Sosedov sin/XXII
| Sosedov sin XXII Josip Jurčič |
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
| |||||||
Okoli farne cerkve je pokopališče. Po grobeh zelena trava raste in naznanja, da je v mali fari samo malo mrličev. Redki leseni križi spominjajo pozabljivosti tega sveta ali morda, da tukajšnji ljudje stavljajo svojim dragim mrtvecem spominke samo v srcu, ne na grobeh.
Pred cerkvenimi vrati tik vhoda na pokopališče steza stara, že črvojednasta lipa svoje veje, kar jih ni poslednjo pomlad žalostno usahnilo ter jih mežnar ni oklestil. Pod lipo stoje svatje in čakajo duhovnega pastirja, častitljivega sivca, ki je pol fare krstil in poročil ter poznal starost in mladost svoje črede vsevprek.
"Že gredo!" reče eden svatov, ki se je čez zid stezal.
"Fajmošter? Prav je," odgovori ženinov oče.
Franica je bila davi s svojo tovarišico še precej zgovorna, dasi v lice bledejša nego kdaj.
Ko vidi fajmoštra po kamnenih stopnicah proti pokopališču stopati, zardi se, zažari se ji oko in obrne se v stran.
"Kam greš?" Vprašata dve ženi.
"Hitro pridi, da te ne bodo čakali," reče druga.
Franica izgine za cerkvijo. Vsi menijo, da je za trenutek odšla, pa da se povrne, in obstopijo fajmoštra, kateri nekaj besedi s svati pregovori in potem odide v cerkev, da bi se za maševanje pripravil.
Trenutek mine, mine drugi, Franice ni bilo nazaj.
Dve ženi, sorodnici Smrekarjevim, gresta za cerkev za njo priganjat jo, naj hitro pride. Tam je drugi, stranski izhod s pokopališča. Vseh treh ni bilo nazaj.
Ministrant požvenketa, orgle zapojo, maša se ima začeti, neveste ni, žen ni!
"Kaj je to?" reče tovarišica in še ona hoče pogledati, kaj opravljajo tako dolgo za cerkvijo.
V tem hipu prideta oni dve nazaj.
"Nikoli nikjer je ni!" rečeta preplašeni in prestrašeni obe z enim glasom.
"Jezus, kaj je?" vzkliknejo vse ženske.
Franičine matere ni bilo ondi. Ostala je bila doma in pripravljala za svatovščino ter jokala, menda sama ni vedela zakaj.
Oče Smrekar je bil tam. Prebledel je, ko je slišal, da hčere ni, ustni stisnil, klobuk na oči pomaknil in šel -- iskat. Šli so malone vsi, ogledali povsod, klicali in ljudje, ki so se bili na pokopališču in v cerkvi zbrali, da bi pri poroki zijali, prišli so tudi ter pomagali iskati daleč okrog in blizu, nekateri to in ono pristavljaje.
Maša se je brala, a svatje so bili vsi zunaj, tudi drugih ljudi nihče ni mislil, da bi molit šel; dà, še iz cerkve so vreli. Naposled je samo nekaj gluhih starih bab ostalo.
Neveste ni bilo nikoli nikjer najti ni doklicati.
"Domov je šla, domov!" Tako so ljudje obsodili in tako je tudi oče Smrekar verjel.
Mož ni nobenega človeka pogledal. Sram ga je bilo in jeza ga je trla, da so ga barve spremetale. V krčmi, kjer so bili vozove pustili, naglo je napregel in sam se v diru domov peljal. Kako bi hčer kaznoval, kako bi jo tepel, tega niti misliti ni mogel, vse je vrelo v njem.
Drugi svatje so nekaj časa zmajevali, sešli se potem v krčmi, napili se, kleli, smejali se in šale zbijali, da take poroke še niso nikoli dočakali.
Celo Pogreznikov Peter se je napil in naposled vesel bil, da je s svojo staro teto plesal ter s petama ob tla tolkel.