Sosedov sin/XX
| Sosedov sin X Josip Jurčič |
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
| |||||||
Franica in Peter sta bila v cerkvi že dvakrat oklicana in ženitovanje se je bližalo.
Tedaj je Smrekar posebno gledal, da ni Franica šla nikamor, kjer bi bila mogla s Štefanom govoriti. Tudi je bil mož zadovoljen, ker je videl, da si Štefan ne prizadeva k hiši priti, da se še celo umiče. Menda je sam razvidel svojo nespamet, tako je mislil Smrekar.
Franica se o svoji ženitvi ni zmenila z nikomer. Če je kdo kaj izpraševal o tej stvari, šla je najrajša takoj od njega. Deklam in drugim je o prvi opombi jezno ukazala, naj molčé.
Bilo je precèj mrzlo megleno jutro, ko je Franica z dvema deklama na studencu prala. Dokončavši delo, dene kebel na glavo, pusti dekli še pri perilih ter ide proti domu.
Pot od studenca do doma je držal skozi majhno hosto mladih gabrov.
Bodisi da se je bala pasti na pomrzlem uglajenem potu ali da je bila vase utopljena, gledala je predse v tla in stopala zelo počasno.
Naglo jo nekdo za komolec prime. Kakor lahka groza jo prešine ter hitro z eno roko poprime kebel, da ne bi z glave padel in, ozrši se, vidi Štefana pred seboj.
"Kaj niti soseda nisva več, da greš tako mimo mene, kakor bi bil iz devete dežele in bi se ne bila še nikdar videla?"
To Štefanovo vprašanje je bilo govorjeno z nekim tožnim, pa vendar ostrim, očitajočim glasom. Deklica menda ne ve kaj odgovoriti, a obrne se v trenutku, kar žila dvakrat trene, pogleda s solznim očesom mladeniča in reče:
"Saj veš..."
"Vse vem, da bo svatovanje. Vsaj povabila me boš, ne? Ali pa sam pridem, sam. Enkrat zapleševa tako, da bo vse gledalo, tako kakor se o tisti Rezki bere in o povodnem možu. Kajne?"
Ta misel je bila mladeniču menda zadnje veselje, kajti z ognjenimi očmi se pripogne k nji, da bi ji videl v lice.
"In ko bova odplesala," pravi dalje ter oko mu zatemni, "potem nazadnje zaučemo na vasi, saj je svet širok in dolg. Glej," -- o teh besedah stisne Franici roko, da jo zaboli -- "to še ni najhuje, da te jaz ne dobodem. Jaz mislim, da bi bil vesel, ko bi le vsak drugi dan mogel govoriti s teboj. A tega pa ne bom mogel videti -- vem da je greh, pa jaz si ne morem pomagati -- da te bo drug imel."
"Ne bo me imel, on ne, drug ne..."
"Kaj? Kaj?"
A hitro Štefanu veselo upanje, ki se mu je po tem dekličinem odgovoru zasvetilo, izpodrine druga temna misel in, pozabivši sam sebe, s strahom pravi:
"Ne, ne! -- Povedi, kaj ti je na mislih? Menda vendar ne..."
Pevajoč ženski glas se začuje zelo blizu izmed grmovja in preplašena izpuli Franica Štefanu roko iz roke.
"Beži, da naju ne bi videli! Morda bova še govorila," reče dekle.