Sosedov sin/XXIII

Sosedov sin XXIII Josip Jurčič

Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Doma Smrekar hčere ne najde. Misli si, preden sonce zajde, sama pride in kaj potem! Kako bi bilo oprati to sramoto! Pol imenja, vse imenje -- pa te sramote ne, tega ne o čemer bodo treh far ljudje več let govorili.

Mati Smrekarica je okoli hiše letala in jokala na ves glas, ko je to slišala. Mislila si je, da hčere ne bode nikdar več videla, bala se je, da si je morebiti sama kaj žalega storila, da je pobegnila bogve kam, in vse sosede, ki so se zgrinjale, niso je mogle utolažiti.

"K rodbi je kam šla!" tako so se žene naposled pogovarjale, ko je nikakor ni bilo domov. Smrekarici se je to verjetno zdelo in potolažila se je malo. Kjer je koli vedela za kako sorodno in znano hišo v obližju in daljavi, povsod je razposlala ljudi, enega tja, enega sem, da bi pozvedel, ali je Franica tam. Vsakega je dobro plačala, vsakega je zaboga prosila, naj leti, naj brž pridirja nazaj.

Iz bližnjih krajev je kmalu od vseh strani prišlo poročilo, da je ni nikjer. Neki star mož jo je videl pol ure od cerkve; potem ni živ človek več povedal, da bi jo bil videl.

Nazadnje so se vrnili vsi posli, nekateri že ponoči, nobeden pa ni prinesel glasu, kakršen bi bil ustregel.

Smrekarjeva hiša je bila dva dni kraj nesreče in žalosti. Kaj je pomagalo bogastvo, kaj denar! Edinega otroka ni bilo.

Smrekar je bil prvi dan ves divji in jezen zaradi sramote, katero mu je hči pred svetom naredila, ker je za trdno mislil, da se je samo kam odtegnila, pa da zopet pride, potem je bil tih, klavrn, ni govoril, ni kadil iz pipe, ni jedel. Na obličju se mu je bralo, da trpi on toliko, kolikor mati, četudi ne joka.

Štefan, ki se je ljudem odtezal, zvedel je šele drugi dan kaj se je zgodilo. Poskočil je in prvi čut je bilo veselje, radost. Saj je bil ta dogodek dokaz zanj! Druga misel pak je bila: če je treba svet preobrniti in krvavo morje preplavati, najti jo moram, govoriti moram ž njo! Da bi morda več živa ne bila, kakor so nekateri drugi ugibali, to mu ni precej prišlo na misel, a vendar pozneje, in ta misel mu je bila strašnejša od sladkosti vsega veselja, kar ga je kdaj užil.