Pojdi na vsebino

Sorodna duša

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Sorodna duša
Vladimir Levstik
Izdano: Slovenec let. 32, št. 246, 1904
Viri: dLib 246
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Osamljena dama prijetnega značaja in prikupljive zunanjosti išče pismene zveze z izobraženim gospodom. Resna pisma odpravlja upravništvo tega lista pod šifro »Sorodna duša«.

Stari medicinec Urban Kumara je odložil časopis, podprl glavo z dlanjo in se zagledal zamišljeno pred sebe, kakor bi iskal dna v svoji kavi, ki je stala še gorka pred njim ter se s svojimi dišečimi sopari prijetno laskala razvajenim čutom njegovega nosu. Zamislil se je ob ti kratki bilježki, kakor jih nahajaš mnogo po velikomestnih dnevnikih, ali bolje, trudil se je, da bi si napravil misel, ki mu je šinila hipoma po glavi, preglednejšo, da bi jo presodil in slednjič zavrgel ali odobril.

Slednjič se je nasmehnil z neko hudomušno zadovoljnostjo, pokimal z glavo, kakor bi hotel napraviti svoji lastni bistroumnosti izrazovit poklon ter položil nato tisto važno misel očividno »ad acta«; zakaj: posvetil je za hip vso svojo pozornost svoji kavi, posrebal jo v kratkih trenotkih, plačal in odšel.

Zunaj je bilo grdo, blatno, jokavo marčevo vreme. Droben dež je škropil brez prenehanja skozi gosto, belo meglo, ki je ležala nad mestom, polzka, umazana mokrota je pljuskala pod koraki in vsi obrazi, ki so ga srečavali, so bili še nekoliko prijaznejši, nego lice čmerikavega neba. Urban Kumara je zahvalil Boga, ko je po trudapolni poti srečno prijadral k svojim penatom.

Njegova soba je bila mala, mračna, z izmitim podom in oguljeno slikarijo na stenah. Edina preproga, ki je vodila od vrat do male mizice ob oknu, na kateri je ležala lobanja, dvoje hlač, debela palica in preobrnjena prazna steklenica za vodo, je bila najcenejšo vrste, raztrgana in neosnažena. Idealna krajina iz kdove katerih »Alp« v navadnem barvotisku, obdana z obtolčenim, nekdaj pozlačenim sadrenim okvirjem, par anatomičnih preparatov v kamenopisni reprodukciji — vse to je dajalo Urbanovemu »kabinetu« lice, kakršno je značilno za navadna dijaška stanovanja.

Nekako nevoljno je pogledal medicinec Kumara na »bridko vsakdanjost«, ki ga je gotovo zmotila iz velepoetičnih fantazij, potem pa je poiskal v predalu pero in papirja ter pričel pisati ...

Bil je eden izmed mnogih tistih, ki delajo raje po izreku »in vino veritas«, kakor da bi iskali »božjo hčer« z mnogo večjim trudom in prepornejšimi uspehi po zgledu raznih učenjakov. Samo da je »in vino« predstavljal: »V vinu, pivu, absintu in različnih drugih alkoholičnih pijačah«. To bi morda marsikomu ne bilo ugajalo, a njegova dvainštiridesetletna zunanjost je bila vendar toliko prikupljiva in njegov govorniški dar tako vsestranski, da so ga že od nekdaj cenili kot prijetnega družabnika, kar pa njega kot ilegmatika ni napolnilo s prevzetnostjo. Tako je preštudiral že lepo število tečajev, a prvi izpit je vzbudil v njem takšno ogorčenje, da je sveto obljubil da ne dela nikdar nobenega več.

Napisal je: »Dražestna neznanka! Bodi mi dovoljeno, odzvati se Vaši anonei v »Naši Dobi«, vsled katere bom postal brez dvoma najsrečnejši človek na svetu, ako mi pripomore do bližnjega poznanja z Vami. Tudi jaz se čutim osamljenega; in ker je smatrati ob tako prozaičnih študijah, kakor so medicinske, občevanje z izobraženimi damami nedvomno blažilnim, se drznem predlagati otvoritev najine pismene zveze tudi od Vaše strani — če je le mogoče, s povratom pošte. V tej nebeški nadi prilagam svojo fotografijo in sto poklonov. — Urban Kumara, cand. med.

Pristavil je še neizogibni datum in svoj polni naslov s stanovanjem; nato je zaprl pismo in ga nesel na pošto.

Zvečer je v krogu »starih hiš« zmagoslavno poročal o najnovejši zadevi, v kateri je sklenil pokazati mnogestranske vrline svojega značaja na čisto novem polju.

Naslednji dan in drugi dan dopoldne ga je izpreletavala nestrpnost, kakor mrzlica; bil je pač radoveden, kako bode »sorodno dušo« v razmeri z okoliščinami še dalje vlekel za nos. Da se je mislil le ponorčevati, tega mi pač ni treba pristavljati.

Popoldne je došlo malo, parfumovano pisemce. V njem mu je neznanka razodevala, da ji je postal že po zadnjem, — prvem svojem pismu jako simpatičen, da je vdova po špecerijskem trgovcu, da je nekdaj študirala v nekem višjem dekliškem zavodu in da se sedaj grozno dolgočasi, ker nima primerne družbe. Ker ne dvomi o njegovem kavalirstvu, da želi tudi ona bližnjega znanja; zaupanje na popolno diskrecijo, mu prilaga svojo fotografijo ter ga prosi, naj ji v četrtek popoldne izkaže čast svojega obiska.

Fotografija je kazala damo dovolj čednega obraza in najmodernejše frizure Urban Kumara je bil ves iz sebe in poln ponosa na svoj uspeh je zvečer ob polnem vrčku poročal o njem; kot dokaza pa sta romala pismo in fotografija med neusmiljeno kritiko is rok v roke, dokler se nekemu pesimističnemu filologu, ki se je ob takšnih pogovorih grozno dolgočasil, ni posrečilo, dati razgovoru druge smeri.

V Kumari se je bila izvršila izprememba. Njegova duša se je zavedla »zmisla za praktično stran življenja«, katerega kal se je dosedaj le tupatam oglašala, ne da bi bila imela zanj pomembnih posledic. Na prvem obisku pri svoji vdovi, kako jo je samozavestno nazival, da je imel izvrstno, zlasti ker se mu je vedela prikupiti z izborno gostoljubnostjo. Pripovedovala mu je, da je stara šele petindvajset let in da ima naloženo glavnico šestdesetih tisočakov.

»In Vi, gospod Kumara!«

Hotela ga je vprašati, če izvoli še košček delikatne goske.

»Srečen sem, milostna, da tudi tukaj zasledujem krasno harmonijo, namreč glede starosti; tudi jaz sem namreč ravno petindvajset in pol.« Nehote se je zbal, da ne bi zardel: prvič, ker se je zlagal za šestnajst let in drugič, ker se je dobil ob neki misli, ki bi se zdela gospe Emi morda preveč smela, če bi razbrala njeno skrivno upanje iz pravkar izgovorjenih besed.

Mesca septembra je bilo, ko je zorela vinska kapljica na nižje-avstrijskih gričih. Prijazno je sijalo solnce na stolni Dunaj in se igralo s svilnato obleko in krasnimi temnoplavkastimi lasi gospe Emo Kumara, ki se je peljala s svojim srečnim poročencem v elegantnem vozu iz cerkve, spremljana oba od množice raznovrstnih svatov, med katere je bil srečni Urban uvrstil seveda tudi po možnosti vse svoje dobre prijatelje in kolege.

Kumara se je bil torej vjel v sladkih mrežah; udal se je tem rajši, ker mu je Ema sama rekla, naj ne moti sreče zakonskega življenja z nadaljevanjem svojih študij in ker je bila njegova ljubezen dvojna, do Eme in do tisočakov.

Pojedina je bila sijajna.

Ko so se vračali iz gostilne, se je nagnil odobrovoljeni Urban k Emi, ki je vsa žarela od sreče, in ji šepnil v uho: »Oprosti, nekaj se ti moram še izpovedati ... Povedal sem ti bil dvanajst let premalo ...« 

»Ah, kaj to ... Tudi jaz sem ti hotela povedati, da sem se takrat zmotila za pet.« 

To ni prav nič motilo njene blaženosti. Nad njima je razgrnila svoje bajne peroti solnčna sreča, ki so nahaja rada kot tretja v složni družbi »sorodnih duš«.