Sonetni venec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Je od vesel'ga časa teklo leto Sonetni venec
(Poezije)
France Prešeren
Ni znal molitve žlahtnič trde glave
Sonetni venec je Prešeren prvič objavil leta 1834 v Illyrisches Blatt. Sestavljen iz 14 sonetov in magistrala, tj. zadnjega soneta, ki je sestavljen iz začetnih vrstic vseh sonetov. Njegove inicialke tvorijo ime Prešernove ljubezni - Primičeve Julije (Primicovi Julji). Vsak sonet se začne z zadnjim verzom predhodnega soneta. Drugič je bil Sonetni venec natisnjen v Poezijah (1846), vendar v dveh variantah. Poezije so izšle v nakladi 1200 izvodov. V 150 izvodih je bil Sonetni venec natisnjen tak kot leta 1834; teh 150 izvodov je vzel Prešeren zase in svoje znance in niso bili za prodajo. V 1050 izvodih, namenjenih prodaji, pa je magistrale spremenil: besedni red je v štirih verzih spremenil tako, da akrostih ni več tvoril Julijenega imena ampak SRIMICJVISZLJI. Prvi verz se npr. glasi: Slovencam nov poet tvoj venec vije. Z originalnim akrostihom je leta 1834 namreč razburil Primičevo družino; leta 1846 pa je bila Julija poročena in ji najbrž ni želel znova povzročati težav.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sonetni venec (zvočni posnetek)

1
Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
'z petnajst sonetov ti tako ga spleta,
da magistrále, pesem trikrat peta,
vseh drugih skupaj veže harmoníje.

Iz njega izvira, vanjga se spet zlije
po vrsti pesem vsacega soneta;
prihodnja v prednje koncu je začeta;
enak je pevec vencu poezije:

Vse misli zvirajo 'z ljubezni ene
in kjer ponoči v spanju so zastale,
zbudé se, ko spet zarja noč prežene.

Ti si življenja moj'ga magistrále,
glasil se 'z njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.

2
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
glasil Slovencem se prihodnje čase,
ko mi na zgodnjem grobu mah porase,
v njem zdanje bodo bolečine spale.

Prevzetne kakor ti dekleta zale,
ko bodo slišale teh pesmi glase,
srcá železne d'jale preč opáse,
zvestó ljubezen bodo bolj spošt'vale.

Vreména bodo Kranjcem se zjasnile,
jim milše zvezde kakor zdaj sijale,
jim pesmi bolj sloveče se glasile;

vendàr te bodo morebit' ostale
med njimi, ker njih poezije mile
iz srca svoje so kalí pognale.

3
Iz srca svoje so kalí pognale,
ki bolečin molčati dalj ne more;
enak sem pevcu, ki je Leonóre
pel Estijánke imenitne hvale.

Das' od ljubezni usta so molčále,
ki mu mračila je mladósti zore,
ki v upu nič imela ni podpore,
skriváj so pesmi jo razodevále.

Željá se ogenj v meni ne poleže,
das upa tvoj pogled v srce ne vlije,
strah razžalíti te mi jezik veže.

Bridkóst, k' od nje srcé več ne počije,
odkrivajo njegove skrivne teže
mokrócveteče rož'ce poezije.

4
Mokrócveteče rož'ce poezíje
očítajo to, kar se v prsih skriva.
Srcé mi je postalo vrt in njiva,
kjer seje zdaj ljubezen elegíje.

Njih sonce ti si. V oknu domačíje
ne da te najti, luč ti ljubezniva,
v gledišču, na sprehodih sreča kriva,
ne v krajih, kjer plesávk vrstà se vije.

Koliko krátov me po mestu žêne
zagledat' tebe želja; ne odkrije
se meni obraz lepote zaželêne.

V samoti iz oči mi solza lije,
zatórej pesmi tebi v čast zložêne
iz krajev niso, ki v njih sonce sije.

5
Iz krajev niso, ki v njih sonce sije,
kjer tvoje milo se okó ozira,
kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira,
vseh bolečin se pozabljívost pije;

kjer se veselje po obrazu zlije,
kjer mine jeza nótranj'ga prepira,
kjer petje 'z polnega srca izvira,
zbude se v srcu sladke harmoníje.

Kjer porošêno od ljubezni čiste,
kalí, kar žlahtnega je, žene zale,
ko, ki budí dih pomladánski liste,

od tamkaj niso pesmi tvoje hvale,
pomladi srečne, blagodarne tiste
cel čas so blagih sápic pogreš'vále.

6
Cel čas so blagih sapic pogreš'vále,
od tebe, drage deklice prevzetne,
prinesle niso bóžicam prijetne,
ki bi bila jih oživíla, hvale.

Bilé so v strahu, da boš ti, da zale
Slovenke, nemško govorit' umetne,
jih boste, ker s Parnása so očetne
dežele, morebiti zanič'vale.

Kaméne naše, zapuščene bož'ce,
samíce so pozábljene žal'vale,
le tujke so častile Kranjcev množ'ce.

Cvetlice naše poezije stale
do zdaj so vrh snežnikov redke rož'ce,
obdájale so utrjene jih skale.

7
Obdajale so utrjene jih skale,
ko nekdaj Orfejovih strun glasóve,
ki so jim ljudstva Tracije surove
krog Hema, Ródope bile se vdale.

De bi nebesa milost nam skazale!
otajat' Krajna našega sinove,
njih in Slovencov vseh okrog rodove,
z domačmi pesmam' Orfeja poslale!

De bi nam srca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razprtije,
in spet zedinil rod Slovenš'ne cele!

De b' od sladkóte njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele
viharjov jeznih mrzle domačije!

8
Viharjov jeznih mrzle domačije
bile pokrajine naše so, kar, Samo!
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo
pozabljeno od vnukov veter brije.

Oblóžile očetov razprtije
s Pipínovim so jarmom sužno ramo
od tod samó krvavi punt poznamo,
boj Vitovca in ropanje Turčíje.

Minuli sreče so in slave časi,
ker vredne dela niso jih budile,
omólknili so pesmi sladki glási.

Kar niso jih zatrle časov sile,
kar raste rož na mladem nam Parnasi,
izdíhljeji, solzé so jih redile.

9
Izdíhljeji, solzé so jih redile
s Parnasa mojga rožice prič'joče:
solzé 'z ljubezni so do tebe vroče,
iz domovinske so ljubezni lile.

Skeleče misli, de Slovenec mile
ne ljubi matere, vanj upajoče,
de tebe zame vneti ni mogoče,
z bridkostjo so srcé mi napolnile.

Željé rodile so prehrepeneče,
de s tvojim moje bi ime slovelo,
domače pesmi milo se glaseče;

željé, de zbudil bi Slovenš'no célo,
de bi vrnili k nam se časi sreče,
jim moč so dale rasti nevesélo.

10
Jim moč so dale rasti neveselo,
ko zgodnja roža raste, zapeljána
od mlad'ga sonca kopnega svečána,
ak' nekaj dni se smeja ji veselo;

al nagne žalostno glavíco velo,
megla k' od burje prileti prignana
in pade iz nebes strupena slana,
pokrije sneg goré in polje celo.

Sijálo sonce je podobe zale,
pogleda tvoj'ga pil sem žarke mile,
ljubezni so cvetlice kal pognale.

Nad žarki sonca so se te zmotile,
na mrazu zapuščene so ostale,
ur temnih so zatírale jih sile.

11
Ur temnih so zatirale jih sile
vse pevca dni, ki té ti pesmi poje;
obup, življenja gnus začela boje,
Erín'je vse so se ga polastíle.

Ko v veži je Orést Diáne mile
zadóbil spet bil zdravje duše svoje,
tak bi bilé se od ljubezni tvoje
vmirile prsi, lica se zjasníle.

Zbežále so te sanje kratkočasne,
biló blisk nagel upanje je celo,
ki le temnejši noč stori, ko ugasne.

Od tod ni več srcé biló veselo;
kakó bilé bi poezije jasne!
Lej, torej je bledó njih cvetje velo!

12
Lej, torej je bledó njih cvetje velo
in redke so in slabe, nebogljene,
v zidéh tak podrtíje zapuščene
rasejo včasih rože neveselo,

ki jim kropiv krdelo rejo vzelo
in kar nežláhtnih zélišč kal tam žene;
ali ak' v gredice vrta jih zelene
kdo presadi, cvetejo koj veselo.

Tak' blizu mojiga bi srcá kraljice,
bi blizu tebe, sonca njih, dobile
moč kvišku rasti poezij cvetlice;

ak' hočeš, da bi zaljši cvet rodile,
veselo vele vzdignile glavice,
jim iz oči ti pošlji žarke mile!

13
Jim iz oči ti pošlji žarke mile,
mi gledati daj lic svetlobo zorno!
Le nji teme kraljestvo je pokorno,
samo njo bógajo viharjev sile.

Skrbí verige bodo odstopíle,
odpadlo bo železje njih okorno,
s preblago tvojo pomočjo podporno
vse njih se rane bodo zacelíle.

Zjasnílo se mi bo spet mračno líce,
spet upanje bo v srcu zelenelo
in ústom dalo sladke govoríce;

na novo bo srcé spet oživelo,
v njem rasle jasnih poezíj cvetlice
in gnale bodo nov cvet bolj veselo.

14
In gnale bodo nov cvet bolj veselo,
ko rože, kadar mine zima huda
in spet pomlad razklada svoja čuda,
razsipa po drevesih cvetje belo.

In toplo sonce vabi ven čebelo,
pastir rumene zarje ne zamúda,
v grmovju slavček poje spet brez truda,
veselje preleti naturo celo.

O, vem, da niso vredne take sreče,
od straha, da nadležne poezije
bi ne bilé ti, mi srce trepeče.

Naj pesmi milost tvoja vsaj obsije,
ki iz njih, hladiti rane si skeleče,
poet tvoj nov Slovencem venec vije.

Magistrale

Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz srca svoje so kali pognale
Mokrócveteče rož'ce poezíje.

Iz krajev niso, ki v njih sonce sije;
Cel čas so blagih sapic pogreš'vále,
Obdájale so vtrjene jih skale,
Viharjev jeznih mrzle domačije.

Izdíhljaji, solzé so jih redíle,
Jim moč so dale rasti neveselo,
Ur temnih so zatirale jih sile.

Lej, torej je bledo njih cvetje velo!
Jim iz oči ti pošlji žarke mile
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.