Sosedov sin/IX
| Sosedov sin IX Josip Jurčič |
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
| |||||||
Ob shodu, ki se je pri bližnji cerkvi praznoval, plesala je Smrekarjeva Franica najrajša s Štefanom, a Štefan skoraj z nobeno drugo. Nekateri ljudje, ki vse vidijo, opazili so tudi to.
Navadno se je Franica ob nedeljah z očetom in materjo k prvi jutranji maši vozila. Kadar se je primerilo, da se je sama s hlapcem peljala ob desetih k maši, skočil je skoro vselej kje med potom Štefan na voz in ni bilo videti, da bi bila Smrekarjeva hči nevoljna zaradi tega. Ljudje so opazili tudi to in še mnogo enakega ter so dejali, da vse te malésti ne morejo biti brez razloga.
Naravno je torej, da sta naposled tudi onadva spregledala, spoznala se, povedala si, kar si je že milijon gorečih src povedalo v tihi uri, v objetju najvišje sreče.
In ta čas, ko sta si obljubila ljubezen in zvestobo do smrti, nista mislila na bodočnost, nista gledala zaprek, ki bi se utegnile grmaditi proti njuni zvezi, ni jima bila v skrbi volja ali nevolja roditeljev niti ne vsega sveta. Čutila sta, da sta edina, čutila, da se hrepenenje enega srca zliva v drugo srce ter da objemata ljubljenje vsega, kar je in bode ljubilo.
Ljubezen ne števili. Trenutka se držeč pije srečni človek z vso dušo sladki požir in blagor mu, ako uživa zdanjosti dar ter ne dá bridkosti kaliti veselja in ako utopi spomin tega, kar utegne priti grenkega, saj -- grenkobe nas ne pozabijo ter pridejo še prerade, mislimo nanje ali ne mislimo!
Počasi pa le vstane pomislek, pravega veselja sovražnik. Pač je moralo obema na um priti, da se jima upanje ne smeje. Franica je znala svojega očeta, ni ji bilo lahko misliti, da bi kdaj hotel imeti Brašnarjevega sina za zeta; Štefan se tudi ni mogel motiti.
Čutila sta oba, da jima ta brezupnost kali veselje, zatorej nista, kakor da bi se bila zmenila, dolgo o tem govorila. Boječ se, da ne bi iz razglašene skrivnosti njune ljubezni kaj kvarnega izviralo, ogibala sta se na očitnih krajih govoritu med seboj.
Tako se med svetom precej dolgo ni vedelo, da je reč že tako daleč prišla.
Nesreča pak je hotela, da se je ta ljubezen vendar objavila. Eden vaških mladeničev je videl Štefana pozno zvečer, ko je pri Smrekarju že vse spalo, pod majhnim križastim oknom Franičine izbice stati in govoriti z deklico. Vedel je mladi Štefanov vrstnik, da do te sreče ne pride kdor si bodi, da je torej vse to kaj posebnega. Obljubil je sicer Štefanu, nikomer ne povedati, da ga je ponoči pod oknom videl; a šel je še tisti večer v samotno kočo, kjer so njegovi tovariši žganje pili, ter jim skrivnostno povedal svojo novico. Ti so jo razodeli vsak svojemu dekletu in dekleta materam, pa kar vedó matere, zve s časom ves svet.
Štefana je prej vse rado imelo; a zdoj so jeli tu in tam zabavljati nanj ter ga smešiti. Zdelo se jim je neumno in prevzetno, da misli na Smrekarjevo hčer.