Sosed gora/Robida

Robida

Pogorel je zeleni les,
odnesla reka beli prod,
železni plot je zarjavel,
na grobu je pa sam plevel.

Ondan se mi je zazdelo tako,
da moram odtod, na dolgo pot.
Sem šla, sem spletla venca dva
iz lepega robidovja.
Prvega dam na tihi grob,
z drugim si čelo opletla bom,
to moji koži dobro stori,
ker so jo preveč božali.

Ti z vencem iz robidovja,
kam si ti namenjena?
Naprej ne vem, nazaj ne smem,
a vsaka pot nekam drži.
Bom romala, bom romala,
dokler robida ne vzcveti.