Sosedove češnje
| Kamenčki na poti Marija Kern |
| |||||||||||||
Ej, kako so cvetele,
kot neveste bele
ob poti so stale,
z razkošnim se cvetjem bahale.
A kmalu se osulo je cvetje,
še preden prišlo je poletje,
smo otroci zavriskali od sreče:
"Glej ,glej saj so že rdeče!"
Ker bil je prijazen gospodar,
s češenj nas podil ni nikdar.
"Kar v miru se jih najejte,
le ,da dol ne padete ,glejte!"
Potem smo vsak v svojem vrhu sedeli,
igrive pesmice peli,
se smejali ,češnje zobali
in še v košaro jih nabrali.
Gospodar že dolgo v miru počiva,
za svojo dobroto plačilo uživa,
a gospodinja še včasih pred hišo poseda,
zatopljena v spomine po vrtu gleda.
"Oh ,kje so že časi,
ko so se otroci po vasi
bosopeti podili in se zrelih plodov veselili?"
Zdaj trgovina vse leto,
ponuja sadov nešteto,
a tako sladkih se nikjer ne dobi,
kot so jih imele sosedove češnje tri.