Sonet giba
| Sonet giba Zvezde T. Š. Tomaž Šalamun |
| |||||||
Štorije, ki imajo prvi teren, drugi
teren, prvi rob, drugi rob, se vdajo kot
kepa mesa. Možgani drsijo in mlaskajo.
Radikalna svetloba je vedno mišičasta,
eliminira stanja, kjer se lahko ozreš.
In z njene glave skoči drug material,
nedotakljiv misli. In urni gamsi, ki v
skoku pokleknejo, police, ki so
konzumna raba zavesti in ostanejo
daleč zadaj, zavrejo njihov vonj in
teror — mošt. A ni več gamsa, kje je
gams? Vstal je kot meter, kot pojem
beline. Ne iščite tu, ker sem
izrekel. Tu dosledno ničesar ni.