Sosed gora/Plesen

Plesen

Hlebec kruha belega
je predolgo čakal nate.
Kaj se v mraku lesketa
s sijem motnega srebra –
je to plesen?
To je plesen.

Tisto v kotu, tisto belo –
to ni ona. Nje več ni.
Ona je takrat umrla,
ko je vzela kruh iz peči –
je to plesen?
To je plesen.

Hiša se je okrasila
s kapo sivega snega,
sive vejice brstijo
iz žlebov, iz dimnika –
je to plesen?
To je plesen.

Jablana za hišo žene
gobast, siv oblak cvetov –
nič ne rečeš, nisi srečen,
da si spet prišel domov –
je to plesen?
To je plesen.

Je to cvetje, so to trave,
kar po polju bohota,
kaj morda nejasno vidiš
le zato, ker je megla –
je to plesen?
To je plesen.

Kaj obraz z dlanmi pokrivaš,
ti mogoče kaj ni prav?
Nekam tiho je, kajneda,
bi mogoče rad zaspal –
je to plesen?
To je plesen.

Tvoje dihanje pojema,
te ta siva stvar duši?
Mehko, hladno te prerašča
in pokriva – le zaspi –
to je plesen.
To je plesen.

To je lepa naša zemlja,
vse poganja, vse brsti,
silna krona ji je zrasla
iz sprhnelih mlak sluzi –
to je plesen.
To je plesen.