Sosed gora/Grob

Grob

Iz robidovja spočeta,
v svoj odprti grob ujeta,
burja jo je podojila,
s kačo pisano povila.

koža njenega telesa
ženske luske in peresa,
krzno, lubje, igle, veje,
srhki, temni mah jo greje,

trnje jo po grlu boža,
veke krije gobja koža,
voda gladi jo in davi,
trava valovi na glavi,

ven iz svojega telesa –
zgoraj zelene drevesa,
sonce sije, veter diha,
v vetru rahlo cvetje niha,

luna se mi pomlajuje,
pomlajuje, postaruje,
njo ureče ta svetloba,
stegne tisoč rok iz groba,

ki se v mravlje spremenijo,
se po svetu razbežijo,
pa spet vsaka sama rase,
vsaka umira sama zase,

morda sanja, ko bedi
in živi le, kadar spi,
kača pisana prepeva,
ta ubija, ki rojeva,

vzeti isto kakor dati,
ti si sama svoja mati,
sama svoja lastna hči,
več ne moreš zvedeti,

luna se mi pomlajuje,
pomlajuje, postaruje,
in je luč in je tema,
svet je grob in zibelka.