Sosedov Peterček
| Sosedov Peterček Franc Ksaver Meško |
| |||||||||||
Spominjam se ga često in čestokrat, malega mojega Peterčka. Tako ob tihih, sanjavih večerih in v nočeh brez spanja sedem čestokrat nanj, na xxxxxx mojih mladostnih dni, na xxxxx mladostne moje sreče.
Čestokrat se spomnim nanj, in vsakokrat se mi stori pri srcu mehko in otožno ob enem: imel sem ga tako rad, in še zdaj so mi neskončno dragi spomini na čase, ki sva jih preživela skupaj v mladostni neskrbnosti; dragi so mi spomini na igre, ki sva jih igrala skupaj, na domače pote, ki sva hodila skupno na njih, na najine pogovore, xxxxxx in otroške, na nade, ki sva jih gojila v mladih srcih in jih zaupala drug drugemu, vse naklepe, ki sva ih kovala o prihodnosti, in ki so bili tako čudovito lepi, solnčni, visokoleteči ... Spominjam se, in težko mi je pri srcu.
Spominjam se in obide me otožnost in žalost, težko mi postane pri srcu: davno je vsemu temu, brezskrbni dnevi so odbežali in zapustili ničesar lepega in solnčnega raze spomine. Mene je odnesel življenja tok daleč od domače vasi. A vsega onega, o čemur sva sanjala nekdaj z malim prijateljem, kar sva si obetala v mladih dneh, česar sva se veselila s tako radostnimi srci, ker sva menila, da nama itak ne more xxxxx — glej, od vsega tega mi ni izpolnilo življenje ničesar ...
Peterčku je bila usoda mila: dotaknil se ga je angel xxxxx, še predno je spoznal xxxxx in brodkosti življenja, dotaknil se ga je z mrzlo roko, xxxxxxx ga s poljubom, polnim bolezni in usmiljenja, in mu xxxxx mlad dušo ... Mirno, tako spava že dolgo vrsto let na domačem pokopališču, malhno telesce njegovo je že prah in pepel, duša njegova pa se xxxxxx v Bogu.
Blagor ti, Peterček, nepozabljeni prijatelj moj, dragi drug xxxxx mojih dni ...
Bili smo prav za prav soseda dasi sta stali hiši dobrih deset minut druga od druge. Oče Peterčkov je bil čevljar in xxxxxx, a je umrl, ko je poskušal Peterček prve negotove korake. Od tedaj je oskrbovala xxxxx Zemljičevka s štirinajstletno Minko, sestro Peterčkovo, xxxx posestvice in leseno kolibo je skrbela za Peterčka ...
Še danes ga zrem pred seboj, kakor bi umrl šele pred nekaj dnevi, včeraj šele. Majhen, okrogel, z zdravim zagorelim licem, z velikimi črnimi očmi, ki so gledale v svet božji tako nedolžno in tako veselo. Ko se domislim teh oči, umevam, zakaj je umrl tako zgodaj: te oči niso bile ustvarjene za žalost in za bridke prevare, zato so se zaprle, predno so videle bridkost in trpljenje življenja ... Zlati lasje so se mu svedrali sami od sebe, na rdečih ustnah mu je trepetal malone vedno vesel dobrodušen smehljaj — tak je hodil nekdaj po vasi, tak vstaja še zdaj pred menoj, ko se vračam v mislih v one neizmerno lepe čase ...
Bil mi je najljubši izmed vse vaške mladine — in jaz njemu. Gotovo ni minil dan, da ne bi bila skupaj. Še zdaj slišim njegov veseli, zvonki glas, ki me kliče od daleč: »Flance!« — »Kaj je?« — »Ali si naledil mlin?« — »Ne, naredi nama ga Tonček.« — »In klopotec naledi tudi?« — »Tudi!«
Vidim ga še zdaj, kako se mu smejijo od veselja velike oči in ves obraz se mu smehlja pri lepi misli na mlin in na klopotec.
Po cele poldneve sva prebila pri potoku ob vasi in stavila mline, ki nama jihje narejal brat Tonček. Zvečer sva jih vzela iz vode in jih shranila črez noč kje doma — nekoč sva pustila enega po noči v potoku, a drugi dan ga ni bilo več! Iskala sva ga daleč dol po strugi; če ga je odnesla voda, se je zadel gotovo kje ob kak grm in se stavil. A ni ga bilo nikjer ... »Nekdo ga je ukral ...« Bilo nama ga je resnično žal in prav jezna sva bila na tatu. A kdo ga je odnesel, nisva mogla nikakor izvedeti ... Od tedaj sva jih podrla vsak večer, jih vzela iz vode in jih shranila.
Enako veselje kakor z mlini sva imela s klopotci. Ko nama je naredil brat katerega, sva ga nateknila takoj na rahljo, sva splezala na slivo, jablan ali hruško, in sva privezala rahljo ob vrh, da je štrlel klopotec ponosno iznad vejevja. Splezala sva zopet dol, legla v travo in poslušala, kako je klepetal, ko je potegnil veter. »Ta ima glas, ta!« — sva se veselila in pogledovala vsa vesela drug drugega in na klopotec na drevesu.
Ko sem prihajal pozneje v počitnicah domov, sem postajal čestokrat pri potoku ob vasi.
Struga je bila kakor nekdaj — ozka, obraščena z jelševim grmičevjem. Kakor nekdaj je tekla voda: žuboreča pritajeno, poltiho, vijoča se gibko v ozki strugi, med kamenjem, ob korenikah — vse kakor nekdaj, le Peterčka ni bilo.
Težko mi je postalo, tesno in otožno. Šel sem stran od potoka, legel v travo za hišo — čuj, potegnil je veter in klopotec je zaškrebetal nad menoj. Glej, ziblje se ponosno nad vrhom jablane, peresa se vrte naglo, da se izgublja druga v drugi in tvorijo krog, kolo. Škrebetanje se glasi kakor nekdaj — in vendar je vse drugače ker ni več Peterčka ob meni, prijatelja mojih mladih let, druga najlepših dni mojega življenja ...
Pri nas pije vse, veliko in malo, mlado in staro; in vsak se zanima za vinograde, jih ceni in ljubi. Vinogradništvo je zanimalo tudi naju prav posebno.
Ob gozdu za vasjo je bil prav lep rob, nagnjen proti solncu, kakor nalašč za najine namene. Tam sva naredila vinograd, lepo sva prerahljala zemljo in zagradila prostorček v precej obširnem štirikotu. Zelenele mladike, ki sva jih zasadila v ograji, sicer še niso, a morda se zgodi čudež in zazelene in razcveto kdaj kar črez noč.
A za mladike je treba kolja. Kolja? — Res, a kdo si bo xxxxx glavo zavoljo take malenkosti — gozd je blizu!
In res sva podrla par prav xxxxx mladih smrek in začela delati kolje. Prav božično, nekako veselje sva imela z vinogradom in z lepim belim koljem, ki sva ga ogladila in xxxxx tako skrbno, da tako lepega ni bilo gotovo ne niti v enem takih velikih vinogradov gori v vasi.
Smreke sva posekala slučajno v Korenovem. A stari Koren je bil siten možakar in xxxx, skopuh, da se Bog usmili.
Bil je šepav na eno nogo in hodil po palici. K maši se je peljal. Ko se je peljal neke nedelje popoldne od cerkve, je izgubil z voza palico. Našel sem jo na cesti in mu jo nesel na xxxx ... »Aha, ali si jo našel! Pogrešal sem jo že. Prav, da si jo prinesel.« — Drugo nič — nič ni niti novca. Tak skopuh! Od tedaj ga nisem maral več. Ne spominjam se prav, a mogoče, da sva posekala smreke nekoč v njegovem, da se xxxxxxx in maščujeva.
Koren je izvohal stvar kar sam. Nekega popoldne sva ravnokar prišla na lice mesta in začela šteti kolje, kar plane starec izza grmovja na naju. »Xxxxxx, tako mi delata. Pokažem vama!«
Prestrašila sva se tako, da v tistem hipu na beg niti mislila nisva. Ko naju je držal že za xxxx in naju mikastil ne baš posebno usmiljeno in nežno, sva xxxxxx domislila, da bi mu bilo lahko uiti, saj je šepav; a bilo je prepozno.
Izroval nama je nekoliko las, ki so jih nadomestili pozneje drugi, razmetal je kolje, pomendral krasni vinograd, najino veselje in najin ponos, ter nama zažugal, da nam polomi rebra, če zaideva še kdaj v njegov les.
Ker so nama bila rebra ljubša kakor vse Korenove smreke in vse kolje, sva se ogibala zanaprej skrbno tega nesrečnega lesa, a bolj še starca samega ...
Skopuh je bil in trdosrčen človek, tega mu ne zabim izlahka.
Peterčkom sta se pomenila na onem svetu. Mogoče, da sta se pobotala in se pogodila xxxxx in prijateljski.
»Stric, kdaj se ženijo tički?«
»Na god sv. Valentina.« —
Bog ve, kolikokrat sva izpraševala tekom zime strica kovača o ženitvi tic. Tega dne sva se veselila prav posebno, tako ali še bolj kakor pametive (god xxxxxxx otročičev) in velike noči.
Na dan sv. Valentina, ko obhajajo tice gostijo, smo šli vsako leto, ako ni bil prevelik sneg, xxxxxx ob potoku ter smo iskali darove, ki so nam jih pustili tam tički. Vsakikrat je šel kdo z nami xxxxx, oče, mati, navadno pa stric kovač.
In kaj vse so nam pripravile in zapustile tice v grmovju! Tu je bil bel pšenični kolač, ki se je kar tajal v ustih, če si ugrizel vanj, v drugem grmu zavitek orehov, v tretjem škatljico s sladkorjem, fige, rožice, jabolka in tako dalje — res, prijetno gostijo obhajajo tički ...
»In kako dobri so, niso pozabili na nas! Toliko so nam še pustili!« —
»A kdo jim peče te kolače, stric?«
»Vse dobijo iz neba.«
»Ah — a da so mislili tički tudi na nas!«
»Zato pa tudi mi ne smemo pozabiti njih, ampak jim moramo dajati v hudi zimi jesti.«
»In gnezd jim ne smemo razkopati, kaj ne, stric?« je pritegnil še Peterček.
»Bog ne daj! Bil bi greh. In ko imajo gostijo, nam ne bi dali nikoli več kaj!« —
Velike noči sva se veselila iz več vzrokov: navadno so naju pustili iti molit k božjemu grobu, v noči od sobote do nedelje sva smela k vuzemnicam, če ni bilo premrzlo, in dobila sva pisanke.
Pogovorjala sva se o vsem tem že dolgo poprej. Sanjarila sva o božjem grobu, o lesenih vojakih, ki stoje nepremično in resno ob njem in ga stražijo in ki gledajo tako hudo in mrko, o krasnih lučicah, o vencih, o angelih, ki klečijo ob vsaki strani groba in plakajo, o Bogcu, ki leži v grobu in ki spet vstane od mrtvih na veliko soboto zvečer.
Tedaj bo spet zazvonilo; regijo, ki je dostikrat niti ne slišimo v vas, ko regija poldne ali ko vabi, shranijo spet do drugega leta ... Zvonovi zapojo veselo in čudovito slovesno, in streljali bodo, da se bo tresla vsa fara ...
O polnoči pa pojdemo k vuzemnicam. Uganjala sva že dolgo poprej, koliko jih bo letos, čigava bo največja. Lani je bila ta in ta — a le nekaj časa, saj se spominjaš, kako je vzplamtela kmalu nato druga na sosednem hribu in je prekosila ono, ki smo jo občudovali poprej največjo ...
In kako bo pokalo ... »Bum-bum ...« se oglasi z enega hriba. »Bum-bum-bum ...« ne trojen, deseteren odmev zazveni s sosednih hribov. Seveda — nama spet gotovo ne puste preblizu ... »Deca proč!« — bo spet rentačil Breznikov Peter, prvak vaških strelcev. Dasi je drugače dober in prijazen, ko nabija in zažiga možnarje, je siten, kakor bi se napil kisa ...
Govorila sva dolgo poprej o tem in se veselila. In ko je prišlo, kaka radost! Nestrpno sva štela deve do velikega petka, ko pojdemo popoldne v cerkev. In ko sva šla — navadno je šel še brat z nama ali Minka, sestra Peterčkova — kako sva se čudila krasoti božjega groba.
Res, mala nebesa! Kamor pogledaš, trepetajo luči, rdeče, zelene, modre, rumene. In vse v cvetju. In te lučice, ki žare, kakor bi pomežikovala čudežna očesa v božjem grobu! In vojaki, ki stoje ob strani tako resni in mrki in gledajo tako hudo in jezno, in angela, ki plakata ob grobu, in Gospod v grobu in monštranca, stoječa visoko na oltarju, zavita v tančico, in dve dolgi vrsti sveč ob njej — čudovito!
Ljudje prihajajo poltiho, stopajo počasi, po prstih, poklekajo ponižno daleč od groba, drsajo na kolenih do križa, položenega pred grob, in poljubajo spoštljivo pet ran Odrešenikovih — ah, vse je še lepše kakor sva si slikala poprej v mislih in pogovorih.
Ločila sva se od groba težko in nerada, a na vse zadnje sva morala. Na potu domov pa sva govorila in sanjarila venomer o krasoti, ki sva jo gledala ravnokar ... Kakor v nebesih ...
O polnoči na veliko noč pa h kresu, k vuzemnici! Nemiren je bil že ves prejšnji dan, velika sobota. Pokalo je že predpoldne na raznih krajih — blagoslavljali so velikonočno jagnje. Popoldne pri vstajenju pa streljanja ni bilo ne konca ne kraja.
Zagrmelo je pri cerkvi iz velikanskega možnarja in zazvonilo — in čuj, takoj se je oglasil stoteren odmev, zagrmelo z vseh hribov in se je valilo po dolinah ponosno in mogočno.
»Gospod je vstal!« — so zapeli zvonovi ... »Gospod je vstal!« — je grmelo s stoterimi glasovi po širni fari ...
»Gospod je vstal! — aleluja!« — Čuj, čudovito, velečastno, — pretresa ti srce in dušo.
Spal tisto noč navadno nisem, isto mi je priznal Peterček; nemir je bil prevelik. Kaj če bi zaspal polnoč, če me ne zbudijo, ko pojdejo k vuzemski maši! ... Ni bilo mogoče zaspati. Malo sem zadremal, a prišle so takoj sanje, težke in mučne: Vsi so odšli h kresu, mene pa so pustili doma, niso me marali zbuditi ... Preplašil sem se, xxxxxx in se predramil ...
»Oče!« — »Kaj?« — »Ali so že odšli?« — »Ne še!« — »Bo kmalu polnoč?« — »Deset je komaj. Lezi še in spi!« — A bil sem v skrbeh ... »Ali me vzbudite pred polnočjo?« — »Vzbudim!« — Vendar nisem bil miren, nisem mogel zaspati ... »Lepo mirno spim, in puste me doma in odidejo!« —
Že pred polnočjo, kmalu po enajstih, je prišel v sobo najstarejši brat. Po samokres je rekel in po rožič s smodnikom, ki ju je hranil v omari.
»Ali že greš, Lojze?« — »Pojdem.« — »Počakaj, pojdem s teboj!« — »A kaj boš! Še je xxxxxx prideš še.« —
Ni maral čakati. Bil je strašen strelec in žal mu je bilo, da bi čakal. Šel je, da je xxxxxx iz samokresa prvi, ravno ob polnoči; potem so zagrmeli možnarji.
Ob polnoči smo bili zbrani xxxxxxx polnoštevilno ob vuzemu — troje sosedov je imelo navadno eno skupaj. Prišli smo mlajši. Prišel je vsako leto tudi stric kovač. Bil je samec, ki se je računil vedno med sosede. Sicer pa je bil res čil v duhu in na telesu, in je xxxxx mnogo lepih storijc, ki nas je kratkočasil z njimi tudi ob xxxxxxxx ...
Kresovi so se vžigali vsepovsod, noč je bila vsa razsvetljena. Nekatere vizemice so bile vedno velike, ožarjale so okoli in daleč na vse strani. Pri onih na bližnjih hribih smo razločili posamezne osebe, ki so bile ob ognju ali so hodile okoli njega ... Komaj je pojemal plamen, se je zažaril že nov visok, veličasten. — »Glej Peterček, glej, ta je še višji!« —
Gledali smo in se čudili. Stric kovač pa je pripovedoval, kako so plameneli po teh hribih kresovi pred stoletji in naznanil prestrašenim prebivalcem, da prihaja v dežel krvoločni xxxxxxxx. In zvonovi so zvonili žalostno in ječe in klicali prebivalce k orožju v obrambo domače zemlje ...Govoril je xxxxxxx slikoviro in mladostno, mi pa smo zadrževali sapo, strmeli v vuzemnico in sanjarili o tistih časih ...
Vmes pa je pokalo, da so se xxxxxx hribi ... Stric je dokončal o Turkih in je pričel veselo pravljico o možu z laket-brado. Pripovedoval je o zvonovih one xxxxxxxx, ki so izumrli v njej vsi prebivalci za kolero. Prišla je xxxxxx velika noč, a cerkev je bila tiha, samotna, zapuščena. Nikogar ni bilo, ki bi prišel in se pomolil Bogu, nikogar, ki bi xxxxxxx in oznanil vstajenje Gospodovo. In glej, čudo: na vse zgodaj na veliko noč so se pozibali zvonovi sami od sebe in xxxxxx in peli veličastno pesem o vstajenju Gospodovem, xxxxx »Alelujo.« ...
»Angeli so zvonili, kaj ne?« — se je oglasil kdo s tihim glasom. — »Seveda, angeli!« je pritrdil stric.
Poslušali smo pozorno in xxxxx; vsem nam je bilo toplo in mehko pri srcih, vsi smo čutili xxxxxxx, čisto prav velikonočno xxxxxx ...
Razšli smo se, ko se je svetlikalo na izhodu in je prihajal xxxxx — sveto, skrivnostipolno, velikonočno jutro, in je zabrnel pri fari veliki zvon, čigar glas je zvenel veličastno in čudovito xxxxxx, sveto, velikonedeljsko xxxxxx, da je trepetalo človeku srce v prsih, in se mu je delalo na jok od same sreče in prazniškega veselja in radosti ...
K pride leto za letom veliki teden in skrivnostipolni dan vstajenja Gospodovega, se spominjam vsakikrat malega Peterčka, ki se je čudil z menoj velečastvu, krasoti in svetosti teh dni ... Obide me otožnost in zazdi se mi, da bi bili ti sveti časi še vse krasnejši, če bi jih obhajal še skupno s Peterčkom, drugom mojih mladih let ...
In postane mi otožno. Vem, to ni le žalost za malim Peterčkom, otožnost po lepi moji mladosti je, ki je odšla in se ne vrne nikoli več ... nikoli več.
Škode nisva naredila samo staremu skopuhu Korenu, ko sva mu posekala smreke, včasih tudi drugim. Prevrtala sva kje kako bučo, da jo napolni voda, ko bo spet deževali; v koruzi sva natrgala greha in fižola, ga izluščila in ga posejala po cesti, češ, zakaj ne bi rastel tudi tukaj. Vse to priznavam s skesanim srcem, ker sva storila res vse te hudobije.
Kradla pa sva enkrat.
Majcenov Janezek je našel v gozdu čmrlje. Izkopal jih je in jih spravil z zemljo in z mahom vred v star lonec. Poveznil ga je na deščico, prav kakor čebelarski panj, spodaj je izvrtal v lonec luknjo, da bi čmrlji hodili ven in noter. In res so hodili ven in noter, odletavali so na pašo, prinašali so domov medu in ob piskrčku so brenčali prav glasno in prav dobre volje, da se je smejalo Janezku srce od radosti in ponosa.
A nama se ni smejalo. Težko nama je bilo, zavidala ga sva.
Čmrlji so naju spremljali povsodi, vse najine misli so se pletle vedno ob njih, se vedno vračale k njim nazaj, najsi sva bila tudi daleč strani, najsi sva hodila kjerkoli. Govorila sva morebiti Bog ve o čem, a hipoma sva umolknila in se zamislila.
»Ali si videl tistega, ki je največji izmed vseh in tako lepo rumen?« — »Ali čmrlja?« — »Seveda!«
Najine misli so se srečale in se našle, ker so hodile ene in iste pote, ker so imele isti cilj.
Spominjam se, da so se me vznemirjali Janezovi čmrlji še v spanju. Sanjal sem večkrat njih, da sedim na primer pred panjem ob lesu za Majcenovo hišo in strmim v lonec. Janez sedi ob meni.
»Kaj ti dam zanje, Janezek —?« — Že dostikrat sem ga vprašal isto, mu ponujal vse mogoče, a vedno je imel le en odgovor: »Ne dam!« — A zdaj, glej, je zamahnil malomarno in nebrižno z roko ... »Pa jih vzemi!« — Zaprlo mi je malone sapo, od začudenja nisem mogel dolgo povprašati: »A kaj ti dam, Janezek?« — »Nič! Kar odnesi jih, dam ti jih zastonj.«
Planil sem k loncu, boječ se, da si Janez premisli in se skesa. Pograbil sem piskerc z obema rokama, a glej, komaj sem ga prijel, se je razdrobil na male koščke, kar raztopil se je, čmrlji pa so se razleteli na vse strani.
Postalo mi je hudo in bridko, naredilo se mi je na jok, in vzbudil sem se ... Ah, bil sem doma, v postelji — čmrlji Janezovi pa — vem, ne da mi jih nikoli za nobeno ceno ne ...
Tudi Peterček je sanjal o njih. Da je prevrgel panj, je sanjal neko noč; prevrgel ga je sam rad, nalašč; lonec se je razpočil in razsul, čmrlji pa so planili vsi nanj in ga pikali, da je bil ves zabuhel v lica.
»Kaj, če bi mu res prevrgla in potrla lonec?«
»Ne!« — Peterček ni malar. Bal se je, da bi se zgodilo v istini kar je sanjal tako živo, da je zaplakal ob tem, ker so ga pikali razjarjeni čmrlji ...
Nekega popoldne sva sedela ob potoku. Molčala sva, a vedela, da oba razmišljava o enem in istem. Mene je mučila dolgo misel, ki nisem upal na svetlo z njo. A ni odnehala, vznemirjala me je dan na dan, sledila mi je povsodi. Nisem mogel več molčati.
»Peterček, odnesiva mu je!«
»Ali čmrlje?« — »Čmrlje!«
Peterček me je pogledal preplašen, pomislil nekoliko in xxxxx tiho, kakor bi se bal in xxxxx omahoval: »Pa mu jih!«
»Ali kdaj? Danes zvečer, kaj ne?« — »Dobro, zvečer.« — »Ko pomrači, se približava zgoraj xxxxxx in jih vzemeva.« — »Da naju ne bo opazil?« — »Previdna morava biti ...«
Sklep je bil storjen. A pri srcu obema ni bilo nič kaj prijetno. Mučile so naju težke misli. Vest se je oglašala, prihajala je bojazen, da nama xxxxxx zamera, da naju Janez ne zasači. Bil je star že enajst let in močan, zato sva se ga bala.
Popoldne je minevalo počasi xxxxx, iztežka sva pričakovala večera.
»Da bi bilo le že storjeno!« sem pomišljal venomer. Peterčka je mučila menda ista misel, ker si je ves nemiren grizel nohte.
»Ali kam je deneva?« — »Kam, saj res!« — »Veš, kje pri hiši jih ne smeva imeti, najdejo jih kmalu. Zaneseva jih gor v xxxxxxx hosto.« — »Dobro!« — »Med goščo jih skrijeva.«
»Da, med goščo. A šele jutri, kaj ne? Ponoči ne pojdeva tam, ni varno, zasači naju lahko gozdni mož.«
»Xxxxx šele jutri. Do jutri jih skrijeva v naš listnjak.«
Spet sva molčala in pričakovala s težkimi srci in vznemirjenimi mislimi mrak.
Ob prvem mraku sva se napotila proti robu gozda — dalje notri nisva upala zavoljo gozdnega moža, ki žre za večerjo xxxxxx — proti Majcenovi njivi. Xxxxxxx sva pogledovala pol xxxx hiši, ali bi videla kje Janeza ali koga drugega. Janeza ni bilo videti; hlapec Tine je bil za hlevom ob kupu slame in jo nakladal v krpele. Čakala sva, minute so se nama dozdevale večnost. Nazadnje je Tine xxxxx s slamo, midva pa k čmrljem!
S tresočo roko sem prijel xxxxxx in deščico pod njim. A xxxxxx je bila pribita h kolom, ki je stala na njih.
»Treba bo izpipati kolčke.« — »Da jih — hitro!«
Biti sem moral previden, če bi vse podrl, morda še xxxxx xxxxx. Šlo mi je tem počasneje izpod rok, ker sem ves tresoč od vznemirjenja in strahu.
»Ali gre? — Potegni krepkeje. — Glej, saj popuščajo ...« — »Xxxxxx — fanta!«
Malo da se nisva onesvestila in zgrudila. Janez je bil, ki je prišel za nama z razjarjenim obrazom.
Izroval sem ravnokar kolčke in držal ves panj v rokah.
»Ne, ti preklicana tata!« — »Dajta!« —
»Tata!« — Kar zašumelo mi je v ušesih. Tata — saj res, — kradeva!
Vrgel sem lonec v travo, da xxxxxx in se preobrnil, in sem tekel za Peterčkom, ki je hitel ob robu gozda dol proti vasi, kakor bi ga podil gozdni mož.
»Le idita, vaju že dobim o svojem času ... Tata!«
»Tata — tata!« — mi je zvenelo v ušesih, kakor bi mi zvonili ob glavi s štirimi zvonovi. Xxxxxx sem slišal le napol in me ni vznemirjala posebno ...
Odtedaj nama Janez ni bil več poseben prijatelj. Storil nama sicer ni ničesar, tudi zatožil naju ni pri stariših, kakor sem se bal. Le ko smo se srečali kje v vasi, naju je pogledal zbočki: »Tata!«
Bilo naju je vselej zelo sram. Zato sva se mu ognila, kadar je bilo le mogoče.
O čmrljih pozneje nisva govorila rada. Krasti pa tudi nisva poskusila nikoli več ...
Ob veliki noči je bilo spet. Jaz sem bil tedaj star osem, Peterček šest let. Ravno se je pripravljal, da začne hoditi v šolo. Začetne črke je že poznal, naučil sem ga jih jaz. — Velikonočni torek je bil odločen za vpisovanje.
A prišlo je drugače ... V petek popoldne sva šla molit k božjemu grobu. Pihal je močen in mrzel veter, zato naju izprva niso hoteli pustiti. A moledovala sva tako dolgo, da so nama dovolili.
Peterček je bil oblečen tenko in se je prehladih. V soboto ga je bolela glava. Vendar je preprosil mater, da ga je pustila z Minko k vuzemnici.
A ob ognju ga je zeblo, da je trepetal, zato ga je odpravil stric kovač kmalu domu ... »Saj vidiš, da si bolan, Peterček, kaj zmrzuješ tukaj.« — »Naj še ostanem, stric!« — »Ne!« — se je razhudil dobri mož. — »Ženi ga domov, Minka, in naj gre takoj v posteljo.«
Velikonočno popoldne sem bil pri njem. Govorila sva o božjem grobu o vuzemnicah, o streljanju.
»A v šolo ne bom mogel, če bom ležal bolan.«
»Ne, ne, kaj pa je to — za kak dan mine. In hodila bodeva skupaj ...«
Drugo jutro nisem vstal tudi jaz.
Bolezen se je hujšala, da sem ležal dva dni brez zavesti — vobčeso bolehali otroci tiste pomladi izredno in tudi umrlo jih je več že pred veliko nočjo.
Ko sem se spet zavedal, sem povprašal po Peterčku. Da mu je boljše, so rekli. Črez nekaj dni pa mi je povedal brat, ko sva bila sama v sobi, da je Peterček umrl.
»Umrl?« — »Danes zjutraj so ga pokopali ...«
Obrnil sem se k steni in plakal dolgo in bridko. Bilo mi je hudo, kakor bi mi umrla rodna mati. In da ga nisem več videl pred smrtjo ali vsaj pred pogrebom, me je težilo najbolj.
»In ne vidim ga nikdar več ne bova posedala ob potoku in stavila mlinov, nikoli več se ne bodeva veselila skupaj klopotcev, nikoli več ne pojdeva skupno iskat darov tic na Valentinovo, nikdar več ne greva molit skupaj k božjemu grobu, ob vuzemnicah ne bodeva sedela nikoli več drug ob drugem, ne se veselila skupaj plamenečih kresov, ne se čudila gromečim strelom ... nikoli več ne ...«
Plakal sem bridko in dolgo se nisem dal potolažiti.
Ko sem zahajal pozneje domov v počitnice, sem biskaval redno grob Peterčkov. Dolgo sem ostajal ob njem in sem mislil na prijatelja mojih mladostnih dni ...
Mnogo let je minilo že od one lepe dobe, mnogo vode je poteklo med tem po potoku kraj domače vasi. Življenja valovi so me odnesli daleč od rodnega sela, mnogo prevar sem doživel v širnem, mrzlem svetu, izkusil sem mnogo bridkosti; pozabil dni, mnoge, ki so mi bili nekdaj sem mnogočesar izza mladih dni, mnoge, ki so mi bili nekdaj dragi, sem izbrisal iz knjige spominov, ker niso bili vredni moje ljubezni, ne vredni, da jim hranim udano srce ...
A tebe, mali moj Peterček, nepozabni drug najsolnčnejših dni življenja mojega, se spominjam čestokrat in spominjam se te z ljubeznijo. —
Spominjam se te, in postane mi mehko in otožno. A ne — čemu otožnost po tebi? Saj ti je bila usoda tako mila! Ni pustila, da bi videle tvoje vedno vesele oči brdikosti in prevare življenja in bi se okalile s solzami pekoče bolesti. Krasan cvet te je utrgal angel smrti in je ponesel tvojo lepo dušo med zbore angelske nad zvezde. Ni ti treba plakati na trnjevih in kamenitih potih življenja kakor plakam jaz; tvoje srce ne čuti gorja, ki ga je prepolno moje srce ...
Blagor ti, mali moj Peterček, nepozabni drug moje mladosti, zvesti prijatelj najlepših dni mojega življenja ... blagor ti stoterokrat!
(Konec.)