Sosedov sin/XXVII

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Sosedov sin
XXVII
Josip Jurčič
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Oče in mati sta ostala v mestu. Hčerina bolezen je bila vedno hujša. Zdravnik je dejal, da je jako nevarna vročinska bolezen. Po treh dneh ni deklica poznala ni očeta ni matere.

Bledla je in govorila mnogo o svatovščini ter mnogo drugega. Štefanovo ime je bilo vedno vpleteno v te nevezane samogovore. Mati je bedela noč in dan pri postelji z dvema drugima ženama in imele so mnogo truda, da jim bolnica ne bi iz postelje ušla. Smrekar je hodil vedno gledat, vendar dolgo ni mogel pri bolni hčeri ostajati. Spal ni, niti jedel, niti pil, niti govoril.

Vest mu je rekla: s trmoglavostjo si sam kriv, da ti otrok umira.

Zdravnik mu pove, da se nocoj razloči na smrt ali na bolje. Tisoč goldinarjev, dva tisoč, pol imovine, vse je zdravniku obetal, če dá hčeri tako zdravilo, da se na bolje obrne. A zdravnik je dejal, da je zdravje v božjih rokah in v bolj ali manj trdni naturi; da hoče vse, kar je mogoče, storiti, a da še ni gotovo, da bi se obrnilo na dobro. Deklica je morebiti v zadnjem času mnogo duševno trpela, k temu je utegnilo priti prehlajenje in treba se je vsemu pripraviti.

Tedaj je izgnbljena!

Smrekar sede na klop v veži, kjer je z zdravnikom govoril, in sedi kakor okamenel -- ne gane pol ure, celo uro.

Njegova žena pride iz sobe. Sveti se ji nekaj upanja z obličja ter nekako pogumno reče možu:

"Pojdi, greva!"

On je ne vpraša kam, vstane in gre za njo. Tiho koračita po ulicah. Veselo je vse šumelo sem ter tja, ropotali vozovi, ljudje se smejali in razgovarjali, zanju se ni zmenil nihče in, če je po drugi strani mimo šel kak človek, ki je trgovca Smrekarja poznal od trgovstva, mislil si je: ta je srečen, ta ima!

Ko prideta do cerkve, Smrekarica zavije proti vratom in mož gre za njo.

V cerkvi ni bilo popoldne žive duše, samo cerkovni služabnik je na velikem oltarju popravljal sveče in cvetice.

Poklekneta k stranskemu oltarju pred podobo Matere božje. V svojem življenju ta dva nista še tako molila! In vera je močna. Obema se srce olajša. Mati obriše solze ter se ozre kvišku k sveti podobi, a očetu od srca pade nekoliko težkega bremena ter osornemu, hudemu Smrekarjevemu Antonu, možu krepke volje, udero -- morda prvič po dolgih dolgih tridesetih ali štiridesetih letih -- solze po rjavem obrazu, padajoč na kamnena tla.

"Meni nekaj govori, da ne umrje," pošepeče žena in vzdahne: "O Marija!"

Smrekar si z roko oči otme in vstane. Takoj za njim vstane žena. Prekrižata se ter vrneta.

Sredi cerkve je stal človek. On se ni po njiju oziral, a ona ga nista videla, dokler nista tik njega prišla; potem sta šele spoznala Štefana in -- obstala. Nekaj časa ni nobeden pregovoril, potlej reče Smrekar:

"Mladenič, ako te ima Bog rad, tudi jaz te bom rad imel."

Štefan morda ni precej vedel, kaj te besede pomenjajo, a zvedel je, ko je žena dostavila:

"Štefan, moli še ti, da bi ne umrla, potlej bo vse vse, kar bo Bog hotel!"

Ona odideta, Štefan obstane tam na mestu kakor priklenjen. Kaj je hotel? Namestnika smrt neče; rad bi bil deklico namestoval; in bil bi se zaletoval v nebesa kakor Titani v stari pripovedki, bil bi prosil in silil in zahteval, njo oteti!