? Vstenem, kadar se meni ljubi!” ga je Liza ostro zavrnila in odvihrala v kuhinjo.

Čez dolgo se je vrnila z žehtarjem in odšla molst. Koren pa je stopil k plotu in se oziral po vasi; Anza je že zginil s čredo. Od razdraženosti se mu je meglil pogled.

Naposled je živina le primukala na dvorišče; odvezal jo je bil Tomaž, ki je med molžo prišel iz koče. Potem je poklical Jokca in mu velel, naj jo odžene za Anzom. Jokec se je nekaj branil, češ da se mu bodo na vasi spet smejali, misleč, da je zaspal. A nič ni pomagalo, moral je z živino na gmajno. Onkraj cerkve je srečal nekaj žensk, ki so odhajale na polje. Glasno so se mu smejale.

“Spet si zaspal, Jokec? Kaj bo s teboj?” Gačika pa je pomežiknila s svojimi drobnimi očmi sosedi na levi.

“Tako je, če se človek oženi v letih! Jok se je najbrž ne more nagledati!”

“Ne vem, kdo je bolj gleda: Jok ali Tomaž!” ji je odvrnila Ložnica.

Ostale so se nasladno zakrohotale, Jokec pa je naglo pognal mimo.

Pri Korenovih pa se je medtem vnel prepir.

Jok je bil pripeljal travo za Liso, ki bo vsak čas povrgla in ni mogla na gmajno. Videl je sicer, da so bili s kravami spet prepozni, vendar ni rekel nič. Zato pa ni mogel molčati Koren.

“Daj, Jok, nauči jo vstajati ob uri! Tako ne bo šlo dalje pri nas! Povej ji že enkrat, da ni več na Pohorju!”

Jok je nekaj zamrmral, se popraskal za desnim ušesom in se skobacal z voza. Liza, ki je skozi odprta važna vrata slišala Korena, je prihitela na prag in začela vpiti:

“Že spet hujskate! Zdrahar stari!”

“Nič ne hujskam!” jo je zavrnil Koren. “Pravim samo, da pri nas ni nobenega reda več! Ko so druge krave na gmajni, pri nas šele molzemo, ko drugod južinajo, smo pri nas šele pozajtrkovali, ko pa drugod že spijo, se pri nas šele večerja kuha. Tudi na polju zaostajamo. Prej smo bili vedno prvi. Tega ne trpim več!”

Liza pa mu ni pustila govoriti dalje, planila je predenj, mahala z rokami proti njemu in vpila, da so prihajali ljudje k oknom.

“Jaz pač ne trpim, da bi se vsajali v mene! Še ene lepe ure nisem imela pri vas! Zapomnite si že enkrat: tu sem jaz gospodinja in bo tako, kakor bom rekla jaz! Grunt je najin, vaša je hiška, drugega nič!”

“Jok, ali ji ne boš zadelal ust?” je kriknil Koren, tresoč se po vsem telesu.

Jok pa je zmajal z rameni in odpeljal Luco v hlev.

“Vam bi jih pač bilo treba! Pa jezik bi se vam naj posušil, ker imate tako ostrega!” mu je še vrgla v obraz in hotela oditi.

Tedaj je Koren dvignil palico, na katero se je doslej opiral, in zamahnil proti njej:

“Pri priči mi boš tiho, če ne ti zdrobim čeljust!”

Liza pa se je pravočasno umaknila, pograbila palico, jo izvila iz starčevih rok in jo vrgla daleč na gnojišče.

“Pojdite si ponjo in ostanite kar tam!”

Koren se je pognal proti veži, a noge so mu odpovedale; moral se je prijeti za podboje, da ni padel.

“Kača! Bog te bo še kaznoval za tvoje besede!” je zavrelo iz njega.

Šele čez dolgo se je toliko umiril, da je odkrevsal na gnojišče, si s težavo pobral palico in odšel na sadovnjak za hišo. Tam je sedel na bruna, ki so letala za plotom. Srce mu je nemirno bilo in težko je dihal.

Zdaj se je torej končno pokazala, kakšna je! je ponavljal z gnevom.

Ni in ni mogel verjeti, da je vse to res, kar se je dogodilo od Jokove poroke. Ko se je vsega jasno zavedel, je skušal vstati in se vrniti v hišo, da bi pokazal tej hribovski pritepenki, ali ima še kaj besede ali ne. A tako se je tresel, da se ni mogel premakniti.

Obsedel je na svojem mestu in strmel preko polj.

Že takoj prvič je opazil na Lizi nekaj, kar ga je odbijalo. Pa tedaj ni jasno presodil vsega, kajti dogodki so se zvrstili prehitro. Ko je prišla k hiši, je spet takoj opazil, da ni vešča nobenega dela in da ji je vse pretežko. A ker je kazala sprva dobro voljo, se je tolažil, da se bo že priučila in navadila. Tam v hribih so delali pač drugače in čas ne teče tam tako naglo. Sicer je bila še prav tako prijazna kakor spočetka. Svoji nevednosti se je prisrčno smejala in obljubljala, da bo kmalu bolje.

“Samo potrpite z mano, oče! Tu pri vas je vse drugače! Nisem navajena ravnine in tudi zemljo obdelujete drugače kakor pri nas v hribih,” se je opravičevala in bala tako potrta, da ji nihče ni upal reči hude besede.

Tako je bilo prvi mesec.

Potem je začela tožiti po domu. Tudi o tem je nekaj govorila, da je Jok tako neugnan in da je bolna od njega. Odšla je domov in se je vrnila šele čez tri dni, čeprav je bilo prav tedaj največ dela.

Od tistikrat se ni več opravičevala a tudi delala ni nič več in nič bolje. Pozno je vstajala, popoldne ni dolgo zdržala na njivi, češ da jo sonce strašno ubija; najrajši je posedala v sobi ali pa brez dela pohajala po dvorišču in sadovnjaku. Že se je jela postavlja po robu Korenu, ki je tu in tam pogodrnjal, ker je šlo delo počasi od rok.

“Saj vidite, da delam, kolikor morem. Kaj hočete še več. Ponoči mi Jok ne da miru, podnevi pa se naj menda ubijem na polju!” je odgovarjala.

Koren je že trikrat vprašal, kako je z doto. Prvič se je napravila, kakor da ga ni slišala, drugič ga je odpravila, češ da je oče posodil nekomu denar, ki ga noče vrniti, tretjič pa ga je ostro zavrnila, naj vendar počaka, saj je Jok mož, ki ni vreden počenega groša. Korenu ni dalo miru, dokler se ni odpeljal na Lizin dom, da bi se pomenil z njenim očetom. Ni ga našel doma, a pri sosedovih so mu povedali, da Lizini niso tako bogati, kakor so govorili. Niti polovico tistega, kar so mu pozimi pokazali, ni njihovega. Lizin oče je velik lisjak, pa se je dogovoril z nekim kmetom, da je pokazal njegovo zemljo za svojo. Še to, kar imajo, je zadolženo, ker stara dva pijeta, mladim pa ni za delo. Kar pripravijo, sproti zapravijo. Izmed vseh otrok pa je Liza že od nekdaj najbolj lena, pa tudi pije rada.

To je bilo pred štirinajstimi dnevi. Odtlej ni minil dan brez prepirov.

Liza se ni več pretvarjala; očitno je začela kazati, da ji ni za delo. Kako pa bi ji naj bilo, ko so imeli doma samo vinograd in pod njim košček njive? Pa tudi sicer je bilo tam na Pohorju bolj veselo, imeli so vina, prihajali so s sosednjih hribov in vsako nedeljo je pela harmonika. Tu pa je vse tako resno in ljudje se ženejo za delom, kakor ne bi bili ljudje, marveč vprežna živina! O, kakšno življenje je bilo doma na Brezovščaku!

O kopi si je bilo treba nekoliko pljuniti v roke, sicer pa vse leto ni bilo pravega dela, posebno zanjo ne, ki je bila najmlajša in se je znala odtegniti težjemu delu. Vez, trgatev, kožuhanje, grabljanje listja! Vse to so opravljali s petjem, harmoniko in vinom! Sicer pa je pasla kravi, poležavala okoli hiše in imela samo eno skrb: kako bi prišla v klet do vina.

Ko je bil oče trezen in se je Liza opotekala med jablanami pod vinogradom, je večkrat dejal:

“Kaj bo iz te dekline, če se ne bo lotila dela?”

Mati pa je imela vselej opravičilo zanjo:

“Kaj boš, Jernejec, mogoče se ji bo še bolje godilo kakor nam vsem!”

Mati je imela prav. Kar završalo je po hribih, ko se je razvedelo, da se bo omožila v dolino; pa ne h kočarju, marveč na grunt, h Korenu v Ravne, ki so ga vsi poznali in spoštovali! Prav ta glas o njem jo je sprva silil k delu. A čedalje odločneje se je oglašalo v njej: prej nisem delala, ko sem imela najmanj besede pri hiši, pa bi se mučila zdaj, ko imam prvo besedo? Bolj in bolj se je zavedala, da je postala gospodinja velikega grunta. In kot taka menda ne bo krmila svinj in okapavala krompirja? Tudi ji je nenavadno godilo, ker so jo njene znanke tako zavidale. Kako so stikale glave, kadar je prišla domov! Ona pa se je nalašč lepše oblekla, obiskala vse hiše po bližnjih in daljnih hribih, prinesla otrokom pogač in sladkarij ter govorila na široko o svojih prostranih poljih in polnih kaščah. Samo še Koren je bil napoti njeni popolni sreči.

Tudi Gere ni trpela, ker je imela o vsaki stvari svoje mnenje. Gera je bila že od mladih nog pri hiši, pa je vedela, kako je treba opraviti to in ono, Liza pa ni hotela, da bi obveljala deklina. Končno Geri ni preostalo drugega, kakor da je pobrala svoje cunje in ošla od hiše. Zdaj je stopil Tomaž na njeno mesto. Jokec je pomagal pri živini, Micika pa je pazila na svinje. Toliko Tomaž že dolgo ni delal. Jok sploh ni prišel do besede. Koren se je boril proti njej, čutil je, kako peša moč njegove besede, kako ga odriva z mesta, na katerem je stal, delal in zapovedoval skoraj petdeset let.

A tako kakor to jutro še ni bilo.

Ko se je toliko umiril, da je lahko spet stal na nogah, je prešel sadovnjak in se ustavil pred prostranim travnikom, ki se je raztezal onkraj njega. Ob pogledu nanj je pozabil, kar se je malo prej zgodilo. Pred očmi je imel le širen travnik in videl je, da je že skrajni čas, da ga pokosijo. Ob njem ga je zabolelo še drugo zaostalo delo, zato je naposled sklenil, da poskusi še enkrat zlepa.

Z Lizo sicer nista govorila; a zvečer je rekel Joku, naj dobi kosce, da pokosijo travnik za sadovnjakom; trava je že več kot zrela, vreme pa se lahko vsak čas preobrne. Jok je v odgovor zamrmral nekaj, kakor, bomo že videli. To je starca tako dvignilo, da mu je kar za povedal:

“Jok, ti si gospodar! Ti odločaš, ne Liza! Pljuni že v roke in primi za vajeti! Zadnji čas je! Prej, ko sem bil le jaz pri močeh in je bila doma Veronika, si lahko ždel iz dneva v dan, zdaj pa moraš delati in ukazovati! Predvsem ukazovati!”

“Pa bomo kosili, če je tako!” je končno pritrdil Jok.

Po večerji se je le toliko opogumil, da je spregovoril:

“Jutri pa bi kosili, ne?”

Koren ja sedel za pečjo in napeto poslušal, Liza pa se je namrdnila ob njegovih besedah in ga zavrnila:

“V pondeljek bomo! Kaj bi jutri, ko je petek! Nazadnje bomo menda še v nedeljo sušili?”

Jok ni rekel nič, Koren pa sa oglasil izza peči:

“Saj bo že do nedelje suho, ko je takšna vročina! Če ne, bomo pa sušili v nedeljo; to ni nič takega, ča je sila!”

“Kaj pa vas briga!” se je zadrla vanj. “Povedala sam že, da nimate nobene besede več! Gospodinja sem jaz in nihče drugi!”

Spet se je vnel prepir.

Koren je hotel uveljaviti svojo voljo, Liza pa mu je hotela enkrat za vselej povedati, da nima nobene besede več. Koren je bledel in ustnice so se mu tresle, Liza pa je od jeze tolkla po mizi, grozila starcu s pestmi in kričala, da so se ljudje ustavljali pred hišo. Joku je bilo nerodno, presedal se je sem in tja in ni vedel, kaj naj reče.

Naposled je Liza odprla vrata na stežaj in velela Korenu:

“Poberite se v svojo hiško! Tu nam ne boste delali zgage! Tudi jesti vam bomo dajali posebej, če se boste še usajali!”

Koren se je zravnal, kolikor se je mogel. V zadnjem času je začel vidno lesti v dve gube. Lase je imel skoro čisto bele. V očeh mu je zadnje mesece ležala brezupna žalost, zdaj pa se je v njih vnelo sovraštvo. Opotekel se je proti Lizi, a tik pred njo se je ustavil, kakor bi ga nekaj zadržalo: iz njenih ust je udaril vanj močan duh po vinu. Zagabila se mu je in pljunil ji je naravnost v njena široka lica.

“Pijanka!”

Liza se je sprva umaknila za korak, potem pa ja pahnila starca skozi vrata.

“Da mi ne pridete več pred oči!” je zakričala in zaloputnila za njim.

Zdaj ja Joka la dvignilo od mize.

“Liza, to ni prav! Tako na smeš delati z očetom!”

“Kakor oni z menoj, tako jaz z njimi! Bomo videli, kdo bo prvi odnehal! Kosili pa ne bomo, ker grem v nedeljo na Goro! Že dolgo je od tega, kar sem se zaobljubila gorski Materi božji.”

Tako je tudi bilo.

V nedeljo zjutraj je moral Jok napreči koleselj in Liza se je odpeljala. Jok je pričakoval, da ga bo povabila s seboj, toda tega ni storila. Pač pa jo je zunaj vasi čakal Tomaž.

Zadnje čase se je vsako nedeljo peljala kam. Če ne drugam, pa domov ali v sosednjo vas k maši. Voziti se na kolselju, se ji je zdelo imenitno. Seveda se je vrnila šele pozno popoldne in je kuho pustila drugim.

To pot je prvič vzela s seboj Tomaža.

Bila sta pri peti maši, potem sta krenila v gostilno. Tomaž ja pred dnevi dobil invalidnino, zato sta se lepo imela.

Že takoj, ko je prišla, je Tomaž pogosto postajal na dvorišču in si poiskal kako delo, samo da ji je bil blizu. Ni mogel pozabiti njenih belih zob. Tudi njen glasni, široki smeh ga je neprestano dražil. Liza se sprva ni zmenila zanj, čeprav je bil postavnejši kakor Jok kljub svojim očem in svojemu revmatizmu. Nanj je postala šele pozorna, ko ji je na žegnanju kupil svilen robec in kmalu nato ponudil denarja, ko ga ravno ni bilo pri hiši. Nekoč drugič je nekaj delala na sadovnjaku, pa ji je ponudil kozarec starine. Potem je večkrat prišla za hišo in Tomaž je imel vselej pripravljeno zelenko dobrega vina. Liza je bila žejna vina, saj ga je doma pila vsak dan, tu pa niso imeli drugega kakor kislico, tako je pravila jabolčniku. Tako sta se zbližala.

Zdaj sta si sedela nasproti. Tomaž je videl skozi meglo le njena široka usta z belimi zobmi; a tudi ona ga je že videla v megli. Bilo ji je lepo, vedno bi tako slonela na mizi in zrla pred sebe. Spomnila se je, kako je včasi, ko se je naskrivaj napila ležala doma pod vinogradom in gledala v oblake, ki so plavali nad njo, in se ni brigala za nič.

“Staremu sem že povedala, kar mu gre!” je dejala s širokim smehom, ko se je spomnila zadnjih dni. “Mislim, da bom imela odslej mir pred njim!”

Tomaž ji je pritrjeval, čeprav ni vedel čemu. Liza je bila še mlada in zobje so se ji svetili kakor mladi kobili, pa ni mogel ob njih misliti na resne stvari.

Zvečer sta se vrnila. Luca ju je sama pripeljala domov, ker onadva nista videla poti. Tomaž se je spravil z voza šele na domačem dvorišču.

“Spravi Luco v hlev!” je velela Joku in se odzibala v hišo.

Legla ja kar oblečena. Tomaž, ki se je opotekal za njo, je obstal sredi sobe in upiral oči vanjo. Ni je vidal, toda slutil ja natanko, kako leži z odprtimi usti in napetimi prsi. Planil je k nji.

“Liza! Liza!” je zahropel.

Liza pa ga je trdo odrinila.

“Pusti me, spala bom!”

Ker je slišal Joka v veži, je odkolovratil iz sobe.

Jok dolgo ni mogel zaspati. Bila je svetla noč in venomer se je oziral na njeno posteljo. V spanju se je bila razgalila, da so se ji svetila bela bedra. Naposled se je spravil k nji. Napol v spanju se ga je sprva branila, končno pa je le utihnila.

V ponedeljek, ko so menili kositi, je deževalo in ni nehalo štiri dni. Potem so pokosili; a preden so spravili seno domov, ga je dvakrat zmočilo.

“Kdo bo jedel ta gnoj!” je rentačil Koren, ko so zmetavali rjavo, smrdeče seno na senik. “Ko bi bili mene poslušali, bi imeli takšnega, da bi dišalo v tretjo vas!”

Liza se je delala, kakor da ga sploh ni slišala.

Tako je bilo tudi v ostalem.

Delo je zaostajalo, se kopičilo in bilo slabo opravljeno. Jok si je sicer prizadeval kakor še nikoli, Koren pa je zaman skušal z dobrim in hudim pripeljati grunt na staro pot. Liza mu je vidno pila moč.

Že ni mogel več na oddaljenejše njive, postopal je le še po dvorišču in sadovnjaku. Včasi pa se nekaj dni ni brigal za nič, posedal je v senci in mislil na Veroniko. Še vedno ni vedel, kje je in kako se ji godi. Spoznal je, da bi bilo bolje, če bi dobil k hiši kovača kakor pa to hribovsko pijanko.

Tomaž pa je Lizi še pogosteje prinašal vina, pa tudi druge malenkosti ji je kupoval. Hodil je za njo, da so ljudje že začeli stikati glave in si šepetati. Obakrat, ko se je peljala v Maribor, je šel z njo.

Koren ga je nazadnje trdo prijel.

“Tomaž, ali se ne bojiš Boga?” ga je vprašal, ko ga je zalotil, kako jo je lovil v kuhinji.

Tomaž je zmignil z rameni in hotel oditi brez odgovora.

“Počakaj in mi odgovori!” ga je prijel Koren osorneje. “Mnogo hudobije se je zadnji čas zgodilo v naši hiši, toda to je preveč! Pusti bratovo ženo v miru! Potisnili ste me v kot, a toliko moči bom še imel, da bom storil temu konec, če se ne boš sam spametoval!”

Tomaž je nekaj zamrmral, češ da nima nič z njo, in zginil za Lizo, ki se je že prej izmuznila na plano.

Očetove besede niso zalegle. Samo previdnejši je postal. Tudi ona.

Nekega nedeljskega popoldneva, ko je bil Koren še pri večernicah, Jok pa je odšel po žanjice, je prišla Liza k njemu v kočo kakor že nekajkrat prej. Tu je ni nihče motil. Sedela sta za mizo in pila. Prav za prav je pila samo Liza, kajti Tomaž je bil pijan od njenega smeha in njenih zob. Grabil jo je za roke in stiskal k sebi. Ona pa se mu je smejala.

“Pij rajši in pusti moje roke! Glej, kako se sveti v soncu!”

Iztegnila je roko in zamaknjena zrla v polni kozarec. Vino se je lesketalo kakor dragulj. V dušku ga ja zvrnila. Tomaž pa ji je segal v prsi in jecljal:

“Kaj vino! Pustiva ga! Ti, ti ...”

Tako dolgo je silil vanjo, da se je le opotekla z njim na posteljo.

“Pa naj bo, če si tako nor!” je še rekla in se mu pustila.

Z zamudo so poželi in spravili žito. Liza je še večkrat “zbolela”, vendar so le prebili do jeseni.

Koren se je čedalje manj brigal za dom. Preveč je še pretrpel zanj. Z brezupom se je predal stvarem, kakršne so bile. Pojemajoče moči je posvečal soseski. Vsaj njo mora rešiti, če že ne more grunta.

Bližala se je licitacija, zato so spet govorili o delitvi. Pišorn je bil najglasnejši. Koren je začel zahajati na vas. Čeprav je komaj hodil, je s Curkom vendar uredil vse potrebno za licitacijo. Izbrala sta najlepši les, da bi bili ljudje zadovoljni in ne bi mislili na delitev. Pišorn se je sprva nekaj usajal zaradi tega, potem pa se je kar na lepem potuhnil. Takoj po vseh svetih je Koren razglasil licitacijo.

Še nikoli ni prišlo toliko ljudi kot tokrat.

Toda ko je dejal Curku, naj pokaže prve štiri smreke in izkliče ceno, se je preril iz množice Pišorn in zaklical:

“Le počasi, Curk, ne mudi se! Najprej moramo sploh vedeti, ali je večina za licitacijo, ali pa zato, da se gozdovi razdele in s tem odpade licitacija!” Okrenil se je k ljudem in vprašal glasneje: “Ali ne, soseščani?”

Nekateri so pritrjevali, drugi ugovarjali.

Tudi Ledinek je stopil v ospredje:

“Kakor veste, sem bil za delitev že od prej ko Pišorn, a kljub temu lahko letos še licitiramo! Preden bodo inženirji prišli, premerili gozdove in jih razdelili, bo preteklo več kakor pol leta. Ali bomo dotistihmal brez lesa? Najprej licitirajmo, potem se šele pomenimo o delitvi!”

“Tako je!” so pritrjevali tu in tam.

Ledinek, ki ga je jezilo tudi to, da mu je Pišorn vzel vodstvo kar čez noč iz rok in ga potisnil na stran, je še povzdignil glas:

“Poleti, ko bodo gozdovi razdeljeni, ne bo mogel nihče podirati, mnogi pa tudi ne bodo imeli kaj, ker bodo dobili poseko ali mlad les! Zato kar dajmo licitirati!”

“Dajmo! Dajmo! Curk, koliko prve štiri?” so vzklikali tisti, ki so bili Ledinkovih misli ali pa so bili sploh proti delitvi.

V tem je prišel Koren spet do besede, s palico je grozil proti Pišornu in Ledinku:

“Ne delajta zgage! Ali se bomo spet prepirali kakor lansko leto! Povem vam, da gozdov ne bomo delili, dokler bom jaz soseskin župan!”

“Dobro, pa rešimo najprej to vprašanje!” mu je segel Pišorn v besedo. “Dozdaj ste bili res župan. Toda ali morete biti še nadalje, ko pa nimate na soseskinem nobene pravice več?”

Korenu je omahnila roka, ki jo je bil že dvignil, in beseda mu je obtičala v grlu. Zgodilo se je, česar se je zadnje čase najbolj bal in zaradi česar je še bolj mrzlično pripravljal licitacijo.

“Saj poznate sosesklne postave!” je s posmehom nadaljeval Pišorn. “Kdor ni soseščan, ne more biti soseskin župan. Pač pa ga do novega zborovanja zastopa njegov namestnik. To sem pa jaz! Tako je, Koren! Tu ne boste več ukazovali! Doma vam je Liza vzela vajeti iz rok, tu vam jih bom pa jaz!”

Ljudje so se sicer oglašali, češ da si Koren tega ni zaslužil; skoraj deset let je vodil sosesko, delal je zmerom soseščanom v prid, zato jo naj vodi še do zborovanja, ko si bodo izvolili novega župana. Izbrali si bodo, kogar si bodo sami hoteli, nihče se jim ne bo postavljal za vodnika. A oglašali so se tudi drugi in pritrjevali Pišornu, ki je odrinil osuplega Korena, stopil na kup hoste, potegnil polo papirja iz žepa in nadaljeval glasneje:

“Kar na kratko bomo napravili! Naj vsakdo zdaj zadnjič pove, ali hoče imeti svoj gozd ali pa hoče, da mu bodo na njegovem ukazovali drugi! Simon Borič, ali si za delitev ali proti?”

“Za!” je odgovoril imenovani.

“Dobro, dva glasova za!” je ponovil Pišorn in si zabeležil.

Ledinek se je hotel še nekaj vmešavati, a Pišorn ga je prekričal.

“Ivan Cestnik?”

V tem se je preril Smeh v ospredje s svojo leseno nogo. S prezirljivim nasmehom se je oziral po Pišornu in ostalih soseščanih in zaklical v molk, pred Cestnikovim odgovorom.

“Le delite si! Lahko si jih tudi razdelite! Toda mi vam bomo vse to razdrli; gozdovi bodo sicer razdeljeni, a po pravici! Vsakdo v Ravnah bo dobil svoj kos!”

Ljudje so začeli žugati invalidu.

“Kaj pa ta išče tu?”

“Nihče te ni klical! Glej, da se zgubiš, sicer boš imel obe nogi leseni!”

Pišorn ga je skušsl odpraviti s šalo; bil je sredi zmagoslavja, pa ni hotel, da bi prišlo kaj vmes.

“Pustite ga! Ima pač leseno nogo in ta sili domov v gozd.”

Smeh se ni dal ugnati: Zabrusil mu je:

“Prišel bo čas, ko boste imeli večje spoštovanje pred mojo leseno nogo kakor pred celim Pišornom!”

Razburjenje je naraščalo. Smeh se je naposled odpravil domov, a še prej je zapretil vsej soseski:

“Grem! A zapomnite si, tudi jaz bom imel svoj kos gozda!”

“Norec!” je še vrgel za njim Pišorn.

Ko se je razburjenje poleglo, je nadaljeval.

“Ivan Cestnik, za kaj si?”

“Za delitev!” se je glasil odgovor.

“Tri za! Jernej Curk?”

“Proti!”

Tako je šlo dalje.

Koren je odrevenel stal ob strani. Zdramil se je šele, ko je zaslišal svoje ime.

“Jakob Koren! Za ali proti?” je ponovil Pišorn z rahlo vznemirjenim glasom, ker na prvo vprašanje ni dobil odgovora.

“Proti, do smrti proti!” je zaklical Koren, da se je razleglo po gozdu.

Pišorn pa ga je zavrnil škodoželjno:

“Nisem vprašal vas, ampak Joka, gospodarja! On je soseščan, vi niste več!” Nalašč je poudaril zadnje besede. Še nikoli se ni njegov togi obraz razlezel v takšen smeh kakor v teh, za Korena najtežjih trenutkih. Vedel je, da je Koren prav tu najbolj občutljiv in ranljiv. Na prihodnjem zborovanju bi tako izvolili novega župana, na kar se je moral Koren še pripraviti. Zato mu je hotel Pišorn zadeti težji udarec. Že dolgo je sanjal o tej uri, ko se bo lahko prvič maščeval za sramoto, ki mu jo je nakopala Korenova hiša. Ničesar ji ne bo ostal dolžan! Nobenemu Korenu! Pomnili bodo, kdo je Pišorn!

“No, Jok, kar povej, kakor misliš! Ni se ti treba nikogar bati!” je zaklical Joku, ki se še ni odločil.

Ljudje so utihnili. Korenove oči so obvisele na sinu kakor oči potapljajočega se na rešilnem čolnu. Jok je pred njim povesil pogled, a oglasila se je Liza tako glasno, da so vsi slišali:

“Za! Midva sva za!”

“Molči, pritepenka! Ti ne veš, kaj je gozd, ti ne veš, kaj je soseska! Ti nimaš besede! Jok, povej ti, povej in pokaži, da si moj sin, da si vreden gozdov!”

Ljudje so napeto pričakovali, kaj bo. Ni bilo slišati drugega kakor šumenje smrek.

Jok je še okleval.

“Reci, kakor sva se zmenila!” je Liza presekala mučni molk in ostro pogledala moža.

“Molči, kača!” je planil Koren proti njej. “Jok, povej po pameti!”

Znova se je oglasil Pišorn:

“Dajte hitro, saj niste grofje, da bi čakali na vas! No, mogoče pa bo treba poslati še po Tomaža, ta bo že povedal, da bo prav za Lizo!”

Nekateri so se zakrohotali.

Končno je dvignil Jok glavo in odgovoril neodločno:

“Bom pač za!”

V tistem trenutku se je sprožila Korenova roka in zamahnila s palico po Lizi. Še preden so se ljudje prav zavedeli, je Liza kriče telebnila na zemljo in se zvijala pod Korenovimi udarci. Korena pa je za hip prešinilo: tako je tepel Veroniko, ki jo je ljubil kakor nikogar na svetu, to kačo pa mora še bolj, ker jo sovraži kakor nikogar. Naposled se je Liza pobrala s tal in se vrgla proti njemu. Ljudje so ju komaj ločili. A še ko so Lizo držali, je kričala za Korenom, ki se je opotekal v gozd:

“Ne boste več jedli z nami! Najbolje je, da čim prej poginete!”

Koren pa ni slišal več njenih besed. Čedalje počasneje je stopal. Pod njegovimi trudnimi koraki je šumelo listje in se je lomilo dračje. Bilo mu je, kakor da je prišel na konec svojega življenja. Naposled ni mogel več dalje. Sesedel se je na preperel štor in si zakril uveli obraz s koščenimi rokami.

Zgoraj na Smrečniku pa so medtem sklenili delitev. Jokovi glasovi so odločili.

DESETO POGLAVJE

Veronika je bila najprej dobra dva meseca zaprta v prvo nadstropje velike hiše v sicer majhnem Ptuju. S prostrane ravnine, ki ji skoraj ni bilo videti konca, je prišla v stanovanje, ki je štelo tri sobe, kuhinjo, jedilno shrambo in stranišče. Če se je ozrla v sobah skozi okno, je zagledala pod sabo ozko ulico, tlakovano z debelimi okroglimi kamni, onstran nje pa čelno stran nekoliko nižje hiše; če je pogledala skozi okno v kuhinji, pa ni videla drugega kakor siv zid. Kakor bi bila uklenjena v tesno kletko, se ji je zdelo. Ni imela zraka in ne sonca.

Trgovčevi so sicer govorili njenemu ušesu razumljivo govorico, toda njihovo srce je ni razumelo. Na vsak korak so ji dali čuti, da jim služi. Gospa ni znala drugega kakor ukazovati, trije sinovi, ki so hodili v gimnazijo, pa so ji samo nagajali, le gospod se je včasi pošalil z njo, a tako, da je morala zardeti.

Pri tem ji je bilo delo tuje in se ga ni mogla navaditi. Še hoditi ni znala po parketu, kako bi ga naj znala gladiti. Njene roke so bile pretežke, da bi s cunjo samo plavale nad pohištvom, ki se je svetilo kakor zrcala in je bilo občutljivo, kakor bi ne bilo iz lesa. Doma so kuhali preproste in tečne jedi, tu pa bi naj takoj vedela, v katerem loncu ali kateri ponvici naj pomeša, kako naj postavi na mizo to in ono in nenavadno jed. Doma je jedla z družino, takoj za očetom je zajela, tu pa je morala počakati, da se je najedla gospoda v sobi, potem šele je lahko jedla ona, a v kuhinji za mizo, na kateri je bilo polno umazane posode. Doma je imela poleg očeta prvo besedo, tu pa je morala samo ubogati.

Ničesar drugega ni smela reči, kakor: “Prosim, gospa!”, “Že grem, gospa!” In gospa ji ni rekla drugega, kakor: “Pojdi pospravljat sobe, a pazi na pohištvo!”, “Prinesi drv!” “Pazi na ogenj!” Ssmo to in podobne stavke je slišala vsak dan. Le če je bila gospa dobre volje, je govorila o služkinjah, ki jih je imela in ki ni bila nobena nič prida.

Šele pozno v noč, ko je pomila posodo in pospravila v kuhinji, je lahko odšla spat. Njena sobica je bila tesna in ozka; doma je spala na prijetno dišečem ličju, tu na žimnici, ki je bila že raztrgana in trda; okno ji je doma gledalo na sadovnjak, tu v sivo steno.

“Ne! Tu ne morem ostati!” je zastokala nekega večera dober mesec po prihodu, ko je poskusila vse, da zdrži. Sedela je na postelji; trepetala je od silnega jokanja. Njena nekdanja rdečica ji je izginila z lic, tudi oči niso imele več tistega sijaja kakor nekoč, shujšala je in čutila se je slabotno. A takoj je zadela ob trdo vprašanje:

“Kam pa hočem?”

Domov?

V srcu jo je stisnilo ob misli na dom. Nič ni vedela, kako je doma. Nikogar znanega ni videla, nihče ni vedel, kje je, saj ni povedala nikomur, kam je odšla. Večkrat se je že namenila, da bi temu ali onemu pisala, a se je takoj premislila. Ne, nihče ne sme vedeti za njeno trpljenje.

Včasi se ji je zdelo, da bi bila doma rajši zadnja dekla in bi ji bilo laže ubogati Jokovo ženo kakor služiti nepoznanim, trdosrčnim ljudem. Samo, da bi bila doma, doma! Toda ko je natančneje premislila o vsem, se ji je spet uprlo: z doma so jo nagnali, prosjačila ne bo!

Če bi sporočila Tonču, kako ji je? ji je privrela na ustnice želja, ki jo je že ves čas skrivala v sebi. Ob misli nanj ji je postalo laže. Da, tako bo storila! Ostal ji je le on sam. Zamišljala si je, kako lepo bi živela skupaj. Dediščino po materi ima in tudi Jok ji mora dati, kar ima zapisano. S tem, in če bi še Tonč kaj dobil, bi si postavila kovačnino in začela na svojem. Potolažena si je obrisala poslednjo solzo in napisala pismo Curkovi Neži, naj ji priskrbi Tončev naslov.

Toda drugo jutro pisma ni oddala. Sklenila pa je, da ji bo poslala kartico s svojim naslovom. Prej ali slej bo na ta način prišel Tonč do njega in ji pisal, če je še istih misli, kakor je bil o veliki noči. A kartice ni napisala. Bog ve, če že ni pozabil nanjo. Ni ji preostalo drugo, kakor da se je vdala v usodo, ki si jo je sama naložila.

Edine vesele ure je doživljala ob nedeljskih popoldnevih.

Tedaj je lahko šla, kamor je hotela. Navadno je pohitela najprej k večernicam, nato se je napotila naravnost iz mesta med njive in travnike. Stopala je počasi po cesti, ozirajoč se na vse strani. Vsaj enkrat na teden se je lahko nagledala polj in travnikov, vsaj enkrat na teden se je lahko rešila sivih in tesnih zidov! Ljubeče si je ogledovala vsako njivo in vsak travnik. Le tako je lahko vedela, kaj delajo doma. Navadno je šla do Lukovec, polna katerih so sloneli fantje in dekleta in se počasneje, z zanimanjem se je ozirala na dvorišča, kjer so se sprehajale kokoši in odkoder je prihajal duh po gnoju. Hodila je tik plotov, na katerih so sloneli fantje in dekleta in so pogovarjali, ustavljala se je na trati sredi vasi in poslušala vaško otročad, ki se je igrala. Zapeklo jo je v srcu, ko je prišla do gostilne in se je iz nje oglasila harmonika. V mraku se je vračala. Ko je zaprla za sabo težka vežna vrata, bi bila najrajši umrla.

Medtem je trava zrastla in dozorela, po vaseh so že klepali kose.

Ko se je neko nedeljo vračala, so ponekod kosili. Ob pogledu na kosce ji je korak postal še težji. Ob velikem travniku se je ustavila. Pet koscev — bili so sami mladi in močni fantje — je zamahovali hkrati. Trava je padala v lepe, ravne redi. Kose so se zdaj pa zdaj zabliskale v zahajajočem soncu. Dišalo je po travi, da so se ji dvigale prsi.

O, kako bi tudi ona stisnila koso v roko in zakosila v rosno travo!

Ko je hotela dalje, jo je opazil eden izmed koscev in ji zaklical v šali:

“He, bi še ti eno red?”

Veronika se je ozrla. Mlad fant ji je ponujal koso.

“Ná, tu jo imaš! Na novo je sklepana!”

Tudi ostali koscu so prenehali in se ozrli po dekletu.

“Kar pridi med nas, če znaš koso držati!” jo je podražil drugi.

“Kaj ne bi znala!” je zaklicala Veronika in stopila na travnik. “Pa jo daj, da poskusim, če je kaj prida!”

Zasmejala se je, čeprav ji je bilo pri duši, kakor bi stopila v cerkev. Tudi koscu so se zasmejali; niso vzeli resno svojih in njenih besed. Vendar ji je prvi izročil koso. Veronika jo je obrisala z rosno travo in krepko zamahnila. Obšlo jo je nepopisno čustvo. Po dolgem času se ji je spet olajšala duša.

Kosci so sprva zbijali šale, ko pa so videli njen resni obraz, so le pograbili vsak svojo koso. Paziti so morali, da so jo dohitevali. Na koncu travnika se je oprla na koso in zaklicala:

“No, fantje, ali znam?”

“Dobro jo režeš!” jo je pohvalil gospodar, ki je malo prej prišel na travnik in jo molče opazoval.

Veronika si je obrisala koso, vzela najbližjemu kamen, jo nabrusila in kosila dalje. Mrak se je zgostil, a niti ni opazila. Odložila je koso šele, ko so pokosili ves travnik. Tedaj pa je vzšel že mesec.

“To je deklina!” jo je pohvalil gospodar in ji prvi ponudil steklenico z žganjem. “Saj se menda tudi tega ne boš branila?”

“Seveda ne,” se je zasmejala in močno potegnila.

Potem so posedli in pojužinali. Črn kruh ji je bolj teknil kakor mestne žemlje. Fantje niso mogli odtrgati pogleda od nje.

“Od kod si?” jo je vpraševal gospodar.

Veronika je povedala. Nekdo je že bil v Ravnah, celo za njihovo hišo je vedel.

“Pa to so vendar bogati kmetje!” je dodal in jo nezaupno pogledal.

“Saj tudi smo! Jaz pa služim!” je odgovorila trpko.

“Zakaj?” je vprašal gospodar.

Veronika ni pojasnila. Vstala je.

“Tako, lahko noč!” se je poslovila.

“Lahko noč! Pridi jutri pomagat sišit! Škoda za takšno dekle, da služi gospodi!” ji je vzkliknil v slovo Meškov Tina, tisti, ki ji je posodil koso.

Gospodar pa je zaklical za njo na cesto:

“Če boš šla tam proč, pa pridi k nam! Vprašaj po Čehu!”

Ko se je vrnila pozno v noč, jo je gospa sprejela s kopo trdih besed.

“Tako je!” se je razburjala. “Vse ste enake! Ko nič ne zna, se vsaka dela ponižno, da bi potrpela z njo, in pravi, da nima nič s fanti in da ne hodi v gostilno. Prve tedne res tiči samo doma. Ko pa jo nekaj naučim, potem se šele pokaže, kakšna je. A tako ne bo šlo, ljuba moja! To je bilo zadnjič; še enkrat, pa si poišči drugod. Kar takoj mi boš šla!”

Veroniki pa njene besede niso segle do srca. Brez besed je opravila svoje delo in odšla spat.

A gospa je tudi naslednje jutro ni pustila v miru.

“Kje si bila? Saj si rekla, da nikogar ne poznaš!” je silila vanjo.

Naposled je Veronika le povedala:

“V Lukovcih sem pomagala pokositi velik travnik, če že hočete vedeti!”

Gospa jo je najprej osupla pogledala, čez čas pa je zardela po vsem obrazu, še na tolsti vrat ji je segla rdečica. Potem je šele prišla do besede. Iz nje se je kar vsulo:

“Kaj pa misliš, deklina! Nisem kakšna kmetijska botra, da bi me nalagala! Povej mi takoj, kod si se vlačila!”

Veronika pa je ponovila kakor prej, le nekoliko glasneje:

“Povedala sem vam že: kosila sem! Mi kmetski ljudje se ne lažemo!”

“Tako? Tudi nesramna znaš biti!” je vzrojila gospa. “Ne, ljuba moja! Ali mi takoj povej, kje si bila, ali pa pojdi še danes od hiše! Kjer si kosila, tja lahko greš tudi sušit!”

Veronika je za hip prebledela, a že ji je legel na lice blažen smehljaj.

“Da, gospa, to bo res najbolje! Sušit bom šla travo, ki sem jo snoči pokosila!” ja zaklicala in planila v sobico. Zmetala si je svoje reči v kovčeg in še preden se je gospa prav ogledala, je stala pred njo in nadaljevala še bolj sproščeno. “Tako, pripravljena sem! Dajte mi knjižico in plačilo za teh deset dni od prvega!”

Gospe je v hipu zginila rdečica celo z lic, ki so bila sicer vedno rdeča. Začutila je, da Veronika ni takšno dekle, kakor so bile tiste, ki jih je imela doslej. Skušala se je nasmehniti, kar se ji pa ni posrečilo. Pač pa je spregovorila kolikor mogoče sladko:

“No, Veronkica, nisem mislila tako hudo! Ne smeš vzeti vsega za resno. Saj sem zadovoljna s teboj. Niti tri mesece nisi tu, pa že vse znaš! Še nekaj časa, pa se boš naučila tudi fine kuhe. Kar odloži kovčeg in pojdi po meso!”

Veronika pa je ponovila odločno:

“Gospa, rekli ste naj grem, pa bom šla! Tudi oče mi je tako rekel, pa sem ga ubogala! In kakšno je bilo tisto slovo! Dajte mi knjižico in denar!”

Gospa še ni mogla verjeti, prijela jo je za roko in ji skušala izviti kovčeg; še slaje govorila:

“Kar odnesi si ga, Veronkica! Naj bo, kakor da ni bilo nič med nama! Čakaj, prav včeraj sva govorila z gospodam, da bi ti povečala plačo, saj si se že vsemu priučila! Prvega boš dobila petdeset več!”

Veronika pa ni izpustila kovčega, odločno je odmaknila roko in zahtevala:

“Nočem ničesar! Knjigo in denar mi dajte!”

Zdaj je gospa sprevidela, da je vse zaman. Spet je zardela, obraz se ji je spačil od jeze in glas se ji je tresel od razburjenja. “Nesramnost! Da, takšne so dekline bogatih kmetov!” je kričala. “Kar pojdi mi izpred oči! Knjige pa ti ne dam in tudi ne denarja! Na policijo pojdem, da te bodo zaprli! Kar takole brez odpovedi bi jo odkurila? Ne! In tako spričevalo ti napišem, da te ne bo hotel nihče v službo!”

Gospa se je še drla, toda Veronika je že zaprla za seboj vrata in naglo zapustila hišo, kjer je prebila toliko gorja.

Ko je prišla na Čehov travnik v Lukovce, so že sušili. Sonce je vroče pripekalo in žgalo travo. Naravnost med sušače se je namerila in dejala gospodarju:

“Prišla sem sušit, kakor ste me povabili!”

Gospodar jo je začudeno pogledal, potem pa se je ozrl po travniku in pokazal v mejo, rekoč:

“Temle so vile! Za drugo se bova zmenila zvečer!”

Pri Čehu je imela mnogo več dela in dobivala je manjšo mezdo kakor v mestu, vendar je bila zadovoljnejša; bila je v vsem enakovredna ostalim v hiši. Jedla je z njimi za isto mizo in se z njimi pogovarjala, ko je opravila svoje delo. Že po nekaj tednih si je pridobila ugled, kakršnega še ni imela pri Čehu nobena dekla. Pri njih v Ravnah so napravili marsikatero reč bolje; sprva gospodar ni poslušal njenih nasvetov, ko pa je spoznal, da ima prav in da ni navadna dekla, ki bi se brigala samo za svinje in fante, je bolj in bolj upošteval njeno besedo.

Tudi gospodinja jo je imela rada, spretna je bila za vsa opravila in znala je pripraviti jedi, kakor so jih imeli drugod le na gostijah. Ko je gospodinja v začetku jeseni zbolela, je gospodinjila Veronika, de nikoli ni prišlo na kožuhanje in obrezovanje toliko ljudi. Posebno fanta ni manjkalo nobenega. Veronika znala pripovedovati in peti, da bi bili poslušali do jutra. Slednjič so jo spravili celo na kor. To je bilo prvič, da je v Lukovcih pela na koru dekla, a nihče se ni spotikal zaradi tega. Sicer pa je bila ob nedeljah lepše oblečena kakor marsikatero kmetske dekle. Tudi pod okno so ji jeli prihajati, a ni se oglasila nikomur. To je fante privlačevalo še bolj. Dobivala je pisma, a odgovarjala ni. Posebno rad jo je videl Meškov Tine. Nihče je ni klical drugače kakor Čehova Veronika.

Do pozne jeseni je delala in ni mnogo mislila na svojo usodo. Le redko jo je prevzela bolečina, da je preslonela pol noči na postelji.

Ko je ponehavalo glavno delo, pa so se težke ure češče in češče ponavljale. Praznik vseh svetnikov in dan vernih duš sta bila zanjo najtežja. Ogledovala si je grobove v Lukovcih in mislila na materin grob in sicer živ grunt, ki pa je postal zanjo kakor velik grob. Ni mogla več zdržati.

Naslednjo nedeljo je šla h gorski Materi božji iskat tolažbe.

Ko je s trate ob cerkvi zagledala tam pod Pohorjem Ravne, je kriknila od čustva, ki ji je napolnilo srce. Kot zamaknjena je gledala drobne hiše, ki so se stiskale okoli cerkve. Za hip se ji je zazdelo, da je našla del domače strehe. Potem se je razgledovala po okolici. Temni Smrečnik se je razločno risal na levi nad Ravnami, pod njim je ležala gmajna. Drugod pa same njive in travniki, prepreženi z jelševimi mejami.

Oprijemala se je obzidja, da se ne bi zgrudila ob njem. Domov bo šla, naj bo kar koli, si je šepetala. Mora zvedeti, kako je očetu, mora stopiti predenj, da bo videl, da se je Pišorn zlagal. V trenutkih, ko je videla svoj dom daleč tam konec neizmerne ravnine, si je želela, naj bi bila Liza slaba gospodina, da bi oče spoznal, kaj mu je bila ona, Veronika, in bi si želel, da bi se vrnila. Slikala si je svojo vrnitev, ko bi jo oče sprejel z odprtimi rokami in bi se razjokal od veselja. Obenem pa so se ji vrivale tudi druge misli: Liza je dobra gospodinja, s svojim sladkobnim smehom je pridobila očeta popolnoma zase, da jo je že pozabil in mu ni žal, da jo je spodil. Če bi se vrnila, bi vzel palico in jo nagnal. Ne, domov ne more, je sprevidela.

Ko se je spomnila še tistih strašnih predpustnih dni, se je odtrgala od obzidja in se razklana zatekla v cerkev.

Ko se je odpravljala nazaj v Lukovce, pa je zadela pred cerkvijo na Curkovo Nežo. Ta ji je povedala, kako teče življenje pri njih doma. Čeprav ji ni povedala vsega, je bilo zanjo to huje, kakor je privoščila očetu in gruntu v najobupnejših trenutkih.

Še bolj strta se je vrnila v Lukovce.

Odslej ji je postalo pri Čehu tako težko kakor svoj čas v mestu. Najhuje ji je bilo zaradi očeta in grunta. Odpravljala se je domov, da pomaga obema.

ENAJSTO POGLAVJE

Nepričakovano je dobila Tončevo pismo.

Najprej se ji je lepo zahvalil, da se je tako odločno odkrižala vsiljivega Pišorna. “Kako dobro mi je delo, ko sem zvedel, da ne bo nikoli tvoj mož,” ji je pisal. “Nisem mogel ne delati ne spati.” Nato ji je pripovedoval, kako mu je bilo, ko mu ni odgovorila na njegova pisma in ga o veliki noči ni niti pogledala, niti se mu oglasila. “Zakaj, Veronika? Ali me nimaš več rada? Ali si to storila zaradi koga drugega?”

“Povej, da bom vedel!” Hudo mu je bilo, ko je slišal, da je odšla od doma, še huje, ker ni mogel dobiti njenega naslova; šele zadnjič, ko je bil spet doma, je zvedel pri Curkovih zanj. “Veronika, če že moraš služiti, pridi sem v Maribor, tu ti priskrbim dobro službo. Sicer pa ne bo treba dolgo. Manjkajo mi samo še trije meseci, potem pa lahko začnem kovačijo na svojo roko. Z očetom sem se že domenil. Dobil bom njivo na Vratnikih in les, da si postavim kovačnico. Še pred veliko nočjo bi se vrnil domov in jo začel graditi. V dveh, treh mesecih bo pod streho. Nato bi se vzela, seveda če je tebi po volji. Veronika, odgovori mi! Ne bodi tako čudna. Če si pa pozabila neme, pa mi tudi piši, da bom vedel. Jaz sem še tistih misli, kakor sem bil pred letom!”

Veronika je prenašala ves teden pismo s sabo in ga znova in znova prečitala, čeprav ga je že skoraj znala na pamet. Odločila se je, da mu bo odgovorila v nedeljo popoldne, ko ima največ časa. Saj v nekaj vrsticah ne more povedati vsega. Čemu bi še dalje trpela več, kakor je potrebno.

Toda ko se je vrnila tisto nedeljo od večernic, je zagledala že od daleč pred hišo na klopi svojega očeta.

Noga ji je zastala, iz prsi se ji je izvil krik. Omotična je nadaljevala pot. Ko je dospela do lese, se je Koren dvignil in ji prišel naproti. Počasi in sključen je stopal, opirajoč se na palico, toda v očeh mu je žarelo kakor mladeniču, ki gre naproti svojemu dekletu.

“Oče!” je zaklicala, ko je prišla do njega.

Prijela ga je za velo roko in jo pritisnila na ustnice.

Koren je gledal hčerko kot prikazen, dokler se mu oči niso zalile s solzami. Potem se je okrenil stran in spregovoril z zadržanim glasom:

“Torej tu sem te moral najti!”

Noge so se mu zašibile. Veronika ga je prijela pod pazduho in peljala na klop.

“Kako se ti godi?” je vprašal, ko sta že sedela.

“Ni slabo!” je odvrnila Veronika in še vedno strmela v njegov nagubani in osiveli obraz. Naposled je vstala in ga povabila v hišo: “Pridite, naših ni doma, odpeljali so se v vinograd. Nekaj bom že našla. Gotovo ste lačni!”

Koren se je nekaj branil, a ji je le sledil. Prinesla je kruha, vina in nekaj kosov mesa, ki je ostalo od poldneva.

“Jejte in pijte!” mu ja ponudila.

“Saj nisem potreben!” se je branil, pa le segel po jedi, da bi pregnal molk, ki je legel med njiju.

“Kako je doma? Ste nakopali dosti krompirja?” je jela spraševati o pridelkih in delu, čeprav jo je zanimajo vse kaj drugega in čeprav ji je bilo, da bi jokala in smejala obenem.

Koren je pripovedoval.

“Ni, kakor je bilo prejšnja leta!” je končal. “Vsega je manj, čeprav je bila letina boljša. Liza ni za delo. Če se ne bo poboljšala, bodo morali še krompir kupovati!”

Ni povedal vsega. Zatrjeval je celo, da se mu ne godi slabo, povpraševal je rajši, kako je bilo v njenem kraju z letino, kakšni so ljudje in drugo. Le polagoma se je bližal temu, kar ga je prignalo k njej.

“Liza ni za nas!” je spet začel o domu. “Tudi Jok ni mož na pravem mestu.”

A je umolknil. Veronika je strmela skozi okno. Težko ji je bilo, kar je bila priča, kako se oče, ki ni preklical nikoli svoje besede in je bil visoko nad vsemi doma in v Ravnah, ponižuje pred njo in priznava svojo zmoto. Takega ga ni videla še nikoli. Od pomladi je postal nebogljen starček. Beseda mu je šla težko iz ust, slednjič jo je le izrekel.

“Tonč bi bil boljši!”

Veronika se je hvaležno ozrla vanj, potem pa sklonila glavo, de ne bi videla, kako oče trpi, in da ne bi videl on, kako so ji lica zagorela.

“Vse drugače bi bilo pri nas,” je nadaljeval tiše. “Grunt bi rastel, tako pa leze navzdol. Zdaj nimamo ne gospodinje in ne gospodarja.”

Spil je, obrisal usta, dolgo gledal v kozarec, ki mu ga je Veronika netočila znova, in stisnil iz sebe poslednje:

“Če še nista narazen, pa se vzemita, da ne boš za deklo!”

Veroniki je pognalo kri v obraz, sunkovito se je okrenila k njemu in ga pograbila za desnico, ki je brez moči ležela na mizi.

“Oče!” je dahnila in solze so jo oblile.

Tudi Koren si je brisal oči, beseda pa mu je zdaj, ko je povedal najtežje, šla laže z jezika.

“Od Korenovih še nihče ni služil. Vzemita se! Saj nisi praznih rok. Dediščino imaš po materi in meni. Jok te mora takoj izplačati. Tudi Tonč bo nekaj imel.”

“Hvala vam, oče!” se je Veronika zahvaljevala in si brisala solze. “Tonč mi je pisal, da si postavil kovačnico na Vratnikih. Nekaj sem si tudi prislužila. Menda bo šlo.”

Koren je segel v žep, izvlekel iz njega listnico in položil na mizo pet tisočakov.

“Na, to ti dam jaz iz svojega! A ne pravi nikomur, najmanj Lizi! Nekaj še imam; če vama bo sila, kar povejta!”

Tople besede so ju poživile.

Veronika se je že smejala; nekaj solz ji je še ostalo v očeh, a te so se bleščale kakor rosa na travi.

Preden se je Koren dvignil, se je nekako v zadregi okrenil k njej in vprašal:

“Kje pa imaš njega?”

“Koga?” se je Veronika zavzela.

“No, otroka!” je vzkliknil Koren skoraj hudomušno.

Veroniki je planila kri v lica.

“Saj ga vendar nisem imela! Povedala sem vem resnico!” je spregovorila s prekipevajočim srcem.

Oče ni rekel niti besede, a prijel je njeno roko in jo dolgo držal v svoji. Na postaji, kamor ga je spremila, pa je dejal pred odhodom:

“Kar v mestu napravita! Mene ne bo. Saj veš, da je Ledinek začel to nesrečno reč z delitvijo. Ne morem sesti z njim za isto mizo.”

Tisti večer je Veronika končno odpisala Tonču. Spregovorila je prav iz srca. Nihče ji ni tega branil več!

Čez nekaj dni je prispel njegov odgovor, naj takoj odpove in pride k njemu v mesto, kjer ji je že našel službo. Videla se bosta večkrat in tudi zaslužila bo dobro.

Sredi decembra se je poslovila od Čehovih.

“Vsaj do novega leta bi še počakala!” ji je prigovarjal gospodar. “Zdaj, ko je najmanj dela, pa greš! Navadno je narobe.”

Veronika pa se ni dala več pregovoriti.

Tudi gospodinji je bilo težko. Poklicala jo je v kuhinjo, ji nalila kave in ji stisnila v roko stotak.

“Spravi, mnogo si opravila namesto mene.

Od svojih znancev se je bila poslovila že prejšnje dni. Še poslednjič je objela s pogledom hišo, ki ji je bila za nekaj čase drugi dom, hišo, kjer je ob Tončevem pismu in očetovem obisku doživela tako lepe trenutke. Ni mislila toliko nanjo, ki jo je zapuščala, marveč na to, kar se je pod njeno streho začelo: na novo, lepše življenje.

“Zbogom, Veronika, pa se še oglasi kaj!” so ji vzklikali ljudje, ki so prihajali k plotovom, da se še enkrat rokujejo z njo.

Zunaj vasi je čakal Meškov Tina. Vzel je hlapčiču, ki jo je spremljal, kovčeg in ga odslovil. Dolgo je bredel pred njo na novo zapedli sneg in ni spregovoril niti besede. Ko pa je postala pot lepša, je hodil vštric nje in večkrat pogledal s svojimi temnimi očmi Veroniko, ki ji je ležela ne licih čudovita sreča. Naposled je le začel:

“Ali mora biti tako med nama?”

Veronika se je zresnila in odvrnila:

“Tako in nič drugače, Tina!”

“Govoril sem že doma, zadovoljni so,” je fant nadeljevel. “Takoj nama dedo čez, sami pa bodo šli v gorico. Lepo bi ti bilo pri nas!”

Veronika se je ustavila in pogledala velikega in močnega fanta ob sebi, ki je bil ta trenutek šibkejši od ženske. Spregovorila je toplo:

“Tina, ni mogoče, imam drugega! Zdaj odhajam k njemu. Mnogo hudega sva prebila, na pomlad pa se bova le vzela.”

Potem sta molčala vso pot. Pred postajo, ko ji je izročil kovčeg, ji je segel nekam nerodno v ponujeno roko in dejal:

“Zbogom, Veronika! Rad sem te imel in težko te bom pozabil!” —

Zvečer se je pripeljala v Maribor.

Ne postaji jo je čakal Tonč. Po enem letu sta si segla v roke. Veronikina je drhtela, ko jo je Tončeva stisnila krepko in silno.

“Vendar enkrat!” je vzkliknil, ne da bi povedal, ali se je razveselil, ker je končno dočakal vlak ali ker ji je lahko po tako dolgem času stisnil roko.

“Kje stanujejo?” je vprašala Veronika po novi gospodinji, ko sta se dolgo molče prerivala med gnečo po ozkem pločniku.

“Na drugi strani mesta, a imava še dovolj časa. Dobri ljudje so, gospod je profesor,” je odvrnil Tonč in jo potegnil v samotnejšo ulico, kjer ni bilo toliko ljudi. Lahko sta se tu in tam ozrla drug po drugem. Tonču se je zdel njen kovček lehek ko blezina, najrajši bi se bil poigral z njim in ga zalučal visoko proti nebu.

Mnogokrat je že hodil po tej ulici, a nikoli ni bilo v njem toliko moči kakor ta večer. O, če bi mu zdajle prinesli največje kladivo, z enim zamahom bi zdrobil nakovalo! Bili pa so časi, ko ga je utrudilo nejlažje. Kakšni časi so bili! A zdaj so za vselej mimo! Niti spomniti se ne mara nanje. Ogledoval je Veroniko, bila je še lepša kakor prej. Obraz se ji je zožil in tudi v telo je bila vitkejša in za spoznanje večja. V beli volneni ruti, ki jo je imela ogrnjeno okoli ramen in ki ji je segala zadaj do pasu, je bila videti še lepša. Ko sta hodila po slabo razsvetljenem delu ulice, je poiskal njeno roko in jo stisnil.

“Veronika! Veronika!” je vroče zašepetal.

Veronika je stopala tik ob njem. Zdelo se ji je, de je padlo nekaj z nje, kar ji je nekdaj branilo, da bi mu pogledala naravnost v oči in jih ne bi takoj povesila, že na vlaku je iskala besed, s katerimi mu bo še enkrat povedala vse, kar jo je težilo v tem času, in mu razložila, zakaj se ni že prej oglasila. A čim se je njegove močna roka oklenila njene, je spoznala, da je vsaka beseda odveč. Tonč je vse vedel in vse razumel.

Na oglu se je oglasila iz gostilne harmonika. Oba sta nehote obstala.

“Kaj, če bi vstopila? Ni še pozno, prišla bova še pravočasno,” jo je povabil Tonč.

Veronika ni oklevala niti trenutek.

V gostilni je bilo toplo in prijetno. Pri mizah je sedelo nekaj mladih ljudi, v kotu pri peči pa je sterejši moški vlekel harmoniko. Dva para sta plesala v sosedni sobi, kjer ni bilo luči. Veronika in Tonč ste sedla za prazno mizo. Tonč je naročil čaja, nato vina.

Šele zdaj se jima je odprlo. Tonč se je stisnil k njej in ji razkladal, kakšno kovačnico in hišo si bosta postavila.

“Majhna bo, a za prvo silo bo dovolj,” je govoril. “Delati znam in bom zaslužil, potem si postaviva lepšo in večjo!”

“Ne!” je ugovarjala Veronika. “Že takoj bova postavila takšno, da naju ne bo sram. Sama imam šest tisoč, Jok pa mi jih mora izplačati štirideset!”

Tonču so se zasvetile oči. Udaril je po mizi, da so se najbližji gostje ozrli k njima, in zakllcal:

“Veronika, zdaj pa moram svoj načrt spremeniti! Če je tako, potem pe bom postavil veliko kovačnlco s hišo, kakor se spodobi za tebe!”

Prijetno je bilo pogovarjati se o novi hiši in o bodočem življenju.

Tam ob cesti na Vratnikih se je dvignila kovačnica z lepo hišo. Pred njo se je v soncu grel vrt, za njo pa sadovnjak. V kovačnici je ves dan puhal meh in je pelo kladivo. Ljudje so prihajali z vozovi in konji. Dela ni nikoli primanjkovalo. Nekje blizu je ležala njiva, takoj za hišo pa je stal svinjak in poleg njega hlev z dvema kravama. Seveda tudi otrok ni primanjkovalo. Podili so se okoli hiše, da je bilo veselje.

Sprva je Veronika še pogledovala na uro, potem pa je imela oči samo še za Tonča, ki jo je prijel tesno okoli pasu, jo stisnil k sebi in ji zaupal, kaj je trpel od tistega strašnega večera, ko se je poslovila za odrom od njega, do onega lepega pisma, ki ga je dobil pred kratkim. Govoril je in govoril. Tudi ona mu je povedala še enkrat vse od začetka.

Še nikoli si nista toliko povedala. Bila sta pijana, a ne od vina, čeprav sta pila že drugi liter, tudi ne od harmonike, ki je pela še lepše kakor prej, marveč od nečesa, ker je sijalo iz njunih oči. Tončeva roka, ki se je oklepala Veronike, je bila vroča, da jo je včasi, ko se je nagnil čisto k njej in se dotaknil njenih prsih, spreletelo toplo in opojno, da bi zaprla oči in položila glavo na njegova ramena. Naposled jo je odvedel v drugo sobo, kjer je brnela motna svetilka. Zaplesala sta. Veroniko je prevzela sladka onemoglost. Zdelo se ji je, da bi padla, če bi nenadoma odtegnil roke. A tega ni storil, še trdneje jo je priklepal nase in jo vrtel. Zdaj pa zdaj ji je rekel kako besedo, ki je sicer ni dobro slišala, a razumela je njen smisel; vsaka je pomenila kaj lepega.

Ko sta se vračala k mizi, ji je pogled nehote obvisel na uri.

“Joj, devet je še!” se je prestrašila.

Tonč je neverjetno pogledal na uro; ko je videl, da je res, je malomarno zamahnil z roko in se zasmejal.

“Nič ne de! Danes ne moreš več tja! Lahko tu spiš in jutri navsezgodaj pridem po tebe in te odpeljem k njim!”

Tudi Veronika je sprevidela, da ob tem času ne more nastopiti službe. Še bolje, si je dejala. Naspala se bo in jutri bo sveža in spočita.

Posedela sta še nekaj časa, potem pa je Tonč poklical gostilničarja in ga vprašal, če ima kakšno sobo za Veroniko.

“Mislim, da še bo!” je ta odvrnil in poklical natakarico.

Res, ena je bila še prazna. Natakarica jima jo je odprla in spet odšla. Tonč je postavil kovčeg na tla za vrata in segel Veroniki v roko.

“Lahko noč, Veronika! Jutri navsezgodaj bom že tu!”

“Pridi, da ne bom spet zamudila!”

Ni mogel izpustiti njene roke. Držal jo je krepko v svoji in se oziral po sobici. Postelja je zavzemala polovico prostora. Bila je že odgrnjena. Blazina je bila bela, mehka in topla.

“Lahko noč, Tonč!” je spregovorila Veronika in skušala izviti svojo roko iz njegove.

Tonč je odtrgal pogled od postelje in se ozrl Veroniki v oči. Bile so svetle in mehke kakor blazina tam na postelji. Videl je samo še Veronikine široko odprte oči.

“Veronika!” je kriknil in poiskal njene ustnice.

Ko je ponovil njeno ime, se je njegov glas že udušil v mehki blazini in Veronikinih laseh.

DVANAJSTO POGLAVJE

Zime so bile v Ravnah navadno mirne in prijetne.

Živina je poležavala po hlevih in prežvekovala. Toplo ji je bilo in nihče je ni motil. Po dvakrat na dan so jo spustili na dvorišče, da si je ugasila žejo, sicer je niso gonili na mraz in sneg. Konji so pogosteje okušali mrzle severne vetrove, a to je bila zanje izprememba, ki so se je veselili. Dirkali so po zasneženih cestah in na vratu jim je zvončkljalo, da se je razlegalo po vaseh. Le prašiče je ob zgodnji jutranji uri včasi prebudilo obupno predsmrtno ječanje kakšnega njihovega tovariša, toda ob dobri piči so kmalu pozabili na jutranji strah.

Tudi ljudje so si odpočivali od težkega dela. Kleti in kašče so bile polne, iz svinjaka pa so zdaj pa zdaj potegnili rejenega prašiča in mu nastavili nož na vrat. Dobro so jedli in imeli so dovolj časa, da so se pošteno najedli. Poleti so jedli slabo, pa še tisto so morali mimogrede zmetati vase. Delo, ki so ga pozimi opravljali, prav za prav ni bilo nikakšno delo, marveč zabava. Luščenje fižola, koruze in bučnic! Kaj pa je sploh lepšega na svetu? Okoli peči se zbere polovico vasi, delo gre samo od rok, človek se lahko ves prepusti smehu in pogovoru. In naposled še pijača in harmonika s plesom! Če se kje zgodi kaj, tudi neprijetnega, so ljudje zadovoljni; je vsak kaj snovi za pogovor.

Tako je bila vsa leta razen za časa vojne — tistih zim pa se ni maral nihče več spominjati — le to zimo je bilo drugače.

Ljudje so se pogovarjali samo o delitvi, samo o tem, kje bodo dobili svoj kos in kakšen bo. Delitev je bila gotova stvar. Tam v Ljubljani so inženirji že računali in delali načrte. Bilo je zaman, ali je bil kdo za ali proti, prav v tem času so odmerjali njegov del, pa če bo zadovoljen z njim ali ne!

“Vse gre po pravici!” je razlagal Pišorn na široko. “Zadnjič sem bil v Ljubljani in so mi pokazali mape. Tako pravično bo razdeljeno, da ne bo sporov! Na pomlad bodo prišli in postavili mejnike!”

Ledinek ni imel nobene besede več, Pišorn ga je odrinil popolnoma.

Vsa vas je pričakovala tako težko in nestrpno pomlad kakor še nikoli Vsi, tudi tisti, ki niso imeli pravice v gozdovih.

“Kako bo z nami, Smeh?” so ti poslednji spraševali enonogega invalida, ki je postal zadnje čase mnogo pohlevnejši. “Ali bomo kaj dobili ali ne?”

“Počakajte!” jim je Smeh odgovarjal. “Božji mlini meljejo počasi, pa gotovo! Saj veste, da je Beograd daleč, pa ne gre tako hitro. Z Golažem, ki zastopa nas revne ljudi, sva napravila še eno prošnjo. On je tudi pisal našemu poslancu. Nič se ne bojte!”

Tako je govoril, a upanja ni imel mnogo. Vedel je, da je siromakom težko priti do pravice. Kočarji so bili v stiski. Primanjkovalo jim je drv. Ob tem času je bila navadno pred njihovimi kočami naloženih na kupe štorov, letos pa je bilo vse prazno, ker kmetje niso licitirali, lansko leto pa so si mnogi podrli sami.

“Hudo bo za nas, če ne bomo nič dobili!” je tožil Naca. “Ko bodo imeli kmetje razdeljene gozdove, ne bodo vsako leto sekali kot doslej. Komur ne bo sila, bo pustil gozd rasti lepo v miru, nekateri pa bodo dobili samo breze in jelše!”

“In kdo nam bo dovolil nabirati suhljad? Pišorn je že grozil, da bo vsakogar, ki ga bo zalotil v svojem, ovadil kot tata!”

Oni redki soseščani, ki so bili proti delitvi, so še vedno pričakovali, da bo prišlo kaj vmes. Najbolj trdovratno je upal Koren. Ker se je tako srečno uredilo z Veroniko, si je spet nekoliko opomogel. V domače nesreče se je topo vdal. Delal je še za sosesko. Curku je narekoval pisma in vse strani in dokazoval, da je delitev pogubna za vas. Pisala sta poslancem, ki sta jih volila in so jih volili njuni pristaši, celo na ministra sta se obrnila. Prihajali so odgovori z enakimi obljubami: Razmislili bomo in ukrenili, da bo prav.

Toda komaj je skopnel sneg in so se nekoliko posušile gozdne poti, so prišli inženirji z mapami, najeli ljudi in se odpravili v gozdove.

Razen smrek je bilo še skoraj vse golo. Hrasti so moleli brezbrižno svoje rogovilaste veje v sivo zgodnje pomladansko nebo, tudi bukev in brez še niso prebudile rahle pomladanske sapice. Drevesa so bila še mrtva, pod njimi pa je bilo živo. Inženirji so merili, postavljali merilne priprave in poveljevali četici ljudi, ki so zabijali količe. Mnogokrat je šla meja skozi gosto brezje; takoj so prišli ljudje s sekirami in izsekali na korak široko pot. Meja mora biti vsakomur vidna. Včasi pa je bilo treba podreti tudi debelo smreko. Nič se jim ni smilila, ali je bila godna za žago ali ne. Zaradi meje je morala pasti. Že so postavljali kamnite mejnike.

Soseščani so prihajali gledal in spraševat, kje je njihovo.

“Počakajte in ne motite nas pri delu! Ko bo vse izmerjeno, pa boste zvedeli!” so jim odgovarjali inženirji in se jih otresali.

Še nestrpneje so čakali.

“Kje je moj kos? Koliko meri?” so hoteli vedeti.

“Ali gre po pravici? Pišorn se vedno suče okoli inženirjev, zase in za svoje bo že priskrbel!”

“Kaj bo z lesom, ki so ga dozdaj podrli? Čigav bo?”

“In s potmi, ki gredo preko poedinih deležev?”

Koren pa je hodil po vasi in zbiral soseščane.

“Ljudje, zadnji čas je!” je govoril. “Pojdimo in jih naženimo, odkoder so prišli!”

Ljudje so mu sicer pritrjevali, a na tihem si je vsakdo mislil: bom rajši počakal, da bom videl, kaj mi bodo odmerili. Če bo slabo, lahko še vedno udarim!

Ko bi bilo treba domenjenega dne iti v gozdove, je ostal sam s Curkom.

“Vsi so ze polakomnili zemlje. Zmešala jim je pamet!” je dejal razočaran in se odpravil domov.

Toda dvignili so se, ko so začeli zabijati kole in postavljati mejnike tudi po zgornjem delu gmajne.

“Kako? Saj gmajne vendar ne bomo delili?” so se ogorčeno protivili. “Ne, tega ne dovolimo. Tako se nismo zmenili!”

“Res, da tam zgoraj ne raste tako lepa trava, a kod naj gonimo živino na pašo, če ne bo več tisti kos soseskina last? Tam preko je najkrajša pot, po cesti naokoli ne bo nihče gonil!”

“Pomirite se, ni mogoče drugače!” je miril Pišorn. “Saj veste, da je bil tam prej gozd. Šele pred vojno smo ga izkrčili, da bi povečali gmajno. Pa se ni preveč obneslo, slabša trava je kot drugod. Zemlja je le za gozd; kdor jo bo dobil, jo bo pač pogozdil. Zaradi poti se bomo že domenili, to je najmanj!”

“Ne, s tem ne bo nič!” so ugovarjali. “Gmajna je gmajna, gozd pa je gozd! Komu pa morajo dati gmajno namesto gozda?”

A bilo je zaman. V mapah je bil zgornji del gmajne zapisan kot gozd in inženirji so ga razdelili. Zaradi tistega kosa ne bodo merili in delili še enkrat.

Nemir je naraščal iz dneva v dan. Vsak čas je prinesel kdo razburljivo vest.

Končno je tudi Korena potegnilo v gozd.

Bil je lep dan. Travniki so že ozeleneli, ozimine so pognale visoko. Ljudje so orali in sejali. Na sadovnjakih so cvetele zgodnje češnje in hruške. Ob plotovih je kazal dren svoje drobne, z rumenim cvetjem posute veje, sredi vrtov so tu in tam kraljevale breskve v rdečem cvetju. Koren je šel po daljši poti, kakor bi se bal, da pride prezgodaj. Šel je po cesti skozi vas in potem med polji na gmajno. Bila je že kakor prostrana žametna preproga. Onstran nje so se dvigali gozdovi. Od daleč so bili videti kakor pred leti. A ko je stopil vanje, ga je zabolelo. Bili so razkosani, kakor gospodinja razkosa na loparju lepo pečeno gibanico. Meje so tekle večinoma ravno; mejniki so se belili na gosto kot nagrobniki. Čim globlje je stopal, tem teže mu je postajalo.

Razkosali so ga, si je govoril, sedeč na lepi podrti smreki vrh Smrečnika. Neusmiljeno in kruto. Stoletja in stoletja je bil en sam, prostran in velik, zdaj pa so ga sami koščki!

Čeprav je dajal lesa in listja skoraj vsem hišam v Ravnah, je bil doslej vendar last enega samega: soseske, ki ga je upravljala kakor en sam človek, razumno in z ljubeznijo. Zdaj pa mu bo gospodovalo več kakor šestdeset glav. Pogoltni po denarju, se bodo pognali kakor volkovi vanj in ga žrli, dokler ne bo padla zadnja smreka. Pozabili bodo, da so njihovi hlevi, svinjaki, kozolci in plotovi napravljeni iz tega lesa, da jedo pri mizah, ki so tu zrastle, spijo v posteljah, ki so napravljene iz soseskinih gozdov, in se grejejo — in greli so se vsi rodovi iz Raven — pri pečeh, ki jih kurijo s tem lesom.

Ali bi stale v Ravnah tako mogočne kolarnice, bi imela vsaka, tudi najbornejša koča pod iz desk in bi se lahko grel kmet in gostač pri topli peči, če ne bi bilo Smrečnika in če ne bi bil v soseskini lasti? Ko bi ga imeli posamezni ljudje, bi ga bili že davno posekali; tu na Smrečniku bi se zdaj ubijali po slabo rodovitnih njivah in pili kiselico iz vinogradov, ki bi jih tod zasadili.

“Zločin je to in njegova senca bo padla na vse!” je zaječal in se mračen odpravil v vas.

Naposled so končali z razdeljevanjem in Pišorn je razglasil, da si lahko vsakdo pogleda svoj kos.

Ta vest se je bliskovito raznesla po vasi. Nekateri, ki so sedeli še pri obedu, so vrgli žlice vstran in odhiteli. Še otroci niso hoteli ostati doma. Vse je drvelo iz vasi.

Tako, zdaj bodo vendarle videli, kaj je njihovo!

Liza se ni zmenila ne za Joka in ne za Tomaža, ki sta se tudi odpravljala. Potegnila se je po bližnjicah iz vasi, da bi videla čimprej, ali bo mogoče prodati kako drevo.

Komaj je še bila podobna nekdanji nevesti. Postala je zavaljena, obraz se ji je še razširil, pordečel in se svetil. Le zobe je imela še prav tako bele in lepe kakor nekoč, a kazala jih je še bolj, ker ust ni mogla več popolnoma zapirati. Oblečena je bila malomarno, da se je še bolj videlo, da je v zadnjih mesecih nosečnosti. Kljub temu je hitela na vso moč proti Smrečniku. Na brvi čez Črnec je srečala vračajočega se Pišorna.

“Kje je moje?” je hlastno vprašala.

Pišorn ji je razložil smehljaje:

“Lepo imaš, najlepše! Na vrhu je. Trije največji hrasti so tvoji. Saj boš našla, na mejniku je tvoja hišna številka!”

“Pojdi z menoj pa mi pokaži!” je dejala in ga potegnila s seboj; bala se je, da bi morala predolgo iskati.

“No, pa pojdem!” se je Pišorn naposled le vdal. “Samo hitro, danes ne bi rad prišel ljudem pred oči, saj jih poznam, vsakdo bi rad imel najlepše.”

Naglo sta se povzpela na vrh. Bila sta prva.

“Tu se začne!” je rekel, ko sta prišla do mejnika s številko Korenove hiše, in pokazal na visoke smreke, ki so se dvigale onkraj gozdne poti.

Liza je ostrmela. Na njenem so rastle najlepše smreke in najmogočnejši hrasti, nič brezja in poseke. Sam gozd, ki je klical po žagi in sekiri.

“Ali ti nisem lepega priskrbel?” je vprašal Pišorn kakor oče, ki je prinesel otroku drago igračo.

Liza ga je stresla za roko.

“Si! Tega ti ne bom pozabila!”

“Dobro; ko bo čas, te bom prijel za besedo!” je dejal Pišorn s komaj vidnim nasmeškom in se spustil na drugo stran.

Toda že so ga opazili.

“Pišorn! Pišorn! Pridi sem!” ga je klical razjarjeni Godec.

“Kakšno sem dobil! Je to pravica? Samo brezje! Kaj bom le z njim? Jaz hočem pošten gozd. To kar ti imej!”

“Nisi se obrnil na pravega!” ga je zavrnil Pišorn in stopil bliže, ker se ni mogel več izmuzniti. “Nisem jaz delil; sicer pa bo prišel v nedeljo popoldne sem na Smrečnik prvi inženir in boš lahko povedal svoje! Če se je res zgodila krivica, jo bodo popravili!”

“Povem ti že zdaj, da jim bom vrgel to hosto pod noge! Ne, to ni nič! Pridi in poglej si jo!”

Siloma je moral z njim. V nekaj trenutkih sta prehodila vso mejo. Razen dveh smrek, ki sta bili še mladi, ni rastlo na njegovem drugega kakor breze, a še te so bile drobne in samo za metle.

“Si videl, kakšno je? Ali je to gozd, te vprašam?”

“Povedal sem ti, v nedeljo se bomo o vsem pomenili!” se je branil Pišorn. “Vedeti pa moraš, da si dobil zato večji kos!”

“Kaj mi pomaga večji kos, če pa ni poltenega drevesa na njem!” se je Godec razburjal čedalje bolj.

“Pa tudi zaradi lesa se bo uredilo! Rekel sem že, da bodo ves les premerili in izračunali, koliko bi ga prišlo na vsak delež! Kdor ga je dobil več, bo pa plačal. Tisti, ki nimajo na svojem dovolj lesa, bodo dobili denar! Ti boš gotovo dobil nekaj tisočakov!”

Kmalu se jih je zbralo še več. Razkačeni so bili.

“V kakšni luknji imam jaz! Kako bom spravil les iz nje? Listje pa mi bo odnesla voda v Črnec!” je ugovarjal Dolinšek, ki je dobil svoje prav v tisti globeli, ki jo je bil svojčas najodločneje zavrgel.

“Jaz pa imam tam nad poseko. Polovico smrek so že polomili viharji, drugo še bodo! Ne, tako pa ne gre!”

“Kaj pa Liza? Ona ima sama lepe smreke!” je očital nekdo, ki si je poleg svojega ogledal še njeno. “Koren je bil vedno proti delitvi, zdaj pa je dobila njegova hiša najlepše. Si znorel, ali kaj?”

“Saj vendar veste, da tega nisem storil jaz!” se je branil Pišorn. “Liza bo seveda morala plačati onim, ki nimajo tako lepega drevja!”

“Nič ne bom plačala!” je ugovarjala Liza, ki je medtem pregledala svoj gozd in se je pridružila gruči. “To bi bilo šele lepo! Ne, niti vinarja na dobite od mene! Kakor stoji in leži, tako je moje!”

V tem je prispel Ledinek, bled je bil od jeze.

“To je preveč,” je bruhnilo iz njega. “Dobil sem dva koščka spodaj na gmajni. Tega tu zgoraj je polovico poseka, tam spodaj pa sam dobil samo cedilje!”

“Še enkrat bomo delili!” so se oglašali nezadovoljneži.

Razburjenje je naraščalo. Le tisti, ki so dobili lep kos, so jo pobrisali brez besede domov, ostali pa so mahali z rokami in kričali, da je odmevalo na vse strani. V splošni zmedi se je Pišornu posrečilo, da jo je neopažen potegnil v bližnje brezje in od tam v vas.—

Budkve in breze so že pognale prvo zelenje, tudi razno grmičevje je že rahlo ozelenelo. Smreke so otemnele. Že je zadišalo po rasti. A ljudje vsega tega niso ne videli ne čutili. Videli so samo kos zemlje, ki so jo mejili mejniki s številkami njihovih hiš. Preštevali so na tem koščku drevesa, jih merili in otipavali. Z njihovega jim je uhajal pogled na sosedovo, kjer so preštevali in merili še natančneje. Pri sosedu je bilo vsako drevo debelejše in višje. Tu in tam so videli namesto enega tudi po dve.

Koren pa je hodil po vasi in ponavljal:

“Vedel sem, da bo tako. Samo prepiri in nič drugega! Naj bi rajši ostalo pri starem; koliko bolj pravično je bilo. Če bi se bili pošteno pomenili, bi bilo šlo tudi brez zamer in brez najmanjših krivic. Kakšno pa je zdaj in kakšno šele bo! Ljudje, prekličite svojo besedo!”

Nekateri so mu sicer pritrjevali, a večina starčevih tožb ni niti poslušala. Gozdovi so bili razdeljeni in zdaj ni kazalo drugega, kakor pobrigati se za najboljši kos. Kar so že držali v rokah, ne bodo več izpustili. Pri Skledarju so se zbirali tisti, ki so bili zadovoljni z delitvijo. Pri Graharju pa oni, ki so zahtevali, da se začne deliti od kraja. Pri prvem so več pili, pri drugem pa pretili in govorili.

Neke nedelje je prišla k Skledarju družba soseščanov, ki so navadno zahajali h Graharju. Med njimi je bil tudi Godec, ki je kmalu začel prepir. Sedel je s svojimi za mizo pri vratih in dejal, kažoč k sosednji mizi, kjer so sedeli Pišorn, Skledar, Leskovar in še nekateri, ki so dobili lepe kose:

“Poglejte jih, na naš račun so obogateli!”

“To je pravica: njim smreke, nam pa še storžev ne!” je pristavil nekdo drugi.

“Tako ne bo šlo! Tem goljufom se ne damo!” je Godec zaklical še glasneje.

“Kdo je goljuf?” je zrastel Pišorn nenadoma in jih preteče pogledal.

“Kdo drugi kakor ti!” mu je zabrusil Godec in malomarno segel po kozarcu. “Ti si se vozil v Ljubljano in se smukal okoli inženirjev!”

“Ponovi še enkrat!” je zavpil Pišorn in stopil proti mizi.

“Še stokrat, če hočeš!” se je pridušil Godec in udaril s pestjo po mizi. “Opeharil si nas!”

“Na, tu imaš za zdaj! Če ne boš tiho, pa lahko dobil še več,” je zaklical Pišorn in pognal poln kozarec proti Godcu.

Vino je brizgnilo na vse strani, kozarec pa je padel na tla in se razbil.

Šele zdaj je Godca vrglo pokonci, prijel je za liter in pomeril na Pišorna, ki je medtem že sedel na svoj stol.

“Samo migni, pa ti ga zaženem, da se bo raztreščil na tvoji črepinji! Goljuf! Mi smo te spoznali šele zdaj, Korenova Veronika pa te je še o pravem času!”

Ob Veronikinem imenu je Pišorn prebledel in znova skočil pokonci.

“Molči!” je zavpil in stisnil pesti.

“Pred teboj nikoli!”

Tedaj se je zapodil v Godca in ga v hipu podrl na tla.

“Nož!” je zatulil nekdo.

Končno so ga le potegnili z Godca, ki mu je na levem licu zazevala velika rana. Iz nje je lila kri kar curkoma. Umili in obvezali so ga in spravili domov.

Seveda ja šla Pišornova in Godčeva reč na sodišče.

“Takšen je Pišorn: tiha voda, ki globoko dere!” ja dejal nekdo.

“Saj na veš, kaj se skriva v njegovih ledenih očeh. Zaradi ene same krive besede bi bil zmožen človeka ubiti!” ga je obsodila Ložnica.

Ljudje so bili še bolj razburjeni. Poleg vsega jih je strašil še Smeh. Štorkljal je po vasi gor in dol, kakor ne bi imel pod milim nebom nikakega drugega opravka, in ponavljal:

“Vse to se bo še enkrat delilo! Ne zato, da bi dobili več in boljše, ampak zato, ker boste morali nam odstopiti polovico! Le prepirajte in tožarite se, bo pač nam ostalo več!”

Svojim besedam sicer ni verjel; samo da jih je dražil. To je bilo edino, kar mu je še ostalo.

Medtem so inženirji izmerili les in izračunali njegovo vrednost.

Tako so določili na primer, da bo morala plačati Liza dvajset tisoč, Sklenar trideset, dobili pa bodo: Dolinšek dva, Godec enega, Ledinek, Pišorn in še nekateri pa ne bodo dobili nič, pa tudi plačati jim ne bo treba. Za stroške pa bo vsakdo prispeval po velikosti svojega deleža.

Zdaj je število nezadovoljnežev še narastlo.

“Dvajset tisočakov!” je vpila Liza in vila roke. “Saj toliko ni vreden ves gozd. Nič vam ne dam.”

“Samo dva jurja!” je kričal Dolinšek ves iz sebe. “Kaj pa napravim z njima? Pet smrek si lahko kupim. Najmanj deset, ali pa vse razbijem!”

Tako je bilo v soseski.

V gozdove pa je prihajala pomlad. Ves dan in vso noč je čudovito šelestelo in šumelo. Iz zemlje so se dvigali sokovi in oživljali sleherno vejico. Listje se je odvijalo in obračalo za toplim soncem. Tudi kukavica se je že oglašala.

TRINAJSTO POGLAVJE

Tonč si je gladil kovačnico in hišo in se ni brigal za vihar, ki je hrumel s Smrečnika. V nekaj tednih se je dvignilo zidovje iz tal in že so vlekli ostrešje nanj. Da ne bi imeli ljudje ob tistem času drugih skrbi, se ne bi mogli načuditi, kako je na Vratnikih čez noč zrastla nova hiša in kovačnica pred njo. Tako pa se je le tu in tam utegnil kdo ustaviti na cesti, se ozreti po novi hiši in reči kako besedo.

“Naglo gre!”

“Je treba hiteti, saj imate že tope in pokvarjene lemeže,” je odgovarjal Tonč.

“Najbrž se tudi vama mudi!” ga je zavrnila Gačika in se hrupno zasmejala.

Tonč se je napravil, kakor da je ni slišal. Naskrivaj pa mu je šinilo nekaj rdečice v lica.

Tudi Koren je včasi prišel. Spoznal je, da so gozdovi zgubljeni. Tu pa je rastlo nekaj, kar mu je vlivalo novih moči. Posedal je ure in ure na tramovju in si ogledoval stavbo. Ugajalo mu je, ker je tako naglo napredovala in ker se Tonč ni strašil žrtev.

Neke nedelje je prišla tudi Veronika. V novi službi se ji ni godilo slabo, gospod je bil dober, gospa še boljša. Čez zimo, ko je videla Tonča vsako nedeljo, ji ni bilo hudo, toda čim se je pokazalo prvo zelenje in je v zraku zadišalo po pomladi, si je želela samo ven med polja, kjer zdaj orjejo in sejejo, v Ravne, kjer Tonč gradi njun bodoči dom.

Okoli Raven so bili sadovnjaki v najlepšem cvetju kakor pred letom, ko je zapuščala dom. Kakor tedaj je tudi zdaj zelenelo žito in je že tu in tam cvetela penuša, da je bil od daleč videti travnik, kakor bi bil pokrit s snegom; od Boča pa je pihalo prijetno in toplo. A pred letom ji je šlo na jok, stiskala je kovčeg k sebi in skoraj bežala, ker jo je bolel pogled na cvetje in zelenje, zdaj pa je hodila vzravnano in hlastno je zajemala vonj domačih travnikov in polj; šele ko je prišla bliže vasi, ji je prihajalo kakor slabost. Noge so ji postajale težke, oči trudne.

Na prag so prihajali ljudje in jo začudeni pozdravljali.

“Veronika, si res ti? Dolgo te nismo videli!”

Pozdravila se je z njimi in šla spet dalje. Ta in oni ji je povedal tudi več. “Pozna se, da ni tebe; na vasi in pri vas doma!”

Najprej je obiskala svoj bodoči dom. Tonč se ji je že od daleč smejal izpod lope pred kovačnico, ki so jo že pokrili.

“Kujem že lahko pod streho!” ji je zaklical, ko je prišla bliže.

Ogledala sta si vsako malenkost.

“Vidiš, vse bo tako, kakor sva si tedaj želela!” ji je Tonč razlagal in razkazoval.

Besedo “tedaj” je poudaril in ob njej hudomušno pogledal Veroniko, ki ji je tudi zaigral nasmeh na obrazu.

Potem sta se še pomenila o vsem, kar bo potrebno.

“Glavno je, da ti Jok da tvoj denar!” je naposled spregovoril jasno. “Mizarji bodo mnogo stali in tudi orodje. Dovolj dolgo sva ga pustila v miru. Jaz sem mu že dvakrat rekel; pojdi še ti tja in povej, da dalje ne bova čakala.”

Vendar je Veronika z dvomom odhajala na svoj nekdanji dom. Srečanja z Lizo se je naravnost bala.

Ko je odpirala leso na domačem dvorišču, so se ji noge prav tako šibile kakor pred letom, ko je tod odhajala z doma. Ko je zagledala slabo skopan vrt, zanemarjeno dvorišče in suhljatega prašička, ki se je kopal v gnojnici, so ji postala tla pod nogami še manj trdna. Prav tedaj pa se je prikadila od nekod prasica s štirimi mladiči. Zapodila se je naravnost proti gnojnični jami; mladiči so se opotekali za njo.

Ni se pomišljala niti za hip. Pobrala je šibo in odhitela k jami, da reši mladiče.

“Liska, Liska! Pojdi, pojdi!” je vabila prasico na suho.

Z muko jo je spravila z mladiči vred v hlev.

Komaj je vratca dobro zaprla, je stopila na hišni prag Liza. Začudena se je nekaj časa ozirala proti svinjaku, slednjič je le prišla do besede.

“Kaj pa iščeš pri svinjah?” je zaklicala proti njej. “Pusti jih v miru, nič te ne brigajo!”

“Spravila sem ti jih, mladiči so se že potapljali v gnojnici!” je mirno odgovorila Veronika in se približala hiši.

“Tako? Komaj se prikažeš, že stikaš po svinjakih!” je rekla Liza sovražno, se naglo okrenila in izginila v vežo. Vrata za sabo je zaloputnila z vso silo.

Veronika je presenečena obstala. Mukoma se je zbrala in le dosegla prag. Stopila je proti očetovi hiški. Bila je prazna.

“Kje so oče?” je vprašala Jokca, ki je pritekel iz kuhinje.

“O, teta Veronika!” se je Jokec razveselil. “Oče so šli k maši in jih še ni domov. Vsak čas bodo prišli!”

“Kako si zrastel!” Pobožala ga je po glavi, bil je že velik in močan. “Kaj pa stric Jok?”

“V sobi so!”

Korak ji je postal spet težak, ko je stopila v sprednjo sobo. Jok je sedel za mizo in na njen pozdrav počasi dvignil glavo.

“Bog daj, Veronika!” je odzdravil in šival dalje svoje hlače.

Veronika se je negotovo ozrla po sobi. Tuja se ji je zdela. Zavese na oknih so bile zamazane, podobe na stenah prašne, zid tu in tam okrušen. Ker je slutila, da Liza gotovo prisluškuje v sobici, je sedla v kot za peč in iskala besede.

“Kako je, Jok?” je začela.

Jok je zmignil z rameni, se nasmehnil kakor navadno in rekel:

“Tako, tako ...”

“Kakor veš, se bova vzela s Tončem,” je nadaljevala Veronika, “staviva si že hišo. Rada bi svoj denar. Tonč ti je že rekel in tudi pisala sem ti, pa mi nisi odgovoril. Še ta teden ga moram imeti!”

Jok tudi zdaj ni dvignil pogleda, niti zamrmral ni, pač pa je planila iz sobice Liza in razkačena zaklicala:

“Kakšen denar pa?”

Veronika se je premagala in dejala mirno:

“Saj veš, po materi in očetu! Štirideset tisoč!”

“Štirideset tisoč! Ali si znorela! Od kod pa jih naj vzameva? Za gozd dvajset, tebi štirideset! Komu še kaj? Saj bova prišla na nič! Ljuba moja, boš pač morala počakati, da mi bodo začeli cvesti jurji po njivah!”

“Ne bodi no smešna, že ob prevzemu si vedela, koliko mi gre, pa bi shranjevala!” je Veronika nadaljevala ostreje.

“Zdaj mi bo še očitala, da zabavljam?” se je Liza že drla. “Kaj te briga, kam dajem denar! Vdere v hišo, ne da bi koga vprašala, stika po svinjakih, potem pa še zahteva štirideset jurjev!”

“Koga bi vprašala? Kako to misliš?” je planila Veronika.

“Kako? Hiša je moja in ti nimaš kaj tu iskati! Poberi se, od koder si prišla!” je zavpila Liza in ji pokazala vrata.

Veroniki je zavrela kri, vendar je s stisnjenimi ustnicami še dovolj mirno spregovorila:

“Dokler živijo oče, imam pravico, prihajati k njim!”

“Tega nimajo zapisanega!” je vsekala Liza.

“Pač pa je zapisano, da mi moraš izplačati štirideset tisoč; dokler mi jih ne daš, je del te hiše moj. Razumeš!”

Tudi Veronika je izgubljala oblast nad seboj.

“Pri priči mi zgini!” je zavreščala Liza in odprla vrata na stežaj.

Veronika je obstala kakor okamenela in si ni vedela kaj.

Tedaj je Joka vendarle dvignilo.

“Pusti jo, Liza! Kar sva ji dolžna, ji morava dati!”

“Kdo pa je tebe kaj vprašal?” je Liza vrgla njemu in spet pokazala na odprta vrata. “Spravi se, psica spojena!”

“Tu imam toliko besede kakor ti!” se je Jok postavil. “Veroniki bova izplačala, kar ji gre. Saj bi ji že bila, če bi ti ne zapravljala!”

Komaj je izgovoril zadnjo besedo, se je Liza zakadila vanj.

“Ti mi boš kaj očital! Ti, ti!” je vpila, ga klofutala in suvala.

“Pusti ga!” ga je branila Veronika in jo skušala potegniti stran; a Liza je bila urnejša, pograbila je metlo in udarila po Veroniki.

“Poberi se! Pa še ti, kravlja, in še starega odvlecita s seboj!”

Veronika se je opotekla v vežo.

V tem se je pojavil na pragu Koren. Senca mu je legla na oči, ko je spoznal, kaj se dogaja. Prijel je Veroniko za roko in jo odvedel v svojo sobo.

“Pojdi sem, pred to pošastjo človek ni varen!”

Dolgo sta sedela molče. Veronika se je tresla po vsem životu.

“Umiri se, Veronika, škodovalo bi ti,” ji je prigovarjal po očetovsko. “Vidiš, takšna je, kadar se ga naleze. Kadar je trezna, pa sedi kje v kotu in se za nič ne briga. Hudo je pri nas, hudo. Nima srca za nikogar. Ko bi bila malo gledala na Miciko, bi revica ne bila umrla; še njen lastni otrok ji bo zgnil!”

“Uboga Micika!” je vzdihnila Veronika.

Pred mesecem je umrla. Veronika je zvedela za njeno smrt, ko je bila že pokopana. Težko ji je bilo, kakor bi bila zgubila svojega otroka.

“In Tomaž?” je vprašala v upanju, da bi našla na domu vsaj še enega človeka poleg očeta.

“Ta ni nič boljši, vsega ga je zmešala ta ženska, ki se ne boji ne Boga ne hudiča.”

Koren ni mogel molčati kakor takrat v Lukovcih. Čutil je, da mu je od vsega ostala le še Veronika. Vse drugo je zgubil, povsod drugod so ga potisnili v kot. Povedal ji je, da je še slabše, kakor je bilo. Samo še dve kravi stojita v hlevu, v trgovini pa raste dolg, celo pri Skledarju jemlje na kredo. Jesti mu nosi Jokec v hiško, včasi bi kar pozabili nanj, če bi ne bilo njega. Dote še tudi ni prinesla in je najbrž nikoli ne bo. Narobe, domov vozi to ono. Sploh se samo vozi. Nobena božja pot, nobena veselica ne mine brez nje.

Lani za bikošti je bila v domačem kraju petim za botro in je razmetavala denar kakor grofica. Tedaj je šla prva krava. Letos pa ima v Ravnah šest birmancev. Samo bahala bi se. Na furež je povabila pol vasi, samo da bi jo ljudje hvalili. Za delo pa se ne briga. Ko je največja sila, se napije in obleži doma ali tudi kar na polju. Dekla, ki si jo je dobila iz domačega kraja, tudi ni nič prida. Jok vidi, da ni prav, a si ne upa ziniti. Je pač Jok. Ta ženska je poguba za vso hišo!

“Proklet naj bo dan, ko je prestopila naš prag!” je končal svojo žalostno povest.

Medtem je Liza zunaj jaskala, vpila nad Jokom in se nekajkrat ponovila, da ne bo dala nobenega denarja.

“Ne bo druge pomoči, kakor da jo daš advokatu! Naj gre grunt, saj ga nista vredna!” je dejal Koren, ko se je Veronika poslavljala.

Z zadržanim gnevom je zapuščala domačo hišo. Nekoliko niže na vasi ji je prišel naproti Pišorn. Kot po žerjivici je šla mimo njega. On pa je stopil počasi in samozavestno; ko je bil tik nje, se ji je odkril in jo pozdravil zbadljivo:

“Bog daj, kovačica!”

Veronika je hušnila mimo. Šele pri Tonču se je umirila.

Pišorn pa je nadaljeval pot še samozavestneje. Vendar je tudi njega stisnilo nekje v grlu in na ovinku se je moral ozreti. Toda Veronike ni bilo vič videti. Zato je uprl pogled v Korenovo hišo. Ta je še vedno stala tam in ga bodla v oči. Že leto dni ga bode, že leto dni mu je na poti. Tudi njej je napovedil maščevanje. Koreni si bodo zapomnili, kdaj so speljali Pišorna na led!

Veselil se je prve zmage nad Korenom; na skrivaj si je mel roke, ker je spravil Lizo in Joka, ki sta tako že slabo vozila, z gozdom v veliko stisko, in sanjal je o tistem času, ko bo Korenov grunt padel pred njim na kolena. No, potem se bo on smejal vsem Korenom, predvsem še Veroniki, kovačici tam konec vasi!

Še enkrat se je ozrl na hišo in se ji zlobno nasmehnil, nato je krenil domov.

Na mizi ga je presenetilo pismo iz Beograda: zahtevali so listino, s katero so nune podarile zemljo ravenskim kmetom; če ni več te darilne listine, pa kakšne druge pipirje, ki se nanašajo na soseskino zemljo in na pravice, ki jih imajo siromaki na njej.

A Pišorn se je kmalu ovedel. Malomarno je vrgel pismo na omiro in zamahnil z roko. Papirjev ni bilo nikakršnih, Smeh in njegovi in tam doli v Beogradu se lahko obrišejo z njimi.

Spil je nato dva kozarčka slivovke in pozabil na pismo, Smeha in njegovo rovarjenje. Toda na Veroniko ni mogel pozabiti. —

Ko se je dobra dva tedna pozneje vračal v mraku s polja, ga je na poti dohitela Liza in nagovorila:

“Nekaj bi te rada vprašala!”

Pišorn se je ustavil:

“No?”

“Zaradi gozda. Kje pa naj dobim dvajset jurjev?” je začela; prejšnji dan je dobila poziv na razpravo in je naposled spoznala, da je najbolje, če se čimprej odkriža Veronike in, če je mogoče, reši tudi dolga za gozd.

Pišornu se je posvetilo; a se je potuhnil.

“Kdor ne plača v dveh mesecih, mu bomo prodali!”

“Saj bi plačala, a ni denarja pri hiši. Na posodo pa ne dobim!” je Liza le priznala.

“Pa prodaj gozd!” je vrgel Pišorn in napeto prisluhnil.

“Saj bi ga, če bi našla kupca,” se je oprijela njegovih besed.

“Kupca? Štirideset ti dam jaz, več ne boš dobila,” je ponudil malomarno, čeprav ga je žgal pohlep.

Liza se je v zadregi smehljala.

“Nekaj boš dodal, da mi bo kaj ostalo! Skledar pravi, da je vreden najmanj šestdeset.”

“Naj bo, pet in štirideset, da ga ne boš ponujala drugemu! Velja?”

Pomolil ji je roko. Liza je obotavljajoč se segla vanjo.

“Naj bo!”

“Dobro, že jutri se odpeljeva v mesto, da napraviva pismo!”

Ko se je tistega večera ozrl na Korenovo hišo, se mu je zdela že ponižnejša.

ŠTIRINAJSTO POGLAVJE

Živina po hlevih je postajala nemirna. Kod hodi Anza? Kdaj se bo oglasil njegov rog? Ali ni že čas za pašo? Ali je to, kar jim polagajo, sploh še seno? Samo koruznico in slamo bi naj mlele. Trava tam zunaj na gmajni je gotovo že visoka in sočna. Tudi zrak v hlevu je prezatohel, tam na gmajni pa veje prijeten hlad s Smrečnika in Črnec žubori pod njo. Anza, zatrobi že!

“Mu, mu!” se je oglašalo iz hlevov.

A soseščani še niso vedeli, kako bodo pasli.

“Kako bo s pašo?” so spraševali vse vprek. “Krave ne dajo miru, tudi sena ni več. Zima je bila dolga.”

“V nedeljo se bomo pomenili!” je razlagal Pišorn. “Takoj po rani maši pridite na gmajno!”

Prišli so vsi. Zbrali so se na zgornjem koncu, ki je bil zdaj last Ledinka in še nekaterih.

“Torej možje, kako bomo napravili?” je začel Pišorn.

“Naj bo tako ali tako, brez paše ni mogoče!” je vzkliknil nekdo.

“Brez paše ne gre!” so mu pritrdili ostali.

“A čez moje ne bo nihče gonil!” je zaklical Ledinek. “Dobil sem itak slabo, pa bi mi naj še to pomendrala živina! Samo ena krava naj stopi na moje, pa boste plačali!”

“Tudi na moje ne!” so oporekali Ledinkovi sosedje na gmajni.

“Po cesti pa tudi ne bomo gonili!” je oporekal Razboršek. “Predaleč je, cesta pa pretrda, živina nam bi še zbolela.”

“Ne, po cesti nikoli!” so se oglasili tisti, ki so imeli ob cesti svoje njive in so se bali zanje.

“Zagradili bomo pot, da vam živina ne bo delala škode!” je predlagal Pišorn.

“Samo pot boste prej odkupili, v mapi je ni!” se je takoj oglasil Ledinek. “Deset dinarjev na meter!”

“Ali si ob pamet? Najlepšo njivo dobim za ta denar.”

“Kakor hočete. Ceneje pa ne dam!” je vztrajal Ledinek.

“Jaz bi dal za osem,” je ponudil Strehar.

A nihče ga ni slišal.

Govorili so že vse križema, da ni bilo razločiti posameznega glasu.

“Vsega so krivi ti nesrečni gozdovi!” je zaklical Curk, ko se je hrup nekoliko polegel. “Ljudje, ali ne bi bilo bolje, če razdelitev razveljavimo, pa imejmo, kakor smo imeli? Koren je imel prav. Že se maščuje nad nami!”

“To pa ne!” so zaklicali kot eden.

Ne, o tem ni hotel nihče več slišati. Res ji je bilo sprva malo zadovoljnih, res ni bilo na vasi nikoli toliko prepirov in tožb kakor v zadnjem času. Toda vse to je bilo bolj na zunaj.

Ugovarjali in hujskali so, da bi mogoče dobili kaj boljšega in da bi pokazali sosedu, kako slabo so dobili. V resnici pa je bila večina zadovoljna. Prešteli so drevesa, premerili zemljo in podrobno pretehtali njeno lego in vrednost, pa so našli tudi njene dobre strani.

Tudi to, da so dobili tisti, ki so imeli slab kos, nekaj denarja, jih je potolažilo. Glavno pa je bilo: vsak soseščan je imel svoj gozd! Koliko hiš po sosednjih vaseh in tudi v Ravnah se lahko ponaša z njim? Naj bo kakršen koli, bolje je, kakor je bilo prej, ko nisi vedel, pri čem si! Prej si imel zemlje recimo osem oralov, zdaj je imaš štirinajst! Grunt ti je čez noč zrastel!

Da bi še vsak kaj dobil, so si še želeli, a prejšnje skupnosti ne več.

Še večina tistih, ki so bili prej proti delitvi, so jo zdaj zagovarjali. Le pet, šest jih je ostalo pri svojih mislih, teh pa ni nihče poslušal.

“Možje, kako naj torej napravimo?” je ponovno vprašal Pišorn, ki ga je reč le skrbela.

Bil je župan tistih soseščanov, ki so imeli gmajno, pa je moral najti rešitev, s katero bi bili vsi zadovoljni.

Tedaj se je Ledinek priril blizu k Pišornu in se zravnal, pda je bil za glavo večji od množice. Hrup je polagoma utihnil, ljudje so prisluhnili.

“Možje, vidite, da ne gre na noben način. Tu čez naše bi stala pot preveč, tam za cesto pa bi živina delala škodo. Na odkup celega kosa pa ni niti misliti. Tudi če bi odkupili pot in jo zagradili, ali če bi gonili po cesti naokoli, bi bilo treba ves ta zgornji del gmajne pregraditi od spodnjega ali pa bi morali najeti še tri, štiri pastirje, da bi pazili na živino, ki bo silila pač tja, kjer bo lepša trava.”

Počakal je za trenutek, da je soseska spoznala, da res ni nobene rešitve, potem je šele prišel na dan z načrtom, ki ga je imel že več let pripravljenega in ki si ga niti pred poldrugim letom, ko je sprožil delitev gozdov, še ni upal razodeti; zdaj se mu je zdel ugoden čas zanj.

“Rešitev je samo ena!” je nadaljeval ognjevito. “Kar smo začeli, moramo dokončati! Če smo si razdelili gozdove, razdelimo si še gmajno!”

Beseda je treščila med ljudi kot strela.

“Tako je! Še gmajno!” je pritrdilo nekaj glasov.

Večina pa je zagnala silovit vrišč.

“Gmajne ne bomo nikoli razdelili!”

“Nikoli!”

“Zakaj pa ne?” je povzel besedo Ledinek. “Ali je res toliko vredna? V treh mesecih popase živina travo do zemlje, potem pa moramo kositi doma, da ne strada. Da, pred vojno je še šlo, a med vojno so jo vojaški konji tako potlačili, da si še ni opomogla. Treba bi jo bilo preorati in pognojiti, drugače bomo imeli v nekaj letih golo zemljo. Kdo pa bo oral in dal gnoj, ko ga še za njive nimamo!”

“Tako je! Ledinek ima prav!” je pritrdil ta in oni.

“Ali ni pametneje, da si jo razdelimo?” jim je Ledinek segal v dušo. “Vsakdo bo imel svoj kos, preoral si ga bo in spremenil v dober travnik, njivo ali sadovnjak. Več bo imel koristi, kakor je ima zdaj. Gmajna je ravna in povsod enaka, lahko jo bo deliti!” Ozrl se je po Pišornu in ponovil ostreje: “Pravično deliti!”

Nastal je silovit hrup, Ledinka ni bilo več čuti.

“Gmajne ne bomo delili!” so ponavljali mnogi.

“Bomo jo!” so trdili drugi.

“Vidite, kam smo prišli!” so tarnali starci, ki jih je že delitev gozdov potrla.

Kričali so vse vprek in drug drugemu grozili.

Končno se je posrečilo Pišornu, da je ukrotil množico.

“Brez gmajne smo zapisani smrti,” je začel. “Sami veste, koliko koristi imamo od nje! Od Jurjevega do pozne jeseni se ne brigamo za živino. Kaj nas staneta kravarja? Za kravo daš obema pastirjema trikrat na leto jesti in ob koncu paše merico žita. Ali je mogoče dobiti cenejšega pastirja? Če ne bi bilo gmajne, bi si vsaka hiša, ki nima otrok, morala najeti pastirčka; temu pa moraš dati vsak dan jesti, ga moraš oblačiti in obuvati. In še to: kje pa naj pasemo? Na travnike ne bomo gonili! Na vratnikih in sadovnjakih je premalo trave. Edino pametno je, da ostanemo pri starem! Saj ni tako slabo, kakor pravi Ledinek. Poglejte, kako gosta je!”

Okrenil se je po gmajni navzdol in pokazal proti Črncu, kjer je bila trava najlepša.

Ljudje so se nehote ozrli za njim.

Ker je bil svet, na katerem so stali, nekoliko dvignjen, je gmajna ležala pred njimi kakor na dlani. Raztezala se je od Črnca do gozdov in daleč navzdol do ceste. Trava je bila gosta in sočno zelena.

“Ali jo vidite!” je zaklical Pišorn. “Lepa je in gosta, za košnjo pa ne bi bila. Ni za drugo kakor za pašo!”

“Ne! Gmajne ne bomo delili!” so vzkliknili skoraj vsi hkrati.

Ledinek pa je hotel doseči svoje; ne samo ker je bil že od nekdaj za delitev gmajne in gozdov, marveč ga je podžigalo še to: zaradi gozdov je začel vso stvar on sam, pa mu jo je čez noč prevzel Pišorn, ki se je zdaj ponašal, da je storil vse sam.

“Ljudje ...” je začel znova.

Toda ni mogel do besede. Vsak je hotel povedati svoje. Če ni mogel drugače, je tudi s pestjo napravil prostor svojim besedam. Godcu pa se je le posrečilo, da je prekrižal hrup in povedal, kar ga je tiščalo.

“Ledinek ima prav! Tudi tu ni vse v redu! Jaz, pravim, imam pol pravice in bi smel pasti dve glavi. A nikoli nimam več kakor eno. Včasi še ene ne. In koliko dobivam za tisto glavo, ki je ne pasem? Ni vredno besede! Tisti pa, postavim, ki bi smel pasti štiri glave, pa jih pase pet, plačuje za peto dvakrat manj, kakor popase! Moja krava ne poje niti četrtinko tega kar mi po pravici gre! Pozimi pa moram kupovati krmo! Če bi si razdelili, bi imel pašo in še sena za vso zimo!”

“Tako je!” so pritrdili tisti, ki tudi niso imeli toliko živine, kolikor bi je smeli pasti.

A tudi nekateri z veliko pravico so bili za delitev; na primer krčmar Skledar, ki je redil samo po dve kravi, pravice pa je imel za deset, z razdelitvijo bi dobil velik travnik, ki bi mu dajal lepe dobičke.

Poldne je že zvonilo, a niso se še sporazumeli. Prepirali so se in si čedalje bolj nasprotovali. Le v enem so si bili edini: da je treba začeti pasti. Živina sili ven, trava je že velika, seniki pa prazni. Naj jo razdelijo ali ne, naj gonijo skozi gozdove kakor doslej ali po cesti naokoli, kakor koli, letos bodo še pasli!

“Pomenimo se pametno! Naj bo tako ali tako, pasti moramo!” so mirili starejši in izkušenejši.

Naposled pa so se le sporazumeli, da bodo gonili po cesti, najeli pa bodo še enega pastirja, ki bo pazil, da ne bi živina uhajala na njive in na razdeljeni del gmajne.

Beseda o gmajni pa je padla in ni več zamrla.

Niso bili še rešeni spori zaradi gozdov, že so se spuščali v nove.

Koren je hodil potrt po vasi; ni se še opomogel od udarca, ker je Liza prodala gozd, že je grozila soseski in njegovi hiši nova nesreča.

“Gorje se je začelo in ne bo mu konca!” je ponavljal.

Šel je tudi k Ledinku in mu dejal, naj vsaj gmajno pusti v miru.

“To ni dobro, Štef!”

“Tako praviš ti, Jakob, jaz pa vidim drugače! Jaz tudi nisem branil Tonču, da bi vzel Veroniko! In kdo je imel prav? Ti ali jaz?”

Koren je pobrskal s palico po zemlji in odšel brez besede.

Joku pa je ob priliki le rekel:

“Vsaj za gmajno se postavi! Ti si gospodar in ne Liza!”

Jok pa je zmignil z rameni in se nasmehnil:

“Meni je vseeno, nekako bodo že napravili.”

Že od nekdaj se ni brigal za nič drugega kakor za delo, ki so mu ga nalagali drugi, zadnje čase pa mu tudi za to ni bilo več. Najrajši je posedal v hlevu pri svojih kravah in se pogovarjal z njimi na glas.

“Liša, vidiš, tako je zdaj pri nas!” je govoril nekega dne, ko je bilo v hlevu že tako temno, da je komaj razločil ob sebi Lišo, ki je ležala mirno na tleh in prežvekovala. Sedel je v jaslih, jo čokal po temenu in ji tožil svoje gorje. “Vedeli so, da se imata Veronika in Tonč rada, pa jima niso pustili, da bi se vzela! Videli so, da nisem za ženitev, pa so me oženili. Oče so vedno pravili, da nisem za gospodarja, pa so mi dali grunt! Oče tudi niso bili za delitev, pa so gozdovi le razdeljeni! Brata imam, ki bi mi moral pomagati, pa je proti meni! Ženo imam, rekla je pred oltarjem trikrat ‘da’, zdaj pa je vse to pozabila! Vse je narobe, Liša! Vse!”

Liši je godilo čohanje, obračala je glavo tako, da ji je bilo še prijetneje.

“Naj bi Liza ostala tam pod Pohorjem, saj ni za kmetijo in tudi ne za ženo!” je tožil Jok dalje. “Liša, še pomniš tiste čase, ko je stalo poleg tebe pet krav? Zdaj pa stoji še Rdečka, tam v kotu pa samo Luca, včasi pa smo imeli po tri konje. Vidiš, tako je! Ni prav, kakor je zdaj pri nas!”

Utihnil je. Liša je težko sopla. Luce pa skoraj ni bilo čuti. Teliček v drugem kotu se je premetaval, najbrže ga je begal Jokov glas. Popolnoma se je že stemnilo.

Jok se je že od nekdaj rad pogovarjal z živino. Ljudje ga niso poslušali; če so ga pustili, da jim je kaj povedal, so se mu smejali. Od mladih nog je spal v hlevu. Tam v kotu na odrnicu je bilo njegovo ležišče. Hlev je bil njegov pravi dom in živina njegovi najljubši prijatelji. Po poroki se je težko navadil na posteljo. Zadnje čase pa je spet marsikatero noč prebil med svojo živino. Tudi tokrat se je zavlekel na odrinec.

Komaj je zatisnil oči, je zaslišal, kako so se odprla vežna vrata. Dvignil se je in prisluhnil. Oglasili so se koraki. V prsih ga je zgrabilo. A zamahnil je z roko, češ saj je vseeno, in spet legel. Toda znova ga je vrglo pokonci. Končno se je skobacal z ležišča. Ni še prišel do vežnih vrat, ko se je oglasil iz teme oče.

“Si ti, Jok? Še ne spiš?”

Jok je nekaj zamrmral in počakal, da se je oče vrnil v hišo. Kmalu mu je sledil.

V prednji sobi je bilo popolnoma temno. Liza in Franček sta trdno spala. Hotel se je spet vrniti v hlev, a obšlo ga je tako mehko, da je obstal na vratih in prisluškoval njunemu dihanju. To je vendar več kakor pa Liša in teliček, mu je šlo skozi misli. Tipal je do Lizine postelje. Sredi sobe pa je zadel ob stol, ki se je z ropotom zvrnil na tla.

Liza se je takoj prebudila.

“Kdo je”

“Jaz!” je tiho odvrnil Jok in se sklonil, da bi pobral stol. Pri tem je podrl še drugega.

“Daj mir, klada!” je zakričala Liza. “Kaj rogoviliš!”

Nazadnje je le našel njeno posteljo. Liza pa ga je sunila stran.

“V hlev pojdi, tam je tvoja postelja! Pusti me spati! Smrdiš ko gnoj!”

V tem se je prebudil Franček, ki je ležal na njegovi postelji, in se začel cmeriti.

“Zdaj si mi zbudil še otroka! Glej, da se mi takoj pobereš!”

Jok ni mogel drugega, kakor vrniti se v hlev.

Drugi dan je komaj prijel za delo. Pri obedu ni spregovoril besede, sicer ga tudi nihče ni nič vprašal. Liza je govorila s Tomažem in se motila z otrokom. Jokec je delal svoje vragolije, glavno besedo pa je imela Gačika. O vsaki hiši je znala kaj povedati; samo tega ni izklepetala, da je drugod govorila največ o Korenovih. Po jedi je malo posedel in opazoval Frančka, ko ga je Gačika previjala.

“Saj ji bo še zgnil!” je govorila in metala v kot za peč mokre plenice. “Jok, ali res nimaš pri hiši nobene besede?”

Jok se je zdramil iz misli, vendar ni odgovoril.

“No, sicer je pa tebi tako vseeno!” je nadaljevala, ne da bi se ozrla nanj. “Tudi meni bi bilo!”

Tedaj se je le zganil in vprašal: “Zakaj?”

Gačika se je nekaj časa obotavljala, naposled pa je rekla:

“No, ker ni tvoj!”

Jok je razširil svoje navadno le na pol odprte oči.

“Kdo?”

“Otrok vendar!” se je ujezila Gačika, ki je spoznala, da je Jok tako neumen in niti tega ne ve, kar je že dolgo znano vsakemu paglavcu na vasi. “Z vsem dela po svoje, tudi s seboj! Bič v roke, Jok, zadnji čas je!”

Joka je zaneslo k otroku. Nekaj časa je strmel vanj, potem pa se mu je spačil obraz in kakor mesečen je odtaval iz sobe.

Odslej ga je preganjala ena sama misel: Tomaž in Liza. Zasledoval ju je podnevi in ponoči.

Ko je Liza nekoč pozneje sredi večerje porinila skledo s fižolom proti Tomažu, jo je Jok krepko prijel in jo potegnil k sebi.

“Požeruh, še fižola mu ne privošči! Saj vidiš, da ne vidi zajemati!” je zavreščala Liza in postavila skledo na prejšnje mesto.

Jok pa je vrgel žlico po mizi in odšel.

“Glej ga, zmešalo se mu je!” je vrgla Liza za njim.

Šel je k Liši in poiskal njen tilnik.

Preudarjal je, ali je bilo prav, kar je storil. Dognal je, da je bilo. Pa se je vrnil v sobo. Niti zmenila se nista zanj, ki je potrpežljivo sedel za pečjo in se delal, kakor da ga njun pogovor prav nič ne zanima. Šele ko je Tomaž odšel, se je Liza obregnila vanj:

“Ali ne boš šel spat? Pojdi, da zaklenem vežo!”

Jok pa ni odgovoril; začel se je razpravljati.

“Kaj, tu boš spal? Takoj se mi skidaj, kamor spadaš!” se je razhudila Liza in pograbila suknjo, ki jo je že položil na klop pri peči, ter jo vrgla proti vratom.

“Tu!” je Jok skoraj zakričal in se slačil dalje.

“Ne, tu ne boš več smradil!”

Liza je pobrala suknjo in jo vrgla v vežo. Tedaj je Jok pograbil stol in s tako silo zamahnil po njej, da je presunljivo kriknila in se zgrudila.

Na njen krik je prihitel Koren.

“Kaj se je zgodilo?”

“Podi me iz svoje postelje!” je odvrnil Jok in si vlekel škorenj z noge. Za Lizo se niti zmenil ni.

Koren pa je odšel po vode in ji močil ranjeno čelo. Šele čez dolgo je odprla oči. Najprej jih je zmedena obračala sem in tja; ko pa se je popolnoma zavedela, se je dvignila in siknila proti Joku:

“Le čakaj!”

Hotela je nadenj, a bila je tako slaba, da je komaj prišla do svoje postelje in se zvrnila nanjo.

Koren se je poslovil s tihim zadovoljstvom.

“Dobro si začel, le malo preveč si jo!”

Jok pa le ni mogel strpeti pri Lizi. Sredi noči se je vrnil v hlev.

Naslednjega dne se je Liza že navsezgodaj začela vsajati v Joka, a ta jo je samo pogledal in utihnila je. V njegovih očeh je tlelo nekaj groznega.

Kakor zgubljen je taval po dvorišču. Le pri Frančku se je včasi ustavil in ga topo gledal. Vselej potem mu je bil korak še bolj zgubljen. —

Prišel je Lišin čas.

Sredi noči se je začela premetavati. Jok je takoj prižgal svetilko in ji šel pomagat. Navadno je opravil sam. Tokrat pa ni šlo. Liša je proseče obračala vanj svoje velike oči.

Odšel je v kočo po Tomaža.

Stopil je kar v sobo, ker so bila vrata odklenjena, in poklical:

“Tomaž, pridi, ne morem sam!”

Ker je bilo vse tiho, se je dotipal do postelje, da bi ga zbudil.

Tedaj ga je spreletelo. Otipal je ženske prsi.

“Si ti, Liza?” je kriknil v težki slutnji.

“Da, jaz sem!” se je ta oglasila in se umaknila pred njegovimi rokami.

Ker ni mogel reči besede in je vpila samo tema, ki je ležala med njimi, se je Liza spet oglasila, da bi jo prevpila.

“Pusti me, ne maram te! Kaj hočem s teboj! Ti nisi mož. Cunja si, smet!”

“In ti Tomaž?” je hropel Jok.

“Jaz?” je odvrnil Tomaž. “Rad jo imam, če ti je prav ali ne!”

Spet je legla med vse tri groza temne noči.

Iznenada pa jo je presekalo Lišino mukanje iz hleva.

Jok je naglo poiskal vrata in odhitel.

Zdaj je bil tako močan, da je opravil sam. Lep bel junček je prišel na svet. Rahlo ga je položil bliže jaslim. Skrbno je opravil, kakor je bilo treba. Liša je spokojno ležala, lizala mladiča in se s toplo hvaležnostjo ozirala na Joka, ki je po opravljenem delu sedel na stolček sredi hleva in buljil nekam v vrata. Naposled se je dvignil in stopil proti njim. A takoj se je vrnil in poiskal vrv za junčka. Liša se je nemirna zganila v strahu, da ji ga bo že vzel in privezal v kot. Ko pa je delal zanko, se mu je razodelo. Opotekel se je k svojemu ležišču in se obesil na kavelj, na katerega je navadno obešal verige in svojo obleko.

PETNAJSTO POGLAVJE

V pomladanskem delu, pogovorih o gozdovih in gmajni ter o raznih dogodkih, ki so v presledkih segali v sicer enolično življenje, je čas naglo mineval.

Že so obrali češnje. Le na zunanjih vejah so se še poedine grele na soncu in izzivale otroke, ki so jih hodili poželjivo pogledovat. Včasi se je kateri tudi opogumil in splezal na drevo; spustil se je kakor maček po vejah prav do konca in grabil z dolgim kravljem ali kar z roko skrajne vejice k sebi in potrgal z njih preostale sladke rdeče sadove, tudi z usti, če ni mogel drugače. Če jih je ujel samo pest, je bil zadovoljen.

Tudi polena in kamini so padali proti nedosegljivim mestom, če ni bilo v bližini gospodarja. Že prej so otroci polomili mnogo vej, ta zadnji čas pa so veje kar kapale na tla. Drevo je bilo opustošeno, za leto dni je doslužilo. Kmalu se ne bo nihče več zmenil zanj, le še vrabci bodo prihajali posedat na skrajne veje in zobat, kar so jim pustili otroci. Hitro bodo opravili svoj posel in češnje bodo ostale osamljene in zapuščene med drugim sadnim drevjem, ki bo postajalo vsak dan privlačnejše. Otroci bodo že klatili jabolka in hruške, vrabci pa bodo zahajali na zoreča polja.

Tisto nedeljo, ko sta prihajala Veronika in Tonč s postaje, so na Mrazovih dveh velikih češnjah otroci še stikali za poslenjimi črnicami.

“Še veš, Veronika,” je dejal Tonč, ko sta prišla bliže, “kako smo jih trgali? Nekoč se mi je zlomila veja, glej, tam na vrhu, še zdaj se pozna.” Pokazal je proti vrhu, kjer je bilo res videti, da se je bila nekoč odlobila vetev. “Kot snop sem padel na tla in si zlomil nogo.”

Veronika se je le nejasno spominjala tistih let, a to ji je še ostalo v spominu, da so zagnali tedaj velik vrišč in odhiteli v vas klicat na pomoč.

“Pa mi je zrastla, da ne vem več, ali je bila leva ali desna.”

“Tudi jaz sem zdrava,” je dejala smehljaje Veronika, “čeprav sem že mislila, da ne bom dočakala današnjega dne.”

Ozirala sta se po drevesih in opazovala dečke, ki so čepeli na zibajočih vejah, trgali drobne črnice in jih metali dekletom in dolgosrajčnikom, ki so stikali za njimi v travi. Vesela sta bila, vendar jima je nekaj ustavljalo korak, da sta se bližala vasi s tesnobo.

“Jezike bodo že obračali!” je razodela Veronika, kar je ležalo obema na srcu.

“Naj! To je njihova reč!” je zavrnil Tonč njen in svoj pomislek.

Tudi njemu ni bilo lahko. To je vendar nekaj nenavadnega: Korenova Veronika, doma s kmetije, kjer so se že od nekdaj držali starih navad kakor nikjer drugod, se je poročila v mestu in brez gostije, kakor bi se spodobilo za tako kmetijo! Tudi pri Ledinkovih so vselej obhajali hrupne gostije in vabili sorodnike in sosede. Poglejte ju, mladega moža iz Ledinkove hiše in mlado ženo s Korenovega grunta, kako odhajata od poroke! Brez svatov, brez harmonike! Niti starešina ju ne spremljata, še starši ne! Kdo je že videl kaj takega? Še gostaški se ne ženijo tako!

Tesno jima je bilo. Pred oči so jima prihajale podobe z gostij, ki sta jih že videla. Še pri Dolenčevih, ki jih imajo za velike skopuhe, so se gostili in veselili tri dni! Onadva pa sta se vzela daleč od domače cerkve, povabila sta sicer domače, a niso prišli. Za Korena je bilo predaleč, Ledinek pa se je izgovarjal, da ne utegne, v resnici pa ga je bilo sram. Toda Veronika ni hotela niti čuti o poroki doma in še manj o gostiji. Sicer pa je tudi Koren dejal Tonču: “Pri nas ne more biti, zato opravita brez hrupa! Pa tudi zaradi Joka opravita tiho!”

Skozi vas je bila pot še težja.

Ljudje so prihajali pred hiše in se ozirali za njima. Slišala sta to in ono opazko. Veronika je prelagala belo volneno ruto iz roke v roko, da se ne bi videlo, kaj skriva za njo. Stopala je tako naglo, da jo je Tonč komaj dohajal. Njemu pač ni bilo treba skrivati nič. Kaj, če nima gostije, ima pa Veroniko! Ali ima kdo takšno ženo? Je katera pretrpela toliko zaradi fanta, ki ga je imela rada? Obšla ga je prava fantovska objestnost. Dvignil je klobuk, za katerim sicer ni imel šopka, in zavriskal, da se je razlegalo po vasi.

Veronika je zardela kot češnja.

“Kaj delaš, Tonč?” ga je posvarila; povedala pa je to tako ljubeznivo, da je Tonč vrgel klobuk v zrak in zavriskal v drugo.

“Saj greva vendar od poroke! Čemu bi se skrivala?”

Doma je čakalo Veroniko presenečenje.

Od takrat, ko je hodila po denar, še ni videla hiše. Zdaj je ostrmela pred njo. Bila je že gotova. Lepo pobeljena je bila, zelena okna so jo veselo pozdravljala.

“Tonč, lepo si jo napravil!” je rekla in ga ujela za roko.

Zdaj sta oba pozabila na gostijo, ki je nista imela, in na svate, ki ju niso spremljali v novi dom.

Tončeva teta Kata pa jima je le pripravila majhno južino. Poslali so še po Korena in Ledinkove. Prišla je Tončeva mati, malo pozneje njegov brat in nazadnje še Koren. Sedeli so za polno mizo, jedli in pili, besede pa niso mogle prav iz ust, dokler jim vino ni razvezalo jezikov.

Potem je bil najzgovornejši Koren.

“Samo da se imata rada!” je govoril in si brisal solze, ki so mu silile v oči. “Da sem le dočakal ta dan. Kar laže bom umrl; vedel bom, da je vsaj en moj otrok srečen in da živi, kakor se spodobi. Mogoče pa mi bo ljubi Bog dal dočakati dan ...

A ni mogel izgovoriti do konca. Misel na nesrečni dom, na Lizo, na Joka, na Tomaža in na vse, kar je teklo po krivih potih, mu je vzela besedo.

“Oče, pijte! Bo že bolje!” je vzklikal Tonč in trkal z njim. “Na mnoga leta!”

“Ne bom jih dočakal več dosti!” je začel Koren znova. “Tudi ne bi jih rad. Vse gre narobe. Doma in v vasi. Zdaj si hočejo deliti še gmajno! Tonč, tvojega očeta imam rad, to pa mu zamerim. To ni prav. Ljudje so popolnoma zmešani!” A spet se je povrnil na svoj dom.

“Liza je vsega kriva. Mrha je lena, da smrdi. Prej je vsaj Jok delal, zdaj pa ni pri hiši človeka za delo. Ona ja kriva njegove smrti, to ji ne bo odpuščeno ne na tem ne na onem svetu. Tudi Tomažu ne! Hudo ga je bil Bog že prijel, še huje ga bo udaril. Štiri sinove sem imel, zdaj pa nimam nobenega.”

Prestal je in se zazrl v kozarec, ki mu ga je Tonč napolnil. Pogledal je z motnimi očmi okoli sebe; čeprav je videl, da ga posluša le še Kata, je nadaljeval: “Tomaž se sicer nekaj vbada, a kaj hoče, ko ne vidi. Težakov ne dobiš k nam. Kdo bo hodil, ko Liza ne plačuje pošteno, še jesti ne da, kakor je treba! Drugod so že ogrnili koruzo, naša še ni okopala krompirja! Hlevi in svinjaki so skoraj prazni, njive slabo rodijo, gozd je prodala in spet se suče Pišorn okoli nje. Volk požrešni, je že spet zavohal kos moje zemlje. Ta ženska me bo spravila v grob!”

Bil je kakor otrok, ki toži na materinem grobu.

Ko se je stemnilo, se je počasi dvignil in poslovil:

“Moram iti, sicer mi bo vežna vrata nalašč zaklenila!”

Veronika ga je zadrževala.

“Oče, ostanite kar pri naju! Dovolj bo prostora tudi za vas. Ali ne, Tonč?”

Tonč ga je tudi povabil:

“Ostanite! Z Veroniko sva se že dogovorila! Pri Lizi še življenja niste varni!”

Koren pa se ni dal pregovoriti.

“Hvala, Veronika! Zahvaljen, Tonč! Ne morem ostati! Lahko noč!”

Niti tega ni maral, da bi šel Tonč nekaj časa z njim.

Ne, z doma ne bo šel, si je govoril med potjo, tam se je rodil, tam je živel in tam bo tudi umrl. Naj gospodari v njem kdorkoli, on bo ostal do zadnjega diha!

Tonč in Veronika sta se že drugo jutro lotila dela.

Tonč si je pripasal usnjeni predpasnik in odšel v kovačnico, Veronika pa je vzela v roke lopato in motiko, da bi skopala pred hišo vrt.

“Pretežko bo zate!” ji je branil Tonč.

“Ne boj se!” ga jc zavrnila Veronika, ki je občutila nenavadno slast, ko je po dolgem času imela v roki spet motiko in je lahko kopala svojo zemljo. V mestu ji je bilo po zemlji čedalje huje. Bala se je že, da se bo popolnoma odvadila motike. Toda komaj je zamahnila z njo in zasekala v črno zemljo, je mesto izginilo brez sledu. Delala je kakor pred leti. Le vroče ji je kmalu postalo in tako okretna ni bila. A temu je bil vzrok nekaj drugega.

Nekega večera kmalu nato je Tonč tožil, da bo težko izhajal brez fanta. A vzeti si ga ne more, ker ne ve, koliko bo dela. Precej sta se zadolžila, čeprav sta si kupila samo eno njivo. Dela ja le za silo. Ljudje so navajeni starega Drejča, čeprav godrnjajo, da je počasen. Tonč je še premlad in mu ne zaupajo, z dobrim delom pa si bo polagoma že pridobil njihovo zaupanje. A brez fanta bo res težko.

Odslej je Veronika, kadar je le utegnila, prišla v kovačnico. —

“Ne! Veronika, to delo ni zate! Posebno zdaj ne!” se je branil.

“Zaradi tega se ne boj! Ni še nevarno!” je vztrajala. “Še parketu sem se navadila, se bom tudi mehu!”

Gonila je meh, da se je ogenj hitro razžarel in so iskre švigale na vse strani. Sicer ji je od vročine prihajalo včasi slabo, a vselej se je premagala. Bila mu je res v pomoč. Prej mu je ogenj sproti ugašal in zamujal se je več, kakor je bilo treba, pa še oglje je tratil. Zdaj je šlo delo hitreje od rok in tudi prijetneje je bilo, ker je bila pri njem. Stala je tam ob ognjišču in se vsa žareča ozirala vanj. Pozneje mu je pomagala celo s kleščami.

“Zdaj si pa res kovačica!” jo je dražil.

A tudi zunaj je delala. Vrt je skoraj sama prekopala. Tonč je napravil plot okoli njega in ona je posejala in posadila, kar se je še dalo. Tudi njivo je obdelala sama. Že drugi mesec sta si kupila prašiča. Zdaj sta sanjala o kravi.

“Brez nje ne bo šlo!” sta spoznala.

“Posebno potem!” je dejal Tonč in jo v skrbeh pogledal.

Veronika pa ni marala kazati bolečin. V kovačnici pa tudi zunaj na polju, kjer je žgalo poletno sonce, da je usihalo pod njim vse, kar je bilo zelenega, je večkrat omedlevala od slabosti. A sklenila je, da mora zdržati. Saj je vsa vas gledala k njima. Ti z zavistjo, oni s tiho skrbjo. Mnoge je prav ta skrb napotila v njuno kovačnico. “Mlad je, moramo mu dati živeti!” je rekel ta in oni in zapeljal k njemu plug. Pišorn in nekateri pa so govorili drugače: “Kaj bo le vedel tak fant, ki se je komaj izučil! Niti ne ve, kaj je plug!”

Vse to sta občutila, zato sta delala s podvojenimi močmi. Prav tem poslednjim sta hotela pokazati, da ju nič na svetu ne more več zlomiti. Če je slišala Veronika sosedo, ki jo je svarila: “Preveč se pehaš, ni dobro zate!” in je slutila, da se za temi besedami skrivajo še druge: “Glej, če bi bila pametna, bi se ti lahko bolje godilo!” je šla svojo pot in delala še bolj vneto.

Hudo ji je bilo, če je morala mimo domačih njiv, ki jih je nekoč orala in okopavala. Pot v cerkev je bila še hujša, ker je vodila mimo propadajočega doma. S stisnjenim srcem je vsakokrat iskala rešitve zanj, pa je ni našla nikjer. Čutila je, da ne bo tako dolgo res srečna, dokler dom ne bo rešen.

Zadnje čase je prihajal Koren češče v kovačnico in pomagal to in ono. Veronika ga ni spraševala, kako je doma, a iz njegovih zbeganih oči je spoznala, da ni dobro. Če mu je ponudila jesti, se je sprva branil, a počasi je pojedel vse in se zahvaljeval, da ji je bilo težko. Vsakokrat je ostajal dalje pri njih, dokler ni nekoč počakal celo do večerje.

Ko se je poslovil, je še obstal neodločen na vratih.

Veronika je porabila priliko in rekla:

“Pa bi ostali pri naju!”

Koren ni odgovoril, a tudi odšel ni. Nazadnje ga je le pregovorila.

“Pa naj bo! Za nocoj ostanem, ker je že pozno! A samo za nocoj!” se je vdal.

Drugega dne, ko se je proti poldnevu odpravljal, pa ga je spet zadržala.

“Naj bo!” je dejal zlomljen. “Pri njej ne morem več ostati! To ni človek, to je vrag. Še jesti mi ne da. Včeraj je prodala Dolge njive. Ko sem ji povedal nekaj poštenih, pa me je skoraj ubila!” Udaril je s palico ob tla. “Toda zdaj mi bo dala pravico, ki jo imam izgovorjeno! Vse do zadnjega, niti žlice masti ji ne pustim!”

Še tisti dan sta se odpravila s Tončem po njegove stvari. Lize k sreči ni bilo doma, Tomaž pa ni rekel niti besede. Naslednji teden pa je prisedel k Skledarju na voz in se odpeljali k odvetniku. Liza mu je namreč poslala z Ložnico glas, da mu ne bo dala nič, ker je odšel sam. “Kjer so mu dali streho, tam naj mu dado še jesti!” je rekla.

Tako se je pričela prva tožba za prevžitek. Za njo so se vrstile naglo druge. Liza mu je odtrgovala, Koren pa je zahteval, kar je imel pisano. Vselej je zmagal, a Lize to ni izučilo. Še trdovratnejša je bila.

Vtem je morala Veronika končno v posteljo.

Koren je pomagal v kovačnici, kolikor je mogel, Kata pa je prišla kuhat.

Veronika se je zvijala v krčih in prvič tožila o bolečinah, ki so ji parale telo.

“Preveč si se gnala zadnji čas!” jo je karala Kata.

Porodnica se je bolno smehljala, njenih besed ni več razumela.

Prišla je babica in jo pregledala. Obraz se ji je zresnil.

“Ne bo imela lahkega poroda!” je zaupala Kati.

Ko je prišel pogledat k nji Tonč, ni niti zastokala. A od bolečin so ji vrele solze v oči.

Sredi noči je rodila. Na svet je prišel deček. Bil je izredno majhen.

“Kdo bi si bil mislil!” je razlagala babica vsa zasopla. “Bila je videti, kakor da bo imela dvojčke, pa ti pride na dan takle črviček.”

“No, da je le šlo po sreči!” se je smehljala Kata in gledala otročička, ki je bil ves rdeč od prestalih bolečin in je kričal na vse grlo.

“Posteljice še naj pride, pa bo vse v redu!”

Čakali sta. A posteljice ni bilo. Babica je poskusila vse, kar je vedela za takšne slučaje, a ni pomagalo. Veronika je stokala, se premetavala na postelji in se grizla v ustnice, da ne bi kričala. Pot ji je tekel po obrazu in lasje so se ji lepili na čelo. Končno ni mogla več, prijela se je za stranice in vpila od bolečin.

Vsi so stali okoli njene postelje in strmeli brezupno vanjo.

“Pomagajte ji!” je prosil Tonč.

Zdaj pa zdaj je stopil k njej in jo prijel za roke. Veronika jih je spoznala, oklenila se jih je in jih stisnila k sebi, da ga je zazeblo v srce.

Babica ji je brisala pot s čela in zmedena poskušala to in ono. Koren je bled kot stena sedel pri njenih nogah. Bilo mu je grenko, samo smrt je čutil na ustnicah.

“Pojdi po župnika!” je velela Kata.

“V mesto! V bolnišnico!” je zaklical Tonč in odhitel iz sobe.

Kmalu je pridirjal z vozom. Položili so jo na mehko seno in pognal je v noč.

Koren ni zatisnil vso noč očesa.

Sedel je na Veronikini postelji. Bil je truden, a spati ni mogel. Kako naj spi, ko mu umira zadnja sreča? Vse, kar je vzel v roke, se je zaokrenilo drugače, kakor je hotel. Hotel je vsem dobro, samo dobro. Naposled pa se je izkazalo, da jih je tiral v pogubo. Tako je prispel na rob.

Vsega tega se ni še nikoli tako jasno zavedel kakor v teh strašnih, kot večnost dolgih urah.

Kdo je pretepel Veroniko vpričo ljudi, čeprav je bila nedolžna kakor angel? je grabilo vanj. Kdo jo je nagnal z doma služit? Ali ni on poklical Lize, ki mu uničuje grunt? Ali ni prav za prav on kriv Jokove smrti? In kaj če umre še Veronika? Ne bo kriv tudi njene smrti?

Bolj in bolj se je zavedel svoje krivde in se sklanjal pod njeno težo.

V vsakem šumu na vasi je iskal odrešenja. Opotekal se je k oknu in koprneče prisluškoval. Če je zaslišal v daljavi voz, je odtaval na cesto. A vselej ga je upanje varalo.

Tonč je pridirjal šele, ko se je naredilo jutro.

Koren ga je čakal pred hišo. Ko je videl, da je sam, so se mu zašibile noge. Dvignil je roke, kakor bi se hotel ubraniti najhujšega.

Tonč je skočil z voza in zaklical:

“Oče, rešena je!”

Koren ni mogel takoj razumeti.

“A?”

“Posteljica je prišla, vročina je padla, dečko je zdrav, Veronika pa se že smeji! Drugi teden lahko pridem ponjo!”

ŠESTNAJSTO POGLAVJE

Ko je Smeh zvedel, da je prišlo vprašanje, kje so soseskine darilne listine, je spet začel stopati odločno in samozavestno po vasi. Že navsezgodaj je bilo slišati njegovo leseno nogo, kako je udarjala ob kamenje. Ko mu je Pišorn povedal, da listin sploh ni, v zapisnikih zborovanj pa siromaki niso omenjeni, ga je bilo spet manj na vasi, in če je prišel, je stopal tiše. Sredi poletja pa je prišlo sporočilo, da je darilna listina shranjena najbrž v Gradcu. Odtistihmal je znova češče prihajal na vas in krepko udarjal z leseno nogo.

“Ni še vse izgubljeno!” je bodril reveže. “Glavno imajo v Gradcu! Počakajmo še malo!”

Čakal je in z njim so čakali vsi kočarji.

Minilo je poletje, jesenski vetrovi so že zaveli s Pohorja in začeli barvati listje, odgovora pa ni bilo. Spet mu ni preostalo drugega, kakor da je začel leseno nogo oprezneje dvigati in še oprezneje spuščati na tla. Na skrivaj je nekaj časa še upal, končno pa je zgubil še tisto malo vere. Če ga je kdo vprašal, kako in kaj, je zaničljivo zamahnil z roko in zarobantil:

“Ogoljufali so nas! Kakor vedno! Nekaj je moralo biti na vsak način zapisano, drugače nam ne bi bili dovolili pobirati suhljadi. Vrag si ga vedi kdaj so te papirje sežgali!”

Sprva je ostro zabavljal čez kmete, lastnike gozdov, polagoma pa je postajal popustljivejši in tišji.

Kaj je hotel drugega?

Imel je sicer velike cilje, a čedalje bolj je izgubljal vero vanje. Ko je bil še otrok, je sanjal o tem, da bi šel v šolo in bi ljudem kot sodnik delil pravico, a iz tega ni bilo nič, ker starši niso imeli toliko denarja. Potem je mislil na to, da bi se šel učit kake obrti. A to namero mu je prekrižala očetova smrt. Moral je ostati doma in prijeti za plug. Potem je prišla vojna in mu vzela nogo in grunt, ker se je mati medtem v drugo omožila.

Ko se je vrnil, se je spet ukvarjal z velikimi načrti, a vse skupaj je padlo v vodo, in oženil se je z Nežo, s katero se je bil zapletel še pred vojno. Preselil se je izpod Haloz sem pod Pohorje na konec Raven v Nežino borno kočico. Tu je sicer mnogo čital, knjige in časopise, začel to in ono stvar, da bi pomagal sebi in siromakom, a uspel je le v svoji koči: vsako leto je dobil otroka in zdaj jih ima že osem. V poslednjem času je spet dvignil svoj glas v upanju, da se mu bo le posrečilo storiti nekaj velikega in da ne bo tako brez pomena odložil svojo leseno nogo in legel v grob.

A končno je zgubil poslednje upanje. Spoznal je, da mu je sojeno, da ne bo storil nič več kakor njegovi sosedje. Ubijal se bo do konca na svoji krpi zemlje, hodil drugam na delo, skušal spraviti svoje otroke v življenje in štorkljal po tej nesrečni zemlji, dokler ne bo doštorkljal.

Ta ali oni kmet pa je dejal, če je nanesel pogovor na to reč:

“Saj je bila vse skupaj sama neumnost! Da so mu ljudje le verjeli!”

Sicer so pa o tem govorili čedalje manj. Imeli so druge skrbi. Čeprav so pasli trije pastirji, je živina uhajala na prepovedani kos gmajne in ob cesti je delala škodo. Pridrvel je avto, pa ni pomagalo ne kričanje in tudi ne bič. Živina se je morala ogniti. Takoj ob cesti pa je rastla koruza, je vabilo korenje in so se smejale debele buče.

Ali je mogla krava mimo, ne da bi jih povohala? Če je zadišalo po čem boljšem kakor po shojeni in zgrizeni travi na gmajni, ali se je mogla premagati, da ne bi vsaj enkrat šavsnila po prepovedanem sadu? In telički! Morali so izrabiti priliko, da so malo poskočili, se pognali v visoko koruzo ali zbezljali preko mehkega ajdišča. Pastirji so tekali za živino, jo tepli in kleli, a bilo je zaman.

Pritožbe so se množile. Pastirji so jih morali poslušati vsak dan. Če so prišli jest k hiši, ki je imela njive ob cesti, so jim dali namesto tečne hrane kopico dobrih nasvetov in oštevali so jih tako, da so jim zagrenili še to, kar so dobili. Nad Ravnami je ležalo samo eno vprašanje: kaj bo z gmajno?

Tudi Smeha je zanimalo to vprašanje, a ni se še odločil, s katerimi bi potegnil. Pri gmajni kočarji niso imeli nikakih pravic. Zaradi te negotovosti je stopal še tiše. Nihče ni vedel več, kdaj je bil na vasi, kdaj je kje delal ali pa je sedel doma pred kočo in pasel svojega edinega prašiča.

Zato pa je poznega jesenskega jutra zdramil s svojo leseno nogo vso vas. Tako je ni bilo slišati še nikoli. Kakor bi na Smrečniku podiral hraste. Prave noge sploh ni bilo slišati. Le mogočen “top, top, top”.

“Kaj se je vendar zgodilo?” so se vaščani spraševali in se ozirali skozi okna.

Po vasi navzdol pa je prihajal Smeh. Večji je bil kakor navadno, in stopal je vzravnano kakor še nikoli. Klobuk mu je čepel postrani kakor fantu, ki odhaja od vasovanja; zdaj ga je bil res sam smeh. V roki je držal veliko listino in mahal z njo.

“Kaj je, Smeh? Kaj se je zgodilo?” ga je ustavil Naca sredi ceste. “Tako kriliš z rokami, da bi lahko segel do Smrečnika!”

“Saj tudi sežem!” je vzkliknil Smeh zmagoslavno. “Glej, s temle papirjem sežem prav na njegov vrh! Prišlo je tako, kakor sem rekel!”

“Kaj je prišlo?”

“Radi gozdov vendar!” se je razkoračil Smeh in se ozrl naokoli po bližnjih hišah, iz katerih so začeli prihajati ljudje. “Zmagali smo!” Da, zmagal je! Ni mogel sicer v šole, a kljub temu je priboril siromakom pravico, ki je bila zakopana globoko pod zemljo.

“Kako? Kaj praviš?” so hlastno spraševali kočarji in stopili bliže.

Kmetje pa so obstali vznemirjeni ob plotovih, vlekli na uho vsako besedo in se nezaupno ozirali na gručo, ki je naraščala okoli Smeha.

Smeh pa je poštorkljal z leseno nogo — zdaj je lahko udaril po mili volji — ter razložil, da so našli v Gradcu pravo darilno listino in da je v njej črno na belem, da so leta 1786 pobožne nune prodale ravenskim kmetom svoje njive in travnike; gozdove in gmajno pa so jim podarile. Potem so se izselile in odšle nekam na Nemško. Gozdove in gmajno je dobilo pet in štirideset kmetov, ker so zvesto pošiljali nunam delat ljudi in živino, pomagali postaviti cerkev in sploh bogoljubno živeli.

“Poslušajte, kaj je zapisano dalje! To je važno za nas!” je nadaljeval še glasneje. “Vsi ostali, ki imajo kak košček zemlje v občini Ravne,” je Smeh čital počasi in glasno, da ga je bilo slišati po vsej vasi, “pa imajo pravico nabirati suhljad, si grabiti listje in nabirati gobe, borovnice in druge gozdne sadeže. Za Božič naj dobi vsaka hiša po eno smrečico, da bo lepo počastila Kristusovo rojstvo! Naj ne bo nikogar v vasi, ki bi trpel pozimi mraz. Če ima kak kočar kravico, naj jo tudi pase na gmajni. Gostačem pa morajo vse to priskrbeti njihovi gospodarji. To naj imajo siromaki, ker so tako poslušno hodili delat. V miru in slogi naj vsa vas uživa gozdove in gmajno! — Tako, vidite, so odločile pobožne nune!” je zmagoslavno končal. “Soseščani pa so že bog ve kdaj zatajili to listino. A naša pravica je le prišla na dan in bo tudi zmagala!”

Kočarji niso mogli priti takoj do besede. Šele čez čas se je utrgalo iz njih:

“Tako je torej s to stvarjo!”

“Oni pa so se delali, kakor da nam izkazujejo, milost če smo smeli pobirati suhljad.”

“Naj je kdo samo poizkusil odrezati smrečico! Mojega fanta je pred leti zalotil Curk in ga je tako pretepel, da tri dni ni mogel na noge!”

“Do gmajne nas sploh niso pustili!”

“Zdaj so nas pa hoteli odpraviti praznih rok!”

“Smeh, ti si od vraga, čeprav imaš samo eno nogo!”

“Kako bomo pa napravili, ker so gozdovi že razdeljeni?” jih je skrbelo.

“Čujte, tu nam sporočajo, naj se najprej skušamo z njimi pogoditi! Če se ne bi zedinili, pa bi prišla posebna komisija,” je razložil Smeh.

“Naj nam dajo tretjino gozdov!” so menili nekateri.

“Polovico!” so zahtevali drugi.

“Ali pa gmajno, ker so si gozdove že razdelili!” je predlagal Naca.

“Naj bo, kakor koli, nekaj bo! Smejali so se nam, zdaj se jim bomo pa mi! Ne, Smeh?”

Kdo je kaj takega pričakoval? Kočarji, ki živo zapuščeni tam zunaj vasi, kočarji, ki podirajo kmetom smreke za štore, kočarji, ki nimajo v vasi nobene besede, oni bodo dobili del gozdov in imajo celo pravico pasti svoje kravice na gmajni!

Prej so navadno le kmetje postajali nekoliko dalje pred cerkvijo in čakali, da so vanjo odšli ostali, zdaj so se zbirali tudi kočarji pod lipo, se posvetovali, merili in računali. Še v cerkvi so mislili samo na čudovito pismo, ki jim ga je pokazal Smeh. Zdelo se jim je, da slišijo med petjem in župnikovimi besedami skrivnostno šumenje gozdov, kjer imajo tudi oni pravico. Tudi na Boga so se spomnili, saj jim je naklonil tako nepričakovano srečo.

Soseščani pa se niso niti enkrat spomnili na Boga; a če bi se bili, bi jim silila na usta kletev in ne molitev. Mnogi sploh v cerkev niso odšli, ostali so pri Skledarju ali pa niso prišli dalje kot do lipe.

“To je vendar nemogoče!” je vpil Skledar in razbijal po mizi. “Bog ve, kje so staknili tisti papir, ki nima z nami in našo zemljo nobenega opravka.”

“To je goljufija!” je hotel prepričati sebe in druge stari Leskovar, ki ga že od pomladi ni bilo na spregled, ta novica pa mu je vlila novih moči. “Deset let sem bil soseskin župan, a o tem nisem nič slišal. Potegniti nas hočejo!”

“A mi se ne damo! Niti plesnivega želoda ne bodo dobili iz mojega gozda!”

“Ne vem, kako bo!” je menil Pišorn zaskrbljen. “Prišlo je od oblasti; pišejo, da je to ukraden prevod darilne listine. Morali se bomo pobotati, ne bo šlo drugače.”

“Nikake besede ne bomo imeli z njimi! Ne, to pa ne!”

Koren, ki je ob svojem kričavem vnuku polagoma pozabljal na tegobe in nesreče, ki so ga zadele zadnja leta, in si je mislil, da se ne more zgoditi nič posebnega več, se je spet zbegal in začel zahajati na vas. Sprva se je tudi njemu upiralo, da bi se soseska morala deliti s kočarji, pozneje pa se je nagibal čedalje bolj na njihovo stran. Saj sta spadala tudi Veronika in Tonč mednje.

“Prav se jim je zgodilo,” je dejal naposled. “Požrešni so bili zemlje. Hoteli so siromakom vzeti še tisto, kar so imeli, zdaj pa se je maščevalo nad njimi!”

Ob neki drugi priliki pa se je že odločno potegnil za kočarje.

“Nune so tako odločile, njihovo voljo je treba izvršiti! Smo itak že preveč grešili!”

Zdaj ni nihče več govoril o kravah, ki so uhajale v koruzo, ne o teletih, ki niso pustili v miru repe in zelja, tudi ne o tem, da je dobil kdo premajhen ali preslab kos gozda; zdaj so bili vsi soseščani ene in iste misli: kočarjem, tem beračem, ki so sploh lahko zadovoljni, da jih puste živeti v njihovi vasi, ne bodo dali niti posušene breze. Niti posušene breze!

Pišorn je moral v mesto povedat, da ne odstopijo niti za las od pravic, ki so jih uživali že več kakor sto let; pobiranje suhljadi so jim dovolili prostovoljno, zato jim lahko to pravico vzamejo, kadar hočejo. Toda vrnil se je pobit; nič ne pomaga, kočarji imajo pisano pravico, deloma pa so jo tako ves čas uživali, zato ni zastarela. Naj se kar mirno z njimi pobotajo, da ne bodo imeli preveč škode in stroškov.

Na vse svete so imeli sestanek soseščani in kočarji.

Smeh je napravil imenik. Dva in dvajset jih je bilo. Trije med njimi so bili premožnejši kmetje, najbrž so bili njihovi predniki kočarji, pa so si sčasoma opomogli.

Sestali so se pri Graharju. S Tončem je prišel tudi Koren, saj na oni strani ni bilo več mesta zanj. Smeh jim je še enkrat razložil, kar so že vedeli, potem pa predlagal, naj bi se zdaj resno pomenili, kaj naj zahtevajo. Seveda bi bili nekateri radi kar polovico gozdov, drugi pa so le sprevideli, da je to preveč. Naposled so se zedinili, da bodo zahtevali vse tiste pravice, ki jih imajo zapisane, čeprav so gozdovi že razdeljeni, ali pa četrtino gozdov. Izvolili so Smeha, Naca in naposled še Korena, da se pogajajo s sosesko v njihovem imenu. Koren se je sicer branil, češ da nima nikakih pravic, a so ga le pregovorili, naj prevzame namesto Tonča. On pozna sosesko in bo najbolje vedel, kako in kaj. To zaupanje ga je razveselilo, poleg teda pa se bo boril za Veroniko, ki bo tako le prišla do gozdov. V podzavesti pa mu je vstajala misel na njihovo sosesko, kakršno si je včasih zamišljal, a je s prejšnjimi soseščani ni mogel uresničiti.

Zborovanje pri Skledarju je bilo burnejše.

Ko jim je Pišorn končno dopovedal, da ni nobene pomoči in da morajo stvar urediti v enem mesecu, ali pa jim grozi komisija, šele takrat so začeli razpravljati, kaj bi jim dali.

“Najbolje bi bilo, izplačati jih in se jih za vedno odkrižati! Vsakemu dajmo po enega jurja!” je predlagal Skledar.

“Ti že lahko!” so ugovarjali drugi. “A kako naj plačamo mi? Že delitev nas je dosti stala! Sicer pa z enim jurjem ne bo nihče zadovoljen!”

“Potem pa jim dajmo, kar imajo pisano!” je predlagal Godec, ki je imel le breze in hrastičje.

Tisti, ki so imeli poseko ali slab gozd in bi na ta način izgubili najmanj, so mu hrupno pritrjevali.

“To tudi ne bo šlo!” je ugovarjal Pišorn. “Potem se jih ne bomo nikoli odkrižali, ne njih, ne njihovih otrok! Pobirali bodo suhljad, poleg tega pa sekali debele veje; pograbili bodo listje, nam pa ne bo ostalo nič; rezali bodo mlade smreke in nam uničevali gozd. Pa še gobe, borovnice, storže! Sploh se bodo naselili v gozdu in jih ne bo mogoče spraviti iz njega! Bolje je, da jim nekaj damo in se jih za vselej znebimo!”

“To je res!” so dejali posestniki lepih gozdov.

“Tako naj bo, kakor je zapisano! Naj gre po pisani besedi!” so vztrajali drugi.

Že so vstajali izza miz in mahali z rokami, kričali in si grozili.

“Vidite, ko bi bili z delitvijo počakali še nekaj časa, pa bi bilo vse drugače!” je končno prišel do besede Ledinek. “Dali bi jim kos poseke, pa bi se jih bili odkrižali!”

“Res, laže bi bilo!” je priznal ta in oni. “A nazaj ne moremo?”

“Sploh jim ne bomo dali ničesar!” je vpil stari Leskovar, ki vsega tega ni mogel razumeti.

Do večera so se prepirali, si očitali in grozili, a nič pametnega niso sklenili. Naposled se je Ledinek, ki je zadnje dni spet razmišljal o svojem načrtu, še enkrat dvignil in spregovoril odločno:

“Stvar lahko rešimo le, če si razdelimo še gmajno!”

“Pusti gmajno zdaj na miru!” se je razjezila večina.

“Naj pove, kako misli!” so zahtevali ostali.

“Samo tako!” je nadaljeval Ledinek. “Videli ste, da drugače ne gre! Z gmajno so bile letos same težave in bodo v prihodnje še večje. Odstopimo jim zgornji kos, ki je zapisan kot gozd in nekaj pravega gozda, ki leži takoj poleg. Tisti, ki bodo odstopili zemljo, naj zato dobijo več gmajne, tako bomo najmanj izgubili in nas ne bo stalo niti pare!”

Ledinkove besede so vsem zaprle sapo.

Mnogi so takoj pritrdili, nekateri so se obotavljali, Pišorn pa se je s štirimi trdnimi kmeti odločno upiral. Prerekali so se do večera in se šele tedaj zedinili, naj se Pišorn, Ledinek in Skledar domenijo s kočarji, potem bodo razpravljali dalje.

Naslednjo nedeljo so se sestali zastopniki kočarjev in soseske, a niso se mogli pogoditi. Prvi so zahtevali četrtino gozdov, drugi so jim ponujali le desetino.

Potem so se sešli še dvakrat.

“Dobro, pa naj odloči oblast!” je jezno vzkliknil Smeh, ko se niti tretjič niso mogli sporazumeti.

“Ne, komisij nam ni treba!” se je protivil Pišorn.

Zdaj se je oglasil Koren. Povrnil se je k svoji stari misli, ki ji je služil vse življenje.

“Vidite, da je bilo zgrešeno, kar ste naredili!” je dejal proti Skledarju, čeprav je mislil na Ledinka, in še bolj na Pišorna, s katerim od dogodka na njivi še ni spregovoril. “Razdelili ste, kar je spadalo skupaj. Rešitev je samo ena: naj bo, kakor je bilo! Naj živi stara soseska dalje, novi člani pa naj bodo deležni dobrot, ki so jim jih naklonile naše in njihove dobrotnice!”

Toda o tem ni maral nihče nič slišati.

“Potem pa dajte petino gozdov! A to mora biti en sam kos!” je zahteval Koren, ko je spoznal, da prvotne soseske ni mogoče obnoviti več.

“Devetino, kakor sem rekel!” je ponujal Pišorn.

“Samo izračunajte, koliko so vredne naše pravice v dvajsetih, petdesetih letih! Za tri Smrečnice in dve gmajni!” je vzklikal Smeh.

No, naposled so se le pobotali: sedmino gozdne površine bodo dobili. A biti mora en sam kos, lep kos! Pišorn se je sicer protivil, a Ledinek je že pridobil Leskovarja na svojo stran. Potem pa je zbranim soseščanom razložil še enkrat svoj načrt. Borili so se zoper njega, nazadnje so ga le sprejeli. Ni jim kazalo drugače. Tako bodo zares zgubili najmanj; pa še na gmajni bo vsakdo postal gospodar svojega. Končno se je moral vdati tudi Pišorn, ki ga je poleg drugega jezilo posebno to, da bo Ledinek potemtakem dobil največji kos.

Ko so pa sporočili Smehu in njegovim, kje bo ležala njegova sedmina, se je Smeh odločno uprl. Tudi Korenu se je zdelo premalo, predlagal je, naj dajo šestino.

Tako so se končno tudi pobotali.

Smehu in Nacu, ki sta nekaj godrnjala, češ da so dobili slab svet, pa je Koren razložil svoj načrt.

“Imeli bomo,” je razlagal vesel, ker se je stvar še lepše uredila, kakor je mislil, “kos gozda in kos gmajne. Oboje krvavo potrebujemo. Pašnika bo za vso živino dovolj. Seveda si ne smemo zemlje razdeliti, ostati mora last nas vseh in vsi moramo imeti do nje enako pravico!”

Tako je povedal tudi ostalim.

Takoj so se razdelili v dva tabora.

Ta in oni si je že mislil, kako bo lepo, ko bo imel svoj gozdič, čeprav majhen, toda njegov bo in nikogar drugega! Komaj kočo ima in pest zemlje, toda tam pod Smrečnikom bo imel svoj gozd!

Koren jim je razlagal neutrudno. Zdaj je premislil vse do konca in je že videl pred seboj sosesko, v kateri bodo imeli vsi enake pravice in se ne bo nikomur godila najmanjša krivica.

“Koliko pa bi imel vsakdo, če bi si razdelili!” jim je dopovedoval. “Gmajne je dvanajst oralov, gozda pa dvajset, torej bi vsakdo dobil slab oral gozda, gmajne pa niti polovico! In še inženirji bi mnogo požrli! Kako bi si sploh pravično razdelili? Bodimo pametni! Le v naši novi soseski je rešitev! Mi se ne bomo prepirali, kakor so se oni, saj bomo imeli vsi enake pravice in vsi enake dolžnosti!”

Delo za novo sosesko je Korena čez noč poživilo. Zahajal je v koče, na katere je prej že pozabljal, pogovarjal se je na dolgo in široko s kočarji, ki jim je svojčas le odmerjal delo in jih ošteval, če so ga opravili slabo. Sprva mu je bilo nekam nerodno. Preveč je bilo v njem kmeta, trdnega kmeta Korena. Sčasoma pa se je oprostil oklepa, v katerem je živel skoraj vse življenje. Videl je v njih sebi enake člane nove soseske.

Drugega za drugim je pridobil za svoj veliki načrt.

Ko je zapadel sneg, so prihajali k njemu, ker ni mogel iz hiše. Tudi Veronika, ki si je že popolnoma opomogla, je posegala v pogovore.

Tonč pa je ves dan razbijal v kovačnici.

Dela je imel dovolj. Kmetje so kmalu spoznali, da je boljši kovač kakor počasni in brljavi Drejč. Celo iz sosednjih vasi so prihajali. Konja je znal tako podkovati, da se ni zlahka zbosil. Zdaj ni bilo treba goniti meha ne Veroniki in tudi ne Korenu, imel je že vajenca. Dolga se je že rešil. Z Veroniko sta imela že toliko denarja, da si bosta na pomlad kupila kravo. Vse je šlo po sreči, le z Lizo je imel oče večne tožbe zaradi prevžitka; te tožbe so šele po svečnici nekoliko prenehale, ko sta se Liza in Tomaž vzela.

SEDEMNAJSTO POGLAVJE

Na pomlad so spet prišli inženirji. Na gmajni so še ležale mlake in se svetile v soncu, inženirji pa so postavili kar sredi njih svoje naprave ter merili in računali. Delo je bilo hitro opravljeno; na vasi se še niso utegnili niti pomeniti o tem, kaj bi kateri rad, ko je Ledinek že razglaševal, naj pridejo v nedeljo in si pogledajo, kar so dobili. Seveda je bilo spet zabavljanja, prepiranja in škodoželjnosti, a bilo je zaman. Gmajna, nekdaj ena sama zelena ploskev, je bila posejana z belimi kamni in lesenimi koli. Le na zgornjem delu so jih kočarji pulili in z drogi ogradili svojo “gmajnico”.

Prvega maja so kočarske krave prvič odšle na skupno pašo. Pasel je najstarejši Smehov sin Tevž. Tudi on bo jedel po en dan za kravo pri vsaki hiši. Vsakdo je imel pravico pasti samo eno kravo, za več je doplačal; oni, ki niso imeli krave, pa so dobili denar; bili so zadovoljni, ker je bila pašnina pravično odmerjena.

Smeh je priskrbel Tevžu trobento.

“Naše so bolj naglušne, pa ne bi roga slišale!” se je hehljal, v resnici pa je hotel, da bi vsa vas slišala, kdaj bodo odhajale njihove krave na pašo.

Tisto jutro je bilo nenavadno lepo. Prej je ves teden deževalo, čez noč pa se je zvedrilo in nebo je bilo brez oblačka. Tevž se je postavil pred hišo in začel trobiti. Glas njegove trobente je rezal v jasno jutro, prodrl v poslednji hlev in v vsako hišo. Kočarji so prihajali k plotovom, da bi videli, kako bodo odhajale njihove kravice. Kmetje pa so stali za okni ali za vrati svojih hlevov in mrko oprezovali na cesto.

Prvi je odvezal svojo Sivko Smeh. Spremljal jo je do ceste, ji zamahnil kot v slovo in zaklical:

“Le pojdi, Sivka, pojdi!”

Sivka se je začudena ozirala in vedela, ali je res ali le šala. Doslej so jo pasli ob cestnih jarkih na vrvi. Držali so jo tako na kratko, da se še ogledati ni mogla. Okrenila se je k Smehu in ni vedela, kam naj gre.

“Kar pojdi, Sivka!” ji je zaklical njen gospodar in pokazal na cesti navzdol. “Na gmajno pojdeš, na našo gmajnico!”

V tem so prišle tudi druge krave na cesto. Gledale so debelo na vse strani in niso mogle verjeti. Samo telički se niso ničemur čudili, poskakovali so in se podili! Saj niso vedeli, kako je bilo pred leti.

Tedaj so se oglasile tudi krave, ki niso imele več svoje gmajne. Najprej pri Pišornu, takoj za njimi pa tudi drugod. Vso vas je zajelo njihovo nestrpno mukanje. Te s ceste so mukale skoraj izzivalno, one iz hlevov pa zateglo, proseče. Tevž pa je podžigal prve in druge, pri kemtskih hišah je nalašč obstal in trobental na vso moč.

“Trara — — trara — —!” je pela njegova trobenta. “Odvežite krave, rade bi šle na pašo! Zima je bila dolga, na gmajni pa je trava visoka!”

Gospodarji so se jezili na Tevža, na lepi dan in nase; živina pa se je trgala na verigah in zateglo mukala. Ali so pozabili nanjo? Še spi gospodinja? Vstanite vendar! Zadnji čas je že! Mu! Mu! Kako, ali ne bomo danes šle na pašo? Glas sicer ni pravi, toda nekatere so vendar že zunaj! Odvežite nas vendar, hitro! Mu! Mu!

A nihče ni pristopil k njim in jih odvezal.

Dvema ali trema se je posrečilo, da so se odtrgale in zbezljale na prosto. Lovili so jih in hoteli spraviti nazaj v hlev, a niso jih mogli. Zapražile so se naravnost na gmajno.

Tevž je imel pet in dvajset krav. Opoldne jih je prignal site, da so komaj hodile.

“Poglejte jih, kake so?” je vzklikal Smeh, “pa so pravili, da se ne bodo napasle!”

Po samotnih kočah je bilo veselo, obstopili so svojo edino kravo in se je niso mogli nagledati. Ta pa je mahala z repom in zadovoljno dvigala glavo. Da, to je paša!

V ostalih hišah je bilo tiste dni vse vrtoglavo. Živina je bila nemirna. Tevž jo je ob jutrih in opoldnevih razdražil, da je po ves dan mukala.

Kmetje so nejevoljni hodili na delo in bili kratkih besed. Zdaj se je žele pokazalo, kaj jim je pomenila gmajna. Nekateri so morali v Haloze ali na Pohorje po pastirčka, drugi so prižli navzkriž s šolo, ker so jim otroci prepogosto izostajali. Nekateri so gonili na svoj kos na gmajni, ker pa niso imeli zagrajenega in pastirji tudi niso mogli ostati samo pri kravah, je med sosedi nastal prepir.

“Gmajno bi že lahko bili pustili!” so ponavljali, zavidajoč kočarje, ki so gonili skupno na pažo in se jim smejali.

“Se bomo že navadili!” je tolažil in miril ta in oni, “kaj pa drugod, kjer nimajo gmajne in je nikoli imeli niso?”

Toda Anza ni mogel razumeti, kako to, da ne sme več goniti na pašo. Že pozimi so mu poslali glas, da se mu ni treba na pomlad vrniti. A mislil je, da se šalijo. Zato je kljub temu primahal s hribov. Prišel je celo dober mesec prej, a rekli so mu, naj se kar vrne. Anza pa ni maral o tem niti slišati. Šel je na gmajno, da pogleda, ali je res ni več. Tedaj so se mu stare noge zažibile; videl je, da je vsa prekrižana z mejami in da res ni več stare gmajne; namesto nje so le le večji in manjši kosi. V prsih ga je stisnilo. “Saj to je bila vendar moja gmajna!” je zaječal. “Tu sem bil jaz gospodar že več kakor štirideset let! Zdaj so mi jo pa vzeli in raztrgali kakor neusmiljeni vojaki Kristusov plašč. To ni prav!”

Stopil je v travo. Mehka in gosta je že bila. Krave bi se kar steple zanjo.

Ko je prišel do prvega mejnika, ga je jezen brcnil. Pri tem pa ga je popadel takšen srd, da se je vrgel na tla in ga skušal izruvati. S starimi, oveliml rokami, ki niso nikoli opravljale težkega dela, je grebel zemljo in od časa do časa poskušal, če se že maje. Toda kamen je bil zasajen globoko. Pot mu je tekel s čela, brisal si ga je z rokami, ki se jih je držala prst. Čim dalje je kopal, tem bolj divje je ruval kamen. Končno se je le vdal. Ves zasopel in poten ga je izdrl. Takoj nato se je lotil sosednjega.

Na gmajno je že padal mrak. Zgoraj ob gozdu je legala bela meglica in se širila proti Črncu, Anza se ni brigal zanjo. A preden je odkopal drugi kamen, so mu roke odpovedale. Truden se je zleknil ob njem. A še v spanju se ga je oklepal.

Zbudil se je šele drugo jutro; deževalo je in mrzel veter je pihal s Smrečnika. Ves premočen je bil. Z bolnim pogledom se je poslovil od gmane in odtaval v vas. Potem se je še nekaj dni potikal med hišami. Bil pa je takšen, da so se ga ljudje izogibali. Nihče ni vedel, kdaj je izginil domov na Pohorje.

Zdaj, ko je bilo vse zmedeno, se je nenadoma spet vrnil. Več kakor štirideset let ni delal drugega kakor pasel. Naj gre na starost krompir okapavat ali beračit? Ne, pasel bo še dalje! Še preden se je oglasila Tevževa trobenta, se je nekega jutra razlegel po vasi njegov rog.

Živina je planila pokonci. No, hvala Bogu, vendar enkrat! Anza, zakaj te ni bilo tako dolgo? Hudo nam je bilo brez tebe in gmajne! Mu! Mu! Zdaj pa takoj ven! Mu! Mu!

Tudi gospodarje je vrgel rog iz spanja. Kako, ali sanjajo ali kaj? Spet bodo pasli na gmajni? Seveda, saj tako je najbolje Daj, Mica, vstani in pojdi molst! Ko so si pa pomeli oči, so se zavedeli, da to le ni mogoče. Toda rog ni utihnil. Ali je Tevž z njim zamenjal svojo trobento? so se spraševali, vstajali in odhajali na dvorišče. Anza pa je stal na koncu vasi in trobil. Ko se mu je zdelo, da so ga vsi slišali, je zavihtel bič, mahal na vse strani in kričal:

“Bju, Bela! Pojdi, pojdi, Šeka! Se boš že na gmajni nadivjala. No, kaj pa ti? Daj, daj, stopi lepo v vrsto!”

Spet je nastavil rog na ustnice in trobil. Pri hišah, kjer so radi zaspali, se je postavil pred zaprto leso in dolgo trobil na dvorišče.

“Liza, hitro, hitro! Uhajajo mi! Ne morem več čakati! Potrpi, Črna! Bju, gremo, gremo!”

In pognal se je na drugo stran ceste, kakor bi hotel spoditi kravo, ki je zagledala šop trave in se ni mogla ločiti od nje.

“Revež, zmešalo se mu je!” je sprevidel Koren in se opotekel v hišo.

Anza je gnal svojo namišljeno čredo na gmajno, tam posedal ob potoku in strmel ves dopoldan v vodo, potem jo je prignal v vas. Popoldne pa je spet zatrobil.

“Vzemite mu rog!” je rekel Pišorn. “Kaj bo delal nemir!”

A nihče tega ni zmogel, niti Pišorn ne.

Anza je še nekaj dni “gnal na pašo”, dokler ni tako iznenada odšel, kakor je bil prišel.

Niso ga videli več.

To je leglo na vas kakor mora. Šele toplo sonce in delo na polju jih je odvrnilo od temnih misli.

Koren pa ga ni mogel tako hitro pozabiti.

“Ko bi bili mene poslušali, ne bi bilo vsega tega! Težko so se pregrešili nad njegovim življenjem!” je ponavljal v kovačnici, kjer se je vedno kdo mudil.

“Nikoli ni bil pri pravi pameti!” je lajšal vest sebi in drugim Ledinek, ki je zadnje čase češče prihajal v kovačnico; posestvo je namreč predal Jerneju, svoje je dosegel, zaradi sorodstva pa se je želel pobotati s Korenom.

Ta je nekoliko pozabil na Anza šele, ko je konec maja pripeljal Tonč lepo kravo s sejma.

“Mislim, da bo dobra dojnica!” je dejal in jo privezal pod lopo pred kovačnico, kamor so kmetje privezovali konje.

Prišla je še Veronika in si jo natančno ogledala, bila je visoka belka z velikim vimenom.

“Mislim, da bo!” je pritrdil Koren.

Tudi Peterček je stegoval roke iz vozička, ki je stal pod kapjo, tudi on je hotel videti novega člana. Veronika je pripeljala voziček bliže in mu pokazala kravo.

“Vidiš jo, zdaj boš pa imel menda dosti mleka!”

Otrok je še bolj mahal z ročicami in se smejal. Aj, to je bilo zanj res nekaj posebnega. Tako od blizu še ni nikoli videl te prijazne živali.

Ko se je Tonč pozneje preoblačil v hiši, je pokazal skozi okno na dečka, ki je še vedno občudoval belko in ponosno rekel Veroniki:

“Kovača že imava, če jih več ne bo!”

Veroniki so se zasvetile oči. Hitro je sklonila glavo, da ne bi preveč videl v njih. A Tonč je že prestregel njihovo priznanje. S toplim pogledom jo je objel.

“Naj bo spet deček, da bomo imeli še kmeta!”

Oba sta se nasmehnila sreči, ki ju še čaka.

Zvečer sta se razgovarjala o tem in onem. Zdaj jim ni bilo več sile. Poleg tega je imel Tonč še pri Jerneju deset tisočakov dediščine.

“Prosil me je, naj počakam do jeseni! Mislim, da mu lahko ustreževa,” je menil. “Jeseni pa bi kupila njivo.”

“Liza bo gotovo spet kaj prodala. Če bi dobila kakšno našo njivo!” je razodela Veronika svojo skrivno željo.

“Bova poizkusila!” je obljubil Tonč.

Veronikina edina bolečina je bila: dom, ki je propadal. Tudi Koren ga je imel kljub veselju z novo sosesko neprenehoma v mislih. A govorili niso o tem.

Korenova kmetija je lezla čedalje bolj in bolj narazen. Ko je Liza prodala travnik v Mlakah, se je tudi Tomaž tega zavedel.

“Liza, nekaj bo treba ukreniti! Otroka imava!” ji je dejal tistega dne.

Liza pa se je obregnila: “Več kakor delati ne morem!”

Tomaž je hotel reči še nekaj, a se je premislil. Brez besed je zavil na sadovnjak za hišo.

Nič ni bila z njim tako ljubezniva in potrpežljiva kakor nekoč. Jezilo jo je, da je pri hiši vsega primanjkovalo, posebno denarja. Za pravde s Korenom so šli lepi denarci. In še zgubljala jih je kar zapovrstjo. To jo je najbolj grizlo. Vselej je upala, da mu bo slednjič le dokazala, da je pravica na njeni strani.

A dosegla je nasprotno: bolj in bolj je lezla v tožbe; zapravljala je denar in zabredla v dolgove. Da pa ne bi v ljudskih očeh zgubila, je svojim krščenkam in birmankam dajala še lepša darila, še češče je zapregla koleselj in se odpeljala kam ter prirejala še hrupnejše fureže in bučnejša luščenja.

Toda pri vsem tem je čutila, da se pogreza v močvirje, iz katerega čedalje teže izdira noge. Saj ni bila slepa in je morala videti, da po Jokovi smrti in Korenovem odhodu rode polja manj in ni pri hiši ničesar, kar bi lahko spravila v denar. A to spoznanje je ni krepilo, marveč je prav zaradi tega še češče segala po vinu. V njem je iskala in tudi našla poslednjo rešitev. Ko je spila nekaj kozarcev, so se skrbi ublažile, kašče niso bile več tako strahotno prazne in za nobeno delo se ni več mudilo.

Tudi so ji oči češče in češče silile na bogate Pišornove njive in lepe travnike in v mislih se ji je pletlo to in ono. A o vsem tem ni govorila, posedala je pred hišo, poležavala na sadovnjaku in brez pravega namena pohajala po dvorišču. Toda če je bila trezna in se je vsega tega jasno zavedela, je postala s Tomažem trda in osorna. Tudi po dva, tri dni ni spregovorila z njim lepe besede. Da so bili taki trenutki čim redkejši, je skrbel Tomaž; v kleti je vedno stal sodček dobrega vina. Vendar ji je moral dolgo prigovarjati, da je stopila z njim pred oltar. Da ne bi bila drugič noseča, najbrž ne bi bila tega storila. A izza poroke se je še manj brigala za Tomaža in grunt.

Tomaž je čutil to, zato se je molče potegnil na sadovnjak. Toda v njem je rastlo spoznanje, da bo moral nekaj ukrekniti. Toda kaj?

Stal je pod cvetočimi jablanami, cvetja ni videl, drevesa so mu bila samo sence, a nosnice mu je dražil vonj rasti. Že od poroke ni več toliko pil kakor prej. Večkrat je že sklenil, da bo vzel grunt v svoje roke. Predvsem se je hotel znebiti Pišorna, ki je od Jokove smrti prihajal orat. Liza je pošiljala ponj, kakor ne bi bilo drugega. To ga je čedalje bolj dražilo. Speklo ga je, če je zaslišal ob Lizinem vreščečem smehu še njegovega suhega. Večkrat ji je že predlagal, da bi si dobila drugega orača, a vselej ga je zavrnila:

“Bog, da nam hodi orat! Drugega bi prosila in prosila, pa ga še ne bi bilo o pravem času!”

Toda Tomaž je čutil, kako jemlje Pišorn postopoma vajeti njihovega doma v svoje roke. Posebno jasno se je tega zavedel tisto popoldne, ko je stal pod cvetočimi jablanami in je vse naokrog kipela pomlad. Slišal je z bližnjih njiv klice oračev in drugih ljudi. Obšla ga je želja, da bi tudi on prijel za plug in oral puhtečo zemljo, da bi že od daleč presodil, kako kaže ječmen, kako pšenica, da bi razločil češnjo v cvetju od hruške, da bi videl kakor nekoč!

Ko jim je nekaj dni pozneje Pišorn spet oral, ni strpel doma. Odpravil se je na Falate. Že od daleč je prepoznal Pišornov suhi glas. Z Lizo sta se glasno pregovarjala. Ko sta ga zagledala, sta obmolknila.

Ustavil se je na vratniku pred nezoranimi ogoni in čakal na orača. Ko je prišel do njega, da bi obrnil plug, je vrgel palico v travo, ga odrinil in pograbil za ročico.

“Tole bom pa jaz!” je vznemirjeno zaklical in ukazal Jokcu, naj požene.

“Kaj se boš le usajal!” se je oglasila z druge strani Liza. “Če hočeš delati, pojdi razbijat grude!”

“Jokec, glej da bodo šli konji naravnost!” je še velel Jokcu in krepko prijel za ročice.

Prijetno ga je prešinilo, ko so konji potegnili in je plug zarezal v zemljo. Ker so stopali hitro, ni sprva videl pred seboj ničesar. Ni videl, ali je rezal plug ravno ali ne, čutil pa je, če je rezal globoko in kod je skakal iz zemlje. Po dveh, treh brazdah se je toliko umiril, da je vsaj nejasno ločil plug in konje od njive.

Ljudje so presenečeno zrli na nenavadnega orača. Jokec pa je skrbno pazil konje, da so stopali naravnost. Navadno ga je zanimalo vse drugo, samo za konje se ni brigal. Zdaj pa, ko je oral njegov oče, je ponosno stopal po razorih in glasno zapovedoval.

Pišorn pa se je medtem razkoračil na vratniku in se prezirljivo smejal.

Tomažu se je čedalje bolj meglilo pred očmi. Ni ločil več pluga od zemlje. Stopal je za njim kot omotičen. Že se mu je zdelo, da se vse maje pod njim. Krčevito je prijel za ročice in tiščal plug k tlom, dokler se mu niso noge zapletle in je padel. A ročice ni izpustil, zato ga je potegnilo za skakajočim plugom.

“Jokec, drži konje! Ne vidiš, da ga je spodneslo!” je zaklical Pišorn in prišel bliže.

Jokec se je prestrašen ozrl in ustavil konje.

Tomaž pa je izpustil ročice in se zgrudil brez moči v puhteče brazde.

Tedaj je prišla tudi Liza bliže, pogledala ga je in se zarežala:

“Pusti plug, saj vidiš, da si zanič!”

Tomaž se je mukova dvignil, si brisal blatna in krvava lica, prosil Jokca, naj mu poišče palico, ter osramočen in pobit odtaval.

OSEMNAJSTO POGLAVJE

Po tisti nesreči na njivi se je Tomažu zdelo, da se mu vid slabša. V hlevu ni več ločil Rdečke od Liše, šele če jima je segel na rogove, ju je prepoznal. A tudi na svetlem ni bilo bolje. Človek se mu je moral približati na dva koraka, da ga je spoznal. Liznih belih zob ni več videl; če bi jih hotel videti, bi jo moral prijeti za glavo. Tega pa ni mogel, ker se mu je Liza bolj in bolj odmikala.

Prej ko je Jok še živel, je najrajši pohajala okoli doma. Zdaj pa je ni bilo skoraj nikoli doma. Ob jutrih je od velike noči hodila k maši; vsak dan, če je bilo delo ali ne, če je bilo lepo ali je deževalo. Vračala se je šele sredi dopoldneva.

“Kaj le postajaš tako dolgo v cerkvi!” ji je večkrat očital.

“Ali mi še Boga ne privoščiš?” se je obregnila in šla po svojih potih.

Katerega koli posla se je lotil, nobenega ni zmogel. Zato je začel posedati pred hišo in obračal oči proti soncu. Upal je, da mu bo izpilo meglo in bo spet spregledal. Toda ko je čez dolgo odprl veke, ga je ločila od živali, predmetov in ljudi prav taka megla kakor prej.

Pišorn ga je dražil bolj in bolj. Prihajal je češče in postopal oblastno po dvorišču. Ukazoval je kakor doma.

“Liza, kje imaš ključ od kleti, da dam konjem ovsa?” je rekel, kakor bi bila Liza njegova žena ali dekla.

Medtem ko so konji — bili so seveda Pišornovi — zobali oves, je Liza prinesla kruha in vina. Jedla sta in pila, smejala in glasno pogovarjala, zanj, ki je ždel na klopi pred hlevom, se niti zmenila nista.

Zvečer, ko si je kdaj želel, da bi se vendar o čem pomenila, je ležala vinjena na postelji in ni marala za nič.

“Liza, Štefek bi rad mleka!” Je neki večer začel zlepa, ko je njun drugi otrok jokal na vse pretege, a ona se ni zmenila zanj.

“Naj počaka, kričač grdi, samo pil bi in pil. Od kod pa naj jemljem? Čisto me je že zdelal!” je odvrnila nejevoljno in zadremala.

“Pa vendar,” je silil Tomaž, ker se otrok ni dal potolažiti, “slab je in bolan!”

“Pusti me pri miru, naj se navadi na kravje mleko!” je zagodla. “Pojdi k Trezi, naj mu ga da poln pisker!”

Tomaž ga je odnesel v kuhinjo, kjer mu je dekla dala mleka.

“Lahko bi mu dali svojega. Dovolj močni so!” je zamrmrala Treza; ko pa je videla, kako slastno ga pije, je nadaljevala. “Najbrž pa je bolje, da ga pije od Liše kakor od pijanke!”

Tomaž ni rekel besede; ko se je otrok napil, ga je odnesel v sobo. Liza je že spala ko ubita. Ležala je vznak z odprtimi usti in težko sopla. Legel je, še prej pa je odrinil njeno roko s svoje postelje. Čez čas pa ga je obšlo, da bi legel k njej. A zagabila se mu je, ko se je dotaknil njenih vlažnih in mehkih prsi in je puhnil iz njenih ust zoprn duh. Ni mu bila več to, kar prejšnje čase. Prej ni videl nič slabega v tem, če je pila in tavala okoli kakor izgubljena ter se mu vdajala, kadar koli in kjer koli je hotel. Kaj mu je bilo tedaj vse drugo mar! Hotel je samo ubiti obup, ki se ga je znova in znova polaščal. Zdaj pa je imel otroke in grunt in je hotel začeti novo življenje!

Drugo jutro je poklical Jokca, ki se je odpravljal na pašo, in mu rekel:

“Jokec, velik si že. Moral boš prijeti za težje delo; paša ni več zate, marveč sekira, kosa, plug! Z mojimi očmi je slabo, pa boš moral ti namesto mene! Ne bomo prosili drugih!”

V njem je bil ponoči našel zadnje upanje.

“Pasel bom jaz,” je nadaljeval, “ti pa delaj kakor gospodar in pazi na vse! Šole si že prost, kmalu boš šel k vojakom!”

Jokec je nejevoljen izročil očetu bič. Plug in kosa ga nista veselila, sanjaril je o kladivu in naklu. Če je nesel kako reč Drejču v popravilo, ga ni bilo nazaj do teme. Še rajši je ostajal pri Tonču, kamor pa je nosil tako, da je vedel samo Tomaž. Sedel je kje med starimi kolesi in gledal strica, kako je vihtel kladivo. Včasi je tudi gonil meh in sploh rad pomagal. Večkrat je že skušal razodeti očetu svojo željo, a nikoli ni imel dovolj poguma. Zdaj, ko je beseda tako nanesla, pa se je le ojunačil.

“Jaz bl bil rajši kovač!” je rekel in čakal z odprtimi usti na odgovor.

Tomaž, ki je bil krenil za živino; se je ustavil in odsekano zapovedal Jokcu, ki ga je videl le kot temno senco:

“Fant, če nihče, ti me boš ubogal! Kmet boš, gospodar, kakor je bil tvoj ded!”

Nato je naglo odšel za živino; Jokec pa je za vpil, ko je bil oče že na cesti:

“Ne bom! Kovač bom, kakor je stric Tonč!”

Tomaž se je ustavil in mu zažugal z bičem:

“Molči! Konja naprezi in pojdi po deteljico!”

Tako je postal Tomaž pastir. Gonil je na Gomilo, včasi pa je pasel kar na sadovnjaku za hišo. Dve kravi je imel in telico. Posedal je kje na robu pašnika, najrajši pa je ležal vznak in strmel v nebo. Videl ga je lepše kako drugo. Razmišljal je o domu, otrocih, Lizi, Pišornu pa tudi o vojni. O, ko bi bil zdrav, bi bilo vse drugače, si je ponavljal. Vzel bi vajeti v roke in plesali bi, kakor bi on godel. Predvsem Liza. Saj ni slaba ženska — to se mu je še zmerom zdelo — samo dela ni navajena, iz koče je prišla na grunt, rada bi lagodno živela in ni še okusila močne moške roke.

Tiste dni, ko je dobil invalidnino, je bila Liza še kolikor toliko ljubezniva z njim. Toda dobil jo je samo enkrat na mesec. Sicer pa je bila zadirčna, vsako delo ji je bilo pretežko in venomer je godrnjala, da je pri hiši premalo denarja.

Meseca julija, ko je bilo najbolj vroče in žeja največja, pa ni bilo invalidnine od nikoder.

Liza se je še huje zadirala vanj in ga naganjala na pošto.

Tomaž je hodil in hodil, a zanj ni prišlo. Tudi dva druga invalida še nista dobila.

“Tam pa sem moral biti točen!” je robantil. “Ustrelili bi me bili, če ne bi bil pri priči ubogal. Tu me pa puste čakati!”

Čez štirinajst dni pa je dobil obvestilo, da mu po novem invalidskem zakonu ne pripada več invalidnina, ker si oči ni pokvaril na fronti — tam sploh ni dobil nobene rane — ampak mu je vid opešal zaradi starosti.

“Kako?” je zahropel Tomaž. “Vzeli so mi invalidnino?”

Ko mu je župan še enkrat prečital sporočilo, ga je popadla tako silovita jeza, da mu je strgal papir iz rok in ga pognal v kot ter začel kričati:

“Kako? Da vida nisem izgubil na vojski? Seveda ne na fronti, toda bil sem vojak, ko je udarilo v našo barako! In tam sem ležal, ker sem se na fronti navlekel revmatizma! Kdo bo čvekal, da mi je vid opešal zaradi starosti? Res, da vidim slabše kakor osemnajstega leta, a če bi imel zdrave oči, kakor jih imajo oče!”

Župan je mencal in ni vedel, kaj naj poreče.

Tomaž pa je kričal še huje:

“Zakaj so me pa osemnajstega spoznali za invalida? Petindvajsetega so mi celo zvišali invalidnino! Zdaj pa bi me radi živega zakopali. Dobro! Pa naj imajo tiste dinarje, a naj mi vrnejo oči!”

Šel je h Graharju in se iz obupa napil. Tam je našel tudi ostala prizadeta invalida. Merniku so odtegnili invalidnino, ker je plačeval nad dve sto dinarjev davka, Šternu pa, ker po njihovem lahko spet dela. Pili so, kleli in tako zabavljali čez oblasti, da je Grahar ostal v veži, da ne bi imel sitnosti.

Ko je prikolovratil domov, pa je Liza tako razsajala, da je ostal rajši v hlevu.

Drugo jutro je stopil k Smehu.

“Tak je nov invalidski zakon! Znebiti se nas hočejo,” mu je razložil Smeh. “Opravili smo, kar je bilo treva, zdaj pa je najbolje, da čimprej poginemo. Tudi mene so priščipnili, vragovi! A s teboj so napravili po svinjsko! Pritožiti se boš moral. Je tam paragraf, ki pravi: če dokažeš, da si bolezen zares dobil na fronti, ti gre invalidnina, če tudi nimaš nobene rane in če imaš obe nogi in roki. Če boš hotel kaj doseči, moraš imeti vsaj dve priči, ki sta videli, kako je udarila strela v tisto barako, in ki vesta, da si prej dobro videl, odtistihdob pa slabo!”

Toda kje naj najde priče? Vrtal in vrtal je po spominu, a niti en sam znan obraz se mu ni prikazal. Tam v tisti bolnici so bili zvečine sami tuji ljudje, Bošnjaki, Dalmatinci in Madžari. Pozneje je služil pri oficirju, ki mu niti imena ne ve, dokler mu niso dejali, da je vojne konec in se je odpeljal domov.

Odslej tudi pasel ni več, za nič se ni brigal. Začel je spet piti. Iz obupa. Lizi ni odgovarjal, če ga ni zmerjala in zahtevala, naj ji prinese denar; čutil se je ponižanega, ogoljufanega za tista leta, ki jih je preživel, prestradal in pretrpel na fronti.

Končno se je le spomnil nekoga, s katerim sta bila skupaj v baraki. Bil je mizar blizu Celja. Za njegovo ime je vedel, a vasi si ni zapomnil. Šel je k Smehu in ta je pisal v več vasi v soseščini Celja. Čez teden dni sta dobila povoljen odgovor.

“Poskusimo! Tu piše sicer, da morata biti dve, a upam, da bo tudi ena dovolj! Saj so vendar ljudje, ne zverine!” je dejal Smeh in napisal dolgo pritožbo.

“Samo čakati boš moral! Saj veš, kako dolgo smo čakali mi!” ga je še potolažil.

Tomaž je upal, da bo le zmagala pravica. Zdaj se je šele pokazalo, da so vsa leta živeli od njegove invalidnine, posebno Liza je lahko pila na njegov račun. Odslej ni spravil iz nje prijazne besede. Neki večer, ko sta že ležala, pa mu je zabrusila:

“Da sem bila tako neumna in te vzela! Dobila bi lahko takega, ki ima kaj pod palcem!”

“Pišorna!” je siknil Tomaž, se oblekel in odšel na vas h Graharju. Ko je tisto noč spal v hlevu na nekdanjem Jokovem ležišču, mu je stopil brat pred oči. “Mene si najprej spravil sem, potem pa me pognal v smrt! Kakor si napravil ti z menoj, tako bo Pišorn s teboj!” je govoril in ga strašil.

Misli na Joka se ni mogel več iznebiti. V hlevu ga je postalo groza spati, zato si je vrgel sena na skedenj in spal tam, z Lizo pa ni maral imeti nobenega opravka.

Toda on ne bo kakor Jok! si je zatrjeval in si dajal poguma. Takoj, ko dobi spet invalidnino — in dobiti jo mora — vzame otroka in pojde od hiše. Za ta denar bodo lahko živeli kjer koli! Spozabil bi se lahko in udaril po njem ali po njej.

Pišorn je prihajal še češče. Treba je bilo, ker je Jokec moral spet pasti. Liza je bila še ljubeznivejša z njim kakor prej. Prihajal je orat in opravljat s hlapcem tudi druga težja dela, obenem pa je prinašal račune za svoje delo.

“Saj veš, da nimamo. Zapiši si! Bova že poravnala!” je Liza odgovarjala in vselej prinesla vina.

Pišorn je prikimal in segel po kozarcu. Nasmehnil se je sicer, ko je sedla k njemu in mu pokazala svoje bele zobe, toda kmalu se je poslovil in odšel. Saj drugega ni hotel, kakor napisati novo številko!

Ko jih je včasi pregledoval in sešteval, se mu je razlezel obraz od veselja.

“Še malo, pa bo dovolj!” je dejal in se ozrl proti nekdaj tako trdni Korenovi hiši. Gozd že ima, Dolge njive mu je izmaknil sicer Skledar izpred nosa, travnik v Mlakah pa Leskovar, a Falati bodo njegovi! A mogoče še kaj!

DEVETNAJSTO POGLAVJE

Tevž je pasel v pozno jesen, čeprav so kmetje že sredi poletja prerokovali, da ne bo paše niti za mesec dni več.

“Do zemlje bodo požrle, potem pa boste morali pasti, kjer ste doslej!” so jih zbadali.

Toda trave je bilo dovolj. Res je bil gornji konec slabši, vendar se je zdaj paslo mnogo manj živine, da je lahko trava sproti zrastla.

To je nekdanje soseščane še bolj jezilo. Na razkosani gmajni pa je zrastlo malo sena. Trava je sicer pomladi lepo kazala, toda dvignila se ni nikamor.

“Za zdravilo ga bodo imeli dovolj!” se jim je smejal Smeh, ker ga razjarjeni kmetje še vedno niso hoteli na delo.

Otava pa je zrastla taka slava, da je bila za koso premajhna. Drugega ni kazalo, kakor da so jo popasli.

Najbolj zadovoljni so bili njihovi otroci.

Kako vse drugače jim je bilo prejšnja leta! Nobenega pravega posla niso imeli, posebno tisti, ki so hodili v nižje razrede in še niso bili za težje delo. Dopoldne so bili v šoli, popoldne pa so se podili po vasi. Včasi so morali sicer z domačimi na polje, a tudi tu so našli tovariše. Ko so pokosili otavič in kravarja nista več pasla na gmajni, so začeli goniti na Štuke ali kam drugam. Pasli so vse vprek, ni se bilo treba ozirati, kje je sosedovo, nemoteno so se podili po jelšah in si pekli krompir in kostanje.

O, to so bili časi, ki jih ne bodo nikoli pozabili! Čez leta in leta bodo o njih pripovedovali onim, ki so zdaj še premajhni, da bi razumeli, kaj so zgubili z gmajno. Poslušali jih bodo z odprtimi usti in jim ne bodo verjeli.

Letos pa se je popolnoma spremenilo!

Že pomladi so morali navsezgodaj z živino na pašo. A ne na gmajno, marveč dolgočasiti so se morali doma na sadovnjakih ali goniti daleč na travnike, ki so mejili na pšenico in koruzo. Niti ozreti se niso smeli ali sesti v grm in si napraviti piščalko, neprestano so morali zavračati živino, ki je silila v škodo. Celo na konopcu so jo morali držati.

Niti a tovarišem, ki je pasel za dve njivi dalje, se niso mogli pogovoriti. A še huje je bilo, da so morali ob jutrih prisluškovati stolpni uri in odgnati o pravem času domov, da so odšli še v šolo. Zato so pogosto zamujali in so morali v šoli preklečati ure in ure. In to so bili otroci bogatih kmetov! Kočarski, ki so prišli že pol ure pred pričetkom in so prejšnja leta zamujali, so sedeli lepo v klopeh in se jim muzali.

Sploh se je v Ravnah vse obrnilo na glavo: kočarskim in gostaškim otrokom se je bolje godilo kakor kmetskim. Pohajali so vse dneve po vasi, za vasjo in po gozdovih in izzivali gruntarske. Večrat so se zaradi tega spoprijeli.

Nekaj kočarskih pa je paslo onim kmetom, ki niso imeli otrok in si niso dobili pastirčkov iz Haloz ali s Pohorja. A ti so bili zadovoljni. Dobro so jedil in obleko in čevlje so si prislužili.

“Oče, zakaj ste bili tako neumni in ste poslušali Pišorna in Ledinka?” so ponavljali razumnejši kmetski otroci.

Kočarski pa so kazali na Smeha in ga hvalili:

“On je to napravil, čeprav ima samo eno nogo!”

Nova soseska ja bila zadovoljna.

Toliko mleka in prostega časa niso imeli še nikoli, ne samo otroci, marveč tudi odrasli. Prej ja bila pri koči največja skrb krava: kako, kje in kdaj jo bodo napasli, obenem pa opravili delo na svojem ogonu in še šli na dnino. Posebno za one ja bilo težko, ki so bili brez otrok. Letos pa so le tedaj vedeli, da imajo kravo, ko so jo pomolzli in je mati prinesla v kuhinjo velik lonec penečega mleka.

Sprva ja bilo nekoliko težko zaradi zaslužka. Kmetje jih niso hoteli jemati na delo, skušali so opraviti z domačimi. A ni šlo. Saj je skoraj vsaka hiša imela manj rok za delo, ker je eden moral na pašo; čeprav je bil otrok, se je le poznalo. Tako ni pomagalo drugega, kakor da so šli po kočarje. Seveda so jih sprva gledali hudo postrani, polagoma pa so se le vdali. Drugega pač ni kazalo. Na jesen so nekateri vabili celo Smeha. Za mlatev ga ni bilo boljšega.

Ko ja Tevž prenehal s pašo, mu je vsakdo z veseljem dal dogovorjeno merico žita ali denar in ga še pohvalil:

“Tevž, dobro si pasel!”

Njegovega očeta pa je ta in oni povabil na kozarec izabele, ki mu je zrastla na brajdah okoli koče.

“Smeh, dobro si napravil!”

“Kako boste zadovoljni šele z gozdovi! S Korenom sva tako uredila, da ne bo nobenih prepirov in ne bo nihče trpel krivice,” je napovedoval Smeh.

Da, to jo bila zdaj največja skrb: kako bodo napravili z gozdovi! Radovedni so spraševali, Smeh pa ni hotel izdati podrobnosti.

“V nedeljo po vseh svetnikih vam bova razložila in že v ponedeljek bo imel vsakdo svoje! Vse je že pripravljeno!”

Smeh in Koren sta res že vse uredila. Prav za prav je Koren napravil največ. Bil je že od nekdaj globoko prepričan, da je skupnost najboljša. Razdelitev gmajne ga je v tem še potrdila, zato je skušal sestaviti tak red pri skupnih gozdovih, da bodo vsi zadovoljni. Naj je pretrpel že toliko udarcev, doživel razpad velike stoletne soseske, zgubil grunt; če se mu bo posrečilo ustaviti novo, čeprav manjšo sosesko, a boljšo in trajnejšo, bo zadovoljen sedel za peč in počakal na smrt.

V nedeljo po vseh svetnikih so se zbrali novi soseščani pri Graharju. Tudi ženske so prišle, celo otroci so silili z doma. To je bilo res nekaj posebnega: kočarji bodo govorili o tem, koliko lesa si bodo vzeli iz svojih gozdov!

“Kako bo?” so se spraševali in nestrpno čakali, kdaj bo prišel Smeh ali Koren z besedo na dan.

“Smeh mi je nekaj pravil, a ga nisem razumel dobro,” je razlagal Naca.

“Je že nakaj zaznamovanega, pa ne vem, kako bo šlo!” je povedal stari Štruc, ki ni mogel strpeti in si je bil gozd že ogledal.

Koran je sedel pri pači, opirajoč se na palico. Naposled je le pobobnal po mizi in spregovoril:

“V prejšnji soseski je bila navada, da so les licitirali. Videli ste, da so zaradi tega nastali spori in se je tu in tam dogodila krivica, kar so drug drugemu navijali ceno. Zato mi ne bomo licitirali!”

“Prav je tako! Z licitiranjem ni nič!” so vzkliknili mnogi in si oddahnili.

“Ne, ne bomo!” je nadaljeval Koren. “Vsi imamo enako pravico do gozdov in moramo dobiti enako!”

“Tako je!” so ponavljali kakor otroci.

“Seveda je nemogoče, da bi dobili do pičica enako, saj smrek ne moramo podreti in jih stehtati!” ja nadaljeval Koren. “Če dobi kdo za poleno več ali manj, to ni važno, toda krivica se ne bo zgodila nobenemu! Za letos bi razdelili nakaj smrek ob gmajnici in seveda listje. Vsakdo bi dobil približno dva kubika lesa. S Smehom sva smreke že odbrala, jih premerila in napisala na vsako po eno številko. Tri in dvajset številk je, kolikor je soseščanov. Smeh je napravil tudi tri in dvajset kock za žrebanje. Smeh, pokaži jih, da jih bodo videli!”

Smeh mu je izročil vrečico; Koren ja vzel iz nje nakaj lasenih kock in jih pokazal. Na vsaki je bila vrezana številka. Gledali so jih in otipavali. Nekaterim se je že posvetilo, vsi pa niso razumeli. Molčali so in nestrpno čakali.

Koren je spet spustil kocko v vrečico.

“Vsakdo bo segal v vrečo in vzel iz nje eno kocko!” je razlagal dalje. “Številka kocke bo tudi številka njegove smreke in tudi vrsta z listjem. Na drugo leto pa bomo vlekli znova.”

Osupnili so. To je bilo nakaj popolnoma novega. Na ta način se res ne bo nikomur zgodila krivica.

“To je pametno!” je vzkliknil ta in oni.

“In pravično!” so priznali drugi.

“Smeh, vzemi si papir, da boš zapisal, katero številko bo kdo potegnil!” je rekel Koren, stresajoč vrečico, da bi se številke dobro premešale. “Jutri pa bomo šli v gozd in vsakdo bo videl, kje ja njegovo. Začnimo! Kdo je prvi na vrsti?”

“Bedrač!” se je oglasil Smeh. “Bedrač, pridi bliže!”

V napeti tišini se je dvignil izza mize pri vratih suh možiček in se nezaupno približal Korenovi mizi.

“Na! Potegni!” je velel Koren in mu pomolil vrečico. Bedrač se je še enkrat ozrl naokoli in segel po kocko. Dolgo je izbiral.

“No, saj je vseeno, kar daj!” je zaklical nekdo za njim.

Končno je le potegnil.

“Devet!” je dejal, ko jo je pogledal.

“Bedrač ima številko devet!” je razglasil Smeh in pripisal k Bedračevemu imenu njegovo številko. “Zdaj pa Hribar!”

Tako so se zvrstili brez hrupa in prepira; vsakdo je sicer nekoliko zbegan segel v vrečico in vse je kuhala radovednost, kaj in kje so dobili. Ta in oni bi bil takoj odšel v gozd, da ni bila zunaj že tema.

Noč so nemirno prespali.

Drugo jutro so bili že navsezgodaj v gozdu.

Naca je pritekel, ko se še zdanilo ni. Poganjal se je od drevesa do drevesa, si napenjal oči in iskal svojo številko. A bilo je še tako temno, da ni mogel nobene razločiti. Končno je prodrlo skozi vejevje toliko svetlobe, da je prečital na debeli smreki svojo številko.

“Ali je res ta smreka moja?” se je vprašal. Ni mogel verjeti. Večkrat zapovrstjo je pogledal število in premeril smreko. Da, enajst je napisano na njej! Nič več in nič manj. Ozrl se je navzgor. Mogočen vrh je segal v nastajajoče jutro. Radosten jo je objel z rokami. Komaj jo je obsegel. Pritisnil se je nanjo in omamljen prisluškoval tajnemu šumenju v vrhu.

Zdaj se je torej le uresničilo Smehovo prerokovanje, mu je šlo skozi misli, ko se je spomnil, kako sta s Smehom pred leti podirala Leskovarju. Sklenil je, da si še dopoldne prinese sekiro in kramp. Ne samo štor, tudi veje in deblo, ravno deblo bo njegovo. Štor in vejevje bodo pokurili, smrečje nastlali kravi, deblo pa bo spravil na žago in k letu si bo dal napraviti v sobi nov pod.

Stopil je nekaj korakov od nje in si jo ogledoval, da bi presodil, koliko bo desk.

Tedaj ga je obšlo grenko. Ali je ni škoda? Tako lepa je. Zamaknil se je v vrh.

Že so prihajali tudi drugi. Kakor otroci igrače so iskali svoje smreke. Ko so jih našli, so obstali pod njimi in jih z občudovanjem ogledovali. Potem so poiskali še vrsto listja. Bili so zadovoljni. Ta in oni je sicer škilil na sosedovo smreko, ki se mu je zdela debelejša, toda spričo splošnega veselja si ni upal razodeti svoje male nejevolje. Tolažil se je tudi s tem, da bo na drugo jesen bolje premešal in potegnil boljšo številko.

“Dobro sta napravila! To je pravično!” so priznavali Smehu in Korenu, ki sta s smehljajočim obrazom hodila med njimi.

Tudi bivši soseščani niso ostali ravnodušni.

“Če bi bili imeli mi tako, nam ne bi bilo treba deliti!” je dejal Curk neko nedeljo pred cerkvijo.

“Res, kočarji si skočijo navadno še prej v lase, zdaj pa so se lepo sporazumeli!” je nejevoljno priznal Pišorn.

“Kaj, če bi mi dali spet skupaj, pa bi si uredili, kakor imajo oni!” je negotovo predlagal Curk.

“O, to pa ne!” jih je vzkliknilo več.

“Kar imam, tega ne bom dajal iz rok! Naj bo kakor koli, moje je pa le!”

Mnogi so sicer sprevideli, da bi bilo bolje, če bi imeli skupne gozdove in gmajno, a nihče se ni mogel ločiti več od svojega kosa. Rajši nekoliko potrpi in pretrpi škodo, samo da je svoj in edini gospodar svoje zemlje. Onim, ki imajo slabši gozd, bo z leti zrastel, zaradi paše se bo tudi uredilo. Se bodo že privadili. Če gmajna ne bo za travnike, pa jo bodo z leti preorali in posejali. Naj se kočarji le gredo sosesko, oni bodo obdržali vsak svoje!

Tako so govorili kmetje, vendar jih je grizlo, da je moč kočarjev čez noč zrastla in da niso mogli več kar tako mimo njih. Živeli so sicer tam na robu vasi, še vedno so bili slabo oblečeni in ob nedeljah niso jedli mesa, toda kmetje so morali postaviti besedo lepše in ljubezniveje, da niso samo kočarji odvisni od njih, marveč so tudi oni od kočarjev.

Za kočarje je bil to res velik dogodek.

Koren je na starost le doživel zmago stvari, v katero je veroval vse življenje in se boril zanjo. Ustanovil je sosesko, ki bo, kakor je prejšnja, in svoji hčerki je spet pridobil gmajno in gozd.

Tudi Smehovo upanje ni bilo zaman, tudi on je napravil nekaj, kar bo ostalo še potem, ko bosta njegova lesena pa tudi prava noga že davno strohneli. V to je trdno verjel. Odslej mu nihče ničesar ne bo mogel, če bo, krepko udarjajoč s svojo leseno nogo, hodil na vas in se razgovarjal z novimi soseščani, jim svetoval v tem in onem in se sploh živeje brigal za življenje na vasi in češče posegal vanj. Čeprav ima najslabšo kočo in prav na koncu vasi, njegova beseda nekaj velja in tudi bo veljala.

DVAJSETO POGLAVJE

Vreme se je držalo globoko v zimo.

Najprej je sicer pritisnil oster mraz, a spet je postalo tako toplo, da so se kočarski otroci sezuli in bosi tekali okoli koč. Listje je naglo porumenelo in odpadlo. Novi soseščani so se odpravili v svoje skupne gozdove in ga začeli grabiti. O, to je bilo veselo! Ko so ga vozili skozi vas s svojimi kravicami, so glasno pokali z biči, da je vsak kmet slišal, kdo in odkod vozi. Potem so zadeli na rame žago in sekiro. Smreke so padale druga za drugo. Ko je Naca podrl svojo, je prišla žena z otroci pogledat, kako mogočna je bila. V kočah na robu vasi so se pogovarjali samo o tem, koliko so dobili lesa in listja.

Bivši soseščani pa so se delali, kakor da ne vidijo njihovih nasmejanih obrazov. Le Curk je govoril s tem in onim in naposled stopil h Korenu.

“Veš, kaj sem mislil, Jakob!” je začel. “Moj kos gmajne ni za drugo kakor za pašo. Pristopil bi k vam, če bi mi dali na gmajni in v gozdu enake pravice, kakor jih imate vi. Tako ne bi imel več sitnosti s pastirji in imel bi les in steljo, poseka, ki sem jo dobil, mi ne bo dajala dvajset let ne enega ne drugega. V zameno pa bi vam odstopil oba svoja kosa. Na gmajni sem tako vaš sosed in bi se vaša gmajnica samo razširila še čez mejo, v gozdu pa tudi nismo daleč narazen!”

Korenu so se zasvetile oči.

“Curk, ti si prvi, ki se je spametoval,” je dejal ganjen. “Še danes bom govoril z našimi. Radi te bomo sprejeli!”

Zvečer dolgo ni mogel zaspati.

V duhu se mu je pokazala obširna gmajna brez mejnikov: na njej se je pasla številna čreda. Tudi Smrečnik ni bil več razkosan na drobne kosce. Vse je bilo eno in last nove, velike soseske, še večje, kakor jo je vodil nekoč.

Sneg je zspadel šele za božič.

V sleherni koči so postavili božično drevesce in prižgali na njem drobne lučce. Saj to je bila želja njihovih dobrotnic. Tudi drv ni primanjkovalo.

Medtem ko je Koren v dolgih zimskih dneh, ki so nastopili po božičnih praznikih, posedal za toplo pečjo, vlekel pipo in z zadovoljstvom mislil na novo sosesko, je Pišorn pripravljal njegovemu gruntu zadnji udarec. Korenov uspeh ga je še podžgal; zaklel se je, da poniža njega in predvsem Veroniko. Korenov dom mora priti v njegove roke! To je bil njegov trden sklep. Mora zagospodovati na njem! Šele tedaj bo lahko zaklical vsej vasi: “Vidite, hoteli so me osramotiti in ponižati, toda kdo je zdaj ponižan? Imeli so grunt, lep grunt, pa ga nimajo več! Hiša sredi vasi ni več njihova, na Falatih nimajo nič, tudi na gmajni ne in ne drugod! Kar je bilo Korenovo, to je zdaj Pišornovo! Veronika bi lahko imela dva grunta, pa še enega nima, kočarica!”

Prihajal je k Lizi, čeprav ni bilo več oranja in tudi ne drugega dela. Če mu je rekla za denar, ga je takoj dobila, samo podpisati se je morala. Lizi je bilo za grunt in delo še manj kakor prej. Doma ni našla ničesar več, kar bi jo veselilo. Samo z vinom je lahko ubila ta strašni občutek, ki se ga trezna ni mogla znebiti. Pišorn ji je večkrat namignil, da bo spet šla ta in ta njiva, a to je ni vznemirjalo. Ni si prislužila grunta s težkim delom, zato ni poznala njegove vrednosti. Pišornu je lepo postregla, se mu ljubeznivo smejala s svojimi še vedno belimi zobmi in bi mu bila dala vse, samo da ji je dal spet denarja in je lahko šla tja na krst, drugam na birmo, se odpeljala domov ali poromala na božjo pot in se tako rešila doma, kjer ni bilo drugega kakor jok otrok, godrnjanje Tomaža in skrb za delo. Toda Pišorn ni hotel drugega kakor njen podpis.

A tudi Tomaža ni bilo mnogo doma. Z Lizo ni govoril in spal je v hlevu. Odkar so mu zavrnili pritožbo, je pil še huje kakor kdaj koli prej. Zgubil je vero v svet in sebe.

“Hudiči! Prokleti vragovi!” je sikal, če se je kdaj trezen spomnil na krivico, ki so mu jo storili.

A trezen je bil čedalje redkeje.

Že zjutraj se je napil žganja in ves svet se mu je zagrnil v še gostejšo meglo. Čez dan je posedal pri Skledarju in Graharju, vlival vase vino in ponavljal, če se je za hip spomnil nekdanjega svojega sklepa:

“Če sem zgubil oči, invalidnino in ženo, naj vse skupaj vzame vrag! Čim prej, tem bolje!”

Pišornu se je zazdelo, da je napočil čas, ki ga je že tako težko pričakoval.

Odnesel je svoje številke z Lizinimi podpisi v mesto in jih izročil advokatu.

Ko se je vračal — bilo je mrzlega januarskega popoldneva — se je ustavil v vsaki obcestni gostilni.

K Skledarju je prišel že močno vinjen.

“Kakšen praznik je danes?” ga je podražil gostilničar.

“Velik! Boš že videl!” je odvrnil Pišorn, pretkano smejoč se. “Vsi bodo videli, tudi tisti, ki ne vidijo dobro!” je poudaril in pokazal proti peči, kjer je ždel Tomaž.

Ob njegovih besedah pa se je predramil in izbuljil vanj svoje ugasle oči. V obraz je bil še bolj zaraščen kakor prej. Hudo se je postaral in osivel. Oblečen je bil v staro raztrgano zimsko suknjo, ki jo je nosil že Jok. Oči je bila skoraj sama medla belina. Ker je začel zabavljati, se je Pišorn na tihem poslovil. Ni hotel, da bi mu kdo kalil veselje.

Odkolovratil se je proti domu. Sneg je škripal pod nogami in se bleščal v mesečini, da je jemalo vid. Pišornu pa je bilo toplo. Ko je stal pred Korenovo hišo, ga je obilo še topleje.

Ker je videl luč v prednji sobi, je odšel čez cesto in potrkal na okno. Ni se mogel premagati. Saj je vendar že njegova!

Liza ga je sprejela z odprtimi rokami. Prinesla je vina in prisedla k njemu. Objemala ga je in se mu smejala prav v srce.

Že prej mu je bilo toplo od vina, zdaj ga je grela še Liza s svojimi mehkimi prsi.

“Pa naj bo!” se je naposled razgrel. “Pa si vzamem še njo. Vsi, kar je Korenovih, naj padejo pred mene!”

Upihnil je luč s svojo težko sapo in se opotekel z Lizo na posteljo.

Ko se je pozneje Tomaž vračal, je že stopil mimo oken prednje sobe in hotel zaviti v hlev, kar so ga zdramili iz otopelosti hitri koraki nekoga, ki je prišel iz sobe v vežo.

Ustavil se je.

Prešinilo ga je nekaj silnega.

Pognal se je proti vratom in jih odprl, še preden jih je Liza mogla zakleniti.

“Kje ga imaš?” je zakričal in se opotekel mimo nje v sobo.

“Koga vendar? Ne nori! Pojdi v hlev!” ga je Liza zavrnila in ga skušala potegniti iz sobe.

To je potrdilo njegovo slutnjo. Sunkoma se je odtrgal od Lize in sredi sobe zavpil:

“Kje si, Pišorn? Pokaži se, če si mož!”

Tedaj ga je nekdo pograbil za vrat in vrgel na tla.

Tomaž pa se je čudovito naglo dvignil in planil za njim, ki je že odprl vežna vrata, da bi pobegnil. Toda na predrju ga je dohitel in pograbil za goltanec.

“Ti si, Pišorn? Čakaj! Zapomnil si boš, kdaj si bil pri njej!”

Pišorn se ga je skušal otresti, mahal je z rokami, segal z desnico v žep in grgral onemogel:

“Izpusti me, če ne ...”

Tomaž pa ga je držal v kot v kleščah. Srd, ki se je nabiral v njem zadnje čase, mu je dajal nenavadno moč. Zdaj je imel nekoga, nad katerim se lahko maščuje za vse krivice, ki jih pretrpel! Pritisnil ga je ob zid, ga davil še huje in sikal:

“Ti si, ti! Dolgo sem te iskal, pa sem te le zalotil! Pomnil boš, kdaj si se lotil Korenov. Ti, ti ...!”

Naenkrat pa mu je začela pojemati moč. Obšla ga je slabost. Izpustil je Pišornov vrat in se zgrabil za prsi. Pod srcem je otipal nož.

Zatulil je in se pognal za Pišornom, ki je medtem pobegnil na cesto.

A že po nekaj korakih se je zgrudil in obležal v snegu, ki je takoj pordečel pod njim. Z oči pa mu je megla, ki je zadnja leta kalila njegov pogled, polagoma zginjala.

Šele tedaj se je Liza, ki je ves čas ko otopela stala na vežnem pragu, zavedla, kaj se je zgodilo. Pokrila si je obraz z rokami in planila na cesto.

“Pišorn, kaj si napravil? Ubil si ga!” je kričala kot iz uma. “Tomaža si ubil, Tomaža!”

Ljudje so se prestrašeni prebujali. Psi so se začeli trgati na verigah in zavijali v mrzlo noč. Liza pa se ni zmenila za nikogar, namerila se je naravnost iz vasi. Skoraj tekla je po cesti proti Pohorju. V njej je bila živa samo ena misel: stran mora od tod, stran iz Raven! Niti sekunde noče ostati več tu, kjer ni imela lepe in mirne ure! Kaj vse je doživela z Veroniko, Jokom, Korenom in Tomažem! Zato ne mara niti čuti o Korenovem gruntu in tistih, ki žive na njem. Na Brezovščak pojde, tam se bo zaprla v kočo in živela kot nekoč sama in brez skrbi!

Šele ko je dospela do gozda, ki se je postavil pred njo ves temen in ogromen, se je zavedala okolice.

Slišala je, kako ji je škripal sneg pod nogami, in videla, kako se je njena senca majala pred njo in preskakovala kupe snega, ki jih je nekdo napravil ob cesti. Bleščeča belina snega po poljih ji je jemala pogled. Ko pa je stopila v gozd, jo je zabolela črnina visokih smrek in jo je vznemirjalo tajinstveno šumenje gozda. Šele zdaj je videla, da je le na pol oblečena, in začutila, kako jo mrzel veter reže do kosti. Vsa se je tresla od mraza.

Nehote je obstala.

Kam hoče? se je vprašala. Na Brezovščak? Kaj ima tam?

Doma vendar sami komaj živijo! jo je nenadoma obšlo. V Ravnah pa imam dom in otroka. Da, otroka! Frančka in Štefeka. Kaj je le z njima? Kaj, če sta se prebudila in odšla ven in bosta našla pred hišo Tomaža?

Moj Bog, kaj se je zgodilo s Tomažem? se je zgrozila. Ali je živ ali mrtev?

Tedaj so se ji prvič pokazale nekatere reči v neizprosni jasnosti. Z njih je padla tančica, ki jih je do tega trenutka zakrivala.

Naglo se je okrenila.

Pred očmi se ji je prikazal zdaj Tomaž v krvi, pa spet Jok, kakor ga je našla tisto jutro v hlevu. V dušo jo je zazeblo. Prvič se je zavedela, da je bilo njuno življenje v njenih rokah. In tudi njuna smrt. Kakor oddaljena bliskavica so jo obhajale dotlej nepoznane misli, češ da vendar ni sama na svetu in ne živi samo zato, da bi svoje življenje prespala in pregoljufala. Grunt ima, ki so mu potrebne roke skrbne gospodinje, otroka ima, ki ne moreta živeti brez lepe materine besede, in tudi moža še ima, ki je potreben ljubeznive žene, tembolj, ker je skoraj slep.

“Saj Tomaž gotovo še živi, mora živeti!” je obupno zaječala in se spustila v tek proti vasi.

V strašni človeški stiski se je sprva boječe in s strahom, potem z vedno večjim zaupanjem obračala v mislih h Korenu in Veroniki.