Pojdi na vsebino

Sosedov sin/XXV

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Sosedov sin
XXV
Josip Jurčič
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Mati Smrekarica je bila oblekla pražnjo obleko in, ne pregovorivši z nobenim človekom v hiši, odšla peš, da bi poiskala in videla hčerko.

Njen mož je sam sedel v hiši pri oknu na mizo naslonjen. Gledal je za njo, dokler se je za vrtom skrila. Jezilo ga je menda, ker se ni čisto nič ozrla, kajti dvakrat je počasno na čelo del široko roko in jo čez oči dol do brade potegnil, kakor bi hotel izbrisati vse, kar mu je po glavi rojilo.

Naposled se z obema komolcema v mizo podpre, ogleduje muhe, ki po mizi plešejo, in počasno pipo natlači, potem tobak nažge in kakih petkrat iz ust puhne cele megle dima proti svetemu Boštjanu, ki je na steklo napisan na steni visel na pol nag in poln puščic. Pa v pipi danes kmalu ni hotelo goreti, zato jo položi od sebe.

Nobenega dela nima v mislih, pa vendar v hiši ne more biti; ide torej ven, a kmalu pride zopet v hišo nazaj. Hlapec ga pride nekaj o delu vprašat, pa ne zve ni belega ni črnega, temveč ozmerjan mora oditi.

Tako mine dan. V mraku se Anton opravi in v naglici napreže najhitrejšo kobilo. Nihče izmed poslov si ga ne upa vprašati, kam je namenjen, niti sam nikomur nič ne pove.

Zvečer je bila služabna družina sama pri večerji, nobenega domačega ni bilo pod streho in o nobenem se ni določno vedelo, kje je. Kar hiša stoji, kaj takega ni bilo! Sicer je pregovor, da, kadar ni mačke doma, imajo miši ples, pa tu se ni uresničil. Vsi posli so Franico radi imeli in skrb, ali jo gospodinja in gospodar pripeljeta nazaj ali ne, vezala je jezike vsem ter prav dolgočasen in žalosten večer se jim je zdel. Šele potem se je začela govorica, ko je vélika dekla, staro dekle zmršenih las, v sveti jezi na Smrekarja srdito žlico ob mizo zagnala, rekoč, da je vse te nesreče, katero je Bog v hišo poslal, kriva samo trma gospodarjeva, ki je siroto v zakon silil. Ko je stara vélika dekla začela jokati in pastirica ji pomagati, minilo je vse življenje ter ugasnjena luč je kazala, da so se razšli spat.