Sosedov sin/VI
| Sosedov sin VI Josip Jurčič |
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
| |||||||
V zgornjem delu trga so imeli kramarji svoje prodajalne šotore. Vabljivo so bile razvrščene svilene rute iz raznega pisanega blaga v lepem neredu. Jezičen in urnoročen skače kramar sem ter tja, razkazuje, hvali in se zna mladi kupovalki pridobrikati in preveriti jo, da na vsem semnju ni enakega blaga po tej slepi ceni.
Srečo lovimo po svetu vsi, ali sreča je čudna ptica. Vsi jo enako imenujemo, ali vsake oči jo gledajo, visoko v nedosežnem višku sedečo, v različni, drugačni podobi. Glej, ona dva dečka polnih rdečih lic strmita zamaknjena v lepe pištolice, ki jih ima prodajalec otroških igrač razstavljene. Kako bi bila srečna ta dva, ko bi si mogla vsak eno pištolico kupiti. In pride njima čas, kadar dorasteta, da bosta imela novcev toliko in še več, nego veljajo te pištolice. Ali tačas ju te lepe stvari ne bodo več veselile, ne bode njiju brigalo pištolice kupovati; po čem višjem in večjem bosta hrepenela, kar jima bode najbrž zopet nedosežno in – sreče ne bo nikoli.
V gručah stojé znanci, mladi in stari. Nekateri se dolgo že niso videli, tedaj se je treba koj pomeniti; drugi se posvetujejo, kam bi bilo bolje iti vrč vina pit, tretji opazujejo dekleta in mladeniče, ki hodijo med kramo gor in dol.
"Poglej! Smrekarjevega Antona Franica!" kaže eden stoječih mladeničev svojemu tovarišu.
"Ta lahko košato hodi, bogata je in lepa. -- Kdo je pa ta muha, ki za njo lazi in tako sili vanjo?" vpraša drug.
"To je Plužnikov študent. Tega so samo babe premotile, da ni šel k farjem. Na dohtarsko študira, pa ves babjak je."
Res je hodil s Franico majhen, šibak človek v črni suknji z naočniki na nosu in tanko svetlo paličico v roki. Deklici se je poznalo, da tega tovarištva ni vesela. Gospodek je največ sam govoril, jako malo mu je odgovarjala. Zdelo se ji je nesramno, da se tako vsiljuje ter ji tako ostro v oči pogleduje, da jih mora povešati. Tudi je je bilo sram, da jo vsi gledajo v tej družbi.
"Ali si huda name?" reče študent.
"Jaz nisem na nikogar huda, najrajša imam pa tistega, ki me z mirom pušča," odgovori Franica.
"Tega ne verujem, to ni prav nič po dekliško."
"Vse v en kup."
"Ti si prav ustvarjena, da bi onesrečila človeka, ki te ima rad."
"Jako lahko je pomagati. Ni treba me radi imeti, pa se vam nič hudega ne zgodi."
"Ali tvoje lepe oči..."
"Moje oči vam tudi nič žalega ne storé, nič se ne bojte. Zbogom! Jaz imam tukaj opravek."
Reče in se obrne k prodajalnici, a študentek gre s povešenim nosom dalje po svoji poti.
Komaj je začela Franica pri kramarju izbirati blago za obleko, kakršno je mislila kupiti, že pride k njej drug, tudi neprijeten človek, eden njenih snubačev, Pogreznikov Peter, mlad človek, ki se ji grozno pust in siten zdi. Rajša je govorila s pastirjem doma nego ž njim; ali njen in njegov oče Pogreznik, bogat prekupec plemenih prascev, bila sta prijatelja in morala mu je biti na videz prijazna.
Štefan pride v tem hipu mimo. Videcč, da Franica stoji poleg Petra, hoče oditi; a deklica ga zagleda in pokliče:
"Pojdi sem, Štefan!" Ko se vesal približa, reče mu: "Pomagaj mi izbrati. Katero izmed tega dvojega se ti lepše zdi?"
Štefan pogleda in pravi: "Ne vem, pa ko bi jaz bil kakor ti, vzel bi to z zelenimi rožami."
"Jaz sem bila pa že bolj namenjena ono kupiti."
"Meni je tudi ono bolj po volji; zelene rože preveč v oči mahajo," reče, dasi ne vprašan, Pogreznikov Peter.
"E, to zeleno vzamem," reče dekle in kupi blago, ki je bilo Štefanu pogodu. Potlej mu reče:
"Zdaj bi pa rada očeta poiskala. Ali jih nisi nikjer videl?"
"Na živinskem semnju bodo najbrže."
"Jaz se malo bojim sama med živino hoditi. Ali greš ti z menoj, če utegneš, da najdeva očeta?"
Umeje se, da je Štefan to od srca rad storil, tem rajši, ker je videl, da bi Peter tudi rad šel ž njo, pa ni Petra prosila, ampak njega.
Šel je pred njo in delal pot v gneči. Vse se je moralo razmikati njegovima komolcema; razrival je može, da so godrnjali, in zdelo se mu je, da bi v tem hipu lahko prijel in daleč zalučil največjega vola, ki se ne bi hotel umakniti.
Prideta skozi gnečo na ono stran, na prostor. Deklica ugleda svojega očeta, ki je iz krčme prišel, in tudi Smrekar zapazi svojo hčer ter ide k nji.
"Tako vretje, da bi ne bila prišla med živino do vas, da mi ni Štefan pomagal," reče dekle očetu.
"Mu boš pa odpustka kupila," odgovori Anton in, obrnivši se k Štefanu, vpraša: "Kaj pa svojega starega nisi še nič videl?"
"Očeta? Nič," odgovori Štefan.
"Glej ga, tamle gre. Pijan je že kakor krava in ves kvav. V krčmi so pripovedovali, da je pri nekem kupu okanil za dva goldinarja, zato so ga stepli."
Res je stari Brašnar taval med ljudmi sem ter tja, krvav po licu, s kamižolo, od rame nizdol razprano. Vsi ljudje so se mu smejali.
Ko je sin Štefan to videl in vpričo Franice slišal, da je oče tepen bil zaradi sleparstva, otrpnil je, da ni vedel kam pogledati. Nekaj časa stoji kakor pribit, potem se naglo obrne ter se izgubi med ljudmi. Zdi se mu, kakor da bi vsi ljudje za njim kazali: glejte, ta je Brašnarjev! Nikomur si ne upa v oči pogledati. Kakor bi bil sam kaj pregrešil, beži iz semnja!
Prišedši s trga, zavije nehoté s poti, sede za samotno mejo na kamen, podpre glavo v dlani in, v mislih videč svojega krvavega, zasramovanega očeta, razjoka se krepki mladenič kakor otroče osmih let.
Zakaj je šel v semenj, da je to videl? Zakaj njegov oče ni tak, kakor so drugi, zakaj ni pošten? Poslednja misel mu je prišla zdaj prvič in prvič je za hip čutil v sebi vzdigovati se nenaraven, bridek čut, ki ni bil s četrto zapovedjo v nikaki pravilni zvezi. Pa samo za hip. Takoj se mu misel spreobrne in reče: kaj bi storil, kaj bi dal, ako bi našel besedo, katero bi očetu govoril, da bi se ga prijela ter bi potem bil drugačen? Strašno je to! Drugi očetje želé sinove spreobrniti, na pravi pot nazaj zasukniti, a tukaj sedi sin, pošten sin nepoštenega očeta!
Naglo vstane, ozre se okrog sebe in, prepričavši se, da ga nihče ni videl plakati, ubriše solze ter se napoti domov.