Sonce na hoduljah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sonce na hoduljah
Črtomir Šinkovec
Izdano: Založba Borec, Ljubljana (1973)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pravljica o velikanu[uredi]

Kdo je večji velikan,
kdo največji je robavs?
Peter Klepec? Mar Brdavs?
Ali sam Martin Krpan?

Kaj, če pravi velikan
v pravljični je polžji hiši:
jesti dajejo mu miši
ptičje mleko sred poljan?

Ko pa je do grla sit,
medenjakov sto pospravi,
se malinovca napije
in se gre otrokom skrit.

Kokošja gospa[uredi]

Naša koklja,
špikljašpoklja,
je zares gospa:
kokodajca,
nese jajca,
jajca, da, ha ha!

Že aprila
je zvalila
piščetov deset:
tri fantine –
peteline,
sedem pišk – deklet.

To smo mali
se bahali:
»Jajc bo poln naš hram!
Le sejmarji
in branjarji
ne hodite k nam!«

Kaj pojejo ptički?[uredi]

Kaj pojejo ptički,
kaj pojejo ptički?
»Da dnevi so svetli,
zeleni so grički;
da zemljico našo
je sonce ogrelo,
na nedra ji bele
marjetke pripelo.
Da kmetje zdaj orjejo
njivo za njivo
in sejejo vanje
z roko darežljivo;
da zraslo bo žito
in bomo bogati,
ko kruh nam delila
jeseni bo mati.«

Sonce na hoduljah[uredi]

Sonce na hoduljah, ej,
vsako jutro leze više,
zlate pesmi v polje piše
kakor kakšen čarodej.

In s hodulj se smeje v svet:
krila je razpel metuljem
in čebelam, ko za uljem
cvetje jim ponuja med.

Na hodulje slednja brst
dvigne s soncem se v višine,
ko mu dala v korenine
moč za rast je topla prst.

Žetev[uredi]

Žanjejo pšenico v snope
za potokom na planjavi.
Ob potoku: »Klipe, klope,«
stari mlin zapel je davi.

Mlin je pel in mlel pšenico,
mesila je kruhek mati.
O, prišli so s srečo ptico
v naše hiše časi zlati.

Tone Trlone[uredi]

Tone Trlone,
Tonin sin,
meh koruze
nese v mlin;
vrne z moko
se domov,
skuhal žgance
bo in pol.

Žlico žgancev
mačku dal,
žlico žgancev
kužku dal,
meni žlico,
tebi žlico,
sam se lačen
spat pobral.

Bogatin[uredi]

Čudno se, seveda, sliši,
da Andraž je bogatin,
ker bogastva v naši hiši
za en samcat ni cekin.

Vendar čista je resnica,
trohice ni v tem laži,
da Andraževa polica
skriva čudežne stvari:

žeblje, gumbe in svetinje,
stare novce iz medi
in okovje stare skrinje
in piščalko, ki molči.

Dedovo odlikovanje
našlo tu je svoj pokoj,
je spomin na vojskovanje,
na sam polk »Nič se ne boj«.

Naj sosedje se hahljajo,
češ da to še ni zaklad:
v turški pipi ga imajo,
saj je njen pokrovček zlat.

Čudno se, seveda, sliši,
da Andraž je bogatin,
ker bogastva v naši hiši
za en samcat ni cekin.

Malčki potepenčki[uredi]

Kadar bosopeti malčki,
kuštravi in neumiti,
kakor palčki, v sami srajčki
drobencljajo na potep:
kmalu znajdejo se v kaši,
ko v grmovju jih prestraši
seženj dolg lisičji rep,
pa umije droben dèžek,
droben dež jih poškropi,
veter kuštre jim počeše
in nato domov spodi.

Otroci vprašujejo[uredi]

»Kaj najlepše je v aprilu?«
– Češnje v cvetju sredi jase.
Mladim češnjam v belem krilu
sonce češe bele lase. –

»Kaj je čudovito v maju?«
– Češnje zrele, češnje rdeče.
Češnje so podobne mlaju,
polne so otroške sreče. –

»Kdo pa se na češnjah smeje?«
– Vrabci, lakote požrešne!
Vrabcem ni težko na veje,
ni težko jim brati češnje. –

Gostoljubni maček[uredi]

Maček prinesel
je miški v omelo,
košček slanine,
mleka skodelo.

Strašno se miška
je mačku čudila,
kmalu iz kože
bilà bi skočila.

Toplo za malico
se mu zahvali:
»Dober si, bratec,
dober, moj mali!«

Miški pa zlomi
zob se v slanini,
joče se maček
kot na sedmini.

Miški še repek
vtone v skodelo,
mačku na glavo
pade omelo.

Miška v nesreči
začne se dreti:
»Rep, joj, je takšen,
kot so špageti.«

Mačja abeceda[uredi]

Mucke tri je te pomladi
naša muca odgojila,
črni so kot močeradi,
lačni bolj od krokodila.

– »Daj nam, mama, jesti, piti!«
nenasitni so mrmjavi,
kremplje brusijo si skriti
v toplem gnezdu na otavi.

Preden se na lov odpravi,
muca jim marljivo streže,
gnezdo skrbno jim pospravi,
špranje zamaši in reže.

V lovu vadi jih na miši,
vadi v skakanju in teku,
vadi v hoji jih po hiši,
pravi pravljice o mleku.

Za uspavanko jim prede,
greje s toplim jih kožuhom,
mačje uči jih abecede,
da, ko bodo šli za kruhom,

mačja jim modrost bo znana:
kaj je dober lov na miši,
kakšna krt sta in podgana,
kakšni so ljudje pri hiši.

Od Ljubljane do Kočevja[uredi]

Od Ljubljane do Kočevja
zdaj jesen je, čas deževja,
od Črnomlja do Gorice
so oblakov perutnice
čez in čez nebo razpete.
Dež pa lije kot iz rete,
da ne more zlata zora
preko mesta Maribora;
zarja se v meglo je skrila
od Pirana do Predila
in ves sivi dan brez konca
ne posije žarek sonca.
Mi pa s to deževno smolo
pod dežnikom gremo v šolo
in iz šole spet nazaj –
kdaj bo le deževja kraj?

Tonca[uredi]

Tonce danes ni zbudila
srečonosa kukavica,
Tonco danes je budila
ptica prepelica.

»Spi, le spi še petpedi!«
Tonca pa je spala,
v sanjah je, ko v barčici,
k soncu se peljala.

Nič ni slišala, da račke
k vodi so racale,
da so umivale se mačke,
vse se počesale.

Da petelin jutranjico
je odpel na lesi;
da je škorec dolgo klical:
»Tonca, kje si, kje si?«

In utihne prepelica –
Tonca brž zazeha;
sonca polna je gorica,
škorec pa ne neha:

»Tonca, glej se v ogledalu!«
drobno ji zapoje.
Regajo ji žabe v kalu
pesmico po svoje:

»Rega-rega! – Za dva lonca
vode še imamo
in zaspancem, kot je Tonca,
v piskerček jo damo!«

Račka[uredi]

Račko imamo, postopačko,
zlatokljuno, zlatotačko.
Rano vstane v kokošnjaku,
poslovi se, gre k vodnjaku;
spogledljiva, belosiva,
tam se pere, češe, umiva
in ponosno kot gospa
sama spet nazaj racá.
Na obisk brž po obedu
hodi k racmanu sosedu,
pa čeprav je star gospod
in neroda vseh nerod,
po potoku ga sprevaja,
gaga z njim in se sprehaja,
od potoka do vasi,
gaganju pa konca ni.

Nežka in kokoške[uredi]

Cibe, cibe, cibe, cib –
Nežka kliče kokoške,
Nežka jim seje pšeničko –
cibe, cibe, cibe, cib.

Petêlin reče: »Ko, ko, ko,
kokoške za menoj,
pšeničko pozobljite,
v gnezda se spravite,
znesite jajca:
za strica Zajca,
za deda Medveda,
za tetko Medvedko,
za Nežko, za Nežko,
za mamo in ata
jajca zlata –
ko, ko, kok!«

To bomo jedli,
hlastali,
cmokali
cmok, cmok, cmok!

Svatovanje[uredi]

Sraki dve, dve klepetulji
za zeleni grm sta seli.
Prva pravi: »Mar ste čuli,
kaj so ptički danes peli?«
Druga pravi: »Kaj ne veste,
da so izbrali si neveste,
da sred hoste pomladanje
bo ženitev, svatovanje?
Sod masti je polh privalil,
ogenj očka čuk zapalil,
žolne zdolble take sklede,
da bo sit, kdor zraven sede.«

Hopla, hop[uredi]

Hopla, hop! Zelenih kril
k nam prijadral je april:
stanovanje med Eskimi
je nakazal starki zimi,
zlate in srebrne strune
pticam je položil v kljune,
na trobentice zapiskal,
z zvončki h Kraševcem privriskal,
moče porosil Dolenjcem,
toplega dežja Gorenjcem,
Štajercem navlekel blata,
da bo letina bogata,
da jeseni bo obilo
polje kruha obrodilo.

Muha v gosteh[uredi]

V goste k nam prišla je muha,
sedla kar na hlebec kruha,
tri drobtine je pojedla,
odbrenčala, v mrežo sedla;
tam se lišpa in mrmra,
da najlepša je gospa.

Pajek sliši jo, priteče,
lepi muhi zvito reče:
»Tkem ti prejo, samo svilo,
tebi za prelepo krilo,
da od glave do peta
res najlepša boš gospa!«

Meri ji, pomeri krilo,
jo zavija v samo svilo,
ves životek in noge,
da prelepa bo – he-he –
da prelepa bo gospa,
prav od glave do peta.

V sivo mrežo zapletena,
muha vsa je oznojena,
tiše, tiše zdaj mrmra,
v mreži zgrudi se mrtvà.
V goste k nam ne bo več muhe –
potočimo solze suhe!

Kurent[uredi]

Dudeldu in dudelde!
Kurent gre po vasi;
dve si del je na roge,
tolsti dve klobasi.

V ovčji kožuh je zavit,
zvonce ima za pasom;
brije norce, sam nabrit,
prosi z milim glasom:

»Dajte mi klobas, ljudje,
dajte vedro vina,
pa bo zvesta sreča vam,
zdrava vam družina!«

»Dudeldu in dudeldaj!
Tisti dve klobasi,
Kurent, Kurent, brž nam daj –
tak brenčijo basi.

Juho skuhamo ti kurjo,
damo vina reto,
da se vrneš, pa ne z burjo,
k nam prihodnje leto!«

Cirkus[uredi]

Tramtamtam,
traram,
bambambam,
brbam –
cirkuška godba
trobi koračnice,
bobni, činele –
kot zven iz kovačnice,
fanfare –
tratare,
dudeldudo –
čudo, čudo:
hvala bógu
v Mestnem logu
je cirkus!

Cirkus!
Na letakih,
plakatih,
cirkus;
sedmero,
stotero
čudes,
Indija
Koromandija
zares!

Množica
strastno stopica,
tre se k blagajni,
steza glave,
ziblje na prstih se,
čudi se bajni
razsvetljavi
toboganov,
vrtiljakov,
cirkuški ponjavi
in kakor zamaknjena od sanj
gnete se vanj,
v sedmero,
stotero
čudes,
v Indijo
Koromandijo
zares!

Tisoč skrivnosti
še zastrtih,
tisoč oči
v areno uprtih,
napeta struna
pričakovanj,
srh in strah,
vzdih,
tišina,
tišina.

Jahači prijašejo
na belih konjih,
v svilenih hlačah
trobentači trobentajo:
v areno priskakljajo
glumači,
burkeži,
ljudožerci,
vratolomci,
plesalci na ledu,
vrvohodci,
požiralci
mečev in ognja,
kavboji s pamp in prerij,
pramožje iz tunder in tajg.

Mar privid je iz pravljic in bajk?
Fata morgana mar so guliverji,
pritlikavci Pigmejci,
črni Afrikanci,
rdeči Indijanci,
rumeni Mongoli,
z Ognjene zemljé
strašni možje,
s tečajev zemlje
prebivalci.

To še nič ni,
vrhunec predstave še pride;
cirkus srh spreleti,
groza ga obide,
občudovanje
nad Herkuli atleti,
nad zlatimi dekleti
s ptiči iz pravljic na ramah;
smeh in strah
razvejejo osli in klovni,
krotilci zveri,
tigrov in levov,
slonov,
bizonov,
risov,
žiraf,
krokodilov,
nilskih konj –
joj, kakšne zveri,
nas vse bi požrle,
s kostmi!

Odmor.
Tišina.
Vzdih.
Grozljiv šum.
hrum:
medvedje godrnjači
zdrve na motorjih v areno
kot dirkači,
norčije ponijev,
goril in šimpanzov,
golobov,
in potem je otrpnil smeh,
strah otrdel v laseh:
zvijejo v areno se
klopotače, naočarke,
joj, kače,
strah pragozdov,
pustinj
in puščav –
joj, joj, prejoj,
ah!
Strah zgine
s kačami;
burkeži,
klovni
znova razvejejo smeh,
znova v ljudeh
je sedmero,
stotero
čudes,
Indija
Koromandija
zares,
zares!

Novoletnica[uredi]

V novo leto, v novo leto
jasno je nebo razpeto,
tihe, svetle, nasmejane
v snežnih biserih poljane,
ko s sanmi se pelje dedek.
Vprežen je v sani medvedek:
čudo vleče kosmatin
z dedkom Mrazom iz daljin.

Sope kosmatin, ko vleče:
težke na saneh so vreče.
Dedek Mraz za cicibane
pelje, pelje do Ljubljane,
iz Ljubljane na vse kraje
za vse pridne otročaje
zvrhane sani slaščic –
lenim ježevih bodic.

Potice[uredi]

Mati malico so dali,
pa ne vprašajte, zakaj?
Daleč bomo potovali,
na Gorenjsko in nazaj:
po vodó gremo v Vodice,
na Grmado po suhljad,
v Mlino, k jezeru po moko,
po rozine v Škofjo Loko,
v Medno po najslajši sat.
Mati spekla bo potice
bolj rumene kot cekin,
bolj dišeče kot oblice,
ne točite, malčki, slin!

Letni časi[uredi]

Kot bi šli se ringaraja
letni časi se vrtijo:
drug za drugim se pehajo,
pridejo in odbežijo.

Ko pripelje z rožno ladjo
k nam pomlad se čez gorice:
hoste zapojo s pomladjo,
zadehte povsod cvetice.

Sonca polno je poletje,
zrelo žito v polju sije:
z lip košatih zlato cvetje
lije zdravje v domačije.

Jésen vsem plačuje dnine,
znoj in žulje po pravici:
voda že poganja mline,
mlinar se smehlja pšenici.

Rast za dneve pomladanje
zrnje v zimi znova snuje:
s krofi se kurentovanje
in s poticami praznuje.

Spet pripelje z rožno ladjo
k nam pomlad se čez gorice:
hoste zapojo s pomladjo,
zadehte povsod cvetice.

Kot bi šli se ringaraja
letni časi se vrtijo:
drug za drugim se pehajo,
pridejo in odbežijo …

Kaj bi rekli, otroci[uredi]

Kaj bi rekli, otroci, o Jurčku,
če vedeli bi, da je živ kot srebro,
da vsak dan nagode jih sto?
Kaj bi rekli, otroci, o Jurčku?

Kaj bi rekli, otroci, o Jurčku,
če vedeli bi, da ni samo živ,
da z zračno puško je kosa ubil?
Kaj bi rekli, otroci, o Jurčku?

Žalostne misli vas bi objele,
kakor so mene, kakor so ptice,
ki žalostinko, da kamen je jokal,
mrtvemu kosu so v gaju zapele.

Norčije na paši[uredi]

Tisoč je norčij na paši!
Čmrlj pijan je v cvetni čaši,
mravlja hrošča – velikan je –
nese v svoje stanovanje.
Kaj pa janjčki? Kaj pa ovce?
Ti prevračajo kozolce.
Kaj pa kozel? Ob ogrado
sam si češe sivo brado.
Kaj pa osel? Osel brca
in po vrsti vse okrca.
Kaj je s kravo? Muli travo,
kara vola: »Krivda tvoja je, starina,
da tako nori mladina!«

Otroci se igrajo[uredi]

Hojla – igra!
Nas je pet,
mi otroci
in pa ded.

Kdo bo miška?
Kdo bo muc?
Jur sosedov,
naš Štefuc.

Miška ci-ci,
teci! Prav!
Mucek, teci,
mrmrjav!

Miška teče
muc za njo,
kar naravnost
za drevo,
od drevesa
do kopriv –
joj, to peče –
kdo je kriv?

Miška šepa,
muc krevlja,
ta je lepa –
ha ha ha!

Tolovaj[uredi]

Aja, nina, aj aj aj!
Čuk starina, tolovaj
frknil v gozdu je za ptico,
pa ujel samo mušico,
le mušico in komarja
tam pod Krimom, onkraj Barja.
Žabe brž so zaregljale,
čuka v gozd nazaj nagnale.
Joj, če čuk bi privihral,
v hlače bi strahu nagnal
potepinom postopačem,
tarzanom in razgrajačem,
vsem, ki so za direndaj –
aja, nina, aj aj aj!

Le kje se mudita[uredi]

Le kje se mudita
lisica, lisjak
in sline cedita,
ko ves kokošnjak
za hišo ob gaju
vprašuje po vaju
in pitke in putke
in pure in race
spet videle rade
bi vajine tace?
Zakaj bi glad predla,
nič pila ne jedla,
v brlogu dremala
in z repom bingljala?
A pes, naš Čuvaj
je hud kakor zmaj
in pihnil – pum-pum!
bi vaju naš kum.

Hej, na Nanosu[uredi]

Hej, na Nanosu, vrh Pleše,
burja mlade zdaj ima,
puha, piha, divje pleše
in pometa, kar se da:
od Postojne do Šempasa
motovili preko streh,
od Planine preko Krasa
stiska gromozanski meh.

Od Postojne v Nabrežino
in s Snežnika plane v Trst,
ziblje ladjo kot lupino,
joj mu, joj mu, kdor ni čvrst:
vrže ga po tleh, obrije
pa povleče za brado,
varen je le, kdor zavije
v suknje tri se za pečjo!

Zimska radost[uredi]

Snežna čez in čez belina,
mraz po gazi kliče strice;
radost za premrle ptice
vsaka krušna je drobtina.

Mesec dolgo noč prekima.
Sramežljivo kot zaspanci,
sonce vstaja za Gorjanci,
gre v posteljo onkraj Krima.

Sneg in sonce – same lučke,
same čudežne kresnice;
sanke so kot perutnice,
zimska radost – to so smučke!

Medved na semnju[uredi]

Ko izcmeri k sreči se deževje
in posije sonce, že nadloga
medved počehlja se in v Kočevje
odtacà na semenj z Roga.

Dedek medved že od lani
je otročji, kot so dedki,
z medom rad bi vnuke hranil,
kolo plesal bi z medvedki.

To je smeha po Kočevju,
kadar medved na semnju kupuje:
pol sejmarjev trese se na drevju,
pol jih v Rinži v rôke pljuje.

Stržem ti korenček, zima[uredi]

Stržem ti korenček, zima,
ker zbežala si v gore,
veš, da rad nihče te nima,
ko pomlad v deželo gre.

O, le v smrt bi prikrevsala,
če povrneš se nazaj;
»Jojmene!« bi vzdihovala
kot skesani tolovaj.

Ščegetale bi v podplate
bujne trave te iz tal,
oglušili te, ko vate
piskali bi na piščal.

In če v soncu bi postala,
strah bi zlezel ti v kosti,
skrušena bi si dejala:
»Zame več rešitve ni!«