Sonet (Josip Cimperman)
| Sonet Pesmi Josip Cimperman |
| |||||||||||||
Sonet.
[uredi]I.
[uredi]Tisúčkrat štiri let pričakovali
Očétje stari zvesto so Rešnika:
Došla jim ž Njim je sreča prevelika:
So zlati dnevi Judom zasijali.
Kedàr poljé morivna suša pali,
Vsahnila bíl je, zvénela mladika,
Se usmili blaga roka Dobrotnika:
Na zemljo dežek tihi pošlje kmali.
Enák očakom starim pričakujem
Željnó jaz tudi zôre mile, zlate,
Da bi s tamote národ naš zbudila.
Zdihljaje vroče Njemu izročujem,
Ki gozd oblači, s cvetjem venča trate,
In vstvaril solnc je trumo brez števila.
II.
[uredi]Zaklád nezmerni moj si, domovina!
Enaka ti na svétu ni nobena,
V krasoti vedni si nespremenjena;
Ne daš izbrísati se iz spomina!
Skrivala te je dolgo černa tmina,
Svetíla sreča ti, lučica lena;
Zbežala zdaj je tebi noč meglena,
Solzé so proč, otožnost, bolečina.
Napočil zor cveteče je pomladi,
Serce topí se mi v presladki nadi,
Da bode žlahno sadje ti rodila!
Pošljite skorej jo, nebésa mila,
Na cvetje pa, ki ji v naročje klije,
Naj vaš se svéti blagoslov razlije.
III.
[uredi]Nebeška roža, žlahna nevenela,
Ljubezen si do očevine mile;
Zatréti niso v stani vse te sile;
Če bolj teró te - lepše boš cvetela!
Od kar sercé mi tvoja moč raznela,
So pesmice se sladko v njem zbudile;
Naj drago, tebe vredno bi slavile,
Ker peti mi ljubezen je velela.
Ti moj si biser, drago vse veselje,
Goré mi za-te naj svetejše žêlje,
Priserčna, krasna, ljuba očetnjava!
Sercé še mlado terdno je sklenilo,
Da vedno zvesto tebe bo ljubilo;
Za-tó doní ti zmiraj čast in slava!
IV.
[uredi]Kedàr nastane morski píš šumeči,
Valóvi divji jezno se dervíjo,
Čolnárja žalost, strah, obup moríjo,
Da sam ne vé pomoči si v nesreči, --
Zasije kmali rešni žar blišeči;
Obláki tamni naglo se zgubíjo,
Valóvi mirni prejšnjo pot letíjo;
Sercé se mu raduje v novi sreči.
Tak' včasih našo dušo vznemiruje
Mogočna strast, ki z drugo se bojuje;
Sercé togotno se kot morje ziblje.
Naenkrat, um, tvoj bistri žar zasvéti,
Potoki strastni jenjajo kipéti,
In jasni mir nam zopet pérsi giblje.