Sosedov sin/XII
| Sosedov sin XII Josip Jurčič |
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
| |||||||
Sneg je skopnel, pomlad je prišla, pšenica po polju je zelenela, rastla, v klasje se vretenila ter naposled orumenjala, bila požeta in omlačena.
Smrekarjev Anton je je imel v vrečah dva visoko nadeta voza pred vežo. Namenjen je iti v mesto na trg.
"Janez je bolan, ne bo mogel iti s teboj; koga drugega dobodi," reče mati Smrekarica, gledaje, kako mož na vozu po vrečah hodeč tu ter tam kaj popravlja in prelaga.
"Vrag še take hlapce!" zahudi se Anton, "kadar ga je treba, pa je kilav. Koga čem dobiti? Povedi mi človeka, da bi mu bilo upati."
"Glej, tamle gre Brašnarjev Štefan. Vprašaj ga, morda on utegne z enim vozom iti, z enim pojdeš pa sam."
"Ta bi bil dober. -- Štefan, stopi malo sem, stopi!" Štefan se približa. Smrekarjev Anton izvleče mehur tobaka iz žepa ter mu ga ponudi z voza: "Ná, natlači!"
Stefanu se malo čudno zdi, da je Smrekar danes tako prijazen ter mu tobaka ponuja.
"Pojdete še nocoj?" vpraša Smrekarja, ko pipo zažge.
"Do pol poti bi še nocoj rad šel, pa hlapec mi je zbolel. Kaj boš pa ti, kaj kmetoval?"
"Nimam nič posebnega, postóril sem že, kar je bilo vélikega."
"Utegneš dva dni z doma iti?"
"Da bi z vami šel namesto hlapca? Zakaj ne, rad, če hočete," odgovori Štefan.
"Prav je. Vsakega nečem s seboj jemati, tebe pa rad vzamem. Stradal ne boš po poti niti žeje trpel, kadar boš vozil z menoj; za drugo že narediva, da bo prav."
"Čez koliko časa se bo treba odpraviti?"
"V mraku zapreževa. Le pojdi zdaj domov in preskrbi, kar imaš, ter potem k meni pridi, da kaj ugrizka dobiva pa da grlo splakneva, preden poženeva," reče Anton.
Ko je sonce žašlo, bili so v oba voza po trije in trije konji napreženi. Smrekar zamaje z dolgim bičem, konji se upró in kolesa se začno premikati po tiru. Mati Smrekarica, ki je s praga za vozema gledala, reče, da Štefanu, ki je s poslednjim vozom šel, bič in vajet prav lepo pristujeta ter da bi bil čeden voznik na vsaki veliki cesti.
"Škoda je, da ne bo nikoli vozaril, ker nima s čim. Njegov oče, ki mu je vse zabil, vreden je, da bi skozi šibe dirjal," pritakne star sosed, kateri je mimo gredé pri Smrekarici postal, ker njemu je bila ona pohvala Štefanova govorjena.
"Bogve! Pridnega človeka Bog zmerom vidi," reče žena.
"Kakor je že! Vidi ga, ali videti mu ne dá," odgovori starec z nasmehom ter s prsti pokaže, kako se srebro šteje.
Franica je imela v veži opravek. Slišala je, kaj mati govori z onim možem, in vesela je bila.