Sonet (Fran Roš, 1)
Videz
Sonet Fran Roš |
|
Srce je moje bilo ko poljana
otožna, prazna v zgubani jeseni,
ko se pode nad njo gavrani leni,
cvetov oropana in izsesana.
A vzdramila se mlada mi poljana,
ko čutila je, Tvoj pogled ognjeni,
ko Ti prišla si z zlatimi semeni
oči globočjih se od ocena.
S semeni zlatimi si posejal
poljano mojo in iz nje pognali
so v toplem soncu svoje neže kali.
In jaz sem zbral te svetke in jih, zala,
poklanjam Tebi v dar, saj vse so vzklile,
ko Tvoje so oči me poljubile.