Sosedov sin/XV
| Sosedov sin XV Josip Jurčič |
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
| |||||||
Ko se je Anton svoji hiši bližal, videl je, da imajo še luč spodaj v družinski stanici. Da bi tako pozno še svetili, ni bilo navada. Njega sicer niso pričakovali.
"Baš prav!" misli Anton in, z voza skočivši, glasno potrka na vrata. Mali hlapec pride iz hleva in razpreza konje. Sama mati Smrekarica pride vrata odpirat. Opravljena je popolnona, sveča, ki jo v roki drži, kaže objokan obraz; moža ne pozdravi z nobeno besedo, tiho mu sveti po veži v stanico. Tam dene svečo na mizo, molčé postavi tja mrzlo večerjo z vrha peči in sede v kot na klop. Kaj in kako je mož nocoj zvedel, to ve že tudi ona. Eden sosedov je bil iz one krčme prišel pred Smrekarjem v vas in ženi to novico prinesel.
Anton vrže jezno kožuh, ki ga je na vozu imel, na posteljo, postavi bič ob steni, klobuk obesi na klin -- pa tudi ne govori ničesar, ne sede k večerji kakor sicer, ne pogleda nekovega denarja, ki na mizi leži, nego jame po hiši gor in dol hoditi in po strani pogleduje ženo, ki čaka v strahu, kaj bo.
"Biljak je prinesel vrniti denar, ki si mu ga bil posodil. Spravi ga z mize," reče Smrekarica s tihim, plahim glasom.
Anton poseže po mizi, pograbi papirnati denar ln ga vrže po tleh.
"Kje je Franica?"
Žena se zgane; to vprašanje je bilo tako ostro, kakor ga je pričakovala.
"Franica spi," odgovori mati.
"Ponjo pojdi!"
"Nocoj ne."
"Jaz pravim, da hočem še nocoj govoriti ž njo, zdajle precej. Pojdi!"
Žena pokrije z opasanim belim zastorom obličje in začne jokati.
"Tudi ti nečeš več slišati! Kaj, ko bi se ti kaj na starost prigodilo?" reče Anton ter po strani pogleda po biču. Takoj poprime svečo in gre trdo stopaje iz izbe, po veži v stanico, kjer je navadno hči spala.
Mati, ki je morala najbolj vedeti, da je nocoj ni tam, nego da je pred očetovo jezo skrita v gornji sobici, ni se premaknila z mesta. Mož pride nazaj, stopi s svečo pred ženo. Ona je vedela, kaj to molčeče vprašanje pomenja.
"Anton!" reče žena jokaje, "jaz sem te še malo prosila vsa leta, kar živiva vkup. Za Boga te prosim, pomiri in premagaj se nocoj, ker si jezen. Lezi, jutri boš govoril ž njo, pa -- tepsti je ne šmeš!"
"Tedaj ti veš, kaj mi je! Ti si vedela poprej! Ti si ji pomagala pečati se z onim..."
"Bog, ki me bo sodil, vé, da mi ni bilo znano, če ima Franica kak zmenek ž njim."
Anton postavi svečo zopet na mizo in začne, roke na hrbtu držeč ter predse na pol v tla obrnjen, gor in dol hoditi. Žena se oddahne.
"Vsak berač naj mi pride ter mi v zobe pove, da se bo ženil v mojo hišo. Kaj mi je bilo, da mu nisem čeljusti raztolkel! Čakaj, dete, jaz te naučim, kdo je gospodar, koga je treba vprašati, preden se kaj govori."
"Tepsti je ne smeš!" žena plašno spregovori.
"Če ne bo taka, kakor jaz hočem, raztepem tri palice na njej. Saj veš, da je nisem še nikoli Naj bo, kakor gre; naj ve, kdo je njen oče!"
"Ti si bil tudi mlad."
"Bil; pa svojemu očetu sem še danes hvaležen, da sem moral po njegovi volji delati. Ali je to lepo, da ljudje mene in tebe po zobeh nosijo zaradi njene neumnosti? Ali je bilo treba tega, da me je bilo danes sram med ljudmi, da nisem vedel kaj reči zaradi nje? In ali veš, kaj lahko iz tega pride, kaj..."
"Kaj si boš to...", žena prestriže možu besedo.
"Če jo hočeš prvemu beraču v torbo dati, daj jo, kadar že mene več ne bo. Dokler bo moj mezinec gibal, bosta obe plesali, kakor bom jaz godel, veš!"
Rekši, začne Smrekar pobirati denar, ki ga je bil prej v svoji jezi vrgel po tleh.
"Le pojdi spat!" ukaže čez nekaj časa ženi. "Če si jo nocoj skrila, naj ti bo. A jutri zjutraj jo hočem imeti predse. Potlej že naredimo, da bo vsej tej stvari hitro konec."
Kmalu potem je v Smrekarjevi hiši luč ugasnila. Mirno je spalo po vasi vse, le mati in hči, kateri je vse blagrovalo, da ste srečni, nista mogli zatisniti oči. Grenko pričakovanje drugega jutra je težilo obema srce: ena se je tresla in bala ečetove jeze, drugi ni spati dala materina ljubezen in moževa ostrost.