Sosedov sin/V
| Sosedov sin V Josip Jurčič |
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
| |||||||
Na semnju je bilo živo gibanje. Tesno je v dolgih vrstah stala živina, par za parom, tako da so se težko prerivali sem ter tja kupci, mesarji in kmetje. Volom je bilo menda jako dolgočasno: prežvekovali so in se niso nič zmenili za vretje okrog sebe. Če je kakemu rogatemu velikanu morda na misel prišlo, svojemu četveronogemu bratu ali sosedu z rogmi sovraštvo ali na neki drug način nedovoljeno ljubezen pokazati, vzdignile so se takoj od vseh strani šibe in batine ter so padale po njem, da ga je hitro veselje in skakanje minilo. Tudi materam kravam ni bilo po volji, da so bile tukaj v popoldanski vročini na ogled razstavljene, ta ručeč, druga se tiho pogovarjaje s svojim čez pas z višnjavo ruto prevezanim, strahóma pri njej stoječim teletom, tretja mirno ležeč v prahu in v svojem blatu na tleh.
Smrekarjev Anton je počasno hodil med živino. Glavo je nosil pokonci, klobuk se mu je bil nazaj pomaknil, levica je držala s srebrom okovano pipo, a v desnici je imel drobno šibo, s katero je tega in onega vola malo potepel, da se mu je s poti umaknil. Kakor častna straža so hodili za njim trije kmetje, prosili in prigovarjali mu. On je mirno kadil, nič odgovarjal, pokimal zdaj onemu zdaj temu, ki ga je srečal in pozdravil.
"Kajne, Anton, da boste še meni voli kupili?" reče eden treh kmetov.
"Petnajst goldinarjev mi boste vendar utrpeli posoditi," govori drugi in tudi tretji prosi, da bi mu voli v rejo kupil.
Pa Anton ni hotel nič slišati. Šele ko se izmed živine prerije in vidi, da se ga sitneži držé "kakor laščec", vzame pipo iz ust, pljune po tleh in reče:
"Kaj vam nisem povedal, da sem danes že kupil vsem, katerim sem mislil? Le pojdite!"
Dva, ki sta ga volov prosila, razvidela sta, da je vsaka beseda zastonj ter da se ne dá preprositi, odšla sta torej in klela. A tretjega Anton sam pokliče nazaj.
"Koliko bi rad?"
"Petnajst goldinarjev vas prosim."
"Kaj boš ž njimi"
"Prašička bi kupil in, kadar ga zredim, vrnem vam z obrestjo, gotovo."
Anton izvleče svojo listnico, z bankovci natlačeno, oslini prst in izbere tri petake.
"Ná! Pa dosti prir#edi. Obresti ne bom jemal od tebe. Če boš moški z vračilom, znal te bom še drugič, ako ne, nikoli več ne dobiš. -- Ona dva sleparja znam."
"Bog vam daj zdravje, ko ste mi dobro storili," reče kmet in spravlja novce.
Pa Anton te zahvale ne posluša, obrne se in stopi v bližnjo krčmo.
"Pojdi pit, Anton!" glasilo se je od vseh omizij obenem in mnogo kozarcev mu je molelo nasproti. Ali Anton zmaje z glavo, gre naravnost v kot, kjer je bil še prostor, sede in reče: "Najprvo je treba kaj založiti." Z belim prtom prepasan krčmar priteče silno prijazen in vpraša:
"Poliček dobrega, Anton, ali ne?"
"Nimaš nič za prigrizek?"
"Kaj pečenega in kaj kisle zelenjadi?"
"Pokaži!"
"Pa vina pošteno mero, kajpak!"
Takoj je imel velikanski obrok pečenke pred seboj. Šele ko je vilice in nož položil, okrožnike od sebe porinil in poln kozarec viha zvrnil, sklene roke ter nasloni se na mizo pa se začne pogovarjati z okrog sedečimi možmi. Govoril je glasno, da ga je bilo po vsej sobi slišati. Pletla se je govorica o volovski kupčiji, o današnjem semnju, o pšenični ceni, o Judu, ki v mestu ježice, in o Italijanu, ki suhe slive skupljuje; kakšno vino bo letos na Hrvatskem itd.