Sosedov sin/X
| Sosedov sin X Josip Jurčič |
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
| |||||||
V hišo k Smrekerjevim je zahajala stara ženica, ki je brez gotovega domovja ob palici lazila in, povsod znana, preživela nekaj dni v tej, nekaj dni v oni hiši. Ker je vedela mnogo povedati pa ker je včasih tudi pomagala delati, imela jo je mati Smrekarica zelo rada, dokler ji ni s preveliko postrežnostjo nekdaj prišla povedat, da gleda Brašnarjev Štefan za Franico.
Kdor materi otroka toži, težko se ji kdaj prikupi. Mati Smrekarica je videla, da ženica sicer skrivnostno, pa s pravim veseljem pripoveduje, kaj ljudje govoré, in mislila si je, da je gotovo to reč že tudi drugje pripovedovala, reč, katera nazadnje utegne še neresnična biti.
"Kaj takega mi ni treba nikoli več pripovedovati, kar jeziki uganejo o naši hiši," reče mati. "In če bom kdaj slisala, da boš koga naših obirala pri nas ali kjer si bodi, ne prikaži se mi več v hišo."
Beračica, ki se je menila s to važno pošto materi Smrekarici jako prikupiti, odide preplašena iz veže in dalje po vasi.
A skrbljiva mati je vendar premišljala ves dan to, kar je zvedela. Dozdevalo se je zvedeni ženi, da se je Franica res nekako spremenila v poslednjem času. Utegnilo bi resnično biti.
Zvečer gre v hčerino kamro, sede na posteljo k nji in začne pripovedovati, kaj je slišala. Bolj ostro, nego je bila njena navada govoriti s hčerjo, vpraša, če je to res. Deklica bi ji bila rada resnico povedala, materi, pa sicer nikomur več; ali ni mogla, bala se je! Mislila je: zdaj še ne! ter odgovori na materino vprašanje: "Zakaj mi ljudje miru ne dadé!"
Mati je rada verjela, da ta in vsi drugi dvomni odgovori pomenjajo: ni res, kar se govori.
"Pazi se," reče mati, "ogiblji se, da te ljudje v besedo in v jezike ne dobodo. S poti mu pojdi, kjer mu moreš, njemu in drugim takim. Jaz ti ne bom prepovedovala govoriti s tem ali onim, kar je pošteno in prav; niti nečem, da bi bila sama svoja in topasta, pa da bi se ne hotela meniti, naj bode s katerim je. Veselega človeka je še Bog vesel. Pa saj ti menda ni treba zabičevati, saj si pametna dovolj ter sama veš, da moraš vedno Boga pred očmi imeti in pri vsaki reči pomisliti, kaj bi oče dejal, ako bi to in to vedel. Zmerom smo te prav učili, doma in v šoli si slišala, da mora otrok tako delati, kakor oče in mati hočeta."
Hčeri stopijo solze v oči. V izbici je bilo malo svetlo, brleča sveča ni bila otrnjena, mati teh solz ni opazila.
"Sama sebe se najbolj pazi," reče mati dalje. "Dokler je človek mlad, ne pomisli in lahko se mu spesne. Saj veš, kaj mislim. Glej, Podselska Jerička..."
"Mati!..."
"Le molči, le molči! Jaz se zate ne bojim, ali moram se bati. Hočem ti le reči, da moraš moliti za pravo čednost. Jaz ti verjamem, da ni nič, kar ljudje govoré, pa pomisli, kaj bi oče rekel, ako bi kaj bilo, ako bi samo slišal to govorico! Glej, koliko si oče prizadeva, koliko trpi in skrbi ponoči in podnevi! Za koga drugega, če ne zate? Saj imava samo tebe na svetu."
Ta misel ženici zbudi spomin na njene zgodaj pomrle otroke in tiho začne jokati. Deklica se ji oklene okrog vratu in tudi njej tekó solze, a sirota si ne upa povedati zakaj.
"Ti boš meni in očetu na starost edino veselje in si nama že zdaj. Zato delaj zmerom očetu po volji, napak te on ne more učiti."
"Možiti se me ne silite," šepeče dekle.
"Ne bova te silila. Sicer pa nič ne misli, da je to tako hudo, le počakaj, vse pride zlepa in počasi," odgovori mati nasmehnivši se, vstane in med vrati reče: "Le Bogu se priporoči pa zaspi! Oče težko da bi nocoj domov prišel. Bog daj, da bi se kaj ne primerilo na poti!"
Rekši, zapre mati duri za seboj, a dekle se razpravi, ugasne luč in zleze v posteljo. Dolgo ihti pod odejo in zaspati ne more.
Zdajci, že precèj pozno, nekdo nalahko potrka na okence. Ve, kdo je, pa danes ne misli vstati ne odpreti okna, danes ne ter nikoli več ne, dasi tudi njej srce glasno tolče. Saj je greh delati proti volji take dobre matere. Dolžnost prepoveduje, poslušati glas lastnega srca. Spoštovanje materine besede naj ukroti čut, zaduši klic ljubezni!
Še enkrat potrka ter njeno ime tiho zakliče. Ne, ni mogoče zatajiti se; Bog, ki je človeku čuteče srce ustvaril, naj odpusti! Še enkrat bo govorila ž njim, povedala mu, kaj je mati rekla, in potem -- morda ne več.
Vstane, okno odpre. Štefan stoji pri zidu. Ko ga vidi v mraku pred seboj, zginejo vsi storjeni nameni, poda mu roko in začne se šepetanje.
Ko dokonča deklica svoje pripovedovanje o materi, stoji Štefan nekaj časa nem ob zidu. Naglo pa seže v žep in ji poda nekaj v roko.
"Kaj je?" vpraša deklica.
"Prstan, ki si mi ga dala, ko sva nekoč v semenj šla. Tvoja mati prav govoré, jaz se ti moram umakniti, daleč daleč proč!"
"Kaj boš?"
"Na vojsko šel, po svetu -- nikdar ne pridem več v to vas!"
"Ne, zaboga ne! Ná prstan nazaj, jaz ga ne vzamem."
"Imej ga! Daj ga drugemu, jaz ga ne smem imeti!"
"Če ga ne vzameš nazaj, vržem ga skozi okno v travo, naj se izgubi v zemlji za vselej! Nikdar ne bom več vesela. Iz moje roke ne bo nikoli nihče ni tega ni drugega prejel, samo ti! Češ?" -- In Štefan zopet vzame prstanek nazaj.