Sosedov sin/III

Sosedov sin III Josip Jurčič

Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Semenj v kakem slovenskem trgu ali večji vasi je prebivalcem v okrožju imeniten dan ter ima nekaj prazničnega. Veseli se ga kmetič, ki je pred letom mlade voliče kupil, lepo poredil in opasel ter jih upa ta dan za lep dobiček prodati. Veselé se ga otroci, ker vedó, da jim mati, ki je šla kuhinjske posode in pražnje obleke kupovat, prinese medén štrukelj, rdečo trobentico in še kaj lepega. Veselé se ga naposled tudi odrasli mladeniči in dekliči, ker mogoče se jim je mnogo pogovoriti med seboj, kar se ne dá vselej in povsod.

Smrekarjeva Franica je bila tudi napravljena v semenj, ih sicer ne zaradi kakega izmed snubačev, katerih je imela obilo, nego ker je mati hotela, da nakupi te in one stvari za hišo.

"Ne pozabi mi šivalnik!" zakliče precèj debela mati Smrekarica in radostna gleda za lepo, nedeljski oblečeno hčerjo, ki stopa doli po vrtu.

"Vem," odgovori dekle.

"Da veš, očeta poišči in se ž njim domov pripelji. Če ga ne boš priganjala, zaostane pri pijancih in bo gotovo ponoči domov hodil. Le priganjaj ga, da kmalu prideta."

"Bom že."

Mati gre v vežo nazaj, hči pa krene po stezi, po bližnjem pešpotu proti trgu.

Franica je bila edini otrok Smrekarjevega Antona. Vsi drugi so mu bili v detinskih letih pomrli. Dal jo je bil dve leti v mestno šolo, da se je izučila brati in pisati in kar je sicer dekletu potreba vedeti. Težkih kmetskih del je sicer ni silil delati, vendar je morala znati vse in biti povsod, zakaj oče je dejal: gospodinja ni pridna, če samo gleda, kako drugi delajo, in vedno doma čepi. Ljudje, ki so jo tako večkrat pri kakem delu videli, rekali so: "Ta menda ne vé, da bo toliko in toliko tisočev imela, da bi lahko sedela v senci."

Kakor vse matere rade svojim hčeram življenje lajšajo in jih hranijo od preobilega truda, tako tudi Smrekarica ni bila zadovoljna, da bi njena Francka bila tako žanjica kakor druga dekleta, ki nimajo takih roditeljev. Ali Anton, njen mož, je ob takih prilikah, ko je mati kaj pogodrnjala, s peto ob tla udaril in rekel ob kratkem: "Tako čem imeti!" Jn žena je vedela, da na to ni več nobene pritožbe.

Franici in njenemu značaju pak je bila ta očetova volja važna. Delo in tovarištvo z ubožnejšimi dekliči in mladeniči sta jo branila tiste puhle prevzetnosti, ki le prevečkrat prelesti otroke bogatih roditeljev proti manj imovitim.

Enako poslovanje, enaka usoda nas uči, da smo vsi človeki; da so vnanje srečne ali manj srečne razmere samo slučajne ter da se mora človek ceniti sam po sebi.

Govorila je rada z vsakim in o vsaki stvari. Zatorej so jo ljudje radi imeli in celo stare ženice, ki ves svet obgodrnjajo, niso vedele ničesar slabega o njej povedati, razen tega morda, da ji ni noben snubač po volji, akotudi si ima kaj izbirati iz tolike množine, kar se jih je že oglasilo.

Ni samo ogromna imovina, katero je imela Franica pričakovati, vlekla snubačev v Smrekarjevo hišo; deklica s črnimi očmi in lepim okroglim obrazom, kakor se ne najde povsod, z nekoliko zajetno ali pravilno zrastjo gibčnega života bila je sama na sebi vsakega poštenega ženina vredna.

Ko je tako po poljski stezi šla z belo, na ogléh rdeče vezeno ruto v roki, šumela je njena na pol svilena obleka, prepelica je v detelji prepelela, škrjanec pel visoko nad zelenim žitom, a ona sama je bila zamišljena kdo ve v katero misel. Ni tedaj takoj slišala, da nekdo za njo korači ter da jo je že dvakrat zaklical.

"Zakaj tako hitro?"

Obrne se in, videč, da je mlad znanec, pravi: "Greš tudi v semenj, Štefan? Le naglo stopi, da pojdeva vkup."

"Že od daleč sem te klical, pa si danes tako ošabna, da nisi hotela počakati."

"Nisem te slišala, res da ne."

"Ali smem vštric tebe iti?"

"Saj nisva v jezi, kakor jaz mislim. Prepirala se nisva še nikoli in žalega ti menda jaz nisem storila, ti meni ne. Zakaj bi tedaj vkup ne hodila? Vsaj naju ne bo strah, ker sva dva, in lahko si pomoreva, ko bi prišla sila, ali ne?" pravi deklica.

"Takega strahu, dejal bi, da ni, da bi mi tebe vzel; spogledala bi se poprej!" odgovori mladenič in veselje mu sije z obličja.