Sosedov sin/XI
| Sosedov sin XI Josip Jurčič |
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
| |||||||
Pred pustom, ob času splošnih ženitovanj, jeli so se zopet bolj pogosto snubači shajati v Smrekarjevo hišo. Povpraševal je zopet Pogreznikov Peter, oglasil se je županov sin iz bližnje fare in več drugih bogatih kmetskih sinov se je prišlo ponujat za zeta.
A najimenitnejši je bil ter največ govorice je napravil mlad, bogat usnjar, ki se je bil naselil v veliki hiši pri cesti. Nosil se je po mestno, opravljen je bil po gosposko, govoril je več jezikov, bil je lep, sladkih besedi, krotak, pohleven in prijazen, da ga je vse hvalilo. Govoril je posebno rad z materjo Smrekarico ter se ji takoj tako prikupil, da bi mu bila naravnost dala hčer. Zanjo je bilo že zanimivo in častno, da bi njena hči dobila moža, ki je bil bogat in učen, gosposki in zveden po svetu.
"Naša Francka se mora zdaj precej možiti, dokler je mlada. Kadar bo že bolj v letih, ne bo več tako," reče mati Smrekarica možu Antonu, ko sta bila nekdaj sama v hiši ter je ona nekaj šivala, on pa s pipo v ustih gor in dol hodil.
"Nu, saj se jaz ne branim," odgovori Anton.
"Dobiti mora moža, ki jo bo rad imel in ki naju ne bo zaničeval na starost -- katerega, ki ima dobro naturo."
"Saj babe imate nos tudi dober, le izberite ga," reče Anton.
"Pogreznikov sin je preskop, pretrd. Taki niso pridni."
"Ne? Zapravljivci so pridni in mehkuži, ka-li!"
"Vrhniščakov sin bi k hiši prinesel denar, ki pravijo, da ni ves po Pravici dobljen; potlej bi ne bilo božjega imena pri hiši," šteje mati dalje.
"Ljudje vsakega obrékajo, kdor kaj ima."
"Jeličev ni delaven; nič ga ne hvalijo ljudje."
"Nu, kateri bi pa bil tebi po glavi, kateri?" vpraša Anton ter stopi prédnjo.
"Tak, ki bo naju na starost v čislih imel."
"In kateri je tak?"
"Ta usnjar Lovrénič," odgovori ženica.
Anton se zasmeje in gre zopet dvakrat gor in dol.
"Tedaj ta ti godi?" vpraša.
"Dober človek je, mehkega srca in zna s človekom spregovoriti," reče mati.
"Kaj pa dekle? Kaj pravi? Ali je tudi njej v srce sedel kakor tebi?"
"Ničesar ne reče, pa mislim, da bi ga vzela."
"Jaz mislim, da je bolj pametna od tebe in da ge neče," odgovori mož. "Le poslušaj me, stara, jaz tudi ne stavim nanj toliko, kolikor ti. Denar je lepa reč, ali denar je od danes do jutri. Kupčija je dobra, ali nesreča se lahko primeri. Le kdor zna delati, kdor zna vsako stvar v roko prijeti, ta je trden na svetu. Saj veš, da bi jaz rad zeta vzel sem na dom, rajši nego dekleta drugam dajal..."
"Saj nam na izbiro stavi, ali jo k sebi vzame ali pa se k nam priženi, kar češ."
"Na mojem domu je treba kmeta. Takega jaz nečem, da bi v gosposki suknji okoli hiše hlačal, pa da bi ga ljudje vikali ter bi še jaz ne mogel govoriti ž njim kakor z vsakim človekom. Pojdite mi v kraj z gospostvom! Moj oče je bil kmet in moj zet bo kmet; kdor poleg česa drugega prinese najprvo trdno delavno roko, kdor se bode v ponedeljek drugače oblačil nego v nedeljo, tak pride pod mojo streho, pa je amen besedi!"
"Smrekarja je kmetstvo podstavilo, kajne? Iz zemlje si stotine in stotine denarja izril!" žena zabavljivo reče
"Baba, ti govoriš, kakor veš. Kmetstvo ne redi, ali pošteno živi; drži se ga, kdor ga imaš. Iz dežja je dobro, če ima človek kam pod streho pribežati. Pri trgovini človek kolne, pri kmetstvu pa moli. Smrekar je znal kleti in moliti in zato se je podstavil, baba!"
"Tako rajši vzameš takega, ki ti bo na starost v zobe gledal?"
"Jaz svojega zeta ne bom nikoli ničesar prosil če Bog dá. Povedal sem ti, da ga nečem, ki bi v petek suknjo nosil in bi ga starci vikali. Molči!"
Ni se dalo več govoriti o tem ženinu. Vsi drugi niso bili materi po volji, hči se ni hotela oglasiti za nobenega, katerega bi oče bil rad imel; predpust je minil. Ljudje, ki so pričakovali ženitovanja pri Smrekarju, zmotili so se tudi to zimo. Snubači so bili ali razžaljeni ali žalostni in vse je ostalo, kakor je bilo.