Sonata za Cezarja in diamante

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Sonata za Cezarja in diamante
Sonja Koranter
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=245-9
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20.dno


1.[uredi]

Predavalnica je bila nabito polna. Študenti so sedeli po klopeh, okenskih policah, kar na tleh in Orhan se je le s težavo zadrževal, da ni pričel kričati. Sicer ga je že na tajništvu razjezila ženska, ki je šele nastopila službo, o njej je vedel samo to, da ji je ime Katica. Ta drobna, plavolasa kačica, mlada in lepa, s sijočimi očmi, ta ... prav ta, ga je spravila iz tira. Nič kolikokrat je že povedal, da se ne bo ukvarjal z novo delovno silo, na dekanatu je povedal, oni pa nič. Že tako ali tako je imel težave z jezikom. Slovenščina je tako zoprno zapletena, da bog pomagaj. Madžari imajo res več zlogov, vendar vsaj nekaj pomenijo; Slovenci, no ti komplikatorji, pa zahtevajo od tebe nečloveške napore, in kar je še najbolj čudno, glasove in izgovorjavo, da bog pomagaj! In vsa ta zmešnjava samo zaradi tiste mlade kačice v pisarni. Noro!

"Tišina ... tišina ... nadaljevali bomo včerajšnjo snov. Ste si kaj zapomnili?"

Orhan je bil utrujen. Utrujen od govorjenja in spet utrujen od tujine, kjer se je skušal kar najbolje naučiti slovenščine. Njegova želja, da bi lahko postal uradnik evropske vlade, je bila močnejša od vseh naporov in odrekanj. Glas Evrope je bil močnejši, glas domovine vse bolj tih. Kljub temu pa vse te selitve, iz Budimpešte na Dunaj, v Prago in Bukarešto, in končno v Slovenijo, niso izbrisale slike v spominu. Grozljive slike revščine, podivjanih lačnih otrok in beračev. Drhal mu je polomila prste, violino je moral pospraviti za večne čase. Ostalo mu je samo še poučevanje, to zoprno in težaško delo.

Ostala mu je Združena Evropa in tu je našel svoj pravi cilj. Glasba je postala samo krinka, ozadje, od koder je lahko nemoteno razpredal svoje mreže in načrtoval maščevanje. Nikdar več, si je ponavljal, ko je v svojem stanovanju koval načrt, kako bo dokončno obračunal s strahovi in lakoto, s človekom, ki mu je polomil prste.

"Torej," se je predramil iz premišljevanja," kakšno zvezo bi našli med ubojem Cezarja in demokracijo današnjega dne." Elegantno si je popravil pokrivalo, posuto s kamenčki in svetlečimi trakovi. "Cezarjevi diamanti so izgubljeni, kaj pa diamanti današnjega dne?"

Študenti so bili začudeni, saj je konec koncev glasba umetnost, kaj ima torej skupnega z zgodovino. Predaval jim je o brezčasovnosti umetnosti, od glasbe do poezije, tokrat pa zahteva zgodovinska dejstva.

Madžarski grof, kot so ga skrivaj klicali, je bil človek presenečenj. Vseeno pa so se zelo pazili, da tega izraza "madžarski grof" niso preveč javno uporabljali, vedoč, da je to najbolj neprimerna izjava, ki jih lahko stane tudi izpita.

Katica je to dobro vedela, še več, to je bil podatek s katerim bo Borutu spet postregla in on se bo ... uf ... kako se bo razveselil. Imel je prav, še kako prav, da ji je našel službo.

"Borut je podlasica," je premišljevala, "podlasica za katero bi, če bi ga ne poznal, dal roko v ogenj. Vse in vsakogar je znal prepričati o svoji iskrenosti in poštenosti. Njegovo podjetje je namreč cvetelo, naivnost ljudi, ki so vlagali v njegovo podjetje, z upanjem, da bodo hitro in na legalen način obogateli, ni imela meja. Bil je tako rekoč, na pravem mestu ob pravem času. Še dobro, da mu je njegov borzni posrednik tako velikodušno pomagal. Brez njega tudi moje službe ne bi bilo," je ugotovila.

Na rami je začutila dotik, nato je zaslišala še glas: "No, si se že privadila?"

"Borut, kaj pa ti tukaj?" je začudeno poskočila.

"Ah, Ferenc je spet tu."

2.[uredi]

Z Josefino so bile težave. Z Zofijo pa tudi. Tako prva kot druga sta poskočili, ko je nekdo poklical "Finca " ali "Zofka." Orhan pa je moral vedno molčati, ko so ga klicali kar "Sin Osmana I." Sicer pa mu je godilo. Tako se je lahko nosil bolj vzvišeno, njegova kravata je kar poskakovala po goltancu, ko ga je le nekdo prepoznal in ga primerjal s tako slavno osebnostjo. Vsekakor sta na ime pazili Josefina in Zofija, in tudi sam je bil zelo previden. Z ženskami je hudič, je ponavadi mrmral sam sebi, brez njih pa kar dva ali več. Zato je obe povabil v svojo domovino, za nagrado. Prva mu je čistila stanovanje in druga je skrbela za prehrano. Stanovanje v središču Ljubljane je bilo več kot razkošno. Z več sobami in vsemi neštetimi stranišči in kopalnicami, internetnimi povezavami in telefoni, faksi in še kaj. V tem stanovanju se je srečeval s svojimi rojaki, pa tudi ljudmi za katere bi rekli, da so prišli iz črne Afrike, obeh Amerik in Rusije.

"To je njegovo delo," je rada rekla Josefina. Zofija se je ob tem nakremžila. Prijateljici pač ni mogla reči, da je tudi ona del "tega dela". Vsa ta pisana druščina, ki se je dnevno zbirala pri Orhanu, je bila v stilu "Evropa odprtih vrat". Vladni uradniki so za vse to vedeli, še več, pogosto so sodelovali pri vseh teh debatah in razpravah. Nihče se ni vprašal, je to prav ali dobro. Tu se je namreč dobilo vse, od exstacyja do kubanskih cigar, deklet in še kaj. Vse zastonj, vse za kakšno manjšo uslugico.

No, takšno, majhno, pravo. Saj bo konec koncev brisanje razlik med narodi pripeljalo do Združenih držav Evrope. Vsi bomo eno, ali pa ne!

"Nekaj dni bomo ostali v Banovcih," je rekel Orhan ženskama, ko sta zaključevali svoje dnevno delo. "Mislim, da je potrebno poskrbeti tudi za zdravo telo."

"Ali ni tam vroča voda," je hotela vedeti Josefina.

"Saj je vseeno," je hitela Zofija, "prav dobro bi bilo, da bi se malo pogrela. Neprestano me zebe."

"Zebe, zebe," se je pačila Josefina,"kaj če bi raje malo več jedla, saj veš, še avto ne gre brez hrane oziroma bencina. Še vesolje poganja energija," je strupeno dodala.

"Dekleti, dekleti ...” je vzkliknil, "od same ljubezni se bosta začeli sovražiti."

Ženski sta se že veselili, da bosta na Madžarskem nakupili cunj in cunjic, niti najmanj pa ju ni zanimala zgodovina, politika ali celo gospodarstvo. Ko je Orhan pričel razlagati, da imajo Slovenci z vsemi gradovi skupaj manj kamenja na kupu, kot ga ima samo madžarski parlament, je Josefina zakričala: "Hej, ti, paša panonskih ravnic, počasi, da te kamenje ne zasuje."

"Kaj pa predavanja," je hotela vedeti Zofija. "Vas bodo kar tako spustili, na dopust, a?"

"No to je pa tako," je rekel Orhan, "jaz sem vendar leteči profesor in še uradnik. Pomislita vendar, da je moja volja zakon. Predavanja imam samo zato, da se pokažem svetu, ha ... ha ... !"

"Važič," je prav potiho rekla Josefina, naglas pa je dodala: "Torej gremo res v Banovce?"

"Res," je rekel Orhan. "Pripravita se, vidimo se jutri ... kar na parkirišču pred hišo ... ob sedmih," je še rekel, ko je že izginil v kopalnico.

Samo tam, pod curkom hladne vode, je lahko premišljeval o svojem prihodu v Ljubljano, o odločitvi, da je Slovenija pravi korupcijski raj, še več, tu je živel tudi Ferenc. Urediti mora še zadeve doma, pospraviti dokaze in kolege prepričati, da je pravi človek za Evropo. Anatola je spoznal na Madžarskem. Tam je bila konferenca o preprečevanju korupcije, pranju denarja in prevzemih podjetij. Same koristne informacije, še več, vstopil je lahko na velika vrata, nihče mu ničesar ni mogel. Birokracija dela temeljito, predvsem pa v škodo lastne države.

"Spomini, spomini," je brundal medtem, ko se je ogledoval v ogledu, ki se je raztezalo čez celo steno. Ni vedel, ni mogel vedeti, tega pa res ne, da je ogledalo samo navidezno, na drugi strani sta stala Anatol in Ferenc in se nesramno režala.

"Butec," je rekel Anatol, "vse je pregledal, preizkusil, ogledala pa vseeno ni videl. Ko bo postal neuporaben, bova uporabila isti sistem kot pri Zofiji in Josefini," je še rekel in se nesramno pričel režati.

3.[uredi]

Ljubljana je bila zavita v meglo. Iz te globoke zasanjanosti jo občasno zbudi le kakšna sirena ali krik v stranski ulici. Vsi so v svojih čebelnjakih, skriti nepovabljenim očem. Orhanov prvi vtis je bil porazen. Taksist ga je zapeljal pred hotel Emonicum, kjer ga je že čakal Anatol.

"Vse je urejeno," je zadovoljno rekel, "stanovanje pripravljeno, služabnici tudi, si prinesel vrečko?"

"To pa je hitro," je ob pregledovanju ključev rekel Orhan. "Imam, imam ... kdaj pričnem s predavanji?"

"Jutri, takoj zjutraj ... vsi so nestrpni, saj konec koncev ne pride vsak dan v Ljubljano tako slaven glasbeni pedagog."

Anatolovo lice se je obarvalo rdeče, od samega zadovoljstva. Spet je bogat, bogatejši in spet bo lahko šel v igralnico. "Si papirje za Rusplin prinesel," je še rekel, ko je pričel oblačiti suknjič, češ, grem, znajdi se!

"Si na borzi zmenjen?" je uspel še vprašati Orhan, ko je že gledal Anatola v hrbet. "To mi bo plačal, pošteno mi bo plačal, lakomnež vseh lakomnežev."

Orhanovo stanovanje je bilo idealno. Vse prisluškovalne naprave in video kamere, ki so beležile vsak gib obiskovalcev, so bile skrite za ometom, v zvoncu pri vhodnih vratih in pod posteljo. Zavedal se je, da postelja ne more in ne sme biti središče ljubezenskega življenja, saj bi se lahko spozabil in v prevroči strasti lahko izrekel besedo, ki bi bila zanj usodna. Tako je imel vse na vajetih. Amal je bil s svojimi pajdaši še najbolj skrit v tem stanovanju, sam pa se je vedno počutil varnega.

Kljub temu, da Amala še ni videl, pa je vseeno čutil njegovo moč in večno kontrolo. Vendar se splača potrpeti, če samo pomisli na prelepo službo na sedežu združene Evrope, od tam se bodo diplomatska potovanja, z enkratno imuniteto, lahko neopazno združila z njegovim poslom. Popravil si je čepico, posuti s kamenčki in drobnimi nitkami in prav veselo se je zasmejal. Vsi so bili prepričani, da je to umetno kamenje, brez vrednosti.

Oblačil se je namreč tako vpadljivo, da ga je bilo nemogoče spregledati. Meščani Ljubljane so se kitili s klobuki in pokrivali, ki so spominjala na stare pomečkane lonce, njegovo glavo pa je krasila svetleča čepica, z dolgimi zlatimi trakovi.

"Saj si ne bi upal nositi pravega bogastva tako javno, pa še na glavi," so ga radi spraševali prijatelji.

"Seveda ne," se je ponavadi nasmehnil Orhan, "kje pa, naj bi čepico izgubil, kaj pa potem?"

"Glava bi šla," je rekel Ksaver.

Stanovanje je postajalo vedno bolj prijazno. Obiskovale so ga študentke, ki so potem rade pripovedovale o njegovem bogastvu in ekscentričnosti. Vse to je bilo potrebno, zelo potrebno, če je hotel ustvariti vtis nedolžnega evropskega uradnika. S Ksaverjem se nista mogla sporazumeti, kje naj bi postavila kamere za snemanje ljudi in pogovorov. Vedela sta, da je v skupini človek, ki sedi na dveh stolih. Preveč denarja in diamantov se obleti.

"Pribežniki z Madžarske so postali zelo nezanesljivi," je rekel Ksaver.

"In Ferenc, kaj je z njim?" je vrtal naprej Orhan.

"Ferencu gori pod nogami. Dolgo ne bo več mogel voditi ljudi čez mejo, na sledi so mu. Postal je tudi preveč pohlepen, saj veš, strah je huda stvar. Premagaš ga samo z diamanti in zelenci."

"Potem pa veš, kaj je tvoje delo, ali ne? Pojdi, dovolj je za danes."

Na mizi je bilo kup pošte. Nič posebnega. Spet Rusplin?

4.[uredi]

Avtocesto so pričeli graditi na ozemlju razlaščenih kmetov in posestnikov, ker med njimi in državo niso mogli doseči sporazuma. Vladni predstavnik je vsak dan razglašal nujnost in potrebo po novi cesti, še več, občutek sem imela, da ima vdelano napravo s posnetimi govori. Dan na dan je ponavljal eno in isto. Na mojo žalost sem ga morala spremljati na teh njegovih "razkazovanjih" in nič ni zaleglo, da sem šefa prosila za drugo nalogo.

"Še najmanj si opazna in nevarna," je smeje oporekal. "Tomaža in Jurija sem poslal na Madžarsko, boš že zmogla. Teh nekaj dni, potem pa ... no, bomo videli."

"Tu je narisan most, ne predor," je kričal glavni gradbenik. "Če bomo gradili predor, pomeni, da se bodo stroški povzpeli v vrtoglavo višino."

"Je čisto vseeno," je rekel Anatol, "na ministrstvu smo se zmenili, da bomo porabili ves evropski denar. Kako pa mislite, da bomo spet lahko dobili novega?"

"To že," se ni dal odgnati glavni inženir, "vendar s tem denarjem bi lahko zgradili vsaj še eno šolo."

"Pha," je spet prhnil Anatol, "kakšno šolo neki, denar bomo zapravili in pika. Spomladi je predviden razpis za nove projekte, takrat bomo spet zaprosili za denar, in tako dalje in tako dalje."

Glavni inženir se je vdal. Obenem pa je premišljeval, kako zapravljamo denar in kdo ima pravzaprav največje koristi. Kdo? Jaz zagotovo ne, ljudje tudi ne, kdo, je brundal predse in se mršil kot hudourni oblak.

"V predoru bodo speljane cevi za plin, dodatna steza in za težkimi železnimi vrati bo pisarna varnostnika oziroma čuvaja," je še rekel Anatol.

Glavni inženir je strmel vanj, z odprtimi usti, ko je vendarle izdavil: "Kako, kako prosim, tega sploh ni v načrtu."

"Ni v načrtu?" je sarkastično pripomnil Anatol, "pa spravite v načrt, jasno. To boste že zmogli, kajne. Sicer ... no, saj veste, koliko visoko izobraženih ljudi je že danes na cesti." Še isti hip se je obrnil proti meni, in zaklical: "Halo, halo ... greva, mlada dama, no, ali naj jaz vas čakam, ali vi mene, kaj?"

Ob vseh zadolžitvah, ki sem jih imela je bila ta najbolj zoprna. Le zakaj moram spremljati tega trota, napihnjenega in vsemogočnega? Le kdo mu lahko kaj stori?

Tako ali tako je varovan z vseh strani. Torej, zakaj?

Medtem je Anatolu zazvonil mobik (tako sem rekla tem potujočim govorečim prisluškovalnim napravam) in spet sem bila za nekaj minut prosta.

"Zakaj pa je toliko ovinkov na tej trasi," sem hotela vedeti. Glavni gradbenik je namreč sedel na kupu peska, z rokami na obrazu in nekaj sem morala storiti, da ga predramim.

"Prosim," je hitro dvignil roke in se zagledal vame, "zakaj ima ... kaj ima?"

"Cesta toliko ovinkov, vendar ...” sem spet pričela.

"To je dolga zgodba, kot zemlja stara zgodba. Že v pradavnini so ljudje krčili gozdove in predvidevam, da je pot ali cesta nastala na obronkih gozdov, kar je zgodovinsko gledano to pomenilo, da se mejni kamni niso smeli premikati. Tako so nastala nepravilna zasebna posestva ali polja in ob teh črtah so ljudje hodili. Po moje nihče ni upal tvegati, da bi stopil na tujo zemljo, ali celo katastrsko urejeval lastnino. Sicer pa so na obronkih stala svetišča in obeležja, ali pa ... kdo bi vedel ... sem samo gradbenik in ne geolog."

"Torej, če prav pomislim ...” sem rekla, še prej pa sem opazila Anatola, ki je spreminjal barve in s slušalko na ušesu pritrjeval in kimal. "Torej, so ceste nastale tako, da se ni spreminjala oblika posestva ali travnika ali njive, in zato ovinki. Ali je tako?"

"Bi rekel," je pritrdil, "vendar bi se danes lahko vse to geometrijsko uredilo, kataster to dovoljuje, vendar, ali poznate kakšnega lastnika, ki bi dovolil vzeti stopinjo svojega nepravilno oblikovanega posestva?"

"Ne, "sem rekla, "saj so še države tako nepravilnih oblik, da ne veš, če se niso zmotili. Še naša država, kokoš, je tako oblikovana."

"Ha," se je nasmehnil, "to pomeni, če že govoriva o kokoši, da imajo Štajerci pamet, Gorenjci pa rit. Hm, ha ... noro ... dobro, da je to samo šala."

"Greva," je zavpil, ves rdeč v obraz pomembnež Anatol, "greva ... kje je avtomobil. Mudi se."

"Kam zapeljem?" sem skušala zadržati jezo.

"K Trem kockam, tam imam dogovorjen sestanek."

Gradbenik je spet sedel na kup peska in v njegovih očeh sem videla strah in jezo. Kar koli mi je že hotel povedati, nisem razumela. "Pregledati moram njegovo kartoteko," sem si mislila, medtem ko sem sedla za volan in ... spet gremo.

5.[uredi]

Jurij in Tomaž sta se sprehajala po Budimpešti. Ogledovala sta si mesto z obzidja kraljeve palače in prelepe mostove čez Donavo. Na policiji, kjer sta pomagala reševati neprestano izginotje diamantov in drugih dragih kamenjev, sta danes dobila prosto.

"Ne razumem," je rekel Tomaž, "in prav danes sva prosta ... prosta ... pomisli, ko pa vendar vem, da naš šef kaj takega sploh ne bi dovolil. Kakšna preiskava pa je to, da sva prosta?"

"Greva na kavo," je rekel Jurij, "mogoče se česa domisliva. Saj veš, kofein človeka vedno spravi pokonci."

Jurij in Tomaž sta se dela lotila resno, kljub temu, da je sprva kazalo le na šalo, šalo o bajnem bogastvu, ki naj bi se pretakalo med državama. Kriminalistična služba je namreč dobila anonimko, kjer namigujejo na skorumpirane uradnike in njihov pohlep. Tako sta bila oba kriminalista dodeljena novi nalogi. Nihče ni pričakoval, da ju bo pot zanesla do Budimpešte, kjer na bi imeli tajen seznam prekupčevalcev z diamanti. Pot diamantov naj bi se končala v Sloveniji, kar je še dodatno zapletlo preiskavo.

"Ne morem se znebiti občutka," je rekel Tomaž, "ne morem, da ne bi pomislil na vse te pribežnike, ki tako na velika vrata vstopajo v našo državo. Tu nekje se skriva ključ," je še rekel, ko ga je Jurij prekinil z besedami: "Tomaž, Tomaž, še vedno se ne moreš rešiti svoje prve službe na carini. Le zakaj misliš, da je vedno vse povezano z pribežniki? Daj no!"

Na obrežju Donave je bilo živahno. Lahko si se sprehajal, posedal na pisanih klopeh, ali celo nakupoval na stojnicah. Od tu je bil prelep razgled na Elizabetin most, če ga seveda ne bi zastiral kot hrust močan in velik moški. Ksaver je zadovoljno predel predse, ko je razmišljal, kako se tema dvema niti ne sanja, da jima sledi. Niti ne sanja. Po bradi ga je ščemelo od lepila in nevajen dolge brade bi najraje populil vso to goščavo z obraza. Vendar, če se je že prodal, naj bo izkupiček čim večji.

"Še vedno ne razumem," je rekel Jurij, "saj sva bila že skoraj na sledi. Ali je mogoče, da je tudi tu korupcija na pohodu?"

"Jurij, Jurij, skisali so se ti možgani. Si postal navaden naivnež, ali me skušaš? Daj no, nisi na izletu in tudi na dopustu ne. Raje razmisliva, zakaj sva dobila prost dan." Ksaver je prisedel k njima na klop, naročil kavo in izpod obrvi opazoval njuno prizadevanje, da bi razumela madžarščino. "Butca," si je mislil, "kje imata beležko.

" Še isti hip je hrust padel na tla in pričel loviti sapo.

"Ne! Ne, ni mogoče! Ne, kaj je to?" je vzkliknil Tomaž in že sta bila oba na kolenih in pričela sta trepljati hrusta.

"Hitro, pokličite pomoč," se je oziral naokrog Jurij. Ljudje pa so še vedno neprizadeto hodili mimo, še huje, mislili so, da so trije pijanci uprizorili svojo predstavo samo zato, da jim lahko mečejo kovance.

"Kako ponižujoče," je besno rekel Jurij, ko se je trudil spraviti hrusta k življenju. Skoraj sočasno ga je le-ta objel in stisnil k sebi, mu govoril neke nerazumljive besede in se sladko smejal. "Je že dobro," je rekel Jurij in oba sta se dvignila s tal.

"Thank you," je rekel hrust in se še ves majav odpravil po promenadi naprej. "To Orhanovo slepilo je hudičevo slepilo, saj bi kmalu izdihnil," je besnel Ksaver. Potipal je žep, kjer je bila varno shranjena Tomaževa beležka, pa še Jurijeva ura zraven. "To so res pravi policaji, " se je zasmejal in veselo brcnil prazno pločevinko, da se je skotalila daleč v Donavo, kjer naj bi slej ko prej pristala tudi Slovenčka. "In kako so mu zrasle oči," je še kar naprej brundal hrust, dokler ga ni zmotil mobik.

"Si ju našel, si ju pospravil?" je odmeval rezek glas po Ksaverjem ušesu.

"Ne še," je le-ta odgovoril; "čakam na pravo priložnost."

"Opravi že," je še škrtnilo v aparatu in glas se je izgubil.

6.[uredi]

Na borzi je završalo. Rusplin naftna družba, ki je imela v lasti tudi plinsko omrežje, je svoje delnice ponudila po smešno nizki ceni. Zapleti so nastali zaradi nerazumljivih vladnih odločitev o prekinitvi dobave plina iz Rusije. Anatola je skrbelo. Toliko denarja kot ga je vložil, tokrat zagotovo ne bo dobil. Delnice je moral, moral prodati. Njegov prijatelj Ksaver ga je opomnil, da je juha že zelo vroča, torej naj bo previden. Zofija in Josefina sta bili nenasitni. Zdaj pa gresta še na Madžarsko. Mogoče bo Orhan le uvidel, da z njima ni dobro češenj zobati.

Sestanek pri Treh kockah je bil zelo uspešen, zelo uspešen. Tokrat je bil Orhan zelo velikodušen, še bolj pa borzni posrednik. Seveda, je premišljeval, onadva sta zagotovo zaslužila še več. Dobro, da jima nisem povedal za predor. Uf, tam bo zlata jama, pravi Eldorado.

"Vrednost delnic je padla na kritično mejo," je rekel Orhan. "Upam, da boš to uredil, jaz namreč jutri potujem na Madžarsko."

"Ampak Orhan, kaj če se stvar podre do temeljev ... kaj potem," je skušal Anatol sogovornika.

"To bodo potem podrti tudi tvoji temelji ... mogoče še celo zdrobljeni ... imaš kaj pameti, ali si pozabil na najin dogovor. Tvoja služba je vprašanje, tvoj finančni vrelec še bolj."

"Na našem ministrstvu mi slepo zaupajo, brez skrbi. Saj veš, preveč dela imajo sami s seboj in svojimi službami, tako, da se kar umiri," je spet spravljivo pričel Anatol.

"Pha, si ti nor, kaj pa če ti sledijo. Kaj pa prisluškovalne naprave in finančne revizije, kaj pa to? Si pozabil, da smo morali zelo na hitro umakniti Ksaverja. Njegov pohlep bi nas kmalu stal glave. Nas vseh. Kaj si zvedel na gradbišču? Bodo vrtali predor?"

Anatol je stal z odprtimi usti, ko je tok njegovih misli presekal rezek zvok sirene.

"Spet nesreča," je rekel Anatol in si živčno popravljal pokrivalo. "Pred našo hišo je to skoraj dnevni dogodek." Takrat je pozvonilo pred vrati. Orhan je odprl in pred njim je stal policaj.

"Imate vi trezor na šifro?" je rekel. Važno in tako kot bi on ustvaril svet.

"Imate vi mogoče kakšna pooblastila?" je še bolj napihnjeno rekel Orhan. "Se zavedate, kdo sem jaz? Jaz sem namreč profesor in uradnik evropske vlade. Gospod policaj, se zavedate?"

"Jaz sem pa ministrski predsednik," je spet oholo dejal policaj, "sicer pa, rezek zvok sirene, ki ste ga slišali zunaj, je oznanjal, da je v vašem stanovanju nekdo vlomil v trezor. Ali mi boste verjeli na besedo, ali ne? To je vaša stvar."

"V stanovanje nimate vstopa," je zaključil Orhan. "To je ozemlje Madžarske republike, torej bomo že sami uredili."

"Napisati moram poročilo, ga boste podpisali?" Policaj je pričel vleči beležnico, ko mu je Orhan tik pred nosom s treskom zaloputnil vrata. "Piši, če hočeš," je še rekel in takoj nato Anatolu: "Izgini skozi zadnja vrata, verjetno bo spet pozvonil."

Anatol je bil hvaležen, še kako hvaležen. Tokrat se mu zaradi predora ne bo potrebno zagovarjati. Pridobil bo na času in medtem, ko bo Orhan na Madžarskem, bo imel čas opraviti vse potrebno za prenos denarja in delnic na drugo borzo. Tako bo spet obšel domačo davkarijo in kar je še najbolj pomembno, tudi madžarsko navezo.

V žepu je stiskal majhno vrečico, polno dragega kamenja in zvit smehljaj mu je spreletel obraz. "Kako toplo mi je," je premišljeval, "kako drobno, a tako dragoceno bogastvo."

Kamere so mu sledile. Vsak gib posebej je bil zabeležen, zato je previdno stikal po žepih in se skušal obnašati čim bolj naravno. Vedel je, da ga bo Orhan spregledal takoj, ko bo na njegovem obrazu zaznal trepet mišic.

"Le kje se skriva glavni zaklad. Diamant s Cezarjeve krone, kje?"

"Pazi, kje hodiš," je zaslišal in pod njegovimi nogami je ležal potepuh. "Gospoda res nima usmiljenja," je še slišal, ko ga je zagrnila tema in drobna vrečica se je skotalila po pločniku, v kanalizacijo.

7.[uredi]

Danes sem bila rešena Anatola. Potovala bom na Madžarsko, preko Banovcev, kjer naj bi imela na očeh tri "turiste". Vse sem dobro poznala, predvsem pa Orhana. O njem se je širil glas, da je odličen profesor, enkraten glasbenik in zelo žalosten človek. Prepoznati ga ni težko, saj je viden že na kilometer, s svojo svetlečo opravo. Najbolj ga seveda izda svetleča čepica, katere ne odloži nikdar. Ne na sestankih, ne na predavanjih in mogoče tudi v spanju ne. Moja služba ima to prednost, da sem kljub temu, da sem neopazna, še najbolj neopazna takrat, ko nisem zamaskirana. Običajna turistka, ki ima v toaletni torbici vse kaj drugega kot toaleto.

Moj mobik ima novo šifro, prisluškovalno napravo in satelitsko povezavo. Komaj, ampak res komaj sem ga dobila na posodo.

Pregledala sem gradbenikovo kartoteko. Zanimivo! Človek, ki je vse svoje življenje posvetil meritvam in zbiranjem izkopanin, je bil neomadeževan. Že zdavnaj bi lahko pristal na kakšnem pomembnem položaju, če bi ne bil takšen poštenjak. Tudi to je neverjetno, če samo pomislim na čase, ki so kot naročeni za kriminalna dejanja. Meje nimajo več meja, internetne povezave omogočajo transferje denarja brez dokazil in potovati s severa na jug je prav tako enostavno kot včasih iz Ljubljane na Vrhniko.

Nad bazenom se je dvigala gosta sopara. Ljudje smo bili skoraj nevidni, razen seveda Orhana s čepico. Zraven sta se gnetli Josefina in Zofija, se smejali in čofotali. Kako neumno.

Orhan je brundal neko pesem, s prsti bobnal po obzidju, ko sem zaslišala ženski glas: "Bo to spet nova sonata?"

"Sonata?" je prasnil v smeh, "kaj res ne vesta, kaj je glasba. Ne izgovarjajte besed, za katere niste prepričani, da so prave. Glasba je nebeško delo, ženska neumna."

Obe sta se odpravili iz bazena, ko se je Orhan še vedno drl: "Sonata je ... poglejta v leksikon. Kozi neumni, " je še šepnil. Glasno je čofotal naprej, se premetaval in narcisoidno razkazoval svoje atletsko grajeno telo. Meni je šlo na bruhanje. In kako ne, voda je bila primerna za kuho, moje noge so se krčile in v glavi mi je šumelo. Torej, le zakaj vedno pristanem na najbolj vročem delu sveta.

"Vam je vroče?" sem zaslišala Orhana. "To je dobro za hrbtenico in kožo."

"Ja, ja seveda," sem začudeno odgovorila, ko je nadaljeval, "ste za kavo? Tu imajo zelo dobro kavo. Preverjeno, " je še dodal.

"Ne vem, če bo vaši ženi prav," sem se skušala izmotati.

"Saj nimam žene," je smeje rekel. Konec koncev je pa zelo simpatičen moški, sem premlevala sama pri sebi, ko sem se slišala reči: "Grem, prav, hvala!" Njegova čepica se je svetila nad mojim obrazom, ko sem se le uspela pobrati iz bazena.

"Ste na dopustu?" je rekel, ko sva sedela v avli in srkala kavo.

"Ne ... ja ... pravzaprav nekoga čakam," sem rekla. "Prijatelja ... ljubimca ... moža ...” je smeje rekel.

"Ali pa se samo šalite?"

"Prijatelja, da, dva prijatelja," sem rekla. "Še danes naj bi prišla v Banovce."

"A tako, torej niste poročeni?" je bil vedno bolj radoveden.

"Ne, ali je to sploh kaj važno?" sem rekla trdo. V glavi mi je kar brnelo, če prideta Tomaž in Jurij predčasno, me zalotita tu ... tu, s tem ... no ... s tem osumljencem ... le kaj si bosta mislila. Čimprej se ga moram rešiti. Prijazno sem se nasmehnila, ko sem rekla: "Hvala za kavo," in sem šla.

V sobi sta me čakali Josefina in Zofija. Sedeli sta na postelji in se nemarno nalivali z alkoholom. Ko sem vstopila nobena ni niti vzdignila glave, kaj šele, da bi odzdravila ...

"Torej," sem pričela, "imata kaseto ... posnetek?"

"A tako," je pijano odgovorila Josefina, "samo to te zanima. Samo to!"

"Kaj pa naj me zanima, kaj? Saj smo zato tukaj, ali ne?"

"Tako," je rekla Zofija, "kasete nimava, posnetka tudi ne. Orhana sva morali počakati zunaj, na pločniku. Prišel je sam, s svojim kovčkom in seveda čepico."

"In Ferenc," sem hotela vedeti, "kaj je s Ferencom?"

Pričakovala sem takojšen odgovor, ko je Zofija le rekla: "Ferenc je mrtev!"

"In Jurij ... in Tomaž ... sta onadva še živa? Prideta danes, ali ne?"

Tako Josefina kot Zofija sta neprizadeto nadaljevali popivanje dokler nisem zakričala: "Sta nori, popivata kot žolni, zraven pa o smrti govorita kot o običajnem in vsakdanjem dogodku. Imata vsaj Ferenčev kovček?"

"Nič nimava, nič," je siknila Josefina.

"Kje je njegov računalnik, ključi, zapiski ... kdo ima to?"

"A kdo," sta tokrat siknili obe, "vse to ima Borut. On je kriv, da je Ferenc padel v past. Človek, groza, ni imel niti toliko časa, da bi dvignil pogled, kaj šele, da bi kaj rekel. Borut trenira karate ... si lahko predstavljaš, kako ga je posekal!"

"Tebi je lahko," je zakričala Josefina, "ti si na izletu, midve pa morava delati."

"A tako," sem rekla in stopila sem do nje, ji pogledala v široko razširjene zenice, "a tako mislita. Saj res, jaz sem na izletu vsa leta, ko pa vidve še vedno trpita ob alkoholu in zabavi. Sicer pa ...” nisem končala, ker sem že tako ali tako preveč povedala. Le kdo mi bo vzel breme tega nemogočega položaja, ko nikdar ne vem, kdo mi bo zasadil nož v hrbet. Tudi pomisliti ne smem, kako je vse gladko potekalo, ko smo s Tomažem in Jurijem reševali običajne kriminalne postopke. To so bili časi. Danes pa je postalo vse tako zapleteno, vse tako na široko, globalno in kar je najhuje, kriminal ima leglo v najvišjih gospodarskih in političnih vrhovih.

"In Alma, sta odkrili, kdo je Alma ...” še sem hotela nadaljevati z vprašanjem, ko je odjeknila eksplozija in vse tri smo obležale na tleh. Skoraj nezavestna sem se pobrala s tal in se odplazila iz sobe. Še isti hip je odjeknila spet eksplozija, in še ena ... Nastal je preplah, kričanje in jok, ognjemet je osvetlil nebo in v sobo so vdrli policisti. Zraven njih je stal Orhan.

"Samo še en meter," sem si šepetala in iskala moč, da se zvijem za pletenim sedežem na verandi.

8.[uredi]

Pri Treh kockah je bilo živahno. Lokal v središču mesta je imel novega gospodarja. Ferenc se je sprehajal od mize do mize in si ogledoval goste. Mlajši so naročali samo radensko in kavo, starejši pa viski in posebne koktejle. Nihče pa ni vedel, da je v vsaki pijači drobec mamila, posebnega mamila, ki te neprestano opominja, da moraš piti ... piti, naj bo to alkohol ali sok. Pijača je imela poseben okus, torej nihče v Ljubljani ni imel takšnega obiska. Še več, glas o dobrem lokalu se je širil kot prerijski plamen.

"Morala ga bova razširiti," je rekel Anatol, ko je vstopil in zagledal množico pri mizah in točilnem pultu. Ferenc se mu je samo nasmehnil, saj ni smel in ni hotel kompromitirati tako sebe kot Anatola, ki je z delegacijo poslovnežev vstopil v lokal.

"Mi smo rezervirali," je glasno oznanil Anatol. Hotel je namreč, da ga ljudje opazijo, da se zavedajo, koliko dela imajo pravzaprav ljudje, ki se ukvarjajo z gospodarstvom.

"Lastnik zahteva višjo najemnino," je šepetaje rekel Ferenc.

"O tem kasneje, potrpi," je prijazno, a stisnjenih ust odgovoril Anatol. "Sicer pa, kaj mu nisi zagrozil, da je denacionalizacija v teku. Če ne bo pameten, bo ob vse!"

Denacionalizacijski postopek je trajal že deset let in Ferenc je vedel, da bo trajal še naslednjih deset. Anatol pač ni neumen in tako dobre lokacije ne bo izpustil iz rok. Sicer pa, vse je pravno utemeljeno, vse preverjeno, papirji so več kot čisti in nihče, prav nihče nima te moči, da bi kar koli oporekal. Drobna žica, ovita okrog njegovega pasu ga je začela opominjati, da se bo moral oglasiti na internet pošto. Ferenc je zamahnil proti dekletu, ki je v varni razdalji čakalo na navodila in jo napotil v posebno sobo, kjer so bili že vsi zbrani. Dekle, hči lastnika, je bilo zelo lepo dekle, lepo, vendar nemo. Anatol si je priskrbel dobro postrežbo, dekle, ki je samo kimalo in pisalo naročilo. Mislil je, da je ena izmed lepotičk, ki si jo je privoščil, pa se je izkazalo, da mu zna narediti kar precej škode. Brez kančna slabe vesti je neko noč, po strastni in vroči ljubezni, v najeto sobo v enem izmed hotelov vstopil Ksaver in ji odrezal jezik.

"Prelepo dekle," je rekel eden izmed poslovnežev Anatol se je nasmehnil in milo rekel: "Uboga je, nema je, vendar jaz sem dober človek in sem lastnika prosil, naj jo vzame v službo. Saj veste, dobrota je ena izmed lepših plati človekovih lastnosti."

Moški pri mizi so se samo nasmehnili. Vrata so se zaprla in na drugi strani so se odprla vrata v igralnico, kjer so igrali poker. Anatol je bil zelo zadovoljen. Vsi ti ljudje tukaj mu prinašajo denar, še več, koristne informacije in z njimi zasluži ogromno denarja.

"Rusplin je skoraj naš," je rekel prvi. "Ne vem, kaj čakaš, da se tu nič ne premakne?"

"To ni tako enostavno," je rekel Anatol, "borzni posrednik me opozarja, da stvari ne smejo prehitro napredovati. Saj veste, demokracija je bolj zapletena stvar kot totalitarni režim. Več ljudi je treba podkupiti, manj ljudi sme vedeti. Borza je tako ali tako v rokah države, zato upam, da ne bo težav. Tam sem namreč skoraj tako dobro zasidran, kot doma v fotelju."

"To je zadnji kupček," je spet rekel eden izmed njih, ko je položil poleg Anatolove roke vrečko z diamanti.

"Zdaj je kupčija sklenjena, kdaj bo pričel obratovati predor?"

Dekleta, ki so stala v ozadju so na Anatolov mig pristopila k družbi in ni bilo potrebno posebej razlagati, zakaj so tu.

"Počakam samo še dva dni, potem se bodo začele vrstiti akcije. Ena bomba tu, druga tam ... ni problema, " je zaključil in že sta z enim izmed deklet odšla.

Anatol je vedel, da to niso samo grožnje, to se bo zgodilo, če ne bo končno uredil z Rusplinom. Eksplozija v Banovcih je bila resnična, smrti prav tako.

Zapustil je družbo, ko je na vratih zagledal Ferenca, ki je bil popolnoma bel in prestrašen.

"Kaj je spet," je besno stisnil skozi zobe. "Deset minut si sam, pa si že ves prestrašen."

"V lokalu je bila kriminalistična policija. Zahteva vse dokumente, popis ljudi in materiala, najemno pogodbo in izvor denarja za nakup."

"In ...” je rekel Anatol, "saj vse to imaš, kajne?"

"Imam, vendar ... saj veš, vsi dokumenti so ponarejeni."

"Ponarejeni ...” je besno rekel Anatol, "ali imajo državne pečate, ali ne? Butec! Ali je to ponarejeno, kaj? In kaj je še novega?"

"Orhan je na Madžarskem," samo to.

"Orhan je na Madžarskem ... Orhan je na Madžarskem ... papiga nesrečna. Te je strah ... a ... pošteno te je strah. Si mislil, da so profesorji neumni, da bo Orhan kar pozabil, si to mislil. Veš kaj, malo bolj se potrudi, pa te ne bom izdal."

Ferenc ga je pogledal kakor kača, ki bo vsak hip pičila. "In kaj potem, če poveš Orhanu ... povej ... tudi jaz bi imel kaj povedati ... pa ne samo Orhanu ... še za tvojega nadrejenega bi se kaj našlo."

"Molči, kača vseh kač, ni še vseh dni konec."

Anatol je odšel k svoji družbi, kjer so temeljito pretehtali vse možnosti dobave plina po novih ceveh, ki bodo speljane skozi predor. Dogovorili so se tudi o višini podkupnine za gradbenika, ki teži in jim prav nič ne pomaga. Diamanti so resnično boljše plačilno sredstvo kot denar. Z denarjem te lahko še kdo dobi! Zadovoljni so se napotili k igralni mizi pokra. Stavili so visoke vsote, vedoč, da je dotok denarja skoraj neusahljiv. Bili so bogati. Tako so mislili, če jih iz varne razdalje ne bi opazovalo nemo dekle.

9.[uredi]

Katica je svoje delo opravljala odlično, vendar vsak dan težje. Borut ji ni dal miru. Ne podnevi in ne ponoči. Neprestano je visel na telefonu in zahteval, da končno zleze Orhanu v posteljo in ga skuša pretentati, da bi jo spravil v svojo ekipo. Poleg tega jo je še redno obiskoval, vsak dan, dan na dan. Kot pijavka je visel na njej, ji pil dušo in jo neprestano moril z istimi vprašanji in zahtevami. Tudi tokrat je nenapovedano vstopil v njeno pisarno, kot podlasica tiho in jo zagrabil za vrat, ko je rekel: "Anatol postaja vedno bolj pohlepen, Orhan resno razmišlja o njegovi nadomestitvi. Si predstavljaš, da bi to lahko bil jaz?"

"Kako si danes junaški, predrzno junaški. Orhan je na službenem potovanju, na Madžarskem, zato, kajne? Saj se bo vrnil, potem mu vse to povem."

"Oh, seveda, Orhana se bojiš, bojiš se mene, bojiš se Ferenca, bojiš se Anatola. Jaz vem, zakaj? Kam si skrila diamant? Tistega, saj veš, ki je bil namenjen direktorju Rusplina."

Katica je onemela, ni se smela izdati, zato je hladno rekla: "In kje si naložil svoje zelence? V Argentino ali Venezuelo, a?"

"Mir ... skleniva premirje ... drugače bova oba ostala praznih rok. Orhana moraš pridobiti. Zlezi že v njegovo posteljo."

"Kaj pa Anatol, si lahko predstavljaš, kako bo besen. Anatol je moj ljubimec," se je izmikala z lažjo. "Sem samo tajnica in ne morem in nočem tega," je besno rekla, ko je nadaljevala: "Dovolj je že to, da zbiram podatke in vnašam napačne, ali ne."

"Seveda, seveda," je rekel Borut, "tudi to je nekaj, vendar še ni vse. Ali bi rada spoznala moj novi prijem. Včeraj mi ga je pokazal mojster borilnih veščin." Borutov obraz je spreletela sarkastična zloba in Katica je prebledela.

Njegove prijeme je dobro poznala, še več, neštetokrat je nezavestna ležala na njegovi postelji. Ta pohlepni spolni iztirjenec je ponavadi tako začel. Vendar Ferenca se ji pa vseeno ni bilo treba več bati. Nekje leži hladen in bel, hvala bogu. Tadva norca sta ji pošteno zagrenila življenje. Le kako je lahko tako nasedla. Uglajen Ferenc in še bolj uglajen Borut sta jo našla med neštetimi kandidatkami za erotično plesalko. Nikdar ni plesala na odru, plesala je neprestano v tujih posteljah, med pomembneži, v Orhanovem stanovanju in Anatolovi pisarni, na mizi in pod mizo.

"Si Rusplinu prištela novo ničlo?" jo je predramil Borut. Tako močno jo je stisnil za roko, da je prebledela in postalo ji je slabo.

"Ne," je dahnila. "Ne še."

"Anatol bo prišel po podatke, ti pa nisi končala."

Močno jo je plosknil po licu, ki se je v hipu obarvalo krvavo rdeče in ji zalilo oko. "Popoldan se dobiva z Anatolom, imaš samo uro in pol časa. Imaš službo, ali ne? Brez šol in izkušenj, brez potrebnega znanja zasedaš tako pomemben položaj. Kaj misliš, da je to tako poceni, a? Pa še v nobeni stranki nisi."

Med papirji, ki so bili strogo zaupne narave, so bili tudi papirji Rusplina. Anatolova odločitev je bila, da bo ta firma monopolna na našem trgu, zato je zahteval popravek vseh podatkov in padec delnic, da jih bo lahko najceneje kupil sam. Tako bi postal večinski lastnik, kar bi pomenilo široka pooblastila in veliko moč.

"Bilo bi mnogo lažje, če bi to popravljal računalnik. Ročna obdelava in popravki podatkov je zelo zamudno in še nevarno delo."

"Aha, res se pozna, da nimaš izobrazbe, lepota je res samo ovira. Ne nori, računalniške popravke bi takoj odkrili. Na računalniške programe in delo na računalniku se danes spozna že vsak osnovnošolec. Prelisičiti je treba birokrate, ki mislijo, da je računalnik alfa in omega stvarjenja. Nikomur namreč, ali vsaj dosti prepozno, ne bo prišlo na misel, da bi se nekdo danes ... danes, v računalniško informacijski dobi lotil posla ročno. Ali razumeš?"

"Sovražim te," je uporno rekla, več ni mogla. Vstopila sta dva gospoda, ki sta želela Orhana. Borut jo je samo ošvrknil s pogledom in odšel. Napotila ju je v predavalnico, kjer naj bi Orhan imel predavanje. Vedela je, da je predavatelj, ki ga nadomešča človek vreden zaupanja, suvereno obvladuje Orhanovo področje, torej bo vedel, zakaj sta gospoda prišla. Na hodniku sta obstala, izza pasu sta potegnila pištoli in na hitro odprla vrata, kjer sta zagledala začudenega predavatelja, ki niti toliko časa ni imel, da bi odprl usta, ker se je že zgrudil. Neznanca sta streljala v noge in roke, namenoma, ker sta hotela, da ostane živ. Zavpila sta le to, da je to prvi pozdrav, ostalo sledi. Orhan naj bi vedel, zakaj in čemu. Katica se je sesedla, odpirala so se vrata drugih predavalnic in nekdo je zakričal: "Pokličite zdravnika ... policijo ... takoj!"

10.[uredi]

Orhanu je pozvonil mobik, Jurij in Tomaž sta se zdrznila.

"Je Ferenc?" je vprašal Tomaž in Jurij je rekel: "Je Ferenc?"

"Butca, navadna kriminalistična butca," je zamrmral Orhan. "Kako enostavno, kako prikladno. Ksaver res zna." Jurij in Tomaž sta se spomnila samo zadnje besede – Ferenc –, preden sta zdrknila na drug planet, z razpočenim soncem. Vse se je zgodilo tako hitro, da je Orhan tokrat Ksaverju posebej čestital za dobro opravljeno nalogo. Ideja o prosten dnevu se je obrestovala.

Tokrat diamantkov resnično ni bilo škoda. Orhan se je zavedal, da bi slovenska kriminalista lahko povzročila resne težave, kar bi na koncu lahko prišlo do izgube posla in velike finančne škode.

"Saj sem vedel ... saj sem vedel ...” je rekel v aparat, " da, vsi trije so tu. Seveda ... seveda ... žensko bom izpustil. Ne ... ne ... ničesar se ne bo spomnila ... kje pa ... deluje ... mamilo deluje."

Orhan je drago plačal injekcije, preveč drago. Anatol je bil pohlepen bolj kot si je kdaj mislil. Izgovor, da mora podkupiti uradnike na inštitutu, je bil resničen. Vendar je pohlepnež zase zahteval preveč.

Josefina in Zofija sta sedeli na postelji v sobi, ki je bila pripravljena samo za Orhana. Ničesar se nista spomnili, zato sta samo rekli: "Ali smo že na Madžarskem?"

Orhanu se ni ljubilo, ni hotel in ni mogel več prenašati teh dveh zadrogiranih bab. Kljub temu, da jih je Anatol potegnil z ministrstva, kjer sta bili več kot uporabni, pa je bila izguba njunega spomina že preveč draga zadeva.

Zbudila sem se z glavobolom, na manjših odrgninah se je držala strjena kri, kot bi imela skorjo na koži.

"Le kaj naj bi pa to pomenilo," sem s hreščečim glasom govorila sama sebi, ko sem opazila, da na stolu poleg mene dremlje policist.

"O," je zazehal, "ste se zbudili? Podložil sem odejo in blazini, da vas ne bi preveč zeblo. Nismo namreč vedeli, ali imate polomljene kosti."

"Žejna sem," sem rekla. "Žejna," sem ponovila.

"Ne smem vas premikati, ne smete piti," je rekel zaspani policist.

Na vsak način sem se hotela pobrati s tal, in na moje začudenje je policist samo gledal in še na misel mu ni prišlo, da bi mi pomagal. "Sanjam," sem rekla, "to ne more biti res."

"Nimam nobenih drugih navodil, kot samo to, da pazim na vas in vas pustim popolnoma na miru. Vse ostalo bosta uredila Jurij in Tomaž."

"O, bog, hvala bogu, Jurij in Tomaž. Torej sem rešena," sem si šepetala.

Nad pokrajino se je pričelo daniti. Slišala sem ljudi, ki so hodili mimo, šepetali in se zgražali nad dogodkom. Nikogar pa ni zanimala ženska, ki je ležala na verandi. Nikogar.

"Kje sta Josefina in Zofija," sem spet hotela predramiti policista.

"To ni vaš problem," je spet zazehal in tokrat sem bila deležna mrkega pogleda.

Še vedno sem ležala na tleh, na verandi, ko je prišel Orhan s skupino policistov, in rekel: "Draga dama, prepeljali vas bomo v sobo, v hotel."

"Zdravnika hočem," sem rekla. "Zdravnika in to takoj!"

"Seveda, seveda ...” se je sladko nasmehnil, ko je zakričal: "doktor ... doktor ... tu je še ena."

"Kje sta Josefina in Zofija?" sem rekla, še vedno ležeča na tleh na verandi.

"Kdo, prosim?" je rekel Orhan. "Nobene Zofije in Josefine ne poznam, jih mogoče poznate vi?" se je obrnil k zdravniku, ki je pripravljal injekcijo. "Proti bolečinam, " je rekel.

"Vaši spremljevalki vendar," sem spet rekla.

"Moji," je bil začuden, "moji? V Banovce sem prišel sam."

V roki sem začutila vbod, rahlo me je zapeklo in občutek sem imela, da lebdim, da bom padla, da sem na strehi sveta. Obrazi so se podaljšali, ljudje so postali sence in policist, ki se je sklanjal nad menoj, je rekel: "Deluje. Spravimo jo k ostalim." Še isti hip se je razpočilo sonce in zagrnila me je tema.

11.[uredi]

Novinarji so bili nadležni kot ose. Anatol se je obvladoval in njegova prijaznost je bila za novinarje balzam. Vladni uradniki so bili več ali manj preveč zaposleni, da bi odgovarjali na novinarska vprašanja, še več, le kaj si ljudje mislijo, da imajo toliko časa?

"Bo predor le končan?" so hoteli vedeti, "Kdo je dal denar ... koliko od tega je primaknila Evropa ... predor naj bi bil strateškega pomena za Luko."

Anatol se je nasmihal, ko je odgovarjal: "Predor bo dokončan do roka. Imamo izredno sposobne gradbenike, poznajo posel ... denar tudi je."

"In kdo je v nadzornem svetu ... kdo bdi nad evropskim denarjem?"

"Kdo ... jaz vendar, meni je uspelo pridobiti posojilo ... samo meni. Saj ni, da bi se hvalil ...” je skušal omiliti izjavo, "vendar je to resnica ... jaz sem namreč žrtvoval del svojega življenja ... časa in še česa ... vse v dobrobit države."

"In podizvajalci ... kdo so oni?"

"Jih ni, vse smo sposobni opraviti sami. Nekaj več denarja porabimo, ampak se izplača."

"Zanimivo," je rekla novinarka, ki je slovela po svoji prodornosti, "zanimivo, da ste pogajalec za denar, direktor in še vladni uslužbenec, vse obenem. Kaj ni prav zaradi tega velika možnost, da se kakšna stvar prikrije?"

"Na to provokativno vprašanje mi ni treba odgovarjati," je rekel Anatol. "Če želite tehnične podatke je tu gradbenik, vodja gradbišča, izkoristite ga," se je spet prijazno nasmehnil. V žepu je spet začutil drobceno vrečko in se še bolj sladko nasmehnil.

Novinarji so se kot poslušne ovce zakadili v gradbenika. Anatol je zapustil prostor in v predverju ga je čakal varnostnik.

"Tu sta beležki," je rekel in odšel. Anatol je končno dobil, kar je iskal. Jurijeva in Tomaževa beležka sta namreč vsebovali podatke, ki so bili velikega pomena za nakup Rusplina. Nekoga bo moral dobiti, da bo dešifriral vse to, nekoga, ki je lahko kupljiv in ga ni škoda, če se mu kaj zgodi. Računal je na Josefino ali Zofijo, pa sta se ženski izneverili. Izguba spomina je bila najmanj, kar ju je lahko doletelo. Ostalo naj opravi Orhan.

Gradbenik se je potil in potil. Predor, ki bi moral biti končan do takrat, ko iz Južne Amerike pripluje ogromna ladja, natovorjena z novimi deli za hidrocentralo, je bil trd oreh. Vsi načrti so se podrli, vse je bilo potrebno začeti znova, vse! Preveč dela in premalo ljudi.

"Zakaj ste se odločili za predor?" je spet sitnarila novinarka, "zakaj, če ste imeli že vse pripravljeno za most?"

"Napeljali bomo še cevi za plin."

"Plin? Kako plin? Napeljava že teče po drugi strani, severni strani ... kdo je to odločil? So bili ljudje zato, kako ste prišli do zemljišča?"

"Moje delo je zgraditi predor, vse ostalo ima na skrbi država oziroma gospod Anatol. Obrnite se nanj," je vidno utrujen in naveličan hotel zaključiti gradbenik.

"Vendar, kolikor vem so ljudje zelo razburjeni. Vzeli ste jim zemljo, polja in travnike. Nihče ni smel nič vprašati, vse v interesu države. Kaj niso časi denacionalizacij že mimo?"

"To je področje s katerim se ukvarja gospod Anatol," je rekel in odšel v preddverje. Vidno razburjen in nezadovoljen je hotel govoriti z Anatolom. Varnostnik ga je zadržal, češ, vsakdo pa res ne sme motiti gospoda pri njegovem delu.

"Jaz lahko," je rekel in odrinil varnostnika od vrat in vstopil. Anatol je imel polno mizo stresenih diamantov in še isti hip se je zadrl: "Kdo ... kdo vam je dovolil vstopiti? Kaj ne vidite, da imam delo."

Gradbenik je strupeno gledal, stopil do mize, pogledal Anatolu v oči, in rekel: "Malo mi je mar, predor naj vam konča kdo drugi. Jaz sem opravil in pika!"

"O, a res? Potem se pa kar pripravite, da boste na zavodu čakali v vrsti. Za službo namreč!"

"Najbolje, če ne sploh najboljše od najboljšega. Z vami nočem imeti več nobenega opravka."

Anatol je poklical varnostnika, mu nekaj šepnil na uho in le-ta je odšel. Potem je rekel: "Še boste delali, zame boste delali in pod smrtno nevarno prisego tudi molčali, če ne ...” ni imel časa končati. Na vratih je stala Magdalena, bela kot smrt in pretepena.

"Kaj pa ona dela tu?" je rekel gradbenik.

"Ona ni ona, ona je moja garancija, da boste dokončali delo. Tačas bo tu. Od nje je odvisno, ali bo preživela ali ne. Sicer pa, nehajmo že s to farso. Vi opravite svoje, potem bom jaz opravil moje. Konec besedi."

"Ubogaj," je rekla čisto potiho Magdalena. "Nima smisla, slej ko prej bo nekdo opravil to delo."

Varnostnik jo je grobo prijel za roko, rekoč: "Molči! Molči!"

"Magdaleno smo prijavili kriminalistični policiji, češ, da je izdala strogo zaupne dokumente, varovane na vašem podjetju. Vse je odvisno od vas, ali bo oprana krivde ali pa gre za več let v zapor. Sodnike namreč zelo dobro poznam."

"Svinja," je rekel gradbenik in varnostnik ga je že potisnil skozi vrata.

Stal je na hodniku in ni vedel, ne kod ne kam.

12.[uredi]

V bolnici je zavladal preplah. Med ranjenimi turisti iz Banovcev sta bili tudi dve ženski. Popolnoma pri zavesti, vendar nista znali povedati, kako jima je ime oziroma kako se pišeta, od kje sta prišli in s kom, če sploh s kom. Raziskave so pokazale, da sta okuženi z boleznijo norih krav. Seveda so ju spravili v karanteno, nihče ni smel do njiju. Zdravnik, ki ju je imel na skrbi, je bil zaprepaden. Tem bolj, ker je bilo v skupini ranjencev kar nekaj ljudi, ki so pravzaprav ilegalno prestopili mejo. Zaman so se trudili vzpostaviti kontakt, dokler se od nekje ni pojavil Orhan in ponudil svojo pomoč.

"Poznate koga?" je pričel zdravnik. Ni mogel dokončati, ker ga je že prekinil policijski inšpektor in zahteval natančne podatke.

"Meja je preveč prehodna, dnevna migracija ljudi in še ilegalci, močno povečuje nevarnosti nalezljivih bolezni. Ste opazili kaj posebnega?"

"Običajne rane, nič posebnega," je rekel zdravnik in stiskal drobno vrečico v svoji beli halji.

"Zanimivo", je rekel inšpektor, "iz sosednje države smo dobili sporočilo, da je na pohodu nevarna bakterija, res nič ne veste? Zaščititi bomo morali ljudi, predvsem pa prebivalce ob meji."

Orhan je prekrižanih rok stal poleg njiju in ju neprizadeto opazoval. Popravljal si je čepico in bobnal s prsti po komolcih, ko je dejal: "Če kar koli lahko pomagam ... potujem namreč na Madžarsko ... tam sem doma ... če je kar koli ...” je bil osladno prijazen, dokler se policist ni obrnil k njemu, in rekel: "Spoštovani gospod, hvala, vaša naloga je delo z glasbo in glasbeniki, ni da bi se človek preveč izpostavljal. Zato smo mi plačani."

"Potem smem oditi?" je spet nadvse vljudno vprašal.

"Seveda ... seveda ...” je rekel policist. Zdravnik je prebledel. Bilo ga je strah.

"Vse je naprodaj, še zdravniška etika, tudi zdravje," je brundal Orhan in sedel v taksi. Čim prej se mora vrniti v Banovce, kjer ga čaka še ena ptičica. Z njo bo lahko.

"Vsi so okuženi, vsi so okuženi ... s korupcijo in pohlepom," je rekel taksistu, ki ga ni razumel. Samo skomignil je z rameni, ko sta prispela in rekel: "Dvajset tisoč tolarjev."

Orhana je imelo, da bi mu stisnil drobcen diamant v stegnjeno roko in si tako zagotovil prevoz na Madžarsko ... vendar ne! Tokrat ne!

Nekje od daleč sem zaznala bolečino, kot bi me nekdo pošteno plosknil po licu. Vse zvezde in še veliko razpočeno sonce je padlo name. Odprla sem oči.

"Aha, smo se zbudili," je rekel Orhan in pomežiknil Juriju in Tomažu. "Kajne, tako kot vidva ... saj sta budna ... ha?"

"Kdo je ta ženska," je neumno vprašal Tomaž, in Jurij je debilno dodal: "Ja, saj res, kdo je ta ženska?"

"Kaj me ne poznata ... ej ... jaz sem ... jaz ... vajina kolegica," sem hitela. Suha usta so se lepila na besede in spet me je zagrnila tema.

"Dobro smo opravili," je rekel Ksaver. "Fanta bi morala pristati v Donavi, sta pa tu. Kaj naj z njima?"

"Pošlji ju na avtobus, domov ... v Ljubljano. Ju bodo že našli, če ju bodo sploh iskali."

"In ženska, kaj pa naj z njo naredim?"

"Tu jo pusti, dodatna doza bo zagotovo zbrisala tudi njen spomin. Nimam časa, še manj volje, da bi se ukvarjal še z njo. Čez dobrih deset ur imam že koncert v Budimpešti. Nimam časa. Opravi sam!"

Nihče izmed njiju pa ni videl človeka, ki se je neopazno gibal med zaposlenimi, nekaj časa kot natakar, pa spet kot vzdrževalec in spet kot receptor.

13.[uredi]

Anatola je prebudila glasna glasba, kot bi mu nekdo na glavi sekal polena.

"Se je že zbudil," je rekel človek, preoblečen v potepuha. Za njim je stala drobna ženska, z zakritim obrazom in temno ruto na glavi.

"A to je tisti ... tisti, ki nam odžira delnice in zavlačuje z gradnjo predora?"

"Da," je rekel potepuh. "To je tisti."

Glasba je spet pričela glasno igrati, ne igrati, bobneti in Anatolova glava je bila vedno bolj razbolena. Še sanjalo se mu ni, zakaj je tu; tudi tega ni vedel, kaj ima opraviti s to žensko.

"Amal vam je dal podrobna navodila. Kajne?" jo je slišal reči.

"Diamante bi morali odposlati v Amsterdam, na brušenje, kajne?" Anatol je še vedno strmel v to čudo ženskega spola.

Ni mu šlo v glavo, kako ga je sploh nekdo lahko pripeljal sem. Njega, njega, državnega uradnika ... nedotakljivo osebo ... vsemogočnega birokrata.

"Amal," je skoraj zacvilil, "Amal," je ponovil, "Saj ... saj sem poslal diamante v Amsterdam, sem!"

"Seveda ste," je rekla ženska, "samo da ste jih poslali na svoje ime in denar je šel na vaš devizni račun, kajne."

"To še vse lahko popravim," je rekel, "diamante sem pa vseeno spravil iz države ... po diplomatski pošti ... ali ne?"

"Ta človek je nor," je rekel potepuh, "ali pa se norega dela?"

"Ne eno in ne drugo," je rekel Anatol, "če imata kaj zdrave pameti bosta vedela, da ne morem, jaz kot državna osebnost, letati po tujih bankah in nalagati premoženja na tuji račun. Še preden bi opravil transakcijo, bi bil že zaprt."

"Zato smo vam," je brcnila v stol, kjer je sedel privezan Anatol, "zato smo vam priskrbeli nemo dekle, da bo opravilo vse za vas. Ampak ne, to ni bilo dovolj, pohlep je močnejši od pameti. Dekle ste pustili v Amsterdamu, za njo se je izgubila vsaka sled. Vsaka sled!"

Pomignila je potepuhu, in rekla: "Pripravi dozo!"

"Ne ... ne ...” je zavpil Anatol, "storil bom vse, kar boste hoteli ... vse ... samo mamila ne ... prosim ... ne!"

"Šleva," je rekla zakrita ženska, "šleva," je pomilovalno ponovila. Potepuh ga je že špiknil in Anatol je v hipu zaspal.

"Odpošlji zahtevo za odkupnino in jo naslovi na vse pomembne naslove, predvsem gospodarske resorje. Saj veš, kako to gre!"

Potepuh je samo prikimal in se pričel slačiti in umivati. Maska je bila odlična, Boruta nihče ni mogel prepoznati, tudi Katice ne.

"Uf," je rekla, "kakšna moška šleva." Obenem z dolgo ruto, je z glave snela kamero in iz ust je potegnila drobno cevčico, ki ji je pomagala spremeniti glas.

"To bo podatek, kako ga bodo veseli na policiji, ko pride čas!" O Amalu ni rekla niti besede, in na vprašanje, kdaj pride Alma, tudi ne.

14.[uredi]

Lastnika propadle agencije Dayass je Ksaver še pravočasno prijel za grlo, tako, da mu je venezuelski potni list plačal z mercedesom. To je bilo več, kot sta z Orhanom pričakovala.

"Ideja je bila odlična," je rekel Orhan med pregledovanjem partiture.

"Seveda," je rekel Ksaver, "hvala bogu, da ti je uspelo uničiti firmo. Samo pomisli, kakšna konkurenca bi to bila Anatolu."

"Za Anatola me prav nič ne skrbi, gre za Evropo. Če bom hotel ponovno oživiti vse bankrotirane institucije in podjetja, moram ... moram najprej vse uničiti. Kako rad bi dobil priznanje za svoje delo ... ha, kajne ... saj veš ... spet bova lahko živela na veliki nogi. Nič več lakote."

Panonska ravnina se je odpirala kot na novo odkrit cvet. Ravnice, posejane z oljno repico so bile kot rumeni otočki sredi zelenja. Gozdovi so se redčili in cesta, ki se sploh ne bi smela imenovati cesta, ju je dodobra predramila.

"Je Anatolov posel že odobren s strani sanitarne inšpekcije?"

"Mislim, da," je rekel Ksaver. "Predor mora biti dokončan vsak hip, torej se bo tovor lahko skril v notranjosti, mislim, da bo Ferenc poskrbel za to!"

"Še dobro, da smo pravočasno umaknili Josefino in Zofijo. Samo pomisli, koliko truda je bilo potrebno."

"Ah," je rekel Orhan, "ženske so res neumne, koze so. Ne vem, zakaj nikdar ne spregledajo moške dvoličnosti ...” Prekinil ga je Ksaver, ko je rekel: "Jaz sem ji, Zofiji namreč, prinesel samo bonboniero in jo povabil na večerjo ... samo to ... pa je bila moja."

"Aha," je sarkastično rekel Orhan, "zato si kar nekaj dni hodil z modrico na licu. Po tisti večerji namreč."

"No, ja ... saj ni važno ... najbolj pomembno je to, da sta izdali dovoljenje za neomejeno količino uvoza kostne moke in še carinsko deklaracijo. Bonboniera pa je bila tako ali tako zastrupljena. Še do danes se ne moreta spomniti nič drugega, kot samo to, da je ena čistilka in druga kuharica. Ženski iz vladnih služb, a? Dobro, kajne!"

Madžarska prestolnica se je svetila v soncu. Dež, ki je samo očistil ozračje in opral prah, je mesto napolnil z neko novo svetlobo in čistočo. Skoraj na vsakem vogalu so bili plakati, na katerih je bil natisnjen Orhanov obraz in prva stran notne partiture. Končno je dočakal, da so ga priznali in sprejeli tudi doma. Sonato, ki naj bi jo izvajali nocoj, je pripravljal vse od svojih študentskih let. Naslova nikdar ni hotel izdati, nikdar. Idejo je hranil in se izmikal kolegom, češ, da bo že prišel čas, ko bo sonata zažarela na glasbenem nebu. Cezar, cesar in despot, osvajalec in morilec, ljubimec in okupator Egipta, je bil njegova velika ljubezen. Samo on, Veliki Cezar, je imel namreč častno mesto v njegovi politični naravnanosti in ni ga bilo dneva, ko ne bi prebiral knjig, namenjenih temu velikemu idolu. Močno si je želel postati podoben njemu, in čas, ki ga bo preživel v Združeni Evropi, bo namenil njegovim načelom. S svojo sonato vred. Vendar tudi pomisliti ni hotel, koliko diamantov in denarja je zapravil za to, da je končno dobil priložnost za svoj koncert doma.

"Vse je naprodaj, še umetnost, če si ob pravem času na pravem kraju," je zaključil naglas svoje premišljevanje.

"Seveda," je rekel Ksaver, "če imaš pravega prijatelja, ki te potiska skozi medije. Anatol je to odlično opravil."

Orhan si je popravil čepico, se pogladil po obleki in ko sta se ustavila pred hotelom Panonycum, je s širokim nasmehom izstopil. Slišal je Ksaverja, ki je ugasnil avto, in rekel: "Konec poti ... vege!"

Podpisoval se je na denarnice, kuverte, knjige in plošče in ploščice ... podpisoval in smehljal. Končno je nastopil trenutek, ko je on zvezda, prvi na brvi in samo on. "Kdor čaka, dočaka," je premišljeval in môra, zaradi katere je sploh do vsega tega prišlo, se je milostno umaknila. Za tisočinko sekunde ... samo toliko!

V hotelski sobi je bilo vse pripravljeno. Na mizi so bila pripravljena vprašanja novinarjev, na mizi je ležalo tudi pismo. Z znamko iz tujine, brez pošiljatelja na zadnji strani, in ko je odprl, je na rdečem papirju s črnimi črkami pisalo: "TO JE ZAČETEK KONCA!"

Orhan je vrgel pismo kot bi ga pičila kača, se obrnil h Ksaverju in ukazal: "Poberi in preberi. Kaj to pomeni? Kdo si to dovoli?"

Odšel je pod prho in s seboj je, tako kot vedno, odnesel tudi svojo čepico. Mrzla voda ga je spet spravila k sebi in lahko je globoko vdihnil. Uspelo mu je priti domov, igrali bodo njegovo sonato, on bo tisti, kateremu se bodo klanjali. Vse ostalo nima nobenega pomena. Vse ostalo bosta uredila Ksaver in Anatol. Še tako jima je preveč pomagal. Prišel je čas, ko se bo moral skriti pred pohlepnežem Anatolom in ga spraviti za zapahe. Samo tako bo postal in ostal čist.

"Uf, pha ... imenitno," je vzkliknil, ko ga je močan mrzel curek skoraj vrgel po tleh.

Na hitro se je obrisal in oblekel, nataknil čepico in vstopil v dnevno sobo hotelskega apartmaja, kjer ga je že čakal Ksaver in hotelski postrešček z obleko in svečano opravo. Počutil se je kot Cezar ... glasbeni cesar.

Oblekla sta ga, nadišavila, zloščila čevlje, samo čepice se ni smel nihče dotakniti. Orhan se jima je nasmehnil in pomignil Ksaverju, češ, greva ... pozna sva! Pred opero je bilo razsvetljeno kot bi bil vsaj silvestrski večer. Novinarji so kot nadležne muhe obletavale Orhana, direktorja opere in družbeno in politično smetano. To je bil dogodek, ki naj bi dokončno pokopal vse slabe izkušnje iz preteklosti. Ni bilo dovolj, da je globalna ekonomija uničevala manjša a uspešna domača gospodarstva, še glamur in bebasto vedenje vseh teh novodobnih bogatašev je dokazovalo, kako smo ljudje pripravljeni sprejemati vse novotarije.

V temi so se lesketali samo kristalni lestenci in drago kamenje na zapestjih in vratovih gospa in gospodičen. Orhan je užival, več kot užival. To je bil vrhunec njegovih sanj, skoraj vrhunec. Vse bo lažje, ko bo izbran za evropskega uradnika. Zato se je toliko trudil, zato! Sonata za Cezarja in diamante je doživela gromek aplavz. Vsi stavki so bili izvedeni brezhibno in sprva je kazalo, da nihče ne bo zaploskal. Ne, ljudje so bili vzhičeni, še več, trenutek tišine, ki je nastopil, je bil trenutek ozemljitve. Čestitke so deževale, pod njegovimi nogami so posipali cvetje, kot bi bil Cezar.

Sredi te evforije in veselja je k Orhanu pristopil moški, in rekel: "Sem direktor slovenske kriminalistične policije. Pojdite z menoj. Takoj!"

V delčku sekunde je Orhan pomislil, če je bil svet ustvarjen v sedmih dneh, je uničen v tisočinki sekunde.

15.[uredi]

Pri vhodu v časopisno hišo sta se z receptorjem prepirala dva moška. Na vsak način sta hotela vstopiti in zasesti svoji delovni mesti ... Neprestano sta razlagala, da sta novinarja, odsotna zaradi dolgega raziskovalnega potovanja, da sta Slovenca, da sta skoraj tu doma.

Nič ni pomagalo, odgnati se nista dala, ne zlepa ne zgrda. Receptor je hotel poklicati policijo, pa sta obadva planila nanj, ga podrla na tla in samo trenutek še, pa bi bilo po njem. Nekdo ju je zgrabil za vrat, ju potisnil skozi vrata in dobesedno kot prazni vreči vrgel na tla. Tomaž in Jurij sta pristala na pločniku.

"Tomaž ...” je začudeno rekel Andrej, ko je zagledal napadalčev obraz, "Tomaž ... kaj noriš?"

Tomaž je neznanca neumno gledal, Jurij še bolj. "Jaz sem tu doma, kdo pa si ti?" Potem sta moška še v istem hipu sedla na tla in pričela jokati. Razcapana in umazana sta bila skoraj neprepoznavna. Andrej ne bi bil Andrej, če ne bi svojega brata Tomaža videl že v bolj nemogoči opravi. O tem, kaj je biti bolje, novinar ali kriminalist, o tem si še do danes nista bila edina. Andrej, ki je kriminalistiko obesil na klin in se posvetil raziskoval nemu novinarstvu, svojega brata Tomaža, kljub dejstvu, da je manj možnosti, da te ubijejo kot novinarja kot kriminalista, ni mogel prepričati. "Škoda," je rekel ves pretresen, "tokrat se je to dokazalo v najbolj hudi obliki. Kdaj sta prišla?" se je obrnil k receptorju.

Pretresen receptor je s težavo izdavil: "Ne vem, tu naokoli sta se že nekaj časa motala in prepirala. Mislim sem si, dva pijančka, ki izvajata svojo predstavo. Za denar seveda. Kdo bi mislil, da je eden izmed teh dveh vaš brat."

Andreju ni bilo jasno, kako sta prišla, od kje in zakaj tako zmedena. Tega namreč ni vedel, da ju je Ksaver v Mariboru potisnil na avtobus in šoferju zabičal, da ju spusti ven šele v Ljubljani.

Poklical je policijo in hitro pomoč. Receptor je bil še vedno bel v obraz in zbegan kot bi šele danes prišel v službo. Andrej je sedel poleg njiju na tla, ju skušal prepričati, da bi vstala in šla v recepcijo ... nič! Onadva sta samo jokala in zraven tulila, da sta tu doma. Policija je bila hitra. Rešilni avtomobil tudi.

"Naj ju najprej odpeljejo na urgenco ... potem ju boste zasliševali," je skoraj prosil Andrej, ko je policist zahteval najprej osebne podatke, pa naslov ... pa od kje sta prišla ... pa kdo sta ... pa, ni da bi govoril. Noro!

Andrej ju je pomagal strpati v rešilca in ne meneč se za policista, ki je sedel poleg njega, zahteval sireno in takojšnjo pomoč.

"Svet je ponorel," je že bolj človeško pričel policist, "ponorel," je nadaljeval, "vsak dan se streljamo, kar na ulici, posiljujemo in izsiljujemo. Noro ... vse to je noro. Spat bi šel, končno spat ... že več dni nisem spal."

"Zakaj," je hotel vedeti Andrej, "zakaj, meni bi lahko povedali ... sem namreč novinar časopisa, kjer sta se ustavila ta dva." S prstom je pokazal na Jurija in Tomaža, ki sta še kar jokala.

"Ah," je rekel policist, "vi novinarji. Škoda, da ste tako senzacionalistično naravnani. Za vas je vsaka novica, novica stoletja. Iz muhe delate slona, ali slabše, iz navadne pečene goske državni praznik."

Andrej se je presedel, prispeli so do bolnice in oba sta pomagala medicinskemu bratu spraviti moška v ambulanto. Tu je bilo šele stresno, tu šele. Podatke, pa spet podatke, pa kartico, pa ime matere, pa ime očeta, pa kdo sta, pa kaj ju boli, pa ... pha, da ponoriš. Andrej je bil že čisto premočen od govorjenja, da je tu policist, ki jamči; da je tu on, ki jamči. Molil je svojo novinarsko kartico. Zraven se je držala kuverta, ki jo je hitro pobral z mize in vtaknil v žep, ko je slišal pretep pred recepcijo.

Zdravnik je za oba moška zahteval hospitalizacijo, na zaprtem oddelku. Andrej je obljubil, da bo priskrbel papirje, obvestil kriminalistično policijo in seveda o tem incidentu pisal v časopisu. Policist se je spet nasmehnil, češ, časopisna raca. "Brez imen, brez kraja in časa dogajanja, prosim, dokler se stvari ne raziščejo," je še rekel in odšel.

Andrej je ostal sam. Med množico ljudi na hodniku, sam. Na mobik je poklical vse prizadete in zraven odpiral kuverto. Na rdečem papirju je s črnimi črkami pisalo: TO JE ZAČETEK KONCA.

16.[uredi]

Katica in Borut sta se sprehajala po Ljubljani kot dva zaljubljenca. Le tako sta bila skrita pred Orhanovimi ovaduhi, skrita med objemanjem in poljubi. Vendar sta namenoma odšla v Anatolov lokal, pri Treh kockah, ker sta vedela, da bo osebje doživljajo stres. To sta hotela, to, da bi se Ferenc potil. V popoldanski gneči zagotovo ne bo mogel ničesar storiti.

"Kavo in viski," je naročil Borut. "Tudi jaz," je rekla Katica. Ferencu so se tresle roke in na čelu so se nabirale potne kaplje. "Zakaj sta tu," je rekel skozi stisnjene zobe.

"Ali ni to javni lokal?" se je nasmejal Borut. "Sicer pa ... iščeva Anatola, si ga kaj videl?"

"Ne, že več dni ga ni bilo sem. Če ga bosta vidva našla, mu povejta, da se delegacija ruskih poslovnežev sprašuje, kje je! Samo to mu recita. Ostalo že sam ve."

Ferenc se je prerinil do pulta, kjer je naročil kavo in viski in takoj za tem odšel. Na vsak način je spet skušal dobiti Anatola. Delegacija neumornih pivcev mu je že dodobra spraznila zaloge, Anatola pa od nikoder. Samo on ima ključe od kleti, kjer je shranjena pijača.

"Končno," je zavzdihnil, ko se je na drugi strani žice oglasil Anatol. "Kje si, zaboga?" je rekel, stavka ni uspel končati, ker ga je že Anatol na drugi strani nekam poslal in zahteval, da naj pride ponj na mestno smetišče. Ferenc je prebledel, skoraj sesedel se je, ko je rekel: "Pridem ... jaz ... takoj! V lokalu sta tudi Borut in Katica, tebe iščeta."

"Pridi takoj," je rekel in glas je že zamrl.

"Tu je naročeno," je rekel, ko je vse skupaj postavil pred Boruta in Katico. "Hiša časti!" In že je odšel. V žepu je iskal ključe od avtomobila, ko je otipal papir, kuverto. Na papirju iz kuverte je pisalo: "TO JE ZAČETEK KONCA!"

"Hudiča," je zaklel in vžgal avto. Na mestnem smetišču se je vozil z ene na drugo stran. Anatola ni našel, ni, ko je nenadoma pred njim stal ves umazan in zmečkan.

"Ustavi, norec, ustavi," je kričal. Iz žepa je hotel potegniti robec, da bi si obrisal obraz, ko je v roki zagledal zmečkano kuverto. Na rdečem papirju je bilo s črnimi črkami napisano: "TO JE ZAČETEK KONCA."

Ferenčevo čelo je bilo mokro kot bi ga polil z vodo, slabilo mu je in že sam pogled na Anatola mu je vzel sapo.

"Iščejo te kolegi iz Rusije," je rekel. Zakaj je na smetišču, ves umazan in besen, tega ga ni upal vprašati. V roki je mečkal papir in tudi Anatol je srepo strmel v kuverto.

"Na fakulteti so streljali na predavatelja, ki je nadomeš čal Orhana. Ima preluknjana kolena in mislim, da je v obdelavi pri psihiatru."

"Kdo je streljal?" je vprašal Anatol in si brisal roke kar na sedež v avtomobilu. "Kdo?"

"A kdo," je zakričal Ferenc, "tvoji prijatelji vendar. To je šele začetek," so rekli. "Orhan bo sporočilo razumel."

Tako je bilo.

"In Orhan, se je umaknil?"

"On koncertira na Madžarskem. Kdaj se bo vrnil, ne vem."

"Torej, zapelji me domov, da se uredim. Potem pridem v lokal. Družba naj me počaka. Kdaj odpotujejo?" je še rekel, ko je izstopal iz avta. Ferenčevega odgovora sploh ni slišal.

"Hudiča," je spet rekel Ferenc in se zagledal v rdeči papir. "Mafija se ne šali, ne oni ne!"

"Seveda ne," je rekel Anatol, "jaz tudi ne. Kar je preveč, je preveč! Podpisanih pogodb še vedno nimajo, morajo počakati name. Morajo!"

Ko je Ferenc hotel pred lokalom izstopiti iz avta, je pred njim stala Katica, se sladko nasmihala in za njo je Borut nemarno vlekel cigaro.

"Se bomo malo peljali, kajne? Boš pokazal, kje so skriti diamanti, kam je šla pošiljka in kdo jo je ukradel."

"Jaz ne vem nič ... ničesar." se je izmotaval. "Moja naloga je bila voditi lokal in poskrbeti za ilegalce."

"A tako," je potegnil iz cigare Borut in se široko nasmehnil. "A tako, jaz sem pa mislil, da si diamante pobral ti, no, saj veš, skriti so bili v čevljih ljudi, ki si jih vozil preko meje. Ilegalno, seveda, kajne?"

"Pokaži čevlje," je zavpila Katica. Borut pa ni čakal, da bi se sezul. Močno ga je lopnil po hrbtu, da je dobesedno padel kot hlod in takoj nato mu je potegnil čevlje z nog. Svetleči diamanti so se skotalili v blato.

"Tudi Anatol zagotovo tega ne ve, kajne? Tudi njega si goljufal, tako kot mene in še koga. Cepec! Tvoje življenje ni vredno niti blata, ki ti sili v usta."

"Pusti ga, poberi diamante in greva!"

"Samo malo ga še potipam," je rekel Borut in mu zvil vrat.

Ko se je Anatol pripeljal do lokala, je na dvorišču v blatu ležal mrtev Ferenc.

17.[uredi]

Andrej je čakal na odgovornega policista, kot bi bil predsednik države. Šef je bil odsoten in nihče ni natančno vedel, kje je. Že je mislil oditi, ko so se vendarle odprla vrata in prijazen moški je stopil do njega. "Kakšni so zdravniški izvidi?" je rekel.

"Slabi," je odgovoril Andrej, "mislim, da jima ni pomoči. Zdravniki pravijo, da je stopil v veljavo nov odlok o predpisovanju zdravil, kar pomeni, da je za njiju kontingent že izčrpan. Denarja ni, zdravil pa tudi ne."

"No, no ...” je spravljivo rekel policist, "zdravniki pa v takšnih primerih gotovo ne upoštevajo birokratskih predpisov. Saj gre vendarle za žive ljudi."

"To pa vi mislite. Vse bodo naredili, da jim bo ostalo čim več denarja ... za plače!"

"To je preveč huda izjava ... od novinarja pa sploh. No, kaj je s fantoma?"

"Kaj ... kaj ...” je nervozno rekel Andrej, "ne gre mi z jezika, ne morem povedati ... kar mislim, da bo ta groza izpuhtela. Bolezen norih krav imata! To je!" Njegov glas je bil ledeno mrzel in policistu se je zazdelo, da bo pričel kričati.

"Torej imamo že štiri primere," je rekel policist, ko je nadaljeval. "Štiri. Dve ženski v bolnici pri Banovcih sta tudi okuženi."

"Kaj boste storili?" je hotel vedeti Andrej. "Zagotovo je nekdo storil napako, okužba je preveč resna, da bi jo lahko prezrli. Zaenkrat, predvsem zaradi panike med ljudmi, smo se na uredništvu odločili, da bomo najprej izbrskali dokaze, nato šele objavili to grozljivo vest. Mislim, da bi pri tem morala odigrati ključno vlogo policija in sanitarci, ali ne?"

"Preiskava je v teku. Mirno lahko odidete. O vsem vas bo obveščal, ker mi je bilo pač tako naloženo."

"Dobro, dobite me na mobik ... grem namreč na odprtje predora. Saj poznate ta projekt. Mislim, da so ga pomagali financirati evropski krogi, tudi Rusplin je zraven."

"O.K.," je rekel policist, ko je Andrej potegnil pismo iz žepa, in rekel: "Še to, ne vem, od kod je pismo prišlo, znamka je tuja, mogoče bi lahko raziskali, kaj je s tem."

"O.K.," je spet rekel policist, tako kot bi to bilo povsem nekaj običajnega, ali celo, je za hip pomislil Andrej, to mu je že poznano. "Grem ... adijo ... se slišimo."

Pred predorom se je trlo ljudi. Anatol si je popravljal kravato, si slinil ustnice in zraven pogledoval po občinstvu, ko je z najbolj pomembnim glasom pričel razlagati financiranje projekta, se nasmihal delegaciji iz Rusije in novinarjem. Borut je stal poleg njega in Katica je z vso vnemo hitela stenografirati, zlata vredne besede državnega uradnika.

"In zakaj predor," se je z mikrofonom v roki pririnil k Anatolu Andrej. "Zakaj predor, če že imamo na severni strani plinsko napeljavo? Ali je poročilo o porabi denarja že pripravljeno, kdo so ti poslovneži, ki že več dni vedrijo pri nas? Kdo je projekt odobril ... ali je s strani gospodarskega resorja zadeva urejena ... ali ...” ni mogel dokončati Andrej, ko ga je Anatol potegnil za rokav in rekel: "Spoštovani gospod, dobiva se v moji pisarni. Tam vam bom vse pojasnil. Sicer pa vam je na razpolago glavni gradbenik in projektantka, gospa Magdalena."

Andrej se je obrnil, ker mu je nekdo šepetal na uho: "To je goljufija, predora sploh ni bilo v načrtu."

Magdalena je skozi stisnjene zobe pripovedovala zgodbo o Anatolu in njegovi pohlepnosti, o človeku, ki mu je pomen besed vest in poštenje popolnoma tuje.

"Nikar se ne obračajte," je še rekla, "mislim, da se bo zadeva razpletla, poiščite čevljarja na obrežju Kolpe. On bo vse pojasnil."

Ženska je prijela glavnega gradbenika pod roko, in naglas rekla, tako naglas, da jo je slišal tudi Anatol: "Midva sva svoje opravila, greva domov."

Anatol se je zdrznil, torej mu bosta ušla, pa še tako blizu novinarja sta bila. Andrej pa je še naprej neprizadeto opazoval ljudi, si nalagal lososa na kruh in šampanjec je bil odličen. Slovenska penina je tako dobra, blagega okusa in sladka.

Ljudje so odpirali dežnike, deževati je pričelo kot za stavo. Vedno manj jih je bilo in vse kar je bilo pomembnega se je odpeljalo s službenimi avtomobili v lokal, k Trem kockam. Tam jih je čakalo še več hrane in pijače, še kaj drugega, predvsem zanimivega. Novinarji niso bili povabljeni. Anatol je obljubil, da z delegacijo pride kasneje. Natančno si morajo namreč ogledati predor.

"Saj smo sami strokovnjaki," je rekel, ko je zadnjemu pomembnežu zaloputnil vrata na mercedesu.

"Gremo," je rekel ostalim, "gremo v predor."

Ogledovali so si cevi, po katerih bodo lahko tihotapili diamante, zaupne dokumente in seveda zelence. "Borut bo glavni čuvaj, smo se že zmenili," je rekel Anatol.

"Paziti moramo, da bo plin tekel po starih ceveh, torej po severni strani. Nevarno bi bilo, če bi se ilegalci zastrupili v teh ceveh."

"Ah, "je rekel Anatol, "tu se bodo plazili tako ali tako samo otroci in tisti, ki imajo manj kilogramov. Saj oni niti niso tako pomembni," se je nesramno zarežal, "njihovi čevlji ... to je pomembno."

"Še to," je rekel in se obrnil k enemu izmed njih, "ste čisto ponoreli, zakaj ste streljali na fakulteti? Z Orhanom bom že sam uredil."

Nihče ni opazil dekleta, ki je sedelo na kupu kamenja pred vhodom in se smehljalo. Vsem so se bleščali samo diamanti ... denar ... in spet diamanti.

18.[uredi]

Na ograji pred bolnico je slonel moški, z jutranjim časopisom v roki in jokal kot dež. Preklinjal je ves svet, denar in korupcijo ... čas, v katerem živimo in še kaj. Vedel je, da je njegov brat zapisan smrti, od tu naprej pa je že bilo vseeno. Bolezen norih krav je povzročila infekcija, vbrizgana z injekcijo, neznanega izvora. Kako, kdaj in zakaj si je dovolil ta zločin, bo razkrila preiskava.

"Ah," je rekel sam sebi, "dobro da res," in ljudje so se nasmihali "norcu", moškemu, ki se ne zna brzdati v javnosti. Prva izdaja jutranjega časopisa je imela na naslovni strani natisnjeno pismo v rdeči barvi s črnimi črkami: TO JE ZAČETEK KONCA.

Pod to sliko je bil velik vprašaj. Andrej sprašuje slovensko javnost, če je še kdo dobil takšen zmazek. Kljub temu, da sta se s kriminalističnim inšpektorjem dogovorila o molku za čas preiskave, ni mogel in ni hotel molčati. V bolnici so na zaprtem oddelku ležali štirje ljudje: Jurij in Tomaž, Josefina in Zofija. Fotografije so bile pod rdečim pismom, kot dokaz, da je mogoče tu povezava.

Obrisal si je solze in se odpravil do avtomobila. Na uredništvu so brneli telefoni, glavni urednik je mahal nad Andrejevo glavo, kot bi jo hotel zdrobiti, rekoč: "Nisi mogel počakati, kajne? Spet jih bo poslušal, na vladi, na odboru delničarjev, na borzi in še kje. Še žena doma mi ne doma miru, kdo je napisal to pismo? Prepričana je, da vem. Kako pa bi sicer dovolil objavo. No vidiš ... ti ... ti ... neučakanec!"

"Malo mi je mar," je rekel Andrej in vstal s stola.

"Oglej si film, ki sem ga posnel pri odprtju predora. Mogoče ti bo postalo marsikaj jasno. Meni je!"

Takrat je v pisarno vdrl moj šef. Vlekel me je za seboj kot vrečo peska in me dobesedno butnil na stol. "Tu počakaj, " je rekel, ko je nadaljeval, "kje je tisti časopisni norec, ki ne zna počakati?"

"Tu sem," je mirno rekel Andrej. "Kako sem vam hvaležen, da ste prišli."

"Aja?" je rekel šef. "Ta je pa dobra," ko je nadaljeval s skodelico kave v roki: "Prišel sem po film, nujno ga rabim, to je dokazni material ... prosim!"

Takrat je poskočil Andrejev šef: "Oh, seveda, to je last našega časopisa, in samo ...” ni uspel končati, ko mu je moj šef že prigriznil stavek: "Ali bi hoteli, da najdemo krivca ... krivce za to svinjarijo ... ali ne? Obljubim vam ekskluzivno pravico do objave ... se strinjate?"

"Seveda," je brez pomisleka namesto šefa rekel Andrej, "vse bi dal za to, da se odkrije, kdo in zakaj je za tem."

"Naj bo," je pritrdil glavni urednik, "tokrat naj bo."

"Torej urejeno," je rekel moj šef in me spet potegnil s stola, ko je še rekel: "Dobimo se pri Treh kockah, opolnoči."

"Zakaj me vlečeš kot prazno vrečo," sem kričala na hodniku. Ljudje so se ozirali in debelo gledali, kaj to pomeni.

"Zato," je rekel, "ker te moram ... MORAM! Razumeš. Le tako boš ostala prisebna, budna, ker ne smeš zaspati ... ne smeš. Že tako sva predolgo potovala iz Banovcev v Ljubljano. Še dobro, da ima policija toliko helikopterjev ... še dobro," je zaključil.

"Tega, namreč, helikopterja se sploh ne spomnim. Še tega ne, da sem sploh kje bila," sem rekla.

"Saj ni treba," je odgovoril, "samo da si živa ... ostalo bomo že uredili."

"Ahhh," sem zadovoljno vzdihnila, ko sem sedla na svoj stol v pisarni. Na mizi je bil mobik, beležka in Ferenčeva aktovka. Vse kar sem si želela že zdavnaj ... ampak ... nisem se mogla spomniti, kje je že to bilo? Sicer imam v očeh samo še delček razpočenega sonca in prav ta mi moti spomin, če ga sploh še kaj imam. Ferenčev kovček pa mi je bil tako znan ... in Ferenc ... zakaj Ferenc. Kdo je Ferenc? Pričela sem kričati, da bi nekdo odgovoril na moje vprašanje, ko je šef položil roko na mojo ramo in rekel: "A Ferenc te zanima? Ferenc? Ferenca sploh ni, to se ti je sanjalo. Zdravnik pravi, da moraš počivati. Mama je že na poti. Umiri se!"

Svet je spet vstopil v svoje tirnice, ko sem zagledala mamo. Bila je polna smeha in sreče, ko je rekla: "Samo da si doma, ostalo bo prišlo samo od sebe. Trenutek samo še počakaj," sem slišala reči mamo, ki je sedla poleg šefa.

"Kaj se je zgodilo?" je hotela vedeti. "Ali ne znate zavarovati svojih ljudi?"

"Nihče ni pričakoval, v najbolj črnem scenariju nismo pričakovali takšnega razpleta. Na vse načine smo zavarovani proti podobnim dogodkom, tokrat pa smo lahko samo še bolj zgroženi, do kam gredo kriminalci. Na začetku je bilo vse skupaj tako nedolžno. Nekdo nam je po telefonu sporočil, da je z gradnjo predora nekaj narobe, in potem se je vse odvrtelo zelo hitro."

"In zakaj ste poleg dveh kriminalistov, Tomaža in Jurija, ki sta že tako ali tako raziskovala primer, žrtvovali še mojo hčer. Zakaj?"

"Gospa," je povzdignil glas, "gospa, to ni žrtev, vaša hči je kriminalistka. Torej opravlja prav take naloge, kljub temu, da je ženska, kot njena dva kolega. Sicer pa ... upam, da se bo pozdravila. Jaz moram na delo."

Odšli sva domov.

Moj šef pa k Trem kockam.

19.[uredi]

Pri Treh kockah je bilo živahno. V lokalu je igral ansambel, posebej naročen za to priložnost in jedače in pijače je bilo na pretek. Anatol je bil presrečen. Predor je odprt, njegov kupček diamantov je varno shranjen, denar v tuji banki in upal je, da bo danes končno padel še zadnji del iz zlate jame. Tudi poslovneži so bili zadovoljni. Borzni posrednik je Rusplin spravil na najvišjo možno mejo, kljub temu, da je bilo to le virtualno podjetje in ni imelo kapitalskega sklada, kaj šele finančne baze. S pomočjo Rusplina bo nemoteno pranje denarja potekalo gladko, saj bo Anatol jamčil za to. Najbolje pri vsem tem pa je bilo to, da Anatol še v sanjah ni pomislil, da je bil izigran. V vsej tej evforiji pa je on prvi pozabil na novinarje in časopis, ki je natisnil pismo, prav takšno, kot ga je dobil sam.

"Mogoče bo to vedel čevljar ... on bo zagotovo vedel. Samo on bo znal razvozljati pomen in namen tega pisanja. Saj je bil vendar vohun že v prejšnjem režimu. Le kako mu je uspelo ostati na položaju, kako to, da ga nihče ni lustriral?" Anatol se je zalotil, da se pogovarja sam s seboj, zato se je začudenem dekletu ob sebi samo kislo nasmehnil, ko je rekel: "Preveč sem utrujen."

"Kje sem vas že srečal?" je skoraj isti hip ogovoril dekle.

"Mene, ne vem ... ali pač ... mogoče na univerzi ... ha?" Katica je potegnila lasuljo z glave in cevčico iz ust, ko je rekla: "Zunaj te čaka Borut."

Že je hotel oditi, ko ga je lastnik hiše pocukal za rokav, in rekel: "Ferenca ni, zato bom tokrat večerjo in vse ostalo speljal jaz. Upam, da boste to upoštevali pri končni rešitvi mojega primera. Delal bom namreč zastonj."

"Dobro ... dobro," je rekel Anatol, "ko se vrnem, se bova pogovorila."

Zunaj se je nemirno prestopal Borut in Katica je strašila s svojo pištolo, kot bi bila na divjem zahodu.

"Kje je Orhan_" je zakričal, "kje so diamanti, moji so namreč lažni. Iz Amsterdama so mi sporočili, da pošiljka ni prava. Sem se zato trudil okrog borze in te ... te ... babe tukaj." Še kar je vpil, krilil z rokami, kričal: "Je čisto vseeno, kdo me sliši, zakaj so vdrli v stanovanje, kdo? Policija ali tvoji prijatelji. Odgovori, če veš! Ti ... ti, ki vse veš in znaš!"

"Orhan pride še nocoj, kaj nisi videl plakatov, da bo še danes tu? Pri Treh kockah bo predvajal film o koncertu na Madžarskem. Vstopita, pogovorili se bomo kasneje. Takrat, ko ves ta hrup in veseljačenje mineta."

"Ne morem ti zaupati," je rekla Katica. "Še do danes nista ugotovila, kdo je Alma, Amal ... joj, sem nora. Saj to je vendar uganka. Alma in Amal morata biti ena in ista oseba."

"Gremo," je rekel Anatol, "naj že končno vse to mine."

Borut se ji je kislo nasmehnil, češ, baba neumna, kakšna uganka neki. Ali pač? Črke so res iste, samo zaporedje je drugo.

20.[uredi]

Večerja je bila končana, torej se lahko prične neuradni del. Anatol je svoje, že pošteno okajene "prijatelje" povabil v sobo, kjer je vse dovoljeno. Hazard in seks, pijača in cigare, ecstazy in heroin, diamanti in pogodbe ... podpisane pogodbe.

Pomignil je lastniku hiše, češ, odpri že skrivna vrata. Slednji se je samo nasmehnil in pritisnil na gumb. Vrata so se odprla, Anatolu je v hipu postalo slabo in njegovi "prijatelji" sploh niso doumeli, kaj se dogaja.

Soba je bila skoraj prazna. Na enem izmed stolov je sedel moj šef, igral se je z lisicami in na drugem Orhan in nemo dekle.

"To je Alma," je pokazal šef na dekle, "in to je Orhan, ki ga poznate." Še isti hip je potegnil z Orhanove glave čepico, iz nje film in kamero (hvala Japoncem, ki znajo v vžigaličino kapico vse to spraviti).

"Ogledali si bomo Orhanov film," je rekel, "saj je bilo tako napovedano, ali ne?"

Borut in Katica sta se potihem pričela plaziti iz sobe, ko je Andrej skoraj neslišno šepnil: "Nič ne bo, ljubčka.

Tudi za vaju imamo lisice, na mizi ... jih vidita," je dodal in ju oba prijel za vrat. "Tu sedita," je še ukazal. "Alma ne more govoriti, zato bom povedal jaz," je rekel šef, "torej, na borzi niste nič opravili, diamanti, ki naj bi jih naložili v tujini, ima Alma doma. Samo to vam je uspelo, da ste v državo spravili okuženo kostno moko in meso. Upam, da ne bo še več mrtvih. Orhanovo sonato pa bomo poslušali zdaj."

Orhan je nepremično sedel na stolu, zganil se je šele takrat, ko je šef njegovo dragoceno čepico vrgel na mizo.

"Čepice ne dam, edino tega mi ne morete vzeti. Vzeli ste mi čast in slavo, čepice pa vam ne dam ... za ceno življenja ne," je grobo rekel.

"Ah," je rekel šef, "kako se ljudje nemarno igrajo z življenjem."

Pravi lastnik gostilne je zavrtel film.

"To nas ne zanima," je rekel šef, ko so opazovali Orhana pod prho, "dalje ... dalje ...” je ukazal.

"To, gospod Orhan in gospod Anatol, kako sta fotogenična, ali ne?" se je sarkastično nasmehnil šef, ko je občinstvo gledalo predajo diamantov, pogodb in podpis vladnega uradnika Anatola na odobritev za gradnjo predora, ki naj bi ruskim prijateljem prinesel monopolni položaj na domačem trgu.

"Groza," je zavpil Andrej, ko je zagledal Josefino in Zofijo, kako nemočno sedita na kavču v Orhanovem stanovanju, poleg njiju pa Orhan z injekcijo v roki.

"To," je zavpil, da so se vsi obrnili, "to je virusna injekcija ... prasec!"

21.[uredi]

Andrej ni mogel, ni imel moči pisati o razpletu dogodka, o kontaminirani kostni moki tudi ne. Že slika krave mu je povzročila glavobol ... Edino kar je lahko napisal, je bila pravnomočna sodba, da se skorumpiranega uradnika in njegovo druščino za več let spravi za zapahe. Vendar je moral videti in posneti Orhana in druščino, ki so jo pripeljali pred zapore.

"Hvala bogu, sistemu, policiji, kriminalistom, ki imajo to moč in voljo, da se stvari kazensko pravno uredijo," je rekel, ko je zagledal Orhana, ki se je sarkastično smejal. Andrej ni znal brati z ustnic, vendar mu je tokrat to uspelo. Orhan je smeje šepetal: "Nimate vsega ... diamant je na moji glavi ... Cezarjev diamant." Pogladil se je po čepici in že ga je policist potisnil skozi vrata.

"Saj je samo kamen," je zakričal Andrej, "samo kamen. " Z vso silo je vrgel kamero po tleh in se obrnil k Almi. Prijela ga je pod roko, se mu nasmehnila, ko ji je rekel: "Ampak, draga moja, pismo je pa vseeno naredilo svoje. Čestitam! To je bil res začetek konca!"