Sosedov sin/XVII
| Sosedov sin XVII Josip Jurčič |
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
| |||||||
Popoldne je Smrekar kakor brez namena stal na koncu svoje hiše pod oknom tiste izbice, v kateri je njegova hči spavala.
"Pojdi sem, stara," migne svoji ženi, ki je baš iz kašče prišla.
"Kaj je?" vpraša mati Smrekarica.
"Vidiš!" pokaže mož s prstom na tla ob zidu.
"Jaz ničesar ne vidim," odgovori mati.
"Ne? Menda si slepa. Tla so tod razhojena, odpadki od zida so razdrobljeni s stopinjo. Zid na robu okna je tudi zamazan. To je sled. Ponoči se je hodil pogovarjat ž njo. Da bi ga bil jaz enkrat dobil! Od danes ne sme dekle več tukaj spati. Zgoraj ji postiljaj."
Žena pokima in zamišljena odide v vežo.
Odslej sta pazila oče in mati na hčer. Ves dan je morala biti pri domu. Oče je hodil manj po trgovstvu nego poprej in, kadar je moral kam iti, ni pozabil pred odhodom ženi zabičiti, naj bo pazna ter naj ima povsod oči.
Deklica je tiho opravljala vsakdanja dela. Stregla je materi in očetu z večjo skrbljivostjo nego poprej, a govorila je malo in vesela ni bila nikdar. Z obraza ji je od dne do dne bolj ginila cvetoča, zdravje in mladost oznanjujoča barva, žalost je bila razlita po njenem obličju.
Mati je poznala črva, ki jo gloje, in v srce se ji je smililo dete. S to in ono malo rečjo jo je izkušala razveseliti, molila zanjo in jokala se, kadar je bila sama. Včasi se ji je mož zdel preoster, a včasi bi bila ženica vso bolečino, ki se je iz hčere v njeno materino srce stakala, izlila v jezo do -- Štefana, ki je bil po njenih mislih edini kriv, da ni bilo v njeni hiši -- ne miru, miru, praznote, tišine je bilo še preveč -- tistega veselo-pokojnega stanja, ki je kraljevalo doslej vedno na Smrekarjevem domu.
Neko nedeljo popoldne, ko so bili šli vsi v cerkev k nauku in je Smrekarica sama doma pri oknu sedela ter bukve vseh svetnikov in svetnic v roki držala, videla je Štefana mimo okna iti. Hitro ga pokliče v hišo.
Ko je pred njo stal, začne ga žena oštevati in zmerjati, da more biti tako hudoben ter brez pameti in premisleka zdražbo delati v družini, pa nevednemu dekletu, ki ga ne more nikdar dobiti v zakon, z nepremišljeno ljubeznijo srce težiti.
Dokler se mati Smrekarica huduje, ne odgovarja Štefan ničesar. Sedi na klopi in z eno, v ogel mize uprto roko glavó podslanja. Ko se žena umiri, spregovori on:
"Res je, mati, nepremišljena je ta ljubezen. Jaz nisem mislil, kaj bo iz tega, niti da bi kaj bilo, niti kaj bi utegnilo biti, nego..."
"Iz glave si jo moraš izbiti, pa je. On je rekel, da te ustreli, če boš hodil še za njo."
"To me ne straši, mati; meni bi ne bila velika izguba, če me zdaj ustreli ta ali ta. Tudi mi ne more nihče na svetu ukazati, da bi si jo iz glave izbil. Pozabiti je ne bom mogel, dokler bom živ. Tega vendar ne rečem, da se ne bi s poti umaknil, daleč proč; a ne zaradi očeta in sveta, temveč njej na ljubav. Vi ne veste in nihče ne ve, kaj sem trpel te dni, ko sem slišal, da ji je hudo in da sem jaz kriv tega."
Smrekarica je videla, da je Štefan težko solzo v očesu zatiral. To jo je precèj omečilo in dejala je:
"Saj jaz ti ne rečem nič. Znam te, da si priden fant. Bogve kako bi bilo, ako bi šlo pri naši hiši po moje. Ali to sam vidiš, da k nam ne moreš priti, saj znaš našega očeta. Jaz le ne vem, kako si mogel tako neumen biti, da si mu celo sam kaj takega pripovedoval ter vprašal ga, kar bi ti bila jaz bolj zlepa povedala! Glej, koliko sitnosti in nesreče bi se bilo odvrnilo. -- Iz glave si pa lahko vse izbiješ, ako hočeš. Na svetu človek vse pozabi, samo greha ne lahko. Le pameten bodi in sosedje bomo, prijatelji med seboj zmerom kakor do zdaj."
"Zmerom. Do danes mi niste žal besede rekli. Bolelo me je poprej, ko ste mi toliko hudega očitali, a zdaj sem vesel, ker vidim, da ste dobri.-- Jaz ne morem in si ne upam misliti, kako se mi ta reč izteče..."
"Tako se izteče, kakor se mora."
"Včasi sem želel, da bi tega vašega bogastva ne bilo nič, včasi sem dejal, da bi se Franica le drugam ne možila, naj jo jaz dobim ali ne, včasi pa me popade, da menim: ni mogoče in ne sme biti, da bi jo kateri drug dobil. Tako mi vre po glavi, vem, kaj hočem, in ne vem."
"To ni prav; vsega tega ni treba misliti! Kako drugo si izberi, saj jih je dosti, ki te rade in lahko vzemó."
"Ljudje govore," reče Štefan dalje, "da jaz vaše Franice iščem samo zaradi denarja, ki ga bo imela. To je res, denar je lepa reč na svetu, jaz bi se ga ne branil, kakor se ga noben človek ne brani; ali smem povedati vam, mati, in vsem ljudem, četudi neče nihče verjeti, jaz bi vašo Franico vzel, ako bi ji tudi moral kupiti vse, v kar se pred poroko obleče."
"Le po umu delaj ter ne sezaj tjakaj, od koder ne dosežeš ničesar. -- Zdaj pojdi, ljudje bodo iz cerkve šli; nečem, da bi kdo vedel, da sem govorila s teboj."