Soror Pia

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Soror Pia
Ivan Tavčar
Izdano: Ivan Tavčar: Povesti [2. zvezek]. Ljubljana: [samozaložba], 1897, 291–310
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV.dno


Die Welt ist so gross —
Leicht kann sich verbergen
Ein glückloses Weib.
Ada Christen.


Gospa! Nekdaj, ko sem sedel Vam na cve­toči strani, ste izrekli trde besede, da je ljubezen, ista ljubezen, o kateri se bere v roma­nih, novelah in druzih poetičnih izdelkih, le prazna domišljija.

Pristavili ste še trše besede, da me ča­kajo bridke prevare, ako svoje vere v tako ,sveto' ljubezen ne opustim ter svojega srca občutkov ne prestavim na bolj prozaična tla.

Krog naju se je tedaj strastno plesalo, in našega mesta najkrasnejše ženstvo se je v burni sreči zibalo po svetlem parketu. Naštevali ste mi tudi vse zaljubljence in zaročence ter končno s hudobnim smehom vprašali: »Katera izmed teh vseh bi pač umrla od žalosti, ali vsaj sto­pila v samostan, ko bi ji ,zvestega zaročenca' hipoma pobrala smrt?«

Molčal sem, a Vi ste sami odgovorili: »Ne ena!«

Kmalu po onem večeru sem dobil v roke dnevnik samostanske gojenke, in tu Vam poda­jam nekoliko listov njegovih.

Namen mi ni vsiljevati Vam vzornejše prepričanje o ljubezni — ali branje tega priprostega dnevnika mi je sila tolažilno, celo tolažilno, in dejal sem si, da se Vaše besede morda vendar le ne opirajo na življenje, kakor je v istini.

I.[uredi]

Prvi dan. Pred dobrim tednom je moj va­ruh, ali bolje varuh mojega premoženja, bistro­umni gospod Andrej Sodar, pozno popoldne prišel v mojo sobo ter me s tridesetletnim, pustim svojim obrazom kislo povprašal, kako to, da ničesar ne delam. Takoj sem mu počasi, suhotno in mirno odgovorila, da se mi delati ne ljubi. Odgovor letá ga je razsrdil — in prav je bilo tako. Potem pa mi je dejal, da taka zapu­ščena sirota kakor jaz, ki so ji pomrli roditelji, ki živi le po svoji glavi, ki nima druge skrbi, nego da bi se vsak teden v nova, draga ali smešna oblačila zavijala, in za katero razen njega — Andreja Sodarja — vse sorodništvo maralo ni, da taka sirota je reva in pred Bogom in pred ljudmi milovanja vredna, vsega usmiljenja potrebna. Tako pa mi je pošteni moj varuh govoril skoraj vsak dan, in legala bi, ko bi trdila, da so mi njegove besede sezale do srca. Prav nikdar.

Ali tudi po teh besedah še ni odšel. Začel mi je z globokimi zdihljaji naštevati, koliko sem podedovala po svojih roditeljih, koliko da mi je on pridobil in prihranil, in koliko sem lahkomišljeno za ničemurne in smešne reči izdala in zapravila. Končno pa je tudi denes prišel do navadnega sklepa, da je tak varuh kakor on revež, in da so križi in težave paziti na tako varovanko.

Pri tem tarnanju pa je Andrej Sodar zvijal dolgi svoj vrat, kakor da bi mu bila pri jedi velika kost obtičala v grlu, katere sedaj pogolt­niti ni mogel. Nekaj časa je hodil potem po sobi ter mi naposled boječe povedal, da je sklenil poslati me za pol leta — v samostan. Boječe mi je to povedal — da, v istini, ker toliko sem ga na svojo osebo že privadila, da se me boji!

V samostan? Zakaj ne? Doma sem se tako vedno dolgočasila — a v samostanu ima sedem­najstletno dekle vedno obilo druščine. Bila sem torej takoj pripravljena vzeti slovo od doma — in sedaj sem že tu v samostana svetih zidovih.

Denes zjutraj sem prišla pod nadzorstvom svojega varuha Andreja Sodarja. Na železnici je ta skopuh vzel kupej tretjega razreda in v samostanu me je takoj oddal, da me ni bilo treba po mestu voditi, ker je vedel, da bi mi moral sicer kaj kupiti (ta nasrečni skopuh!). Resnično, ni mi mala tolažba, da ostanem tu polleta, in da ta čas pustega svojega varuha Andreja Sodarja ne bodem morala gledati in poslušati.

Ali sedaj bodi gospod Andrej Sodar po­zabljen, in pisala bodem samo o samostanu!

Komaj sem se bila oddehnila od prvih občutkov, že so me poklicali k »prečastiti ma­teri« v tisto imenitno »malo sobo«. Mati prečastita pa me je prijazno sprejela, mi dejala belo svojo roko na čelo, mi pogladila z njo lice ter dejala, da je bila ona nekdaj tudi tako mlada in cvetočega lica, kakor sem jaz sedaj. In zdelo se mi je, da je mati prečastita lehno zdihnila tedaj. Istina pa je, da je mrtvi svoj pogled obrnila proti oknu, kjer se je videlo na trg in na sončno obsejane mestne hiše.

V celici pa je bila pričujoča mater Kordula in je tedaj rjave svoje oči uprla v me in rekla zaničljivo: »Mladost, mati prečastita? Pač malo je vredna.«

Mater Kordula je lehko tako govorila, z velim obrazom in s svojim velikim, močno za­krivljenim nosom! Ali jaz! In mati prečastita, katera je še sedaj imela tako nežen obrazek in oči modrogloboke?

»Mater Kordula, nama je mladost prešla, in nespametno je govoriti o njeni vrednosti!«

In rahlo, morda žalostno se je smejala mati prečastita. Potem pa mi je ukazala, naj grem molit na kor, ker v tem svetem samostanu je tak običaj, da vsaka novoprišla učenka z molit­vijo stopi v prostore njegove. Poljubila sem ji roko in odšla.

Stopala sem potem po visokem hodniku, iz katerega se je med stebri videlo na samo­stanski vrt. Ondi pa so se tedaj po stezah izprehajale samostanske učenke.

Na koru pa sem sedla v klop ter zrla globoko v cerkvene prostore. Sonce je sijalo in svoje žarke pošiljalo v sveti hram, da so se lesketali zlati oltarji ter se izpreminjala pisana cerkvena okna. Vladala je tu tihota, tista sveta tihota, katera se vsili tudi v srce, da pozabi vse posvetno in da se duh kakor nebeški angel povzdigne proti večnemu nebu.

Zakrila sem si z rokami obraz ter molila za vse, molila še celo za svojega varuha, skopega Andreja Sodarja.

Ko pa sem zopet povzdignila obraz — je stala pri vhodu na kor mlada nuna in moje oči so se ujele z njenimi, in že tedaj se je izlila moja duša v njeno.

Bila je soror Pia! Pristopila je k meni, položila mi roko na lice, potem pa tiho sedla v klop za mano ter se zamislila v molitev.

Jaz pa sem kmalu odšla, ali soror Pia je še ostala in molila.

Drugi dan. Že včeraj zvečer sem se seznanila s svojimi družicami, samostanskimi učenkami. Prijateljstvo je bilo takoj sklenjeno in v njihovi sredi sem sedela in morala na stotero vprašanj odgovarjati.

Marija del Vito, enajstletna Dalmatinka, pa se mi je naslonila v naročje ter mi pove­dala, da me ima že sedaj rada, in da jo moram že denes k postelji peljati ter ji pred spanjem križ narediti čez čelo in usta. In tako sem mo­rala storiti ter spraviti malo ubožico v spanje.

Ko sem pa hotela sama zaspati, se je ogla­sila moja soseda v spalnici ter pričela govoriti in klepetati, da ni hotelo biti konca. Pravila mi je, koliko imajo doma premoženja, da ima bra­tranca, kateri ji silno ugaja; da ga bode morda še vzela, če ji to mama dovoli, in ako bode imel toliko in toliko tisoč goldinarjev. Potem pa se je povrnila v samostan ter mi skrivnostno pravila, da je ta in ta največja obrekovavka, da za to in to ne mara, ker ima tako svetle oči kakor sova ponoči; in končno, da je sedaj »zaljubljena« v mater Stanislavo, kateri vsako jutro prinaša iz vrta dišečega cvetja.

Tedaj pa sem zvedela za nedolžno pre­greho, da je skoraj vsaka samostanska učenka zaljubljena, zaljubljena v eno izmed nun, kateri prinaša vsako jutro vrtnega cvetja. Flora pa mi je povedala, da je to sicer greh in da se mati prečastita celo srdi, ako se zve kaj takega — a pristavila je tudi, da se ta pregreha pri izpo­vedi ne šteje v zlo, in da se za njo odveza prav lehko dobi.

Ko pa je zgovorna Flora utihnila, mi je stopila pred dušo soror Pia in njena podoba. A vedela sem takoj, da se bodem zaljubila le v soror Pio, ako bi se ravno morala vneti za nuno.

Denes zjutraj pa sem rano vstala in hitela na vrt in ondi natrgala rosnega cvetja. Trgaje mokre glavice pa sem vedno mislila na soror Pio. In nabrala se mi je velika, pisana kita in z njo sem odšla v samostan. Na hodniku pa mi je v istini prišla Pia nasproti in nebeške svoje oči je uprla v moje lice, potem pa se ozrla tudi na moje cvetje. Meni je šinila kri v lice in dejala sem ponižno: »Soror Pia, ali Vam smem ponuditi tole cvetje?«

Voljno se je zasmejala, vzela mi cvetje ter pritiskala obrazek svoj v mokro krilo njegovo. Tedaj pa je izpregovoril nekdó za nama: »Soror Pia, videti je, da skrbno nastavljate mreže občudovavkam svojim!«

Bila je mater Kordula. Jaz pa sem se silno raztogotila in to mater Kordulo s tistim velikim nosom bi bila lahkodušno nateknila na oster drog, kakor natakne srakoper kobilico na bodeč trn. In še potem bi se mi ne bila čisto nič smilila! Ali Pia mi je dejala z mehkim glasom, naj grem v sobo — ali moje cvetje je pa vendar obdržala.

Poznejši pristavek. Ali zgodilo se je tako, kakor se je moralo zgoditi. Soror Pia me je sprejela v svoje prijateljstvo in jaz sem ji vsako jutro smela prinesti z vrta rosnega cvetja.

Mati prečastita pa je hotela vedeti, da je to pregrešno — a Soror Pia me je vendarle rada imela!

II.[uredi]

Mesec dni pozneje. Kako je vendar mila soror Pia! Časih se mi zdi kakor oblaček, ki se ziblje po nebu med večerno zarjo; kakor rosa, ki je ravno padla; kakor stvar, ki se je naredila iz samega cvetja!

Včeraj popoldne sem bila z njo na vrtu. In po poti na isti strani sva hodili, kjer se smejo sprehajati samo matere nune. A ona me je vendar s sabo vzela. Bila pa je zamišljena in žalostna. Preobdali so jo bili morda nekdanji, posvetni spomini. Ko pa sva sedeli na klopi, sem videla dobro, kako se ji je solza utrnila iz globokega očesa na bledo lice. Usta pa so ji šepetala: »Sveta Marija! Pomagaj mi, da po­zabim vendar kdaj, kar je bilo!«

In njena bridkost se je vsilila tudi v mojo dušo, in z rokami sem se ji oklenila vratu ter dejala ji ihté: »Soror Pia, Vi ste nesrečni!«

A strastno se je iztrgala mojemu objemu in s strahom vzkliknila: »Kaj govoriš, dete naspametno!«

Ali tedaj je prišla po stezi izza grmov mater Kordula, in svetile so se ji pepelnate oči in rekla je zbadljivo: »Tu pa se gode prav romantične reči. Oj to mora vedeti mati prečastita!«

In odšla je. Ali jaz sem ji takoj poplačala njeno neizrečeno hudobnost, in še sedaj se mi dobro zdi, da sem ji to storila. Hitela sem za njo ter jo dohitela ravno ondi, kjer je sedelo na tratini nekoliko samostanskih gojenk.

In prav takisto, kakor sem se časih posta­vila pred svojega varuha, kadar me je bil raz­srdil s svojim dolgočasnim opominjevanjem ter sem se mu pokazala v vsi svoji sili, prav takisto sem se postavila pred njo ter ji rekla, poudarjaje besedo za besedo: »Mater Kordula, Vi ste celo hudobni, in jaz Vas sovražim!«

In vi bi tedaj bili morali videti mater Kordulo! Kako se ji je izlila vsa kri iz velega obraza, in kako ji je obledel dolgi nos kakor vosek! Hitela je k prečastiti materi in povedala ji vse. In takoj sem bila poklicana v tisto »malo sobo«, kjer so se kazni delile. Mati prečastita pa me je ostro pokarala — ali saj ni vedela, kako je mater Kordula hudobna, ki mi ni privoščila, da bi me bila Pia ljubila. Bila sem kaznovana — a mater Kordula je vendar le hudobna!

Nocoj to noč pa nisem mogla spati. A vedela sem, da tudi Pia ponoči spati ne more in da prihaja v poznih urah iz celice svoje gledat luno na nebu in zvezde okrog nje. Tiho sem vstala ter lahno odšla iz spalnice in stopila na temni hodnik. Pri vratih pa sem poslušala, in ker je ostalo v spalnici vse tiho, se napotim po dolgem koridoru proti sobici soror Pie. Luna pa je prijazno sijala.

A soror Pia v istini ni spala! Ondi pri zidu je slonela ter tiščala glavico k mrzli steni. Njeno telo pa se je sedaj pa sedaj krčevito pretresalo. In vedela sem, da solze pretaka — ker soror Pia ni srečna! Ni me čutila, tako grozno so jo bili preobdali spomini nekdanji. Rekla sem tiho: »Soror Pia!«

Obrnila je solzni svoj obraz proti meni, potem pa prihitela, me objela okrog vrata in pri meni ihtela: »To so spomini moji, to so spomini, otrok! Vem, da so pregrešni, a jaz se jih ubraniti ne morem!«

Nisem ji vedela kaj odgovoriti. Molčé sva sloneli ter zrli v tiho, jasno noč.

Tedaj pa mi je soror Pia odkrila svoje srce. Bila je to priprosta povest, kakor jih rodi življenje vsak dan.

Nekdaj v nedeljo, ko so peli zvonovi, je prvič šla k sveti službi božji. In isti dan je videla njega — svojega Ivana. In oči so se jima ujele — in kar obrnil se je in šel za njo v cerkev. Ondi pa se je postavil skoraj tik nje ter ji veno­mer zrl v žareči obraz, da ni vedela, kaj bi počela. In to v tako svetem kraju! A ni se menil za sveti kraj, in greh je delal neprestano. Po maši pa je stopal za njo do njenega stano­vanja kakor senca. To pa je storil, da bi vedel za njeno stanovanje. Bil je vojak, častnik, in, toseve da ubožen, kakor vsak vojak, častnik, ki nima druzega kot sabljo svojo. A potem je prišlo vse lepo! Njen brat je bil tudi vojak, in ta ga je pripeljal na dom, kamor je potem kmalu vsak dan zahajal. Končno pa ji je razodel, da jo ljubi, da mu je ona vse, da je ona sončni žarek njegovi duši in njegovega življenja vir edini. In ona ga je tudi ljubila. A druzega nista imela kot srce vroče in gorko ljubezen in upe prihodnje.

Ravno tedaj paje odhajal cesar Maksimilijan v Ameriko in iskal in nabiral vojakov, da bi si z njimi pribojeval svoje novo cesarstvo. In tudi Ivan je vstopil v njegovo vojsko, da bi si pridobil bogastva v bogati Ameriki. Čez malo let pa se je hotel povrniti ter peljati njo pred sveti oltar. In odšel je čez morje široko in zapustil je njo v ubožni Evropi. In čakala je in čakala; in upala in upala! Ali od njega ni bilo ne pisma, ne poročila. Čez leto dan pa je prišla vest, da je takoj v prvem boju padel ter namočil s srčno svojo krvjo, s svojo ljubeznijo, s svojimi upi tuja tla amerikanska.

Kako je soror Pia tedaj jokala, kako solze točila! Potem pa se je odpovedala svetu ter s svojo žalostjo, s svojimi potrtimi upi stopila v sveti samostan.

Vse to mi je povedala soror Pia snoči.

III.[uredi]

Nekaj dni pozneje. Denes je nedelja. Ravnokar sem dobila od prijateljice list in v njem sporočilo, da se hoče moj varuh Andrej Sodar ženiti. Lejte, tak dolgočasnež, tako suho­paren človek, in vendar se ženi!

Jezi me pa vendar, da meni o tem ničesar povedal ni! To bode skoparil pri svoji ženi, na vsak robec bode pisano gledal, ki si ga bode hotela kupiti. Njegova žena bi pač ne hotela postati! To bi bilo življenje! A mene je vteknil v samostan, da bi ne gledela vedenja — tega zaljubljenega mladeniča. Pa čemu se togotim?! — Ali sedaj moram v cerkev k maši. Bog te obvaruj, varuh moj dragi!— — — —

Tako nesrečne reči sem doživela denes, da mi je glava težka, in da ne vem, kako bi si izjokala vse svoje solze. A prišlo je vse to tako hipoma, tako bliskoma!

Denes zjutraj sem bila pri maši v klopi na koru. Tik mene pa je sedela soror Pia. Skozi okna je sonce prijazno sijalo ter s svojimi žarki delalo dolge črte čez cerkveni prostor. In kadilo se je dišeče vzdigovalo in petje je donelo in moja duša se je vtopila v pobožnost.

Bila je slovesna sveta maša, a cerkev prav močno prazna. Sredi službe božje pa je vstopil v cerkev vojak ter rožljal s svojim orožjem po cerkvenem tlaku. Vse se je osuplo oziralo po njem, ki je tako nespodobno kalil občno pobožnost. Ali on, sredi cerkvenega prostora stoječ, se je začel ozirati po korih, kjer so molile nune in samostanske učenke.

Končno pa je obrnil svoj obraz tudi proti mojemu prostoru — in soror Pia je bliskoma vstala, in obraz ji je obledel, tako grozno obledel, kakor da bi ne bilo kaplje krvi v nji.

Odpeljala sem jo s kora v sobico njeno. Tu pa je sedla na stol in obraz svoj obrnila proti steni ter zrla venomer v zid: ni izpregovorila, ni zdihovala, ni jokala, da me je bilo groza.

»Soror Pia, soror Pia!« sem ječala.

Šele dolgo potem se je prebudila in dejala: »Bog me je zapustil, Bog me je zapustil!«

Ali potem se je zopet zamislila in zrla v steno.

Molčé sva sedeli, da je maša minila in še potem.

Naposled pa je prišla mater Alfonza, ki je sedaj vratarica v samostanu, ter povedala, da želi nekov vojak, sorodnik, govoriti s Pio. Pri­stavila je še, da ukazuje mati prečastita, naj soror Pia govori ž njim, ker je silno osoren ter se s krotkimi besedami odpraviti ne da.

Soror Pia je vstala, krčevito zgrabila mojo roko in dejala, da moram ž njo.

Ko pa sva stopila v govorno sobo, je slonel ondi ob mizi vojak — tisti iz cerkve.

V očeh mu je gorelo in planil je proti nama.

»Ana!« je vzkliknil, »Ana! Ali je mogoče, da si me pozabila, izruvala moj spomin iz svoje duše ter zatajila ljubezen do mene? A jaz sem potoval čez morje, prebil smrtne nevarnosti, stradal in spravljal in grabil skupaj denar in nosil tvojo podobo s seboj, v svojem srcu, da nisem obupal, da se nisem pogubil! In ti si me pozabila in me kakor staro orožje vrgla od sebe! Ana, to ni mogoče, to ni mogoče! Tako ne more, ne sme biti, ker veš, da poginem, da si moram uničiti ubožno življenje, ako tebe nimam! Tako ne more ostati, ker vidiš, da sem nesrečen, grozno nesrečen! Ana, Ana, saj veru­ješ na Boga, veruješ na večno milost! Bodi torej milostna in vrzi od sebe to strašno obleko, to strašno oblačilo, mrtvaško-črno!«

Bil je to Ivan M., katerega je soror Pia, ali (kakor se je v življenju imenovala) Ana ljubila. In kar hotel je, da mora takoj ž njim, da mora zapustiti sveti samostan ter se zopet povrniti v življenje.

Pia pa je bila že zavezana s sveto cerkvijo, in vi veste, da ni smela storiti, kar je zahteval od nje.

Ali govoriti tudi ni mogla, le z glavo je odmajavala ter si pokrila z rokami obraz.

On pa je divjal po sobi, tri si roke in končno obstal pred njo in skoraj kriče govoril: »Ana, ti nočeš; v resnici nočeš!«

Ko mu ni odgovorila ničesar, je dejal ža­lostno: »Ana, ti me nisi nikdar ljubila!«

Potem pa je ni pogledal več — in ponosno je odšel.

Sami sva ostali — v mrtvaški tihoti. Pia se je zgrudila na stolu in dolgo, dolgo ni od­krila obraza.

»Bil bi greh, bil bi smrtni greh!« je ječala sirota. Naposled pa je vendar le dejala roko od obraza. Tedaj pa se mi je zdelo, da se je v teh trenutkih bila postarala. V njenem očesu ni bilo nikacega življenja več.

Odšli sva iz sobe. Na koridoru pa sem dejala: »Soror Pia, ali Vam smem prinesti cvetja z vrta?«

Pritrdila je, in odšla sem na vrt ter natr­gala rdečega, živega cvetja. Ko pa sem ga ji prinesla v celico, je ležala na siromaški, trdi svoji postelji in tiščala glavo v njo — ter glasno jokala.

Jaz pa sem jokala ž njo.

IV.[uredi]

Dva meseca pozneje. Sedaj pa že dolgo nisem pisala v svoj dnevnik. Denes je zadnji dan mojega samostanskega življenja, zatorej hočem zapisati, kar sem doživela od tedaj, da se bom tega spominjala še v poznejših letih.

Nekega dne sem dobila pismo s tistimi suhimi, kvišku postavljenimi črkami, kakor jih piše moj varuh Andrej Sodar. To pismo bolj kratko biti ni moglo: »Draga Jelica! Ti veš, da nisem nikdar mnogo govoril. Denes te vprašam, če bi ne hotela postati — moja žena ter zapustiti samostana. Sicer pa ostajem, ako bi ne hotela, brez srda in jeze tvoj varuh: Andrej Sodar.«

Jaz pa sem se nad tem pismom od samega veselja zjokala, ker že od nekdaj sem ljubila — tega dolgočasnega človeka, ljubila že tedaj, ko me je s kislim obrazom opominjal, naj skrbno gospodarim ter ne zapravljam težko pridoblje­nega denarja. In sedaj me je hotel vzeti v zakon!

Hitela sem z listom k Pii. Letá pa, videč radost mojo, je dejala iz srca: »Bodi srečna, prav zelo srečna!«

A jaz sem v svoji sreči pozabila vso tujo nesrečo, pozabila tudi njeno nesrečo! Uboga, uboga Pia!

Med tednom potem pa je prišel Andrej, ker sem mu na pisanje odgovorila, naj pride sam po odgovor moj. Poklical me je k sebi v hotel. In še sedaj ga vidim, kako mu je stal pot po čelu, ko sem stopila pred njega. Kako neokretno in nerodno je zvijal život ter obračal boječe svoje poglede proti stropu! A jaz sem ga objela okrog vratu ter mu povedala, da ga tudi ljubim. Šele tedaj se je oživel ta nerodnež ter mi povedal nekaj priljudnih in času pri­mernih besed. Potem pa sva se dogovorila ter odločila dan mojega izstopa iz samostana.

In denes v nedeljo je ta dan! Sedaj ko to pišem je popoldne in zjutraj sem se že poslovila pri prečastiti gospé materi.

Bilo je po maši, ko sva s Pio stopili v »malo sobo«. Takoj za mano pa sta prišli stara kontesa Antonija in še bolj stara baronica Viktorina. In mati prečastita se je oradostila tega obiska (kateri pa se je skoraj vsako ne­deljo in vsak praznik vršil) ter ji posadila na mehak sedež. Mater Kordula in mater Stanislava pa sta bili poklicani, da bi delali kratek čas aristokratinjama ter klepetali ž njima.

Kontesa Antonija in baronica Viktorina pa sta sedeli na svojih sedežih kakor mumiji, ukradeni iz egiptovskih grobov. Na obrazih se jima je bralo, da sta že mnogo darovali temu svetemu samostanu in da zavoljo tega hočeta biti češčeni.

Jaz in Pia pa sva stali pri oknu ter zrli na daljne snežnike. Onidve pa sta se delali, kakor da bi naju v sobi ne bilo ter sta le fran­cosko govorili. Soror Pia pa dobro vé, da ji ti aristokratinji nista prijateljici, in daje to zakrivila morda — mater Kordula.

Končno pa je naju milostiva kontesa vendar le opazila ter s tankim svojim glasom ogovorila: »Ah, da ist ja Soror Pia! Und wer ist das Kind, ehrwürdige Mutter?«

In mater prečastita je imenovala moje ime. A jaz sem na njen migljaj prihitela ter poljubila starki velo roko, kar se mi je čutilo, kakor da bi bila poljubila zmočeno velo listje.

Kontesa pa se je zopet obrnila proti Pii.

»Soror Pia,« je dejala sladko kakor med, »ali ni bilo Vaše ime v življenju, menim med svetom, Ana K.?«

In tu je imenovala Piino rodbinsko ime. Soror Pia pa je s strahom obrnila obrazek svoj proti stari veši, kateri so se male oči iz nagu­banega obraza blesketale kakor iskrice. Sirota je pač dobro vedela, da sedaj od te strani ni­česar dobrega slišala ne bode.

»Da, kontesa!« zdihne.

»Zanimalo Vas bode morda, ako Vam povem, da se je stotnik Ivan M. povrnil iz Amerike ter zopet v domačo vojsko vstopil. Prenašati je moral dolgo jetništvo. Čujem pa praviti, da je nekdaj z bratom Vašim in z rod­bino Vašo kot prijatelj občeval?«

»Da, kontesa!«

Ali starka je vse to dobro vedela že poprej in iz same hudobije je mučila sedaj ubogo Pio. Tako staro ženšče je hudobno, zavoljo same starosti hudobno.

»Ali pa že veste, soror Pia, da se je gospod stotnik zaročil s hčerjo najbogatejšega tukajšnjega trgovca?«

Soror Pia ni mogla ničesar odgovoriti.

Tedaj pa se je oglasila tudi baronica in vzkliknila: »In kako lep človek je ta stotnik!«

»Ali vendar se je po bogastvu obrnil! Taki so ti ljudje vsi!« je pristavila kontesa Antonija zaničljivo.

S tem pa je bil pogovor končan. Stari gospe sta vzdignili stare svoje kosti ter odšli. Mati prečastita, mater Kordula in mater Stani­slava pa so ji spremile.

Jaz in soror Pia pa sva še ostali.

Pia je bila pristopila k oknu ter je tiščala razbeljeno svoje lice k steklu. Pristopila sem k nji in videla, kako so ji silile debele solze iz oči na vroče to lice.

Potem pa me je objela, mi poljubila čelo in dejala žalostno: »Oj, kako sem srečna, — da bodem umrla!«

To pa so bile zadnje besede, katere je govorila z mano. Da bode umrla, prav kmalu umrla, to je skoraj gotovo. Od istega dne, ko se je bil povrnil Ivan, je vedno bolehala.

***

Gospa, toliko iz dnevnika! Po naključju pa sem tudi sam zapleten v resnično to pripovest. Pred kratkim časom sem bil v mestu, katerega ime naj ostane nepovedano. Po vseh cerkvah je zvonilo in povedalo se mi je, da je v samo­stanu umrla — nuna.

Stopil sem v samostansko cerkev. Takoj pri vratih, za železno mrežo, je bila izpostav­ljena mrtva nuna. Okrog glave so ji bili dejali venec iz belih rož. A obraz njen je bil prečudno mil, in sreče svit ga je obdajal.

Cerkovnika sem vprašal, kdo je bila. Ime­noval mi je tudi njeno rodbinsko ime. Takoj pa sem se spomnil besed iz dnevnika: Oj, kako sem srečna, da bodem umrla!

V istini — bila je soror Ana Pia!