Sosedov sin/IXX

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Sosedov sin
IXX
Josip Jurčič
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Kake tri dni pozneje mati Smrekarica jokaje reče možu: "Moj Bog, ti si kakor voda! Vse obenem bi rad. Boš videl, da se to srečno ne izteče. Franica zdaj že nič ne govori."

"E kaj, pa bo že spet govorila, že; nič se ne boj, saj je ženska in materina hči. Prav je, da zdaj manj govori. Kadar ji začno zobje izpadati, potlej bo klepetala ponoči in podnevi kakor vse ve babnice."

"Kako se moreš šaliti s tem! Mene tako srce boli in vest mi očita, da bo ta zakon vendar prisiljen. Ti si jo prisilil."

"Kaj nisi tudi ti privolila?"

"Jaz nikoli ne. Samo zaradi tebe in tvoje trmoglavosti ji prigovarjam. Pa ji ne mislim nič več; jaz ne morem videti, kaj trpi."

"Nič ne bo hudega, nič. Jaz vem, da je tako vse prav. Ko bi bilo po tvoje, ne bil bi nobene reči začel. Kar sem se že kdaj večjega polotil, vselej si mi spočetka branila; potlej, ko si videla, da se je dobro izšlo. potlej si molčala. Bog je že vedel, zakaj ni babam hlač dal: srčnosti nimate nobene, vsako reč se bojite prijeti. Le molči! Jutri pojdemo pismo delat."

Drugo jutro sta bila dva konja v najlepši voz vprežena in Smrekarjev brat je bil prišel v pražnji obleki, da bi za moža in za pričo pomagal pri beležniku pogodbe v ženitovanjsko pismo postavljati.

Ob tej poslednji uri se je Franica jela očetu ustavljati. Ni je bilo zlepa pripraviti, da bi se oblekla in šla z očetom v pisarnico.

A zdaj se oče razsrdi in reče: "Moraš! Ljudi ne bomo za nos vodili. Ne vprašam te, če hočeš ali nočeš. Jaz bom videl, če boš slušala ali ne! Pokažem ti, kaj je pokorščina!"

Mati Smrekarica se je zbala te moževe jeze, hitro prijela hčer kakor v svojo zaslombo pod pazduho in dejala: "Saj bo, saj pojde!"

Po mnogih materinih prošnjah se je Franica naposled oblekla ter k očetu in stricu sedla na voz.

V pisarnici pri beležniku so možje ugibali, koliko in kako bi si ženin in nevesta imovino zaženila, kako bi otroci iz tega zakona nasledovali in česar je še treba. Franičin stric je večkrat neveste vprašal: "Ali ti je tako po volji?" A ona je bila nekako mrtva; poslušala je, kaj govore in kaj zapisujejo, pa slišala ni nobene reči do dobrega.

"Naredite, kakor hočete!" to je bilo vse, kar je bilo spraviti iz nje ves čas.

Ko je bilo pisanje in pogajanje dokončano, treba jo je bilo zopet siliti, da je podpisala. Tako dolgo ni hotela prijeti za pero, dokler je ni oče skrivaj pomenljivo sunil in pogledal z ostrim očesom.

Ubogi Pogreznikov Peter, ki se je pogumno podkrižal na ženitovanjsko pismo, bil je že po navadi malo neroden v vedenju in v govoru; ali danes, ko se mu je največja želja jela izpolnjevati, težilo mu je še nekaj posebnega jezik in srce, ko je videl svojo nevesto tako brez vsega veselja, pobito, kakor bi je vse nič ne brigalo. Želel si je siromak, da bi bil namesto v ženitovanju rajši doma za pečjo ali da bi vsaj to pusto pripravljanje in pomenkovanje že minilo.