Sosed gora/Lovec IV

Lovec IV

Glasno zarožlja veriga,
drobne kuščarje splaši.
Poči bič. Zašvistne šiba.
Človek krikne in zbeži.

Plane groza čez prepade,
vse odmeve prebudi,
človek skoči in napade,
bije, reže in duši.

Prvi drugega premaga.
Ta je mrtev. On živi.
Vzame strgano verigo,
išče pot med skalami.

Steza se naenkrat neha.
Sonce mu slepi oči.
Izza skale čudna senca –
senca lovca na ljudi.