Sosed gora/Vešča

Vešča

Kdor se ozre, bo kaznovan,
kdor se upre, bo živ sežgan.

Po gluhem tisočletnem snu
rojena v divjo luč strahu

in plamen vabi, plapola
in ona ve, da bo prišla,

razpira krila in drhti
od mrzle groze in slasti.

Prižgal sem baklo tvojih las,
v mehur napihnil tvoj obraz,

pojedel lica in oči,
izžgal ti mozeg iz kosti –

Se spomniš trga in ljudi,
ki so kamenje lučali,

a on, ki si z njim legala,
je rekel, da te ne pozna,

se spomniš rablja vlažnih rok,
žena in njihovih otrok,

ki so kričali, dajte jo,
dajte jo nam, hudičevko,

in on, ki si z njim legala,
je rekel, da te ne pozna.

Kdor se ozre, bo kaznovan,
kdor se upre, bo živ sežgan.

In ogenj plane, zabuči,
a tebe bolj in bolj mrazi,

s slepečim ledom te obda,
z iskrečim metežem snega –
naenkrat pa se vse umiri,
potihne in se spremeni:

megle stojijo nad vodo
in vse je tiho in svetlo.

Ti odlebdiš prek snežnih gor,
lebdiš, lebdiš navzgor, navzgor –

pa je nazaj pogledala,
in strmoglavila z neba.

In kdor do kraja ne zgori,
se v gluho bubo spremeni

in spet se vrne na ta svet
letet, trpet, goret, umret.

In plamen vabi, plapola
in vešča ve, da zdaj velja.